Danes zjutraj sem z ženo in hčerko že ob pol sedmih korakal čez most Okrug - Trogir. Še zdaj ne morem verjeti! Menda bo svetloba za fotografiranje boljša, je moja rekla. Vendar jo poznam - ni hotela reči, da so ji ljudje odveč. Priznam, da čez dan zaradi množice turistov tudi jaz predvsem pazim, kod hodim, za okolico pa se premalo zvenim. In če ob tem spregledam mesto, vpisano v UNESCO dediščino, mi mora biti kar nerodno! Vsako jutro operejo uličice mestnega jedra in jih pometejo. Jaz pa sem mislil, da tla drsijo od prometa pešcev? “Nikakor, veste, koliko sladoleda pobiramo dnevno s tal?” se je pridušala priletna ženica pri čiščenju z metlo v eni od sto krat zavitih uličic. Po zajtrku pa smo šli seveda spet na plažo. Včeraj smo med vožnjo menda videli eno, ki je imela droben pesek, prikupen lokal in tuš. In smo jo iskali, a žal ne našli. Zapeljali smo se na tisto, ki smo jo že poznali in je imela lokal in pesek, ne pa tuša. Imela je tudi morje... Tale naša lokacija na robu mesta je nevarna, moji so hoteli vsak večer na sprehod. Pa smo spet šli. Čez tržnico, po darila in spominke. Tu olivno olje z zelišči (seveda ob obvezni pokušini), tam liker (s pokušino), pa še travarico je prodajaka imela “res dobro” (sem že omenil, da brez pokušine ne gre?). Rešila me je žena, ko nam je potem doma vsakemu narezala skodelo lubenice, ki je pogasila tisto vročino v mojem grlu.
nedelja, 30. julij 2023, plaža KavaV Dalmaciji smo, torej je plaž nekaj tisoč kilometrov. In smo se odpravili od apartmaja na vzhod, v neznano. Najprej po dvopasovnici, potem enopasovnici, potem je zmanjkalo asfalta, potem ceste, pa smo si vseeno drznili dalje, saj je bil vzdolž obale pod vsakem borovcem avto, za vsakim ovinkom pa druga plaža. Ustavili smo, ko se mi je zdelo ravno še dovolj varno tako za nas (prodnata plaža) kot za avto (naravna senca). Navigator je povedal, da smo na plaži Kava, pa ni uporabil preteklika. Tam je namreč nekoč stal lesen lokal, saj so bile njegove stene zložene ob cesti. Morda pa še bo? Hecno, najbolj sem si zapolnil vonja, ko smo po nekaj urah spet sedli v ohlajeno, po borovih iglicah dišeče vozilo. Ah ja, pa panike, ki je s ta malo nisva doživela, ker sva bila v vodi preveč zaposlena s čofotanjem in špricanjem. Nedaleč stran je punčko kakih desetih let verjetno poljubila meduza, drla se je menda kot zverina, razen naju pa so vsi pobegnili iz vode. Midva sva preživela ;-) Danes smo se odločili, da popoldne jaz pečem, Olesya pa pripravi solato. Prepričan sem, da sem se odrezal, saj je hrana izginila z mize, kot bi rekel keks. Malo me muči strah, da je zadaj še kaj, saj je bilo treba v mestu še enkrat jesti. Ali pa je le popustil tisti adrenalin s plaže? Mene niti zvečer kar ni bilo moč ustaviti. Na okensko plico sem postavil fotoaparat s stojalom, da slikam zvezde. Malo sem na hitro še preletel teorijo, potem pa se z veliko navdušenja lotil fotografiranja. Naj povem, da sem za spodnjo fotko z eno roko držal jermen fotoaparata, pritrjenega na stativ, z drugo roko in stativom pa slonel na okenskem krilu, da se ni zaprlo in potisilo moje instalacije v prosti pad. Ves ta hec (fotografiranje samo in obdelava s telefonom) je trajal dobro uro, doma bom z računalnikom skušal rezultat še izboljšati. Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn sobota, 29. julij 2023, kamp LabadusaNa morju smo zato, da živimo drugače, kot doma - spimo dlje, lahko smo počasni, se kopamo… Ker imamo zgovorno gazdarico, nam je priporočala plažo Labadusa na drugi strani otoka. Poiščem na aplikaciji, pritisnem “pojdi” in se odpeljemo. Teoretično. Že na parkirišču nas je hotela navigacija poslati kar preko vrta, pa sem se tej nalogi spretno izognil. Nato smo se prebijali po ozkih cesticah, kjer smo srečevali samo mularijo na skuterjih, v nekaj ozkih uličic zaradi stopnic sploh nismo zavili, nato smo se še predaleč peljali, tako da sem nad tehniko obupal. Nič me ni potolažilo, ko sem kasneje ugotovil, da sem imel nastavljeno navigacijo za pešce! Cene imajo pa Hrvati letos še bolj navite. Piva pod štiri evre ne najdeš! Se pa da dosti prihraniti, če le pametno ne nosiš s sabo gotovine, saj samo s kartico v lokalih izven mesta pogosto ostaneš lačen. Na keš so namreč nori, njih direktiva WEF po brezgotovinski družbi ne bo nategnila! Kot odgovoren mlečnekožni družinski ata sem zapovedal, da moramo opoldne domov. Nazaj grede smo šli na pamet, brez aplikacije, in preko hriba namesto 45 rabili samo deset minut! Zaradi uspeha smo bili tako polni adrenalina, da smo šli še v mesto na kosilo in po nakupih. Po včerajšnji romantični večerji namreč v hladilniku ni bilo več sirov in narezka.
petek, 28. julij 2023, potovanjeOdločili smo se za zgodnji odhod, ne zaradi meje, saj ta ni več Schengenska, temveč vročine na cesti. Izbira je bila pametna, saj smo naleteli na stoječo kolono le v Zagrebu. Ampak tisti so me pa razburili, vrivanje z leve in desne mi ne leži več. Počitniško stanovanje smo letos najeli v Trogiru, pravzaprav na otoku Čiovo, a s pogledom na staro jedro. Do apartmaja smo pripeljali krepko prezgodaj, pa nas je gazdarica vseeno prijazno sprejela in nam vse razkazala. Zasebno parkirišče z avtom v senci, ohlajena pijača v hodniku - čisto po mojem okusu. In čudovit pogled na stari Trogir. Popoldanski sprehod po tlakovanih uličicah je vedno zanimiv, saj so kamniti tlakovci vedno bolj spolirani, okusov sladoleda v množici sladoledarnic pa je tudi vsako leto več. In ker smo se med pohajkovanjem ustavili v eni od brezštevilnih konob, smo si prihranili še kuhanje. Ob tako racionalnem obnašanju nam je seveda ostalo dovolj moči, da smo šli zvečer tudi na tržnico. Neverjetno - tržnica je bila popolnoma živa še ob osmih. Večja je od mariborske, čeprav je Trogircev samo 10.000, a turistov je gotovo nekajkrat več. Dogajanje je na naju vplivalo celo po prihodu v apartma, da sva si privoščila še romantičen pobeg na teraso (brez otrok!)... Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn Češka kuhinjaWFTA (Svetovno združenje za prehrano in potovanja) je zapisalo, da potujemo z namenom okušanja kraja, da dobimo občutek kraja ("The act of traveling for a taste of place in order to get a sense of place"). Kaj torej predstavlja češko kuhinjo? Vprašajte strokovnjaka ali obiščite Češko republiko! Za začetek pa vam lahko nekaj izkušenj oziroma jedi predstavim tudi jaz, čeprav so morda samo praške in samo gostinske. Izkušnje s hrano ima vsak turist, saj dvomim, da se kdo na potovanju, pa naj si bo to poslovno ali počitniško, lahko izogiba hrani. Spoznavanje češke hrane traja pri meni že dolgo, saj sem v Prago prvič potoval leta 1980. Politični sistem je bil takrat sicer popolnoma drugačen, turizem je bil samo obrobna dejavnost, kar zame sploh ni bilo slabo. Prenočišče v hotelu na Vaclavskih namestih sem dobil brez rezervacije, na Karlovem mostu smo bili naenkrat en godec in nekaj sprehajalcev, v lokalih ni bilo potrebe po čakanju na prazno mizo, cene