Žena je za testiranje predlagala, da greva pred zdravstveno postajo pol ure prej, kot jo odprejo. Poslušal sem jo, da bi imel mir, potem pa sem bil zadovoljen, ker sva bila na vrsti že peta in šesti. Saj začeli so dvajset minut kasneje, ampak ob pol devetih sva imela papirje, da sva negativna. Hecno, pa toliko sem vlagal v svoje življenje, da bi "bil pozitiven". Preden sva papirje shranila, sem še pogledal račun. A me zaj…? Testiranje 150 kun, angleški prevod 50 kun! Odtod torej razlika med informacijo na internetu in resničnostjo! Ker me je čakala še relativno dolga vožnja, sem se poskusil skulirati. In je uspelo, morda tudi zato, ker smo se z našimi res razumevajočimi in prijaznimi gostitelji dogovorili, da lahko odidemo šele popoldne. In smo to zares izkoristili, najprej smo šli na plažo (tokrat "mojo"), da so iz mene odplavale vse negativne misli ;-)

Čudni časi so to, ko ima že vsak tuji turist navigacijo in poznajo tudi “naše” male mejne prehode. Koliko ji pa verjeti, je druga. Ugotovili smo, da je Gruškovje na avtocesti trikrat bolj obremenjeno kot Rogatec, kjer se čaka samo eno dobro uro. In smo se odločili za Rogatec. Pa je bilo prav vseeno, saj smo na začetku poti v počasni koloni rabili eno uro samo zato, da smo prišli skozi Velebit. Potem pa je kar šlo. Nekje sredi Hrvaške je bila tabla McDonaldsa. Kakšen orkan prošenj in moledovanja, da bi ustavili! Pa naj vam bo, sem se strinjal in zapeljal na postajališče. Kristus, če bi bil brez bencina, bi še vedno peljal mimo črpalke, če bi bila takšna vrsta kot v tej restavraciji. Še mala dva sta se pustila prepričati, da tista vrsta ni človeška. Dobro, pa saj imajo čez pol ure tudi Burger King. Ja, imajo, vrsta pa enaka. Če bi kdo opazoval tam od zgoraj, kako brez ustavljanja vijugam skozi postajališča, bi se vprašal po mojem zdravju. In sedaj se prepričujem, da tisti obvozi niso krivi, da se je vrsta v Rogatcu podaljšala na dve uri. Ampak carinik je verjel papirjem in nas spustil domov, da lahko sedaj izlivam svoje trpljenje na papir...

Vrnitev v Slovenijo zahteva negativni koronski test, star največ 48 ur. V Pagu se je treba nanj naročiti po elektronski pošti, telefonske številke ne najdem. Naročil sem se, odgovora pa ne dobil. Na poti s plaže zato obiščem postajo prve pomoči (hitna pomoč), kjer naj bi cel dan delali hitre teste, ki jih rabimo za prehod meje. “Ne, delamo samo do 13h, za 200 kun.” Ampak na internetu na vaši strani piše, da delate cel dan in racunate 150 kun. “Veste, situacija se spreminja iz ure v uro. Imate srečo, da ste prišli sedaj, saj se ne boste načakali tako kot tile, ki že od jutra čakajo na rezultate.”

​Potem začnem razmišljati: res je, morje južneje od našega je čistejše. Naša država nam je ponudila brezplačne teste, da smo lahko odpotovali v Dalmacijo in sosedom reševali gospodarstvo, hrvaška država pa se že hvali s turističnim obiskom, pobere davke in potem zaračuna se test.

​Premisliti bo treba, preden se spet odpravimo preko meje!
​

Zvečer smo šli na zadnji sladoled, "tisti ta večbarvni" v slaščičarni na levi strani trga. Po njem je bila v programu postelja. Otroci so bili že pripravljeni za odhod domov, pa se je zgodilo presenečenje - iznenada pribobnajo na glavni trg nastopajoči iz “Psihiatrijske ustanove Pag”! Kostumi, glasba in ples - paša za oči in ušesa. Skupina mladink in mladincev me je obkrožila, tisti z največjo masko me je hotel cepiti, ena s šopom denarja in brez maske pa mi je ponujala kup bankovcev, da bi privolil. Uspel sem pobegniti, preden bi mi “vbrizgali” hudiča! V resnici je šlo za Paški poletni festival, kateremu smo bili slučajne priče...

Tudi najboljšim se zgodi - danes smo bili tako utrujeni, da smo zamujali že s prebujanjem. Kako lahko na dopustu kaj zamudiš? Meni pač ni nič ušlo ;-)  Na kratko - dopoldne smo imeli počitek.

