Napovedano je bilo deževno vreme, ponoči je med nalivi tudi grmelo, zagotovo v oblačnem vremenu ne bomo šli plavat v ohlajeno morje. Družina se je soglasno odločila za izlet v bližnji Zadar.

Pogrešil sem vnos lokacije v navigacijo in parkiral svojih 400 metrov dlje od starega mestnega jedra kot ponavadi. Ampak med parkiriščem in centrom je ležala luka, ki je vedno zanimiva. Vreme se je izboljšalo, med sončnim sprehodom smo pogledovali in ocenjevali, katere  čolne ali kar barke bi še morda imeli in katerih nikakor ne. In v reševanju tako pomembnih odgovorov je pot do starega mesta na polotoku hitro minila.

Morske orgle na severnem robu mesta privabljajo tudi turiste brez posluha, saj jih večina klepeta, medtem ko zaradi mirnega morja iz arhitekturnega glasbenega instrumenta prihajajo le nežni zvoki.

Vmes smo uspeli pogledati še razstavo pajkov in salamandrov v Prirodoslovnem Muzeju.

Seveda smo zaključili sprehod kot ponavadi - v eni konobi zaradi lakote in v drugi slaščičarni zaradi užitka. Ampak obakrat je bilo vredno postanka.

Za zaključek pa še prijetno presenečenje - parkirnina na robu starega mestnega jedra je znašala poltretji evro za cel dan!
​

Iz poslovnih razlogov smo imeli letošnje poletne počitnice že v začetku poletja, prve dni julija. Malo me je bilo strah vremena in mrzlega morja, ampak sem moral zagristi v to pričakovano kislo jabolko. Ni mi težko sesti v avto, sem pa v njem raje manj kot več, zato smo se tokrat odločili za Severno Dalmacijo. Čeprav je bližja kot mnogotere destinacije prejšnjih let, še vedno ponuja številne možnosti za raziskovanje in uživanje v zgodovini in kulturni dediščini kakor tudi naravi.

Od Maribora do Sukošana pri Zadru je ca 400 km. Aplikacija Maps pravi, da bomo rabili slabe štiri ure. Upam, da res! Menda je vseeno, ali gremo ob treh ponoči ali desetih zjutraj, razlike v dolžini poti je do 15 minut. Torej smo planirali ob sedmih in neverjetno - takrat tudi  odpeljali! Če v Zagrebu ne bi bilo gradbišča (kjer smo izgubili dobro urico), bi plan celo zdržal, mi pa bi na našo predhodno izraženo posebno željo lahko šli v najeti apartman že predčasno. Vseeno, slednji je pač počakal. Brez navigacije pa ga na robu naselja brezoblične oblike verjetno ne bi niti našli.

Seveda je bila naša prva prava lokalna akcija kontrola okolice - plaže, gostiln in sprehajalnih možnosti. Čeprav je Sukošan le velika vas, nas je njeno središče s količino starih zavitih uličic s kamnitimi stavbami prijetno presenetilo. Ko smo se ohladili še v zanimivo obzidani cerkvici Sv. Kasijana v samem središču naselja, je celo sinko priznal, da je fotografiral več kot pričakovano.

Za tako majhno naselje je nabor gostinskih lokalov zavidljiv, tako število kakor tudi njihove oblike - v restavracijah, konobah in provizoričnih stavbah se lahko dobi vse od klasičnih do ribjih jedi, pa tudi fast-food. Ugotovili smo, da lačni ne bomo ostali! Za "začetek” smo si privoščili zgodnjo večerjo v eni od obalnih konob. Ne, rib še nismo naročili, saj se na morje šele privajamo. A prijazna postrežba, dobra hrana in lep pogled na okolico ter priveze domačinov so lepo zaokrožili začetek našega poletnega dopusta.

Verjamem, da mora biti zadaj še kaj večjega in ne le obnašanje tega tipa, o katerem bom napisal par besed. A podjetje mi je pred leti ob naši selitvi na desni breg Drave ponujalo internetni priključek, potem pa so mi po dolgih tednih čakanja povedali, da priključka ne morejo zagotoviti! Pa čeprav imajo v kleti na zidu svojo omarico? In sem pristal najprej na telekomovem dvožilnem telefonskem kablu, nato na GSM modemu in trenutno na G5 zračni liniji.