so bile pa fantastične celo za študentski žep! V devetdesetih letih sem bil še vedno tako mlad, da sem bil redko sam. Neobremenjeno sem sprejemal vse, ki so si kot jaz vzeli čas za družbo, včasih smo se spoznavali tudi preko obiskov. Praga ni tako oddaljena destinacija, da bi se hotel kakemu povabilu odreči. Časi so bili že drugačni, cene nepremičnin so se zvišale, za cene nočitev ne vem, ker sem se pustil gostiti, lokalov pa se že bolj spomnim. Predvsem jih je bilo več kot prej. Potem je minilo nekaj deset let, vrnitev v domovino, kariera prostorskega načrtovalca in družinskega očeta je postala pomembnejša od lastne zabave. Do te pridem šele, ko se cela družina strinja. In tako (soglasno) je prišlo do tokratnega obiska češke prestolnice. Prvi vtis - same spremembe. Kraji so večji, modernejši (kar sicer ni vedno pozitivno), dražji, predvsem pa bolj obljudeni. Kdaj in kam se odpraviti, je odvisno od ure in dneva v tednu, pa še takrat se po poti vijejo valovi pešcev z ramo ob rami. Resda v Pragi to velja predvsem za staro mesto in grajski kompleks, ampak tu ni danes nič bolje kot v Benetkah, kamor me prav nič več ne vleče. Podobno velja za prehrano. Kmalu smo uvideli, da lahko zunaj normalno jemo samo opoldne (marsikateri lokal je takrat prej prazen kot poln, če le ni na osrednji ulici ali trgu), in temu smo prilagodili naša potepanja. Ko te prvič pošljejo od vrat, pa drugič, pa... se pač naučiš - zajtrk smo vedno pojedli doma, kosilo zunaj, večerjo pa spet pogosto doma. Kaj sem odnesel od tega? Nekaj jedi, za katere sem že vedel in vmes pozabil, pa tudi nekaj novosti. Naj nekatere, morda najbolj zanimive, na kratko predstavim:
Na vsakem jedilnem listu pa imajo ponavadi tudi zapečeno raco, ribe (ponavadi lososa), piščančji zrezek (zato sta preživela tudi naša mala dva), zrezke v smetanovi omaki in pohan sir, krompirjeva palačinke in jabolčni zavitek... Z žalostjo ugotavljam, da smo si vzeli premalo časa. Morda pa se vrnemo spet za božične počitnice? Potem bi lahko tole poročilo dopolnil. Moram še preveriti, če imajo božični sejem... Zgornje jedi smo zaužili v:
Kozlovna Apropos Švejk restaurant "Malostranska pivnice" Restaurace Gočarevy domy torek, 2. maj 2023, namestitev in povratekNekaj besed bi rada povedala tudi o namestitvi. Ko smo iskali apartma na booking.com, smo seveda želeli biti čim bližje centru mesta. Tudi za ne previsoko ceno se je dalo nekaj najti, a žal večina namestitev nima svojega lastnega parkirišča, če pa ga slučajno že ima, so cene astronomske. Zato smo izbrali apartma v predmestju blizu podzemne železnice (10 minut peš) in od tam z metrojem (20 minut vožnje). Kdo pa bi vedel, da bodo naslednji dan, ko smo prišli v Prago, del naše metro linije zaprli do konca našega bivanja v Pragi? Vsak dan smo sodelovali v kvizu “Pridi do centra in se vrni domov, pa čim manjkrat se izgubi!”. Tolažilo nas je, da so imeli podobne težave (nepričakovana prestopanja) tudi domačini.. Utrujeni od celodnevnega sprehajanja, gneče in vožnje z metrojem ter seveda novih doživetij smo se (morda tudi že malo tečni) vsak dan proti večeru ali pa včasih še malo kasneje vračali v naš apartma, zato nam je bilo zelo pomembno, kaj slednji ponuja. Kakšen je torej bil? Stanovanje je bili veliko - spalnici, dnevna soba z raztegljivim kavčem, jedilnica s kuhinjo, kopalnica, WC in velika lesena terasa (škoda, ker je zaradi slabega vremena nismo mogli uporabljati). Apartma je bil opremljen z vsem, kar je potrebno za