Nagradno vprašanje: kam smo šli plavat popoldne? Vem, glede na število plaž na otoku Pagu je to nemogoče odgovoriti, za našo družino pa niti ne tako zelo težko. Na vrsti je bila divja plaža Povljana!

Utrujenost se je prenesla v večer, otroci so pokapali v posteljo in jih nisem uspel več premakniti. Pravzaprav sem to samo preveril. Potem pa kratki dogovor, z nejevero v očeh, da greva končno enkrat zvečer ven. In sva šla, z roko v roki. Na poti v mesto pred trgom so bili postavljeni kar na cesto nizki vinski sodčki s klopmi. Tam je bilo tudi prejšnje večere vedno polno, zato sem vprašal dekle na vratih, čemu. "Ker imajo dober pršut in sir ter lastno vino" je odgovorila. V Konobo Bile sva stopila zaradi ambienta (moja ocena Tripadvisor), ki pa je bil vreden postanka. Izbor  narezanega je bil okusen, vino pa boljše kot na Vinski cesti Paga. 

Sedaj smo pa ze rahlo dolgočasni s svojimi obiski divje plaže južno od Povljane. Pa niti ni bilo tako slabo: mirno morje in pričakovana peščeno mivkasta podlaga sta največje jamstvo, da sa mala dva spravita vsaj na rob kopna, pa morda potem tudi v vodo. in če se nam potem pridruži tudi mamica za žoganje, otroškemu navdušenju skoraj ni kraja. Žal nam je bilo le, da nam je prepovedala "tunkanje".

Tudi popoldne je bilo aktivno, predvsem za mularijo. Kris se je teden dni pripravljal na vodne atrakcije, ki pa jih nikakor nismo uspeli obiskati, ker so na mestni in ne neki divji plaži. Tokrat mu je le uspelo. Kamor gre bik, naj gre še štrik, so rekli včasih, midva pa potem popustila še moledovanju male in smo obiskali lunapark. Ne vem sicer, koliko ima ta mentalne povezanosti z morsko obalo, ampak tam je bil, mimo njega nismo mogli zaviti, potem pa… Vse skuapj pa je imelo tudi svojo dobro plat - adrenalinsko doživetje na vodi in na kopnem je poskrbelo, da sta ta glavna ob desetih "že" spala.

Sem ob obujanju spominov na sonce, morje in paški sir že omenil hrastov gozd?

Kadar smo šli na divjo plažo Delfinko, smo se peljali skozi tale gozd. V tisti vročini je deloval malce temačno, strašljivo, neresnično, čeprav smo ostajali na asfaltirani cesti. Ker pa je bilo ob cesti videti tudi nekaj pojasnjevalnih tabel, nas je radovednost premamila. Otrok pravzaprav ne, a sta šla raje z nama kot pa sama čakala v vozilu. Strah dela svoje!

In potem presenečenje - tale gozdiček je veliko več kot le skupek nizkih dreves, predstavlja posebni rezervat gozdne vegetacije! In potem smo gledali tiste od vetra zvite hraste in brali pojasnila.

Gozd hrasta in belega gabra je edini listopadni gozd na otoku Pagu. Zaradi svoje prilagoditve na podnebje in količino soli na tem območju predstavlja dragocen genetski material. Ker je to zadnji ostanek te gozdne skupnosti na otoku, je varovan kot “Posebni rezervat gozdne vegetacije, zaščiten od leta 1988, s površino 28,45 ha. (Edinstveno rastišče na otoku Pagu, kjer je ohranjen del gozda belogoričnega pasu Mediterana).” Posebni rezervat se v hrvaški naravovarstveni zakonodaji nahaja takoj za kategorijo nacionalni park in je močnejši od kategorije parka narave.

Hrast je sveto drevo, posvečeno staroslovanskemu bogu Perunu, v slovanski mitologiji vrhovnemu božanstvu, bogu groma in strele. Bil je simbol Zevsa v stari Grčiji, Jupitra v starem Rimu in Peruna pri starih Slovanih. Ob prihodu krščanstva v te kraje je bil morda Perun “nadomeščen” s svetim Vidom, saj se tako imenuje vrh hriba nad tem gozdom (najvišji vrh otoka, Sv. Vid - 348 m)?

Ta vrsta hrasta običajno ne prenaša soli in večinoma raste na višjih legah (na obali od 400 do 900 m, v notranjosti pa tudi na višini do 1700 m), tukaj pa raste vse do morja, kar je izjemno.

V staroslovanski mitologiji obstaja prepričanje, da tistega, ki poseka zdrav hrast, zadene nesreča. Verjemite, da smo pazili na to, kod stopamo, in se  držali lepo urejene poti.