Signal je tak, da že otroci jokajo. Odločil sem se, da poiščem boljšo rešitev. Pred kratkim je telemach v našem bloku napeljeval optiko. Gotovo bo to bolje, tudi najpočasnejši fiksni paket bo hitrejši od obljubljene hitrosti telekoma, ki pa je v resnici le desetina plačanega (če imam srečo). In sem na spletu izpolnil obrazec, da pričakujem ponudbe od operaterjev.

Klical me je neki predstavnik podjetja T-2, ker da iščem ponudbo za menjavo operaterja. Ponuja mi vse - internet, televizijo, telefon in mobilni paket. Jaz z mobilci ne nameravam od telekoma, imam več telefonov v navezi, zanje plačujem sicer različno, ampak počasi so pogovori vse cenejši. Pa še iPhona sem dobil vedno, ko sem ga rabil. A prodajnika nisem uspel ustaviti v njegovem naletu.

“Koliko imate telefonov?” Hm, le zakaj me to sprašuje, če prosim za ponudbo za internet in TV? Štiri ali pet, ne vem, reciva štiri. “Kako ne veste, saj jih vendar plačujete?” Naj priznam, da na pamet res ne vem? Vem le, da imam zadnji paket za 1,00 euro/mesec, v njem pa neskončno pogovorov in SMS ter 500 GB podatkov. Jasno, da mu tega ne povem, ker hočem videti, kaj mi bo zložil skupaj.

“Bova upoštevala štiri.  Kakšno programsko shemo imate?” Verjetno me sprašuje za TV. Osnovno. “Aha, srednjo. In koliko plačujete, tule piše od 0 do 50?” Tega jaz nisem napisal, ker imam nanjo popust in me stane med 20 in 30 evri mesečno. “Dajte, pošljite mi zadnjo položnico!” Prosim, bo hotel še številko mojih čevljev?
Ne, tole mi ni všeč!

“Dej pol se pozanimej kolk maš paketov pizdec!” Prosim? Kako se pišete? Je bil tip na 064 196 645 res tako pogumen ali tako nor, da je dodal “Matej, pizdec.”

Ne, T-2 zagotovo ne bo moj operater!

Letos ni neke prave zime in smo začeli naša raziskovanja preteklosti še pred pomladjo. Pravzaprav smo “nori” na gradove. Na poti na poletne počitnice na Jadransko obalo se ponavadi še ponoči, ko je vse zaprto, peljemo mimo Krapine, čeprav nas muči radovednost. Pa smo sklenili, da tamkajšnjemu muzeju neandertalcev namenimo posebno pozornost.

“Muzej krapinskih neandertalaca” v Krapini na Hrvaškem predstavlja edinstveno priložnost za obiskovalce, da se poglobijo v zgodovino. Nahaja se v slikovitem okolju, obdanim z zelenimi griči in bujno naravo. Ustanovljen je bil z namenom raziskovanja in ohranjanja dediščine neandertalcev, zgrajen pa je bil pred 15 leti (dokončan 2010). Nahaja se v neposredni bližini najdišča Krapina, kjer so bili odkriti ostanki neandertalcev.

Vsebina muzeja ponuja celovit vpogled v življenje neandertalcev skozi različne interaktivne razstave, replike orodij, fosilov in drugih artefaktov. Obiskovalci lahko raziskujejo njihovo bivališče, lovne tehnike in druge vidike njihovega vsakdanjega življenja. Muzej prav tako ponuja trgovino z darili, kjer obiskovalci lahko kupijo spominske predmete in knjige o neandertalcih.

Vstopnice za muzej smo kupili v družinskem paketu (dva odrasla, dva otroka), ki je skupaj z avdio vodičem za vsakega posebej znesel slabih 30 evrov.

Neandertalci so bili skupina humanoidov, ki so živeli pred približno 300.000 do 30.000 leti. Njihovo obdobje se uvršča v paleolitik in sicer v čas kamene dobe. Razširjeni so bili predvsem po Evropi, najdbe pa pričajo, da so bili prilagojeni na življenje v raznolikih okoljih - od arktičnih do toplih subtropskih območij.