komfortno bivanje. Na voljo je bil tudi celi zaboj igračk za najmlajše obiskovalce, vendar je naša punca ostala kar hladna ob tem zabojčku. Seveda, saj je imela s sabo kup svojih igračk. Na pot je odšla zelo opremljena, a tudi za njih ni imela časa. Pred kratkim sem zaključila “kariero” v hotelirstvu. Zadnje leto sem zavzeto delala kot sobarica in očitno me je uspela prizadeti “poklicna deformacija”, torej se moram izpovedati, povedati par besed o čistoči. Na prvi pogled je bilo vse lepo in čisto. Žal točno vem, kje in kako mora biti, zato me je že prvi odprti predal vzpodbudil k mokri cunji in brisanju. V celoti gledano pa je bil apartma dober in urejen. Ob prihodu nas je za dobrodošlico na mizi čakal slan prigrizek in ustekleničena voda, v hladilniku pa je bil cel mali bife (plačljiv, seveda). Od predmestja Prage do Maribora je manj kot 600 kilometrov. Vesela sva bila, da se je izteklo, kot se je. Vremenska napoved za praznike je tako tako slaba, da smo se iz Maribora odpravili v dvomih in s strahom. Pa je bilo največkrat sončno. Občasno je deževalo samo, ko smo potovali z avtom. Tudi na otroka sem ponosna. Cel dan na nogah sta preživela bolje kot njun ati. Ta se je skozi trgovino, kjer smo zvečer kupovali hrano za zajtrk, že vlekel. In v postelji sta še vedno bila dovolj pri sebi, da bi gledala televizijo ;-) Besedilo: Olesya Kirn Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn ponedeljek, 1. maj 2023, Živalski vrtPonedeljek je bil naš zadnji dan v Pragi in na našem seznamu je ostala le še zadnja točka - živalski vrt. Naše poti do tja ne bom opisovala, za prekinjen podzemni promet itak že veste, povem samo še, da me je drenjanje v tramvaju in nato na avtobusu spomnilo na moje moskovsko življenje. Živalski vrt je ogromen. Spehajali smo se od 12. do 16. ure, a si ga ogledali samo eno tretjino. Pri tem pa ne bi smela reči, da smo videli premalo. Očitno smo prišli v času kosila, večina živali je jedla, počivala ali lenarila in se ni želela predstaviti radovednim obiskovalcem. Poleg številnih živali je na teritoriju še veliko drugega poučnega materiala, ki na zanimiv način prikazuje življenje v prazgodovini, notranjost afriške vaške šole, bivališča afriškega lovca, mini templje indijskih bogov… Zaradi množice zelo zanimivih stvari en dan zagotovo ni dovolj za ogled in raziskovanje. Malicali smo v enem od lokalov na teritoriju živalskega vrta, zato smo v mesto prišli šele popoldan. Opravili smo zadnji sprehod po centru mesta. Ustavili smo se pred astrološko uro na Staromestnem trgu - poleg Karlovega mostu glavno in najbolj prepoznavno zanimivost Prage. Zaradi mini predstave smo počakali na polno uro in si ogledali, kako so se mimo oken sprehodili svetniki. Petelina nisem slišala kikirikati... Kljub vsem ogledanim točkam z mojega seznama sem imela občutek nekega pomanjkanja. Res je, trije dnevi so absolutno premalo za tako veliko in zgodovinsko bogato mesto. Letali smo od točke do točke in zmanjkalo nam je časa, da bi doživeli oziroma bolje začutili duh in dušo tega mesta. Bomo pa drugič. Vsak od nas si je zapomnil to, kar mu je bilo najbolj všeč, vsak od nas je kljub skupnim sprehodom doživel svojo Prago. Jaz sem spoznavala Prago z očmi in občudovala arhitekturo, sin je užival od vožnjah z metrojem in tramvajem, hčerka si je najbolj zapomnila živalski vrt in roza flaminge, mož pa je verjetno spoznaval Prago tako z očmi, kot z želodcem. Ampak bolje, da on to sam pove... Besedilo: Olesya