četrtek, 4. julij 2024, blato
Začetek julija je šele začetek poletja, kajne? Tako so vsaj menili člani moje družine, ki jim je bilo vreme še kar znosno, morje pa ne. Prehladno, se je demonstrativno odpovedala plavanju žena. “V Ninu je gotovo bolje, tam je plitva voda”, je prepričevala še otroka. Pa smo šli pogledat tja.
Imela je prav, vsaj kar se kopalcev tiče. Južno od Zadra (Sukošan, Bibinje) jih je bilo ponavadi v vodi le malo, tu pa je bila slika povsem poletna - da prideš do vode, moraš pohoditi nekaj brisač, pa tudi kakšne noge ali trebuh. Pa saj sem vedel, kaj ženo zares žuli - zdravilno blato. Tudi sam nimam nič proti, če bom zaradi njega še bolj v formi, mlajši in lepši!
 |  |
Nekdanja stara hrvaška prestolnica svojega čara ni izgubila, čeprav smo jo obiskali že mnogokrat. Tudi vedno novih konob nam ne bo zmanjkalo. Ali pa je v mestu toliko starih? Vedno namreč izberemo takšno, ki je od znotraj še nismo videli. To pomeni znotraj zidov, na vrtu, pod drevesi. Ja, tudi takšne se najdejo v Ninu, kot na primer tokratna. Pod figami, na kamnitem tlaku, za lesenimi mizami in ob okusnem kosilu je bilo prav prijetno. Imam pa res srečo - moja tunina solata mi je bila najbolj okusna (seveda sem ukradel košček jedi tudi z drugih krožnikov, torej vem!).
Niso me hoteli pustiti samega v konobi, čeprav s tem ne bi imel problemov. Gremo raziskovat! Dobro, dobro, saj sem šel. Trgovin s spominki je zagotovo vsako leto več, ugotavljam tudi glede na izgubljanje oziroma zaostajanje naših deklet!
 |  |
Ampak bistvo mesta Nin je drugje - v zgodovini. Če bi lahko izračunal statistiko pomembnosti kraja na hektar zemljišča, bi bil Nin verjetno v svetovnem vrhu. Eno najstarejših mest na Hrvaškem je bilo prestolnica, sedež kraljev in škofov, zgodovino pa izpričujejo ostanki rimskih in srednjeveških stavb. Mesto je tako zanimivo, da bom kaj več o njem poskusil napisati po koncu dopusta.
Ugani, kam smo šli zvečer! Seveda, na sakušansko rivo po spominke ;-)
Fotografije: ©2024 Olesya Kirn & ©2024 Rasto Kirn
RSS Feed