Njihova povezava s sodobnim človekom, homo sapiensom, je še vedno predmet razprav in raziskav. Neandertalci in homo sapiensi so morda delili skupne prednike ali pa so se prečkali med migracijami, saj so nedavne genske študije pokazale, da so se nekatere populacije križale. To pomeni, da imajo nekateri sodobni ljudje drobec neandertalske DNK (to sem vedel tudi brez obiska muzeja ;-)

Obisk muzeja oziroma potovanje skozi čas se začne v vhodni avli s filmskim prikazom izseka iz življenja neandertalske družine. Film prikazuje njihove vsakdanje dejavnosti, od lova do izdelovanja orodij, ter ponuja vpogled v njihovo kulturo in običaje. Nadaljevanje ogleda po muzeju predstavlja raziskovanje krapinskega najdišča, pa tudi razumevanje zgodovine in kulture človeštva.

Pritličje in nadstropje povezuje spiralna rampa, po kateri smo se sprehodili skozi zgodovino zemlje. Obdobja od nastanka Zemlje dalje so zarisana v tleh in opisana po stenah, da bi dojeli, kako kratek čas smo tukaj tudi ljudje. Da pa se ne bi počutili močnejši od narave, so nas na tej poti ogrozila strašna bitja izpred desetin in stotin milinjonov let.

Proti koncu rampe v prvo nadstropje smo se srečali z raznoliko skupino humanoidov. Sledili so si po časovnem obstoju. Zanimivo, kako so bili s časom vse večji in vse bolj pokončni.

Nadstropje pa je namenjeno prav neandertalcem. Vsebino obvladuje prikaz neandertalskega tropa (družine?). Realistične figure prikazujejo, kakšna so bila starostim in funkciji posameznikov primerna opravila.

Na koncu razstave je še del, ki na podlagi novejših znanstvenih ugotovitev vključuje razmišljanja o izumiranju neandertalcev in njihovi dediščini v sodobnem svetu. Ob izhodu v prvem nadstropju se muzej zaključi s trgovino, polno literature z neandertalsko in drugo zgodovinsko tematiko, pa seveda za obiskovalce tako pomembnimi spominki.

Ker smo se uspeli prebiti skozi vso tematiko muzeja, smo si za nagrado privoščili še sprehod do samega najdišča iz leta 1899. Žal je bil teren nestabilen, peščene jame ni več oziroma jo je zasulo. Pred stotinami ton skalovja in peska pa je odlitek, ki ponazarja, čemu smo bili na današnjem ogledu priča.

Muzej krapinskih neandertalaca, Šetalište Vilibalda Sluge bb, 49000 Krapina, Hrvaška
+385 49 371 491
[email protected]
https://mkn.mhz.hr/

Sam se ga ne udeležim vedno, ampak Dan arhitektov je redni, vsakoletni dogodek v organizaciji naše ZAPS - Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Kar nekako navadil sem se na ritem dopoldanskih / popoldanskih predavanj ter slavnostnega zaključka s podelitvijo priznanj in družabnim večerom. In kadar je bilo to v gradu Fužine v Ljubljani, je bil tudi ambient ravno pravšnji (povezave do nekaj spominskih utrinkov na koncu tega zapisa).

Tokrat (v letu 2023) pa se je vse odvijalo v Novi Gorici. Mesto je bilo izbrano v navezavi na Ravnikarjevo leto. Hm, od Maribora je dogodek oddaljen poltretjo uro, ampak v Novi Gorici nisem bil že trideset let, le kaj imajo za pokazati? In sem se odločil...

Zbrali smo se v centru mesta ob maketi središča, menda prvotno oblikovani še pred samim urbanističnim načrtom. Jaz bi jo verjetno pripravil iz stiropora, današnja generacija arhitektov virtualno, kako pa v letu 1947 Edo Ravnikar s sodelavci, sem pozabil vprašati. Glede na takratnega ministra za gradnjo je bila gotovo rdeča.

Prijavljen sem bil za dopoldanski voden ogled mesta. Naši vodiči so nam malo orisali tiste čase, ki so bili polni pričakovanj, poskušali pojasniti realne rezultate (recimo temu modificirane), potem pa nas pospremili v samo srce mesta - na Trg Edvarda Kardelja.

Čeprav tega obkroža nekaj pomembnejših objektov, kot so upravna stavba Mestne občine Nova Gorica, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica ter poslovne in bančne stavbe, pa travnik ne deluje kot mestni park. Naša “čreda” se sploh ni vprašala, če ga je dovoljeno pohoditi. Verjetno nismo bili prvi, ki smo ga obremenili, saj nas ni nihče podil z njega.