Kirn Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn nedelja, 30. april 2023, Hradčani in PetrinNaslednji dan smo se vrnili samo zaradi obiska Praškega gradu in doživeli veliko razočaranje. Pred vhodom v grajsko poslopje je že čakala dolga vrsta, približno 20 minit smo rabili, da pridemo noter. Notri so nam bile od cele ogromne stavbe na voljo le 3 sobice, kjer ni bilo skoraj nič za videti. Mogoče bi to bilo zanimivo za ljudi, ki nikoli prej niso videli nobenega gradu. Jaz pa sem se kot lokalna vodnica takoj spomnila na Mariborski grad, ki je dosti manjši, a ima bogate zbirke srednjeveškega pohištva, oblek, orožja, slik itd. Ni primerjave. Po obisku gradu smo se odpravili na Petrin goro, kamor nas je pripeljala gondola, podobna tisti v Ljubljani, ki vozi turiste na Ljubljanski grad, a ta je bila dosti večja. Vreme je bilo super - sončno in toplo. Na hribu je bilo veliko ljudi, ki so sedeli ali ležali na zeleni travici ter se sončili. Na hribu je kar nekaj objektov za ogled: razgledni stolp, ki je mala kopija Eiffelovega, mali grad v gotskem stilu s steklenim labirintom in observatorij. Odločili smo se za obisk labirinta. V mislih sem si narisala hodnike in dvorane iz stekla in sem nestrpno čakala, da pridemo noter. Resnica je bila kruta: sobica 2x2 metra z ogledali. No ja, malo pretiravam. Spredaj in zadaj pa turisti, ki te preganjajo dalje. Naslednja soba ima diaramo, ki prikazuje bitko, zadnja soba ima ukrivljena ogledala. Že čez 15 minut smo stopili ven iz carstva nategovanja pod sončne žarke. Ohladil nas je šele sladoled v bližnji zvezdarni. Vsak od nas je imel od Prage svoja pričakovanja. Mož je, na primer, nenehno govoril o pivu in pivnicah ter želel obiskati pivnico Švejka, med Čehi priljubljenega heroja romana češkega pisatelja Jaroslava Hašeka “Prigode dobrega vojaka Švejka”. Ponavadi so bile popoldan vse pivnice in lokali v centru mesta zasedeni ne glede na cene. Dobiti prostor je bilo možno samo ob veliki sreči ali rezervaciji. Bili smo bolj zgodnji, zato nam je uspelo dobiti prostor v pivnici Švejka brez težav. Iskreno, hrana in pivo niso bili nič posebnega, ampak občutek, da nam je uspelo priti k Švejku in se dotakniti zgodovine, še bolj pa veselje, da se je možu uresničila njegova želja - vse to je grelo dušo! Slišali smo, da stoji v centru pred trgovskim središčem glava Kafke, ki se obrača na vsako polno uro. Poiskali smo jo, čakali, vmes obupali, na koncu skoraj zamudili, pa nam jo je vseeno uspelo videti. In tokrat nam ni bilo žal. Besedilo: Olesya Kirn Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn sobota, 29. aprila 2023, Muzej iluzij in HradčaniZjutraj smo se zbudili kot novi in se po zajtrku odpravili v center mesta. Že pred potovanjem sem doma naštudirala praške znamenitosti in zanimivosti in prva točka na mojem seznamu je bil Muzej Iluzij. Komentarji? Kar v redu, včasih zabavno, včasih malo brez veze, vse ogledne točke niso bile enako zanimive. Otrokoma in možu je bil verjetno najbolj všeč temačni tunel, v katerem so se “stene vrtele” in je zato človek kar izgubljal občutek za ravnotežje. Rahlo strašljivo se mi je bilo preizkusiti v koži fakirja na postelji z žeblji. Zelo zanimiva se mi je zdela finta z v zraku visečo pipo, iz katere je tekla voda, in kopalnica s tušem, umivalnikom in wc školjko, v kateri smo hodili “po stropu.” Ko smo že prišli skozi muzej, se nam je zdelo, da smo bili prehitri. Naredili smo še en krog in odkrili kar nekaj prostorov, ki jih prej nismo