Jurovski Dol, Sveti Jurij v Slovenskih goricah, Slovenija

Tam daleč na vzhodu Slovenije ležijo med Pohorjem in Panonsko nižino vinogradniški griči, imenovani Slovenske gorice. To je tisti del Slovenije, kjer je v zadnjih dvajsetih letih nastalo največ malih občin. Saj niso skregane med sabo, še vedno sodelujejo predvsem na družbenem področju, a politično preoblikovanje jim je pospešilo razvoj lokalnih središč in komunalno urejanje. Eno takšnih središč je Jurovski Dol, občinsko središče občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Krasi ga v okviru projekta Ureditev vaškega jedra Jurovski Dol prenovljen trg. Na avtohtono ohranjeni podobi prenovljene ploščadi najbolj izstopa župnijska cerkev Sv. Jurija z osrednjo gotsko ladjo iz leta 1501 in stranskima baročnima kapelama ter ravnokar prenovljena ploščad z obnovljenimi stavbami na njej. Poleg cerkve stojijo na trgu še gostilna Špindler, župnišče, Slomškov dom in Kulturni dom, za cerkvijo pa leži s kamnitim obzidjem obdano pokopališče. Na Dnevih slovenskega turizma 2016 je bil Jurovski Dol s Hajnčevo potjo ocenjen kot drugo najlepše trško jedro v Sloveniji.

V okviru krajevnega praznika z naslovom Jurjevi dnevi poteka veliko dogodkov. Za sam kraj je verjetno najpomembnejša slavnostna proslava ob krajevnem prazniku, zaradi bogatega programa pa sem si jaz izbral obisk prireditve Izbor Jurjevega vina.

Za izbor Jurjevega vina je bil objavljen javni poziv s točno določenimi pogoji, ki jim mora ustrezati vino v konkurenci - od kvalitete vina do porekla in minimalne količine... Izbrano vino bo namreč služilo v protokolarne namene župana in Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah.

Ocenjevanja so se vsi lotili resno in zavzeto. Ocenjevali so župan, predstavniki občinskega sveta in občinske uprave, vinogradniki in enolog, vsi s ciljem - izbrati najbolj "všečno vino". Kontrolirala sta jih točkovalna in nadzorna komisija. In jaz, s svojim fotoaparatom in svojim kozarcem ;-)

Ocenjevanje pravzaprav ni tako enostavno. Kozarci z vzorci si sledijo, pri vsakem je potrebno oceniti barvo, bistrost, okus, harmonijo...

​Končno pa sem tudi dojel, da je tisti vrček pred ocenjevalcem za izlivanje vina po ocenjevanju in ne za nalivanje v kozarec.

Prva runda je bilo točkovalna, vsak vzorec je dobil določeno število točk. Iz njega bi se morali trije z najvišjo oceno uvrstiti v nadaljevanje. Zaradi izenačenosti so šli dalje štirje. Ocenjevalci pa so tokrat vzorce ocenili enkrat z leve proti desni, drugič z desne proti levi. Nikdar ne bi verjel, da so lahko ocene tako odvisne od vrstnega repa pokušanja!

Videlo se je, da sem amater in začetnik. Vse je šlo prehitro... Dvigniti kozarec proti svetlobi, preveriti barvo, narediti požirek, oceno zapisati, nabosti košček kruha in sira, napraviti požirek vode - hej, kaj nisi prišel s fotoaparatom, kaj ne boš nič slikal? Saj pa ja nimam deset rok.

Finale! Absolutna koncentracija! Dva vzorca, najprej levi, potem desni, potem kruh in sir, pa potem desni, pa spet levi. Joj, jaz bi rabil vsakega po kozarec ali dva, da bi se lažje odločil... Komisija pa z našimi ocenami ni imela težkega dela, čeprav so bile številke že slabše berljive?

Predsednik komisije je po preveritvi objavil rezultate. Tokrat je zmagal rumeni muškat vinogradništva Križovnik, zato si je vinogradnica "zaslužila" fotografijo z županom. Zakaj "tokrat"? Zmagovalna vina se menjajo, lanski zmagovalec letos ni smel več kandidirati...

Prijeten dogodek me je opomnil, da se tudi v Slovenskih goricah skrivajo zanimivosti tako na področju narave in kulture kot kulinarike. Ponovno moram priti, najprej zaradi ogleda cerkve, za katerega tokrat ni bilo časa, potem pa tudi za obisk katerega od vinogradnikov. In seveda kmetije Križovnik! Njihovo vino se pri nas doma ne bo uspelo pokvariti od starosti!