V globoki senci Kidričeve ulice, ki bi jo po načrtih morali ponujati javorji, pa je tam več vseh drugih dreves, smo se sprehodili do “Ruskih blokov”, za katere se mi zdi “Ravnikarjevi bloki” primernejše poimenovanje. Izgledajo namreč boljše kot le “socialistično”.

Po vzporedni Delpinovi ulici smo se vrnili na Bevkov trg v strogem centru mesta. V maketi mestnega jedra še ni bilo tolikšnih višinskih poudarkov, kot jih ima mesto sedaj. Za pešce je na Delpinovi dobro poskrbljeno, saj jih je več kot na magistralni potezi skozi mesto. Poleg obilice lokalov imata tudi merilo arhitekture in gostota prometa gotovo s tem kaj za opraviti.

Z Bevkovega trga je sledil kratek skok do naselja Pristava, kjer občina obnavlja Rafutski park. Na vrhu griča Rafut kraljuje frančiškanski samostan Kostanjevica, nas pa so pospremili do Vile Laščak na južnem bregu. Posest združuje dva vrta, vila pa je zaradi samega lastnika, arhitekta Antona Laščaka, zavita v tančico skrivnosti. Laščak je uspel v tujini (kako slovensko!), pred prvo svetovno vojno pa je tu kupil botanični vrt in si zgradil hišo. Vrt je že precej obnovljen, medtem ko sama stavba še čaka finančno boljše čase.

Ja, eden od “vrhuncev dneva” nas je pričakal nasproti stare železniške postaje. Trg Evrope, ki je Italijanom premalo pomemben, da bi Ploščad Transalpino tako preimenovali, je bil naša naslednja točka. Predstavlja eno od prizorišč Nove Gorice v prihajajočem letu 2025, ko bo Nova Gorica Evropska prestolnica kulture.

Dopoldan smo zaključili v centru s kosilom, potem pa se preselili v prostore Mestne občine Nova Gorica, kjer je bil načrtovan uradni program.

Popoldanski program je bil namenjen simpoziju “Enigma Ravnikar - vprašanje prihodnosti arhitekture”. Vsake toliko časa mi pridejo takšne teme čisto prav, da malo izstopim iz banalno realističnega odnosa stranka - arhitekt oziroma stranka - načrtovalec.

Simpoziju so dali vsebino arhitekta Aleš Vodopivec in Miloš Kosec, oblikovalka Barbara Predan in arhitektka Majda Kregar. Priznam, zgodovinski oris življenja, dela in hotenj profesorja Eda Ravnikarja, katerega nekaj predavanj je na ljubljanski šoli za arhitekturo uspela kot ena zadnjih obiskati celo moja generacija, je bil precej zanimiv, saj je bil podan tudi iz ust njegovih učencev in sodelavcev.

Sledila je okrogla miza, ki ni bila to, kar smo pričakovali. Štiri vprašanja in štirje odgovori, pa nič sodelovanja javnosti. Z okrogle mize pa sem vendarle odnesel misel, da je bolje planirati proces za novo kot načrtovati vojno za staro.

In potem naj bi bilo dogajanje vse bolj zanimivo. Večerni program se je začel s filmom Sprava in sinteza, ki ga je ustvaril Alexei Monroe. Izdelek avdiovizualnega umetnika s psevdonimom Sz. Berlin mi bo ostal v spominu, čeprav ga nisem razumel.

Po glasbenem vložku zbora slovenskih arhitektov Arhivox se je nadaljevalo s podelitvijo nagrad.
Zlati svinčnik za odlično izvedbo so dobili

DANS ARHITEKTI Vlatka Ljubanović, Maja Cvelbar, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Katarina Pirkmajer Dešman za Prenovo dveh vrstnih hiš

ENOTA Dean Lah, Milan Tomac, Jurij Ličen, Nuša Završnik Šilec, Polona Ruparčič, Sara Ambruš, Eva Tomac, Eva Javornik, Urška Malič, Rasmus Skov, Sara Mežik, Jakob Kajzer, Peter Sovinc, Carlos Cuenca Solana in Goran Djokić za Bazenski kompleks Češča vas