videli. Šele, ko smo se prepričali, da smo videli res vse, smo muzej s čisto vestjo zapustili. Nadaljevanje naše poti je predstavljal sprehod po centru, kjer smo bili (takoj za tramvaji) pešci kralji. Ah, toliko kraljev, kot je v Pragi pešcev, pa vendar ne more biti. Vsi smo prišli, da bi občudovali tlakovane zavite ulice in lepo ohranjene stavbe. Vsaka starinska stavba je prava umetnina in tega je v centru ogromno. Žalostno sem pomislila, da za ogled vsake lepe hiše pred sabo nimam dovolj dolgega življenja. Nisva mogli tudi mimo izložb trgovin s spominki. Se iz otroštva še spomnite češko risanko Krtek? V Pragi so nas krtek in njegovi prijatelji (zajec in jež) spremljali skoraj na vsakem koraku. Ker ta krtek ni potreboval nobenih papirjev od veterinarja, niti cepiva ne, smo ga (enega) upali vzeti s sabo domov, v Slovenijo. Seveda smo postali lačni, zavili levo - desno in pristali v lokalu Kozel. Tam smo si privoščili lokalne specialitete. Rekla sem “smo”, a v resnici samo midva z Rastom, otroka pa sta ostala zvesta pomfritu in dunajskemu zrezku. Mož se je odločil za knedličke z golažem, jaz pa za golaževo juho v kruhu. Mmmm, okusno je bilo. Da o mojem črnem točenem Kozlu sploh ne govorimo...
Po kosilu smo imeli v načrtu ogled še ene znamenitosti - Hradčanov. Praški grad je ogromen kompleks arhitekturnih zgradb. Vstopna karta na Praški grad zajema ogled dvorca, srednjeveško Zlato uličico, katedralo svetega Vita in baziliko sv. Jurija. Naj začnem kar po vrsti! Zlata uličica je zelo ozka in kratka, zato se verjetno tudi imenuje “ulička”, z majhnimi, prav pravljučnimi hišicami, ki so se pojavile ob obrambnem obzidju na koncu 16. stoletja. Živeli so na tej ulici najprej vojaki, nato alhimiki, kasneje pa obrtniki. Vsaka od hišic prikazuje notranjost in uporabne predmete prebivalca. Hiša vojaka, zdravnice, kovač itd. Leta 1916-1917 je v eni od hišic živel tudi Kafka. Na žalost mi ni uspelo slikati ulice in fasade hišic v celoti, ker je bilo ogromno turistov. Bazilika sv. Jurija na zunaj za moj okus ni bila nekaj posebnega, ampak, če je že bil ogled vključen v karto, smo šli pogledat tudi to. Katedrala sv. Vita - to pa je res bomba! Nimam niti besed, s katerimi bi lahko opisala svoja čustva. Mogočna in veličastna zgradba, vredna obiska cesarjev. Mogoče bi celo rekla, da ni bil vsaki cesar niti vreden stopiti v to katedralo. Katedrala sv. Vita je največja in najpomembnejša v državi. V njej se nahajejo grobnice čeških kraljev in rimskih cesarjev. Gradnja katedrale je trajala več stoletij, od leta 1344 do keta 1929. Katedralo krasijo vitražna okna, mozaiki, oltarji, slike, kipi. Menda sem pozabila dihati, ko sem stopila noter. Na utrujenost sem zagotovo pozabila. Na zunanji strani katedrale, nad fasado visijo figure nekih strašnih bitij, ki izpolnjujejo vlogo odtokov vode s streh. Zanimiva je kombinacija svetlega in temnego, angelskega in hudičevega. Ko sem gledala te pošasti, ki gledajo iz fasade, sem imela občutek, da so začeli lesti ven iz cerkve, ko pa so jih ujeli prvi sončni žarki, so kar obstali in okameneli. Iz katedrale smo prišli ven že pošteno utrujeni. Ker je karta veljala še naslednji dan, smo se odločili, da bomo obiskali grad, ki nam je edini ostal, jutri. Besedilo: Olesya Kirn Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn petek, 28. aprila 2023, potovanjeTakole pot nam je predlagala aplikacija Maps Kljub dobrim namenom smo se kot ponavadi na pot spet odpravili z rahlo zamudo, ne v ranem