sreda, 2. avgust 2023, obala Kaštel Stari
Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn
Rasto Kirn |
|
sreda, 2. avgust 2023, obala Kaštel StariTam nekje pred slabimi 50 leti sem maturiral, kar sicer nima neposredne zveze z današnjim dnem. Ampak na maturantski izlet smo šli z letalom v Kaštel stari. Ne vprašaj - danes smo iskali primerno peščeno plažo na kopnem (naše počitniško stanovanje je teoretično v Trogirju, ampak v resnici na otoku Čiovo) in se mod vožnjo ob obali proti Splitu po parih neuspešnih postankih odločili za - Kaštel stari. Ja, tako kot pred petdesetimi leti ima ta kraj morje, drugih podobnosti nisem našel. Spomini pa so prišli izza ovinka: najstniški turistki iz Francije (za tuj jezik sem imel francoščino in sem se hotel prepričati, kaj znam) sta mene (!) spraševali po travi, srbska medicinska sestra pa mi je zaradi krča na svoji blazini sredi morja (čisto zares le igra slučaja) masirala nogo. Groza, sploh se ne spomnim, kaj se je medtem dogajalo z našimi sošolkami !:-( Za vogalom na koncu plaže je bil manjši lokal z dolgim menijem. Lokacijo sem si skušal zapomniti. Morda pa pridemo sem še kdaj, saj smo pred soncem vse bolj naravno utrjeni in opoldanskega v senci celo preživimo? Lokal sicer deluje bolj kot menza oziroma picerija, čeprav mize niso bile plastične, pa bo verjetno zato tudi cena temu primerna ?:-) Kot ponavadi nisem dovolil prekomernega poležavanja na plaži, brez zaščite bi bilo že dopoldansko sonce premočno. Sledil je opoldanski počitek doma - siesta! Popoldne smo bili seveda spet aktivni, saj je v ozkih kamnitih uličicah Trogira manj vroče, pa zato toliko bolj živo. Nekaj ogledovanja in nekaj skrivanja, da popoldne hitreje mine. Še nakupi spominkov in sadja, pa pride večer... Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn torek, 1. avgust 2023, v Split z barkoO obisku Splita smo se pogvarjali med načrtovanjem dopusta, ne pa tudi, kdaj konkretno bi to izvedli. Ko pa je sinko zjutraj izjavil, da mu ni do kopanja, je bila odločitev hitro sprejeta - danes gremo v prestolnico Dalmacije. Kako? Prejšnja leta z avtom, ampak dolgotrajno iskanje parkirišča in potem pešačenje v vročini do splitske Rive me nikakor ne veseli. K sreči imamo zgovorno gazdarico, saj veste? Povedala je, kje v Trogiru stoji ladjica za Split, kje v Splitu pristane, po internetu sem si ogledal odhode in v poznem jutru smo se odpravili, opremljeni samo s plastenkami vode in sokov. Dobra ideja - vožnja z barko je prav gotovo bolj zanimiva kot z avtom. Ogledovali smo si obalo, iskali, kje smo že bili, razmišljali, kam bi še lahko šli v prihodnjih dneh, pod tendo je pihljal veter, pristali pa smo na robu Rive. Noro, minuta hoda do Dioklecianove palače! Res imam posebno družino. Še nisem dobro obesil fotoaparata za vrat, ko so se že začeli pogovarjati, kje je kakšna dobra konoba, ker so vsi lačni. Kaj pa arhitekturni detajli tule in tam? Žena se je še delala, da razume, in držala pred sabo telefon ter fotografirala, mala dva pa sta se samo ozirala, kje bi imeli dober krompirček. Drugega namreč v neznanem okolju ne jesta. Obcestna taverna ni bila na prvi pogled nič posebnega. Morda ime - Boom zalogajnica. Ko sem vprašal po pomfritu, se mi je natakar samo nasmehnil, potem pa dojel. Za malo? je vprašal. Za oba. Pa seveda bomo naredili, le izvolite. Na meniju ga sicer ni bilo, imeli pa so vse drugo. Pri tridesetih stopinjah v senci nama ni bilo do velikega obroka, pa sva sebi naročila solato, Olesya