SVET VMES Jure Hrovat, Ana Kreč in Katja Paternoster ter KOLEKTIV TEKTONIKA Darja Matjašec, Nejc Florjanc in Katja Mali za Vrtec Kočevje, enota Čebelica

MEDPROSTOR: Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap, Samo Mlakar, Katja Ivić, Dino Mujić ter ZVKDS OE Celje: Matija Plevnik za Nadkritje ostalin cerkve Sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji

JEREB IN BUDJA ARHITEKTI, PONTING, PIPENBAHER INŽENIRJI Blaž Budja, Rok Jereb, Marjan Pipenbaher, Tomaž Weingerl ter dr. Dušan Stupar za Most za pešce in kolesarje v Irči vasi

Zlati svinčnik za področje prostorskega načrtovanja je prejela

mag. Jelka Hudoklin s sodelavci: Igor Črnugelj, mag. Radovan Nikić, mag. Zoran Gajski, Jernej Radovac, mag. Irena Hočevar, Tanja Jerin, Izidor Jerala za Ureditev romskega naselja Brezje-Žabjak

Patinasti svinčnik so si prislužili

Aleš Vodopivec in Nena Gabrovec ter Dušan Ogrin in Davorin Gazvoda za Pokopališče Srebrniče

Podeljena sta bila tudi Platinasta svinčnika, ki sta ju prejela prof. dr. Aleš Vodopivec in dr. Aleš Mlakar.

Težko bo pozabiti na točko predstavitve novih ZAPS-ovcev. Vsi so še nasmejani, saj se sploh ne zavedajo, v kaj so zagrizli ;-)

Dan arhitektov vedno pritegne več obiskovalcev zvečer kot popoldne. Zakaj bi bilo tokrat drugače? Pričakoval sem sicer, da nam bodo za večerne pogovore ponudili simpatičen atrij, pa so nas namestili kar v avlo. Verjetno zato, da je ob prihodu teme atrij lahko nudil prostor intimnim pogovorom o urejanju prostora, avla pa širšim debatam o politiki prostora.

Kot še nekaj članov ZAPS sem izkoristil brezplačen avtobusni prevoz, ki nam ga je organizirala zbornica. Mislim, da je bila rešitev modra, saj sem se že na poti lažje povezal s starimi in novimi kolegi. Edini minus je predstavljal odhod iz Nove Gorice, kjer se je po zaključku Dneva arhitektov v občinski stavbi začelo dogajanje zunaj, mi pa smo imeli avtobusni odhod že ob 23. uri :-(

Aha, dogovorjeni prevoz je bil kriv, da nismo zdržali do zjutraj?

Pa drugič...

​Za kolege pa tukaj še malo zgoraj napovedanih spominov:
Dan arhitektov 2019
Dan arhitektov 2016
Dan arhitektov 2015
Dan arhitektov 2011

Primošten, slikovito dalmatinsko mesto, pritegne obiskovalca s svojim srednjeveškim vzdušjem. Očarljive kamnite hiše, ozke ulice in prelep razgled na morje ustvarjajo romantično kuliso za sproščene počitnice.

Idilični Primošten, čudovito ribiško naselje, očara s svojo bogato zgodovinsko dediščino in pristnim sredozemskim čarom. To osupljivo mesto, ki leži na polotoku ob Jadranskem morju, je prava dragocenost. S svojimi kamnitimi hišami v ozkih ulicah ohranja svojo edinstveno identiteto, priča o preteklosti srednjeveške Dalmacije in ustvarja edinstveno vzdušje za obiskovalce, ki želijo uživati v čarobnem okolju Jadrana.

Zgodovina Primoštena sega še v antične čase, ko so se tu naseljevali grški in rimski prebivalci. V srednjem veku se je Primošten razvil kot obrambno naselje, zgrajeno na griču. Položaj je nudil odličen pregled nad morjem in okolico. Obzidje in stolpi so igrali pomembno vlogo pri zaščiti Primoštena pred napadi in piratstvom.

Središče Primoštena je kamnita cerkev sv. Jurija, katere predhodnica je bila zgrajena na vrhu griča v 15. stoletju. Cerkev je obkrožena s parkom in pokopališčem, ki pokrivata celoten vrh polotoka. Od tod se odpira osupljiv razgled na obalo in otoke. Hm, tole je pravzaprav prijeten kraj za večni počitek, kajne?

