Jamram vsak dan sproti, saj škatel noče in noče biti konca. Zvečer bi rad še kaj napisal, pa ne najdem ne pisala ne tablice. Montirati bo treba pravi računalnik. Ta in printer sta v tako velikih škatlah, da sem se že nekajkrat zaletel vanju. Saj je bil moj namen, postaviti pravo pisarno v kleti, ampak bo ta še malo počakala, začasno se moram organizirati v dnevni sobi...

Današnja odsotnost (službena pot) mi je kar malo koristila, z oddaljenostjo težave bledijo ;-)  In živci se nehajo kravžljati… Ampak kaj, ko je treba proti večeru "domov"!

Zjutraj sem bil pri upravniku našega stanovanjskega bloka, še preden so začeli zares delati. Odločen, da se me ne bodo znebili, sem povedal celotno zgodbo o težavah v kuhinji in prepričal referenta, da se oglasi čez dve uri. Potem seveda kličem svojega obrtnika, da je vmes prišel in na široko odprl steno. Skupaj z upravnikovim sodelavcem so potem ugotovili, da gre za hišno napeljavo - glavno vodovodno vertikalo (ali eno od njih), s katero mi res nimamo nič drugega kot lokacijo. Telefoni so brneli, dokler ni padla obljuba o popoldanskem urgentnem popravilu.

Verjeli ali ne, prišel je mladenič, vse skupaj še bolj odprl, da sem se že bal, kako bova gledala v sosednjo spalnico, postavil na cev široko objemko in povedal, da je zadeva rešena. Prosim? Taka težava, pa tako simpl rešitev? Počakajmo par dni!

Ves vesel po informaciji, da bo kuhinja montirana še ta teden, sem v stanovanju pričakal svojega izvajalca, da mi strokovno preveri vlažno liso v kuhinji. “To ni posledica našega dela, mi se tu zida nismo dotikali, to je hišna kanalizacija, na katero vi niste priklopljeni” mi je zatrdil, ko je meril z nekakšnim senzorjem / števcem.

Kaj sedaj, še par voženj opravim, pa bo tu že vse od zobne krtačke naprej, mi pa se naj ne selimo? Zjutraj moja prva pot ne bo v službo, temveč do upravnika stavbe in klicanje vodovodarja.
​

Poldrugi mesec je mimo, mi pa se še vedno stiskamo v stanovanju v Centru. Pohištvo so nam prepeljali, pa ne vsega. In cunj (ter posode) imamo dosti več, kot sem mislil. Z avtom vsak dan nekajkrat peljem, stanovanje bi moralo biti že prazno, pa še vedno vozim polne škatle in vreče.

Pa vendar bo kmalu. Sinkova postelja že stoji, a brez pomoči najstarejšega sina tudi omare ne morem dokončati.  Za samo selitev pa so pomembne še druge reči - stikala še vedno ne prižigajo pravih luči (ne verjameš - verjemi!), ključavnica ni pritrjena, kabel za luč kar visi v prostor, med podboj in zid lahko dam prst… Žena me je vprašala, če se ponavlja situacija stolpa na mariborskem Rotovžu. Pa sem razčistil situacijo - takratni obrtniki niso dobili obljubljenega plačila, zato so stolp zamaknili, tokratni naši pa so dobili več, kot dogovorjeno po pogodbi! Torej pravega razloga še ne vem - neznanje, nenatančnost, nezainteresiranost…?

Verjetno je pleskar ugotovil, da je bež - oranžna - antracit dolgočasna kombinacija, pa je dodal malo vzorca :-(  In ko sem na steni v kuhinji našel še tale lepotni “popravek” na mestu, kjer naj ne bi bilo vodovoda, mi je počilo...

Obnašal sem se čisto po žensko - če ti je hudo, pojdi nakupovat. Po nakupu kavča sem prišel toliko k sebi, da smo se vrnili v stanovanje, kjer sem sestavil dva regala. Postal sem že pravi mojster, po nekaj sto “šraufih” mi izvijač tako leži v roki, da se me vijaki kar bojijo. Ne vem pa, če se bom še spoznal na tastaturo!

Z malim kombijem ne zmoreš veliko. Vsekakor gre vanj več kot v osebno vozilo, pa sta potem selilca peljala trikrat, nekaj stvari pa še vedno ni preseljenih. Glavno, da je pralni stroj že tu, saj se ob sestavljanju pohištva dodatno umažem vsak dan sproti.

Da ne bi kdo mislil, da sem tečen ali zakompliciran. Priznam, da je bilo marsikaj napravljeno v redu in v roku. Ampak, ko je vrvica od zavese navita okrog karnise, ta pa privita na strop, se spet zavem, da je zaupanje dobra reč, kontrola pa še boljša!

Toliko bolje pa nama je šlo s sinom. Sestavila in postavila sva dve postelji, eno s predalom, drugo z integrirano omaro. Hvala, dečko! Pa še kdaj! Saj vem, da se čutiš dolžnega pomagati ateku, pa vseeno ;-)

Začela se je selitev. Ja, vem, da ni še vse dokončano in v redu, vendar je september tu. Prepričan sem bil, da bomo sedaj že uživali na svojem.

Selilca sta bila že poznana, izvajalec del na stanovanju je ponudil to storitev, “ker se ukvarja tudi s tem.” Pa imate zaščito in kartone? Seveda imajo vse. In smo začeli...

Cel dan sem bil na službeni poti, zato sem napravil obvezni obisk šele proti večeru. Čeprav sem bil lačen, me je tek kar malo minil. Ne vem, katera postavka v pogodbi je beljenje radiatorskih cevi. Ampak takšno vlečenje čopiča in takšno polaganje keramike po moje ni delo profesionalca!

Po nekaj tednih so se končno odločili, da bodo postavili tudi oboja vrata v stranišče in kopalnico. Iskrene čestitke! Ker pa so vmes dela potekala dalje, je za ena vrata zmanjkalo prostora. Vgradili so ožja, kar pomeni, da se ne smem več zrediti. Kako lepo, da skrbijo za moje zdravje!

Če se kdo spomni na 38. dan, sem bil čisto obupan, ker smo ugotovili, da v hodniku na stropu ni elektrike. Danes pa čudež! Električar menda ni spal in je raje razmišljal, kako ustvariti nemogoče. Kar mu je tudi uspelo, hodnik je pokrit s senzorji. Hvala! Upam, da je imel preblisk tudi v kuhinji, kjer želimo elektriko za delovne aparate na otoku na sredini prostora!