jutru. Naša pot je vodila čez Dunaj. Bila je dolgočasna, ker pa smo vmes naredili postanek in pojedli doma pripravljene sendviče, je čas še kar hitro minil. Rasto nas je zapeljal skozi center Dunaja. Kazal nam je stavbe levo in desno in obujal nostalgijo po svoji mladosti, ki jo je preživel na Dunaju. Nekajkrat se je izgubil in nas spravil ob živce. Vendar pa je vožnja po centralnem obroču (Wiener Ring) pokazala nekaj najpomembnejših zgradb Avstrije. Moram priznati, da je center res lep in smo se odločili, da naredimo en izlet posebej tudi za Dunaj. Dunaj pa je poln tudi novih stavb, ki se jih niti Rasto ne spomni. Naša pot od avstrijske prestolnice do Češke je trajala še kakšno uro. Najprej so nas še spremljali zeleni hribčki in njive, kot da bi bili pokriti s pregrinjalom, sveže in sočne zelene barve. Potem pa smo na poti srečali ogromno črno mačko. V Rusiji obstaja verovanje: če človeku prečka cesto črna mačka, se ji mora na vsak način izogniti, ker drugače ga doleti nesreča. Vam povem, da se tej mački nismo mogli izogniti, a smo se odločili, da tokrat ne bomo toliko vraževerni. Vendar - relief se je kmalu spremenil: bolj smo se bližali češki meji, bolj enakomeren je postajal, kot bi ga nekdo zlikal z ogromnim likalnikom. Tudi barve so se spremenile in šle iz sočno zelenih na rjave ter rumene. Pred nami so ležale neskončne njive, zasajene s pšenico in oljno repico. Peljali smo skozi male in večje kraje ter vasi. Opazila sem, da ima čisto vsaka vas ali naselje obvezno svoj ribnik in trgovino “Vse za ribolov”. Očitno so Čehi obsedeni z ribarjenjem. V našem načrtu za potovanje sta bili poleg Prage na seznamu še mesti Trebič in Telč, obe srednjeveški mesti, uvrščeni na Unescov seznam. Naša prva postaja na Češkem je bila tako v mestu Trebič. Na moj pogled sta tako kot v večini starih mest glavna atributa trg in katedrala. Center je bil skoraj prazen, na trgu pa je stal zapuščen hotel. Vse to skupaj z neprijaznim vremenom nam ni pustilo niti kapljice volje, da bi se zadržali v kraju. Sedaj pa mi je žal, da si nismo ogledali bazilike sv. Prokopa in judovske četrti, ki sta uvrščena na Unescov seznam. Namesto sprehoda preko reke smo namreč skočili v avto in nadaljevali pot proti Telču. Telč je prav luštno mestece. Nastalo je v 13. stoletju kot trdnjava. Ima zelo lep trg, ki ga obkrožajo pisane hišice, podobne medenim hišicam iz pravljice Janko in Metka. Tukaj smo si vzeli nekaj več časa za ogled, a nas je začel dež spet preganjati naprej. K temu je sicer pripomoglo tudi Rastovo nezadovoljno iskanje parkirnega mesta, saj je na glavnem trgu kljub obilice avtomobilov še več znakov za prepovedi, ki mu jih v turistični pisarni ob neznanju angleščine niso znali pojasniti. Od Telča proti prestolnici smo se vozili brez postanka in približno ob 18. uri utrujeni prispeli do našega apartmaja v predmestju Prage. Tukaj moram povedati, da se ne spomnim nobene table, ki bi označevala, da smo prispeli v glavno mesto Češke republike. Da se že vozimo po ulicah Prage, sem opazila šele, ko sem zagledala visoke stavbe in tramvajske tirnice. Mogoče sem bila že preveč utrujena. Imeli smo kar velike načrte za naš prvi večer v Pragi (obisk muzeja Illuzij v centru in večerja v klasični pivnici), a utrujenost in dež sta nas omejila na pohod do najbližjega trgovskega centra po hrano. Besedilo: Olesya Kirn Fotografije: ©2023 Olesya, Kristijan in Rasto Kirn |
o meniArhitekt po izobrazbi, arhiv
October 2023
kategorije
All
preberite še... |