Poleg sakralnih zgodovinskih znamenitosti Primošten ponuja tudi očarljivo profano arhitekturo, kamnite hiše, ozke ulice in slikovite trge. Mesto je pravi zgodovinski biser sredozemske obale, ki je kljubovalo času in ohranilo svoj pristen videz. To je mesto, kjer lahko tudi sodobni obiskovalci korakajo po kamnitih ulicah, odkrivajo skrite kotičke in se potopijo v preteklost, ki se z vsakim kamnom prepleta s sodobnostjo na edinstven način.

Primošten in njegova okolica imata raznoliko gospodarsko strukturo, ki temelji na lokalnih virih in potrebah. V celoti gledano je gospodarska slika Primoštena uspešna mešanica naravnih virov in kulturne dediščine območja. Turizem je ena izmed osrednjih gospodarskih dejavnosti v Primoštenu in okolici. Prekrasne plaže, slikovito okolje, zgodovinske znamenitosti in ohranjeno sredozemsko vzdušje privabljajo obiskovalce. Gostinski objekti, namestitve, turistične agencije in druge storitve so ključni za lokalno gospodarstvo. Slednjega podpira ribolov, ki ima zaradi svoje obalne lokacije pomembno vlogo v gospodarstvu destinacije. Okolica Primoštena se ponaša tudi s pridelavo vin, oljk in drugih kmetijskih pridelkov, ki so pomembni tako za lokalno porabo kot tudi za prodajo.

Prestolnica Dalmacije, največje dalmatinsko in drugo največje hrvaško mesto, je Split. Ponaša se z izjemno zgodovinsko dediščino, ki združuje antično arhitekturo s sodobnim življenjem in predstavlja edinstveno poglavje v zgodovini Dalmacije. Mesto je predvsem znano po svoji spektakularni Dioklecijanovi palači. Ta antični kompleks je osrednji del mesta, ki ga je Dioklecijan dal zgraditi za svojo upokojitev. Danes v njem najdemo živahne trge, restavracije in galerije, ki so prepletene z ostanki antičnega časa.

Glavni biser Splita je nedvomno Dioklecijanova palača, ki se je začela graditi leta 295 za rimskega cesarja Dioklecijana kot njegova rezidenca. Palača je danes veličasten primer rimske arhitekture, ki združuje elemente antičnega stila s srednjeveškimi dodatki. Razprostira se na površini več kot 3 hektare, znotraj njenih zidov pa se nahaja živahno mesto z ozkimi ulicami, trgi, restavracijami in trgovinami. Palača vključuje templje, obokane podhode, kipe in različne zgradbe, vključno z Dioklecijanovo katedralo sv. Dujma (na mestu nekdanjega cesarjevega mavzoleja).

Zgodovina Splita se nadaljuje skozi srednji vek, ko so palačo začeli naseljevati prebivalci, ki so se zatekli vanjo pred barbarskimi vdori. To je označilo začetek nastanka mesta Splita, katerega razvoj se je nadaljeval skozi stoletja. Poleg Dioklecijanove palače so tako v Splitu vidne še številne druge zgodovinske zgradbe, kot so srednjeveške cerkve, palače in obzidja. Mesto je prepojeno s spomini na različna obdobja, ki so zaznamovala njegov razvoj.

Split pa ne ostaja le zgodovinsko mesto, temveč tudi živo mesto, ki diha s svojimi prebivalci. Turistom so resda zanimive predvsem stare kamnite uličice, ki so zapolnjene z živahnimi trgi, gostinskimi lokali in trgovinami. Arhitektom oziroma urbanistom današnjega časa pa je najbolj vreden obiska “urbanistični spomenik” Split 3, ki ga je pred pol stoletja zasnoval moj diplomski mentor, pokojni profesor Vladimir Braco Mušič s sodelavci. To sožitje zgodovine in sodobnosti daje Splitu edinstveno energijo, ki ga naredi privlačno destinacijo za obiskovalce in zgodovinske navdušence.

