Malce nerodno mi je priznati, da smo bili danes prvič na Mariborskem otoku. Že sedem let sem Mariborčan, pa še ne poznam vseh domačih znamenitosti!

Čeprav za moj okus preveč folka, pa v bazenih gneča, da raje nisem razmišljal o kvaliteti vode, je bil naravni ambient prijetno presenečenje. Šele po večkratnem obhodu sem opazil, da so objekti dotrajani, to pa nadomesti prijazna postrežba in cene, nižje kot v mestu!

"Kjer ni tožnika, ni sodnika." pravi slovenski pregovor. Sem jaz tožnik ali pritožnik? Verjetno bolj slednje. Ponosen, da sem končno našel navigacijo za telefon, ki deluje brez internetne povezave in tudi zvočno vodi, sem se pustil zapeljati do dopustniškega kraja Okrug Gornji (otok Čiovo, le most odmaknjen od Trogirja). Le zakaj, saj smo se tri dni vozili po cestah, ki niso vredne tega imena, "okrog riti v varžet", po simpatičnem glasku navigatorke bi moral peljati kar skozi dvorišča in hiše, dokler mi ni prekipelo. Ugasnil sem čudo tehnike, peljal po občutku "kar naravnost" in prišel preko otoka dvakrat hitreje. Če si pogledaš spodnjo sliko, bo takoj vse jasno!

Čeprav na dopustu, sem pomislil, da je moja dolžnost, rešiti naselje pred to grozo. Ko bi le ne pomislil na to! Trezen pogled po naselju je pokazal, da so lahko ceste le izkoristile prostor med že zgrajenimi hišami, ki ga seveda ni veliko. Kaj so bile do včeraj povsod le kozje stezice? Le kako so tovornjaki pripeljali gradbeni material? Vse je zgrajeno v hribu, ograje so zidane kot v Albaniji, ceste so ozke in strme, skozi nepregledno križišče greš tako, da pošlješ nekoga iz avta in ustavi promet! Mene, ki bi jim podrl pol hiš "v dobro družbe", gotovo ne bodo dobro plačali. In sem šel z otroki na plažo...