sipino, jaz tunino. Heureka! Pa kako sem lahko jaz tako srečen?? Tole je bila nesporno najboljša tunina solata mojega življenja. Le kako bi lahko izvedel za recept? Tuna je bila marinirana, dodatek vse zelenjave pa je dodal bogastvo okusa, da sem s težavo ženi dovolil enkrat nabosti. Samo za pokušino! Tudi njena solata je bila dobra, ampak sam sem se že dobro odločil. Piko na i pa je dal natakar, ki nas je ob strežbi še zabaval s svojo “slovenščino”. Prav kmalu sem ugotovil, da govori prav vse jezike na svetu, saj so bile mize zelo internacionalno zasedene. Vožnja nazaj kljub plovbi po morju ni bila več tako zanimiva, potreboval sem kar nekaj živcev, da sem zdržal z animacijo otrok. K sreči traja plovba do Trogira samo eno urico, saj je živcev skoraj zmanjkalo ;-)
ponedeljek, 31. julij 2023, jutranji TrogirDanes zjutraj sem z ženo in hčerko že ob pol sedmih korakal čez most Okrug - Trogir. Še zdaj ne morem verjeti! Menda bo svetloba za fotografiranje boljša, je moja rekla. Vendar jo poznam - ni hotela reči, da so ji ljudje odveč. Priznam, da čez dan zaradi množice turistov tudi jaz predvsem pazim, kod hodim, za okolico pa se premalo zvenim. In če ob tem spregledam mesto, vpisano v UNESCO dediščino, mi mora biti kar nerodno! Vsako jutro operejo uličice mestnega jedra in jih pometejo. Jaz pa sem mislil, da tla drsijo od prometa pešcev? “Nikakor, veste, koliko sladoleda pobiramo dnevno s tal?” se je pridušala priletna ženica pri čiščenju z metlo v eni od sto krat zavitih uličic. Po zajtrku pa smo šli seveda spet na plažo. Včeraj smo med vožnjo menda videli eno, ki je imela droben pesek, prikupen lokal in tuš. In smo jo iskali, a žal ne našli. Zapeljali smo se na tisto, ki smo jo že poznali in je imela lokal in pesek, ne pa tuša. Imela je tudi morje... Tale naša lokacija na robu mesta je nevarna, moji so hoteli vsak večer na sprehod. Pa smo spet šli. Čez tržnico, po darila in spominke. Tu olivno olje z zelišči (seveda ob obvezni pokušini), tam liker (s pokušino), pa še travarico je prodajaka imela “res dobro” (sem že omenil, da brez pokušine ne gre?). Rešila me je žena, ko nam je potem doma vsakemu narezala skodelo lubenice, ki je pogasila tisto vročino v mojem grlu.
nedelja, 30. julij 2023, plaža KavaV Dalmaciji smo, torej je plaž nekaj tisoč kilometrov. In smo se odpravili od apartmaja na vzhod, v neznano. Najprej po dvopasovnici, potem enopasovnici, potem je zmanjkalo asfalta, potem ceste, pa smo si vseeno drznili dalje, saj je bil vzdolž obale pod vsakem borovcem avto, za vsakim ovinkom pa druga plaža. Ustavili smo, ko se mi je zdelo ravno še dovolj varno tako za nas (prodnata plaža) kot za avto (naravna senca). Navigator je povedal, da smo na plaži Kava, pa ni uporabil preteklika. Tam je namreč nekoč stal lesen lokal, saj so bile njegove stene zložene ob cesti. Morda pa še bo? Hecno, najbolj sem si zapolnil vonja, ko smo po nekaj urah spet sedli v ohlajeno, po borovih iglicah dišeče vozilo. Ah ja, pa panike, ki je s ta malo nisva doživela, ker sva bila v vodi preveč zaposlena s čofotanjem in špricanjem. Nedaleč stran je punčko kakih desetih let verjetno poljubila meduza, drla se je menda kot zverina, razen naju pa so vsi pobegnili iz vode. Midva sva preživela ;-) Danes smo se odločili, da popoldne jaz pečem, Olesya pa pripravi solato. Prepričan sem, da sem se odrezal, saj je hrana izginila z mize, kot bi rekel keks. Malo me muči strah, da je zadaj še kaj, saj je bilo treba v mestu še enkrat