V 19. stoletju so na otoku Pagu izvajali rudarska in geološka raziskovanja nahajališč premoga, pri čemer so avstrijski geologi odkrili številne fosile, kasneje pa je v iskanju nafte INA izvajala vrtanja. Najdene so bile miocenske plasti, stare 18 milijonov let, iz časa, ko je bil skoraj celoten Jadran del kopnega z mnogimi jezeri. Odkriti so bili ostanki prostranega jezera s številnimi fosili. Otok Pag se je pred približno 35 milijoni let ločil od kopnega, natančneje današnjega Velebita, vendar ni takoj postal otok. Do konca pleistocena, pred približno 12.000 leti, je bil del močvirnatega območja. Na koncu pleistocena, po dvigu gladine morja, je nastal Velebitski kanal. Otok Pag je dobil svojo današnjo obliko s Paškim zalivom, ki kot največji hrvaški otoški zaliv v pokrajini pušča vtis prostranega podolgovatega jezera.

Verjamete naslovu, da so na otoku Pagu nekoč živeli krokodili, ali pa ste pomislili na zavajanje? Popolnoma resno - temu tukaj ni tako. Raziskave so pokazale, da je bil otok Pag nekoč močvirnato območje ob jezeru, kjer so živeli krokodili, mali sesalci, školjke in ribe, vse pa je bilo prekrito z gostimi močvirnatimi rastlinami. Med številnimi fosili, najdenimi na tem območju, sta še posebej zanimiva krokodilov zob in redek fosil polža Valvata. V mraku in ponoči tu živi veliko netopirjev, ki se hranijo med krošnjami in ob cesti skozi gozd, prav tako pa tu živi eden največjih hroščev v Evropi. Velik do osem centimetrov, rogač (Lucanus cervus) je dobil ime po prednjih čeljustih pri samcih, ki so podobne jelenovim rogovom.

Malo sem razmišljal, da bi ostali do teme, da preverimo. Ne, nikomur nisem izdal svoje ideje, saj bi me morda prijeli za besedo. Bi vi ostali?

Žena in otroci so dolgočasni, spet pričakujejo, da se zapeljemo v Povljano oziroma na plažo južno od nje. Seveda se prepustim demokraciji, čeprav imam do nje rahel odpor. Kdo ga ne bi imel po izkušnjah z našo državo. Sicer pa je že Sokrat zadevo dodobra razčlenil...

Malo sem brskal po googlu in našel divjo plažo nedaleč od mesta Pag, ampak na popolnoma drugi strani kot našo standardno (današnjo dopoldansko). Odločili smo se za njen popoldanski ogled. Pot do nje je bila zelo enostavna - pelješ se od mesta Pag na drugo stran zaliva, pa namesto po glavni cesti preko otoka zaviješ ob obali proti severu v naselje vikendov, vil, hotelov, torej “kar nekaj” brez urbane strukture. Moje duša je trpela, radovednost pač ne. In ko pripelješ do konca ceste (spet zaradi googla sem šele doma ugotovil, da se sicer cesta še kar vije dalje), najdeš divje parkirišče, 50 m pod njim pa divjo plažo z imenom Delfinka. Zaliv s turkiznim, mirnim morjem in drobnimi zaobljenimi kamenčki je bil dovolj zanimiv, da smo si zapomnili pot za prihodnjič, ko pridemo zares (moja ocena Tripadvisor).

Tale pot pa je imela pravi vrhunec šele na koncu. Ob naši cesti do Delfinke smo našli Učno pot Dubrava-Hanzina. Pripravljena je bila prav letos spomladi, čeprav je območje velikosti 30 hektarjev zaščiteno že od leta 1988. Krokodilov pa tu ni že dlje časa. Potrudil se bom, da o učni poti Dubrava-Hanzina več zapišem v posebnem postu (hrasti-krokodili-in-perun.html), kjer bo poleg v naslovu napovedanih krokodilov subjekt staroslovanski bog Perun! Ah, pa hrasti. Pa netopirji...

Vetrovno vreme se je še kar držalo. “Gremo v Zadar?”  je vprašala žena. Nič se nismo pogajali, saj tudi mene ni vleklo v kopalke. Na terasi me je sicer čakala knjiga, pa bo verjetno počakala še kakšen dan. Vreme je pač treba izkoristiti. Pot pa imamo že naštudirano, najprej skozi Zadar do parka na južni strani mestnega obzidja, kjer je ogromno parkirišče, v parku se ohladimo od vožnje, potem pa na obalo. Na poti do morskih orgel pa seveda še pečena koruza in pijača.