Split z okolico je gospodarsko središče regije z najširšim naborom dejavnosti. S svojo lego na vzhodni strani Jadranskega morja je Split ena izmed najpomembnejših turističnih destinacij na Hrvaškem, saj privablja obiskovalce s svojo zgodovinsko dediščino, Dioklecijanovo palačo in živahnim mestnim utripom. Turizem je ključni gospodarski dejavnik, saj prispeva k gostinskim storitvam, trgovinam in drugim s turizmom povezanim dejavnostim.

Univerza v Splitu in druge izobraževalne ter kulturne ustanove prispevajo k gospodarskemu razvoju mesta. Umetnost in športne prireditve prav tako prispevajo k sodobnemu življenju v mestu. Skupaj tvorijo te dejavnosti mozaik, ki omogoča Splitu z okolico, da ohranja dinamično gospodarsko okolje, zanimivo tako prebivalstvu kot obiskovalcem.

Mesto Trogir, imenovano tudi kamniti morski biser, je slikovito mesto ob Jadranskem morju na hrvaški obali. Zaščiteno je kot UNESCO-v spomenik, saj je ohranilo svoj čar srednjeveškega obdobja skozi stoletja. Ponuja slikovito kombinacijo srednjeveških ulic, ki se prepletajo med starimi stavbami in pristaniščem. Občudovanja vredna katedrala in številne palače pričajo o bogati zgodovini tega mesta.

Bogata zgodovinska dediščina Trogira sega nazaj že v antične čase, saj so ga ustanovili grški priseljenci in ga kasneje naselili Rimljani. Ključno zgodovinsko obdobje je srednji vek, ko je mesto doseglo svoj vrhunec. Trogir je bil pomemben v trgovanju in pomorski dejavnosti ter je bil pod vplivom beneške republike. To je obdobje, ki je Trogirju pustilo največji pečat, saj so številne zgradbe, palače, cerkve in stolpi značilni za srednjeveško arhitekturo. S svojimi ozkimi tlakovanimi ulicami, srednjeveškimi palačami in impresivno katedralo je mesto prava učna lekcija o arhitekturi in zgodovini.

Središče mesta na vzhodni strani obvladuje trogirska katedrala sv. Lovrenca, pravi dragulj romanske arhitekture. Katedrala hrani čudovite umetniške zaklade s prizori iz krščanske mitologije. Izjemen položaj na zahodni strani mesta ima tudi utrdba s stolpom Kamerlengo. Danes stolp ponuja čudovit razgled na mestno obzidje in okolico, utrdba pa gosti prireditve (tudi koncerte). Med sprehodom po mestu lahko odkrivate množico srednjeveških palač in stolpov, ki pričajo o njegovi bogati preteklosti. Ozke tlakovane ulice, ki se prepletajo med kamnitimi hišami, in starodavne palače pričarajo občutek, kot da bi se znašli v preteklosti. Mesto je dobesedno živi muzej zgodovine, kjer vsak vogal odstira nov pogled v preteklost.

Trogir ostaja edinstveno okno v preteklost, ki ga sodobno življenje ni zameglilo. To je mesto, kjer lahko obiskovalci globoko vdihnejo zgodovinski duh in občudujejo arhitekturno mojstrovino srednjeveškega časa.

Trogir z okolico je gospodarsko raznoliko območje, kjer preplet različnih dejavnosti prispeva k lokalnemu gospodarstvu.
​Vsekakor je na prvem mestu turizem, saj je Trogir ena bolje poznanih turističnih destinacij vzhodne jadranske obale. Obiskovalce privablja bogata zgodovinska dediščina s slikovitimi ulicami in lepo obalo. Obiskovalci, ki se nastanijo v hotelih, apartmajih in zasebnih namestitvah, najbolje prispevajo k lokalni ekonomiji, potniki z razkošnih jaht pa poskrbijo za odmevnost tega čudovitega kraja.

Zaradi svoje obalne lege imata pomembno vlogo v gospodarstvu kmetijstvo in ribištvo. Ulov različnih vrst rib zagotavlja svežo morsko hrano predvsem za lokalno porabo domačinov in gostov. Kmetijstvo v okolici Trogirja sloni na oljkah, grozdju, agrumih in zelenjavi. Oljčno olje in vino sta znana lokalna proizvoda, ki se ponujata tudi v obliki spominkov.