jesti. Ali pa je le popustil tisti adrenalin s plaže? Mene niti zvečer kar ni bilo moč ustaviti. Na okensko plico sem postavil fotoaparat s stojalom, da slikam zvezde. Malo sem na hitro še preletel teorijo, potem pa se z veliko navdušenja lotil fotografiranja. Naj povem, da sem za spodnjo fotko z eno roko držal jermen fotoaparata, pritrjenega na stativ, z drugo roko in stativom pa slonel na okenskem krilu, da se ni zaprlo in potisilo moje instalacije v prosti pad. Ves ta hec (fotografiranje samo in obdelava s telefonom) je trajal dobro uro, doma bom z računalnikom skušal rezultat še izboljšati. Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn sobota, 29. julij 2023, kamp LabadusaNa morju smo zato, da živimo drugače, kot doma - spimo dlje, lahko smo počasni, se kopamo… Ker imamo zgovorno gazdarico, nam je priporočala plažo Labadusa na drugi strani otoka. Poiščem na aplikaciji, pritisnem “pojdi” in se odpeljemo. Teoretično. Že na parkirišču nas je hotela navigacija poslati kar preko vrta, pa sem se tej nalogi spretno izognil. Nato smo se prebijali po ozkih cesticah, kjer smo srečevali samo mularijo na skuterjih, v nekaj ozkih uličic zaradi stopnic sploh nismo zavili, nato smo se še predaleč peljali, tako da sem nad tehniko obupal. Nič me ni potolažilo, ko sem kasneje ugotovil, da sem imel nastavljeno navigacijo za pešce! Cene imajo pa Hrvati letos še bolj navite. Piva pod štiri evre ne najdeš! Se pa da dosti prihraniti, če le pametno ne nosiš s sabo gotovine, saj samo s kartico v lokalih izven mesta pogosto ostaneš lačen. Na keš so namreč nori, njih direktiva WEF po brezgotovinski družbi ne bo nategnila! Kot odgovoren mlečnekožni družinski ata sem zapovedal, da moramo opoldne domov. Nazaj grede smo šli na pamet, brez aplikacije, in preko hriba namesto 45 rabili samo deset minut! Zaradi uspeha smo bili tako polni adrenalina, da smo šli še v mesto na kosilo in po nakupih. Po včerajšnji romantični večerji namreč v hladilniku ni bilo več sirov in narezka.
petek, 28. julij 2023, potovanjeOdločili smo se za zgodnji odhod, ne zaradi meje, saj ta ni več Schengenska, temveč vročine na cesti. Izbira je bila pametna, saj smo naleteli na stoječo kolono le v Zagrebu. Ampak tisti so me pa razburili, vrivanje z leve in desne mi ne leži več. Počitniško stanovanje smo letos najeli v Trogiru, pravzaprav na otoku Čiovo, a s pogledom na staro jedro. Do apartmaja smo pripeljali krepko prezgodaj, pa nas je gazdarica vseeno prijazno sprejela in nam vse razkazala. Zasebno parkirišče z avtom v senci, ohlajena pijača v hodniku - čisto po mojem okusu. In čudovit pogled na stari Trogir. Popoldanski sprehod po tlakovanih uličicah je vedno zanimiv, saj so kamniti tlakovci vedno bolj spolirani, okusov sladoleda v množici sladoledarnic pa je tudi vsako leto več. In ker smo se med pohajkovanjem ustavili v eni od brezštevilnih konob, smo si prihranili še kuhanje. Ob tako racionalnem obnašanju nam je seveda ostalo dovolj moči, da smo šli zvečer tudi na tržnico. Neverjetno - tržnica je bila popolnoma živa še ob osmih. Večja je od mariborske, čeprav je Trogircev samo 10.000, a turistov je gotovo nekajkrat več. Dogajanje je na naju vplivalo celo po prihodu v apartma, da sva si privoščila še romantičen pobeg na teraso (brez otrok!)... Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn Češka kuhinjaWFTA (Svetovno združenje za prehrano in potovanja) je zapisalo, da potujemo z namenom okušanja kraja, da dobimo občutek kraja ("The act of traveling for a taste of place in order to get a sense of place"). Kaj torej predstavlja češko kuhinjo? Vprašajte strokovnjaka ali obiščite Češko republiko! Za začetek pa vam lahko nekaj izkušenj oziroma jedi predstavim tudi jaz, čeprav so morda samo praške in samo gostinske. Izkušnje s hrano ima vsak turist, saj dvomim, da se kdo na potovanju, pa naj si bo to poslovno ali počitniško, lahko izogiba hrani. Spoznavanje češke hrane traja pri meni že dolgo, saj sem v Prago prvič potoval leta 1980. Politični sistem je bil takrat sicer popolnoma drugačen, turizem je bil samo obrobna dejavnost, kar zame sploh ni bilo slabo. Prenočišče v hotelu na Vaclavskih namestih sem dobil brez rezervacije, na Karlovem mostu smo bili naenkrat en godec in nekaj sprehajalcev, v lokalih ni bilo potrebe po čakanju na prazno mizo, cene so bile pa fantastične celo za študentski žep! V devetdesetih letih sem bil še vedno tako mlad, da sem bil redko sam. Neobremenjeno sem sprejemal vse, ki so si kot jaz vzeli čas za družbo, včasih smo se spoznavali tudi preko obiskov. Praga ni tako oddaljena destinacija, da bi se hotel kakemu povabilu odreči. Časi so bili že drugačni, cene nepremičnin so se zvišale, za cene nočitev ne vem, ker sem se pustil gostiti, lokalov pa se že bolj spomnim. Predvsem jih je bilo več kot prej. Potem je minilo nekaj deset let, vrnitev v domovino, kariera prostorskega načrtovalca in družinskega očeta je postala pomembnejša od lastne zabave. Do te pridem šele, ko se cela družina strinja. In tako (soglasno) je prišlo do tokratnega obiska češke prestolnice. Prvi vtis - same spremembe. Kraji so večji, modernejši (kar sicer ni vedno pozitivno), dražji, predvsem pa bolj obljudeni. Kdaj in kam se odpraviti, je odvisno od ure in dneva v tednu, pa še takrat se po poti vijejo valovi pešcev z ramo ob rami. Resda v Pragi to velja predvsem za staro mesto in grajski kompleks, ampak tu ni danes nič bolje kot v Benetkah, kamor me prav nič več ne vleče. Podobno velja za prehrano. Kmalu smo uvideli, da lahko zunaj normalno jemo samo opoldne (marsikateri lokal je takrat prej prazen kot poln, če le ni na osrednji ulici ali trgu), in temu smo prilagodili naša potepanja. Ko te prvič pošljejo od vrat, pa drugič, pa... se pač naučiš - zajtrk smo vedno pojedli doma, kosilo zunaj, večerjo pa spet pogosto doma. Kaj sem odnesel od tega? Nekaj jedi, za katere sem že vedel in vmes pozabil, pa tudi nekaj novosti. Naj nekatere, morda najbolj zanimive, na kratko predstavim:
Na vsakem jedilnem listu pa imajo ponavadi tudi zapečeno raco, ribe (ponavadi lososa), piščančji zrezek (zato sta preživela tudi naša mala dva), zrezke v smetanovi omaki in pohan sir, krompirjeva palačinke in jabolčni zavitek... Z žalostjo ugotavljam, da smo si vzeli premalo časa. Morda pa se vrnemo spet za božične počitnice? Potem bi lahko tole poročilo dopolnil. Moram še preveriti, če imajo božični sejem... Zgornje jedi smo zaužili v:
Kozlovna Apropos Švejk restaurant "Malostranska pivnice" Restaurace Gočarevy domy torek, 2. maj 2023, namestitev in povratekNekaj besed bi rada povedala tudi o namestitvi. Ko smo iskali apartma na booking.com, smo seveda želeli biti čim bližje centru mesta. Tudi za ne previsoko ceno se je dalo nekaj najti, a žal večina namestitev nima svojega lastnega parkirišča, če pa ga slučajno že ima, so cene astronomske. Zato smo izbrali apartma v predmestju blizu podzemne železnice (10 minut peš) in od tam z metrojem (20 minut vožnje). Kdo pa bi vedel, da bodo naslednji dan, ko smo prišli v Prago, del naše metro linije zaprli do konca našega bivanja v Pragi? Vsak dan smo sodelovali v kvizu “Pridi do centra in se vrni domov, pa čim manjkrat se izgubi!”