Kar so pred leti postavili/zgradili morske orgle, te privlačijo turiste (moja ocena Tripadvisor). Tudi mi jih moramo slišati vedno, ko pridemo v severno Dalmacijo. Prav gotovo pa mojim ni najpomembnejši poseben zvok, ki ga ustvarjajo, temveč detajli - stopnice, valovi, klaviaturna klop. Meni pa možnost pritiskanja na sprožilec.

Toliko adrenalina človeka zlakotni, oddaljenost od domače kuhinje pa pomeni le, da se bomo morali zadovoljiti z gostinsko ponudbo. Ker smo v primorju, smo seveda iskali konobo in jo tudi našli. Konoba Skoblar je bila na trgu pred izhodom iz mesta v smeri parkirišča, tako da polnih želodčkov potem ni bilo tako težko spraviti do avta (moja ocena Tripadvisor).

Večerni sprehod smo seveda spet izvedli v "domačem" Pagu. Pred južnim vhodom v mesto Pag (pred zaobljenim kamnitim mostom) je ohranjeno skladišče soli, katerega del so rekonstruirali in uredili stalno razstavo solinarstva. Soline so bistveni del Paga že tisočletja, sol je bila podlaga za uvedbo neke vrste denarja na Pagu med prvimi na svetu. Muzeju sta namenjeni dve hali. Prva vsebuje ilustracije, dokumentacijo, orodje solinarjev in model solin, druga pa stroje za procesiranje in pakiranje soli same (moja ocena Tripadvisor). Celo otrokom zna biti zanimiv prikaz solin, delovnih pripomočkov, vozičkov...

Včasih pa mala dva padeta dol prej kot midva. Takrat se začne najino življenje na terasi!

​Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn

Napovedano slabo vreme danes sicer ni prineslo neviht, raztrgani oblaki nas niso odvrnili od vožnje k naši plaži St. Povljana. A iz avta na plažo smo šli brez opreme, le toliko, da smo si ogledali močne valove in cele kupe morske trave, ki jih je jugo naplavil na obalo.
​Svojo dolžnost smo opravili, bili smo na plaži, kam pa sedaj? Malo fotografiranja...

Veš, da je na otoku Pag tudi vinska cesta? Ni sicer zelo dolga, le odcep z glavne ceste do vinske kleti. A lastnik je dovolj samozavesten, da jo tako reklamira. Dovolila sva si kratko degustacijo. Nama sicer njihova bela in rdeča niso po duši, zato sva se izognila resnemu nakupu, žena je na koncu nabavila le nekaj spominkov.

Ko takole spoznavaš destinacijo, čas beži, želodček pa dela svoje. Da ne bi v toplem dnevu še bolj greli domače kuhinje, smo se odločili, da naj to naredijo drugi. Na robu starega obzidja mesta Paga smo našli konobo Bodulo s pokritim atrijem, prav zapeljivo je trta preko zida kukala na cesto. Nekako ni nam uspelo priti mimo. Pa nič narobe. Otroci niso zahtevni, midva prav tako ne, nekaj ocvrtega, narezanega in nalitega nam prinesite na mizo, pa smo spet za nekaj časa dobri (moja ocena Tripadvisor). Strežba je bila pa nekaj posebnega - ko je natakar ugotovil, da smo iz Slovenije, se je kar razgovoril v slovenščini! Do koronskih časov je bil namreč zaposlen pri pivnici Kratochwill v Ljubljani, kamor se namerava čim prej vrniti. Kratochwill, vzemi ga, saj se obnaša profesionalno in prav nič dalmatinsko! Čeprav tudi s tem slednjim ni nič narobe, le navaditi bi se bilo treba, za to pa je dopust absolutno prekratko obdobje.

Adrenalina preko dneva torej nismo sproščali, zato je bil večer najbolj aktiven s sprehodom po ulicah Paga in vtikanjem nosu v vsako trgovino. Mislim, da imam dobre živce, saj sem preživel vse, denarnica pa tudi skoraj ;-)

Na otoku Pag nismo prvič, ponavadi po njem skoraj vsakodnevno raziskujemo. Tako imamo svojo priljubljeno plažo že od prej, ki leži južno od turističnega naselja Povljana. Tu sicer imajo svojo “mestno” plažo, ki je tako natrpana, da je težko hoditi po njej in ne stopiti na kak trebuh. “Naša” pa je divja plaža Stara Povljana. Divja zato, ker ob njej ni nobene hiše, niti gostinskega lokala, samo nekaj sto metrov mivke in peska vzdolž roba morja. Če vas to ne prepriča, lahko navedem še odmaknjenost od naselja in zato precej manj kopalcev, plitvo morje tudi daleč od brega, zalivska lega pa običajno poskrbi še za zrcalno vodno površino brez valov. Ob vhodu v Povljano stoji še natrpana samopostrežna trgovina, kjer lahko naberemo vse, kar smo pozabili vzeti s sabo, da potem na plaži zdržimo nekaj ur.
​Seveda za začetek dopustovanja najlažje izberemo kar to znano lokacijo, ki ponavadi ni razočarala.

Najemanje apartmaja ima svoje slabosti (ko se vrneš, kosilo še ni na mizi), a tudi prednosti (na mizi je tisto, kar si želiš oziroma se odloči mamica). Naš pa je imel še blažen mir. Sem že omenil veliko teraso? Ena sedežna garnitura je bila namenjena zajtrkom, če sonce še ni bilo preveč proti zahodu, pa tudi počivanju. Druga sedežna skupina je bila namenjena romantičnim večernim pogovorom ob kozarcu vina in nabadanju slanega aromatičnega paškega sira.

Kosilo z opoldanskim počitkom nam je povrnilo moči in vrnila se je strast po raziskovanju. Hvala stricu Googlu za aplikacijo, po kateri lako iščem plaže tudi po tablici. Eno sem našel na isti obali kot leži mesto Pag, le nekaj kilometrov severneje. Pravzaprav jo je bilo najti zelo enostavno, skozi mesto Pag do severnega roba in potem po cesti spet do njenega konca ;-)  Kako naj komentiram čudovit pesek in naravno zaobljen zaliv? Pravzaprav ne vem, hoja od ceste po kozjem bregu navzdol in potem še tistih nekaj sto metrov nazaj gor je odvzela večino blišča naravne lokacije.

Priznam, sprehod po mestu Pag v pozno popoldanskih oziroma zgodnjih večernih urah ni bil več tako naporen. Kako pa potegniti črto med popoldnevom in večerom, če si na morju in še poleti? Mislim, da se večer začne, ko gredo otroci spat, kar pa zna biti v našem slučaju dokaj pozno, še sam vmes včasih postanem že utrujen.

Spomnim se še odhodov na morje, ko smo bili otroci, in vsega pričakovanja, povezanega s tem. Pa je pri današnji mulariji to skoraj isto. “Midva ne bova spala, dokler ne gremo” sta rekla nadobudneža v četrtek zvečer. Nista držala besede, sta pa bila zjutraj takoj pripravljena, da smo šli ob petih od doma. Spremljal nas je prijeten hlad, državno mejo smo prečkali v desetih minutah brez administracije, hrvaška avtocesta je bila relativno prazna, do severne Dalmacije oziroma preko Velebita je bilo enostavno priti.

Vmes se je seveda že segrelo. Program, da se z morja čez dober teden vračamo z obiskom Paklenice, smo po kratkem družinskem posvetovanju spremenili - “Paklenica zdaj ali nikoli!”, in zavili pod Velebit v Starigrad. Dobra ideja! Ogled kanjona Paklenica bom sicer na kratko opisal v drugem postu, izraz “zdaj ali nikoli” pa je bil načeloma spremenjen v “ponovno” (moja ocena Tripadvisor).

Apartma smo imeli najet v mestu Pag. Ne sicer v starem delu mesta, kjer so ulice preozke celo za dihanje, pa vendar le pet minut pešačenja do glavnega trga. Tako mi za večerni sladoled ne bo treba prižigati avta, sem bil kot šofer zadovoljen, ko sem popoldne zapeljal na dvorišče. Prijazna lastnica nas je popeljala v prvo nadstropje, da bi se namestili. Najlepši del dvosobnega stanovanja je bila velika terasa s pogledom na mesto in drugo stran zaliva. Vsi smo bili navdušeni nad njo (moja ocena Tripadvisor).

Pozno popoldne je torej še čas na oglede! Če smo na morju, preverimo tudi obalo. Mestna plaža leži na severnem robu mesta in je v bistvu hotelska, vzdolž nje se namreč razteza hotelski objekt. V nadaljevanju proti severu je manj urejena (beri: ni več peščeno prodnata), njeno zaledje predstavlja naselje individualnih objektov. Za mala dva, ki sta čofotanja bolj potrebna kot jaz, pa je bila ponudba dovolj vzpodbudna, da sta od nog do glave izkoristila že prvi stik z morjem.

Po večernem nakupu najpomembnejšega (pijače za na plažo za drugi dan, paški sir za večerni klepet, paška sol za vsakdanjo kuho, sadje…) pa je prišel čas tudi za naju, da preveriva sedežno garnituro na terasi.

​Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn