Po tednu mestnega vrveža smo hrepeneli po miru Slovenskih goric. Vinorodni griči, obsijani s pomladnim soncem, so obljubljali prijetne sprehode in hrano naših babic, ki pogreje dušo. In nismo bili razočarani!
 |  |
Na ovinkasti cesti sredi gričev nas je pričakala Gostilna Švarc. Izkoristili smo vreme in sedli na teraso. Čeprav smo pričakovali lokalne dobrote z vrta, smo se odločili za lignje. Grilani s pečenim krompirjem in pariški z ocvrtim so nas za trenutek popeljali k morju – 200 km stran pa res ni tako daleč, kajne? Prijazna natakarica nas je s širokim nasmehom skoraj prepričala, da naročimo še sladico, a nismo več zmogli. Gostilna je bolj restavracija kot kmečka idila, a kvaliteta nas je navdušila. Pred leti smo že bili tu in zagotovo se bomo vrnili.
 |  |
Po kosilu smo si zaželeli razgibavanja, zato smo se odpeljali do Trojiškega jezera. Presenečenje: ravno tisti dan so Trojičani prirejali otvoritev sezone! Parkirišče je bilo polno, pot okoli jezera živahna. Ob obali so se vrstili šotori z osvežilnimi pijačami, glasba pa je prestrašila celo ribe – ta dan zagotovo ni predstavljal začetka ribiške sezone! A našli smo skriti košček lastne obale, kjer je vladala tišina. Le šelestenje listja in naše misli. No, morda smo slišali preveč svojih misli – skoraj nevarno, kajne?
Slovenske gorice so nas spomnile, kako malo je treba za veliko sreče: grič, jezero in trenutek miru. Če iščete pobeg iz mesta, vzemite fotoaparat in se odpravite tja. Se vidimo ob Trojiškem jezeru!
RSS Feed