. Tolažilo nas je, da so imeli podobne težave (nepričakovana prestopanja) tudi domačini.. Utrujeni od celodnevnega sprehajanja, gneče in vožnje z metrojem ter seveda novih doživetij smo se (morda tudi že malo tečni) vsak dan proti večeru ali pa včasih še malo kasneje vračali v naš apartma, zato nam je bilo zelo pomembno, kaj slednji ponuja. Kakšen je torej bil? Stanovanje je bili veliko - spalnici, dnevna soba z raztegljivim kavčem, jedilnica s kuhinjo, kopalnica, WC in velika lesena terasa (škoda, ker je zaradi slabega vremena nismo mogli uporabljati). Apartma je bil opremljen z vsem, kar je potrebno za komfortno bivanje. Na voljo je bil tudi celi zaboj igračk za najmlajše obiskovalce, vendar je naša punca ostala kar hladna ob tem zabojčku. Seveda, saj je imela s sabo kup svojih igračk. Na pot je odšla zelo opremljena, a tudi za njih ni imela časa. Pred kratkim sem zaključila “kariero” v hotelirstvu. Zadnje leto sem zavzeto delala kot sobarica in očitno me je uspela prizadeti “poklicna deformacija”, torej se moram izpovedati, povedati par besed o čistoči. Na prvi pogled je bilo vse lepo in čisto. Žal točno vem, kje in kako mora biti, zato me je že prvi odprti predal vzpodbudil k mokri cunji in brisanju. V celoti gledano pa je bil apartma dober in urejen. Ob prihodu nas je za dobrodošlico na mizi čakal slan prigrizek in ustekleničena voda, v hladilniku pa je bil cel mali bife (plačljiv, seveda). Od predmestja Prage do Maribora je manj kot 600 kilometrov. Vesela sva bila, da se je izteklo, kot se je. Vremenska napoved za praznike je tako tako slaba, da smo se iz Maribora odpravili v dvomih in s strahom. Pa je bilo največkrat sončno. Občasno je deževalo samo, ko smo potovali z avtom. Tudi na otroka sem ponosna. Cel dan na nogah sta preživela bolje kot njun ati. Ta se je skozi trgovino, kjer smo zvečer kupovali hrano za zajtrk, že vlekel. In v postelji sta še vedno bila dovolj pri sebi, da bi gledala televizijo ;-) Besedilo: Olesya Kirn Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn ponedeljek, 1. maj 2023, Živalski vrtPonedeljek je bil naš zadnji dan v Pragi in na našem seznamu je ostala le še zadnja točka - živalski vrt. Naše poti do tja ne bom opisovala, za prekinjen podzemni promet itak že veste, povem samo še, da me je drenjanje v tramvaju in nato na avtobusu spomnilo na moje moskovsko življenje. Živalski vrt je ogromen. Spehajali smo se od 12. do 16. ure, a si ga ogledali samo eno tretjino. Pri tem pa ne bi smela reči, da smo videli premalo. Očitno smo prišli v času kosila, večina živali je jedla, počivala ali lenarila in se ni želela predstaviti radovednim obiskovalcem. Poleg številnih živali je na teritoriju še veliko drugega poučnega materiala, ki na zanimiv način prikazuje življenje v prazgodovini, notranjost afriške vaške šole, bivališča afriškega lovca, mini templje indijskih bogov… Zaradi množice zelo zanimivih stvari en dan zagotovo ni dovolj za ogled in raziskovanje. Malicali smo v enem od lokalov na teritoriju živalskega vrta, zato smo v mesto prišli šele popoldan. Opravili smo zadnji sprehod po centru mesta. Ustavili smo se pred astrološko uro na Staromestnem trgu - poleg Karlovega mostu glavno in najbolj prepoznavno zanimivost Prage. Zaradi mini predstave smo počakali na polno uro in si ogledali, kako so se mimo oken sprehodili svetniki. Petelina nisem slišala kikirikati... Kljub vsem ogledanim točkam z mojega seznama sem imela občutek nekega pomanjkanja. Res je, trije dnevi so absolutno premalo za tako veliko in zgodovinsko bogato mesto. Letali smo od točke do točke in zmanjkalo nam je časa, da bi doživeli oziroma bolje začutili duh in dušo tega mesta. Bomo pa drugič. Vsak od nas si je zapomnil to, kar mu je bilo najbolj všeč, vsak od nas je kljub skupnim sprehodom doživel svojo Prago. Jaz sem spoznavala Prago z očmi in občudovala arhitekturo, sin je užival od vožnjah z metrojem in tramvajem, hčerka si je najbolj zapomnila živalski vrt in roza flaminge, mož pa je verjetno spoznaval Prago tako z očmi, kot z želodcem. Ampak bolje, da on to sam pove... Besedilo: Olesya Kirn Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn nedelja, 30. april 2023, Hradčani in PetrinNaslednji dan smo se vrnili samo zaradi obiska Praškega gradu in doživeli veliko razočaranje. Pred vhodom v grajsko poslopje je že čakala dolga vrsta, približno 20 minit smo rabili, da pridemo noter. Notri so nam bile od cele ogromne stavbe na voljo le 3 sobice, kjer ni bilo skoraj nič za videti. Mogoče bi to bilo zanimivo za ljudi, ki nikoli prej niso videli nobenega gradu. Jaz pa sem se kot lokalna vodnica takoj spomnila na Mariborski grad, ki je dosti manjši, a ima bogate zbirke srednjeveškega pohištva, oblek, orožja, slik itd. Ni primerjave. Po obisku gradu smo se odpravili na Petrin goro, kamor nas je pripeljala gondola, podobna tisti v Ljubljani, ki vozi turiste na Ljubljanski grad, a ta je bila dosti večja. Vreme je bilo super - sončno in toplo. Na hribu je bilo veliko ljudi, ki so sedeli ali ležali na zeleni travici ter se sončili. Na hribu je kar nekaj objektov za ogled: razgledni stolp, ki je mala kopija Eiffelovega, mali grad v gotskem stilu s steklenim labirintom in observatorij. Odločili smo se za obisk labirinta. V mislih sem si narisala hodnike in dvorane iz stekla in sem nestrpno čakala, da pridemo noter. Resnica je bila kruta: sobica 2x2 metra z ogledali. No ja, malo pretiravam. Spredaj in zadaj pa turisti, ki te preganjajo dalje. Naslednja soba ima diaramo, ki prikazuje bitko, zadnja soba ima ukrivljena ogledala. Že čez 15 minut smo stopili ven iz carstva nategovanja pod sončne žarke. Ohladil nas je šele sladoled v bližnji zvezdarni. Vsak od nas je imel od Prage svoja pričakovanja. Mož je, na primer, nenehno govoril o pivu in pivnicah ter želel obiskati pivnico Švejka, med Čehi priljubljenega heroja romana češkega pisatelja Jaroslava Hašeka “Prigode dobrega vojaka Švejka”. Ponavadi so bile popoldan vse pivnice in lokali v centru mesta zasedeni ne glede na cene. Dobiti prostor je bilo možno samo ob veliki sreči ali rezervaciji. Bili smo bolj zgodnji, zato nam je uspelo dobiti prostor v pivnici Švejka brez težav. Iskreno, hrana in pivo niso bili nič posebnega, ampak občutek, da nam je uspelo priti k Švejku in se dotakniti zgodovine, še bolj pa veselje, da se je možu uresničila njegova želja - vse to je grelo dušo! Slišali smo, da stoji v centru pred trgovskim središčem glava Kafke, ki se obrača na vsako polno uro. Poiskali smo jo, čakali, vmes obupali, na koncu skoraj zamudili, pa nam jo je vseeno uspelo videti. In tokrat nam ni bilo žal. Besedilo: Olesya Kirn Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn |
o meniArhitekt po izobrazbi, arhiv
October 2023
kategorije
All
preberite še... |