Pomemben del gospodarske aktivnosti in podpora že navedenemu so trgovine, tržnica, obrtna podjetja in gostinski lokali. Lokalni obrtniki in podjetniki se ukvarjajo s proizvodnjo tradicionalnih izdelkov, kot so ročno izdelane obrti, keramika, tekstilni izdelki, s tem pa ustvarjajo delovna mesta ter ponujajo izdelke in storitve, ki zadovoljujejo potrebe domačinov in obiskovalcev.

Včasih smo bili obsojani, da kažemo premalo domoljubja, ker ne preživljamo poletnih počitnic doma. Hrvaška obala Jadranskega morja je dolga slabih šest tisoč kilometrov, slovenska je več kot stokrat krajša. Jasno, da imamo tam več možnosti najti svoj idilični zalivček ali vsaj prostor za razprostiranje brisače.

Naša razvajenost je kriva, da smo si tokrat izbrali destinacijo, ki poleg sinjega morja in obilja plaž ponuja tudi nekaj čarobnih zgodovinskih mest - Srednjo Dalmacijo. Za izhodišče smo si izbrali slikoviti Trogir, od tam pa potem z avtom ali barko “odplavali” še po okolici.  V tej seriji zapisov se tako osredotočam še na osupljivi Split in očarljivi Primošten.

Vsa tri mesta, čeprav so različna tako po velikosti kot gospodarskem pomenu, povezuje ena skupna dejavnost - turizem. To so mednarodno poznane turistične destinacije, ki zaradi svoje priljubljenosti v sezoni že skorajda pokajo po šivih. Vendar je to povsem razumljivo - bogata zgodovinska dediščina, očarljiva antična in srednjeveška mestna jedra ter slikovita obala so glavni razlog privlačnosti, ki je ne moremo prezreti.

Ponoči je dodobra namočilo širšo okolico. Menda je še najbolj koristilo oljkam, za katere so se domačini že bali. Vlaga se še čuti v zraku. Čeprav gremo domov, pa se nam ne mudi, zato smo si izbrali še en vmesni cilj - Primošten.

In glej si ga no - vreme nas je nagradilo! Posijalo je sonce in nam pred prihodom v vmesni cilj ponudilo čudovit panoramski pogled. Nekaj o Primoštenu bom verjetno še kdaj napisal, saj je zelo lepo ohranjeno mestece. Najbolj sem bil presenečen nad velikim številom kamnitih hiš in  streh. Ozke ulice so pa itak venomer zavite, da se lažje izgubiš in hitreje zaviješ v katero od mnogih konob. Celo vetru se v ovinkih zrola in izgubi moč.

Sprehodili smo se od parkirišča skozi trg po desni cesti gor do cerkve na sredini polotočka in po levi strani spet dol. Kaj dosti več mesteca menda ni. Po stari navadi (relativno novi, otroka doma nista nikdar lačna) se moramo seveda nekje tudi ustaviti, ker se javljata želodčka. Glavno jed smo užili kar na glavnem trgu zgoraj, za poobedek pa smo potem zavili še ob obali.

Ko se vrnemo na parkirišče, pa presenečenje - listek za brisalcem. “Obavijest o počinjenom prekršaju” je bila zatlačena tako globoko, da je iz avta sploh ne bi mogel videti. Ne me basat, saj sem parkiral na uradnem parkirišču! Hm, zakaj je pa obvestilo mokro? In se je izkazalo, da je obvestilo včerajšnje. Ampak saj včeraj sem tudi plačal.  Tega nikakor nisem mogel razumeti, od presenečenja mi je šla še hrvaščina težko od rok. “Parkiral naj bi, kjer znak to prepoveduje.” Bože, saj sem komaj našel eno luknjo, zaparkirano je bilo spredaj in zadaj, plačal sem parkirnino, zdaj me pa zaj…! Pokvariti mi hočete dopust!

Res so mi ga! Navigacija je povedala, da bomo rabili do doma pet ur in pol (v Trogiru, ki je dlje od Maribora, je pisalo samo pet ur). Kaj češ, če smo se tako odločili, pa pojdimo. In potem se je tistih pet ur vsako uro zmanjšalo samo za pol ure. Kolona na kolono, ki se je ustavljala, vozniki so plesali z leve na desno kot muhe, vse skupaj pa ni bilo za nikamor. Doma sem videl, da je bila povprečna hitrost vožnje 55 km/h. Morda pa je res bolj ekonomično z navadno leseno barkačo...

​Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn