Razmišljam, da bo treba počasi končati s temle namenskim blogom. Preselili smo se, tu se zbujamo, družimo, jemo, gremo spat, kaj še manjka? Hm, ko gledam tele oblake, kako se temni nabirajo, pa se vprašam, če nas ne čaka še kakšno presenečenje!

“Saj ni res, pa je!” Se še kdo spomni te rubrike iz časopisov izpred desetletij? Danes jo lahko uporabim. Nisem delal nič. To ne velja dobesedno, zaključeval sem stare poslovne zadeve, šel z družino na sprehod (naj vedo, da niso samorastniki!), a v stanovanju nisem ne privijal, ne žagal, ne sestavljal. In ko sem šel spat, nisem imel slabe vesti! Verjetno sem popolnoma neodgovoren?

Skoraj bi pozabil - pripeljali so trosed! Takoj sem se lotil odvijanja polivinila in kartona. Kakšno veselje, otroci so stali v vrsti, da ga preizkusijo. In ostali v vrsti, ata ni pustil, da se ga kdo dotakne. Ena noga oziroma vogal je bil namreč med prevozom poškodovan, iz ovoja se je vsulo žaganje. Ni ostalo drugega, kot da pokličem po telefonu in potožim, kako razočarani so otroci. Pa jaz tudi, sploh ne vem, kako izgleda počivanje na kavču :-(

Odšel sem na Beer Fest, da tam utopim žalost, pa nisem našel nikogar znanega, da bi se mu potožil. A pogled na zamaknjen stolp Rotovža me je opozoril, da se lahko zgodijo v življenju tudi hujše stvari kot poškodovana nogica ;-)

Streslo me je! Dobesedno. Končno smo nabavili oziroma sem pritrdil luč nad umivalnikom v kopalnici. Ko le ne bi! Vidi se vsaka (siva) kocina, ki jo spregleda brivnik. To je dolgoročno. Kratkoročno ali trenutno: slabo sem preveril napetost. Pa dobil kazen! Jaz sem sicer obstal na stolu, izvijač pa je skoraj razbil ogledalo, ko je odletel iz roke. No, rezultat je pozitiven - ena izkušnja več, pa vsi celi oziroma preživeli

Priznati pa moram, da mi ni sedaj nič težje hoditi v službo, čeprav imam trikrat dlje. Še vedno grem lahko peš, saj potrebujem ob hitri hoji petnajst minut, ob lenobnem sprehajanju pa dvajset. In to pravzaprav ni nič čudnega, pogledi so daljši, bolj odprti, bolj zanimivi. Lahko pa med “tako dolgo” potjo že pozabim, kam sem namenjen!

Žalosten deževen dan je bil danes. Morda ne bi niti opazil, če ne bi imela žena poslovno pot in sem ob treh dvignil otroka iz vrtca in šole ter peljal domov. Redko sem tako zgodaj doma in ne opazim, da je stanovanje že hladno. Preden začnejo kuriti, si bomo pomagali z elektriko. Ker vem, da so okna stara (upam, da se bodo v bloku odločili in kmalu uredili fasado! pa me takrat čaka še njihova menjava), jih nameravam opremiti s tesnili. Ko sem malo premeril, me je vrglo na rit - dobrih 36 metrov tesnil? Ne vem niti, koliko to stane!

Preveč časa imam! Hodim od stranišča do kopalnice, gledam WC školjki in se čudim, kako instalater ne zna pravilno spraviti skupaj školjke in pokrova (zadnja fotografija: naša kombinacija školjke s prve slike in pokrova z druge). Ko vendar primerjam zadevo na strani proizvajalca (prvi dve fotki), pa tam vse “štima”. Fant, za v penzijo si, toliko te še doma čaka dela!

Žena me je prepričala, da sem montiral nekaj polic. Hecno je tole stanovanje, vsi zidovi so prekriti z mavčno kartonskimi ploščami. Razmišljam, da so morda zidali neki pijančki, pa so potem vse vijuge skrili za lepljeno oblogo? Saj to še ne bi bil problem, če bi vedel, kaj te čaka ob vrtanju. Tako pa na enem mestu zavrtam vijak za GK oblogo kar direktno z roko, drugje si moram pomagati z vrtalnim strojem, ponekod pa kar padem notri! Le zakaj sem ubogal ženo in prosil za barvane stene? Sedaj se bodo pojavljali problemi še pri popravljanju rosno mladega opleska!

Sušilni stroj je popravljen! V trgovini so nam poiskali račun izpred poltretjega leta, da smo lahko uveljavljali garancijo. Spet se smemo umazati ;-)

Enake prijaznosti pa nam ne ponujajo internetni ponudniki. Še vedno smo odrezani od sveta, računalnik pa raziskuje svet preko telefona. Sedaj počasi že razumem tudi malega, ki teži…

Danes je festival Stare trte, jaz pa s problemi doma in v službi. Preko Lenta sem se odpravil v službo, saj domačih problemov ni tako enostavno rešiti… In preko Lenta sem se vračal domov...

Mislim, da je obnova za lastne potrebe veliko bolj stresna, kot če se je lotiš po naročilu za druge. Stvari me kar rahlo vržejo iz tira. Ker si želimo tu živeti in ne le spati, sem seveda nabavil par kablov, grl za žarnice, vijakov za mavčno kartonske plošče, ventilacijsko cev in podobno ter se lotil odprave pomanjkljivosti.

Indukcijska plošča je bila mala malica. Malo debelejši kabel in vtikač, pa upanje, da ne bomo kuhali na vseh štirih grelcih naenkrat, in zadeva funkcionira. Le čim prej moram poklicati trgovino in prejeti pravi kabel. Pa dokončati odvod iz nape, ki je zgodba zase - cev preseka 125 cm2 je potrebno spraviti na eni strani v omarico do nape, na drugi strani v zid s pravokotno odprtino preseka 250 cm2. In ker leži napa skoraj čisto na prednjem robu zgornjih omaric, bo treba zamenjati tudi LED trak za razsvetljavo pulta, ki sem ga hotel nalepiti tja...

Hitro je prišla prava streznitev! Prejšnji teden je odpovedala nova LED razsvetljava v jedilnici. V trgovini sem izprosil dobropis, saj enakega tipa svetila niso imeli več na zalogi. Danes sem montiral navadna grla za okrogle žarnice, ker svetlobo nekako vseeno rabiš. Ko pa sem že pri tem, montiram grla tudi v dnevno sobo. Prostora sta povezana, svetloba se ”preliva” iz enega v drugega. Pravzaprav bi se prelivala, če bi bila na voljo! Prižgem luč v dnevni sobi, pa ne gori. Prižgem luč v jedilnici, pa ne gori. Pogledam v elektro omarico, vse varovalke so O.K. Moj bog, “crknila” je stropna električna napeljava v obeh prostorih, jaz pa sem nesel nazaj lepo svetilko, ki morda sploh ni bila zanič?!