petek, 5. julij 2024, fotolov
Res rad spim, ampak ravno vsak dan pa tudi ne bom poležaval, sem se rekel in vstal navsezgodaj. Hm, no ja, ob sedmih. Dovolj zgodaj, da so še vsi sanjali in me ni nihče slišal, ko sem pobral svojo fotografsko opremo in se splazil skozi vrata. Za nagrado sem jim (v mislih) obljubil sveže pite...
Čeprav gosti Sukošan največjo hrvaško marino, pa ima tudi svoje pristanišče. V glavnem so tu komunalni privezi. Domači zaliv z ene strani omejuje marina, z druge pa gosto poseljen in gosto ozelenjen rt. Odpravil sem se na glavni pomol, da sem imel vse na dosegu roke - obalno mesto, ribiške barke in turistične jahte, zvedave galebe in neovirano panoramo zaliva.
 |  |
Sredi zaliva “kraljuje” ostanek poletne rezidence zadarskega nadškofa iz petnajstega stoletja, na valobranu in pomolih pa vršijo kontrolo sodobni galebi.
Imeli smo vsakdanji utečen program - dopoldne vodne aktivnosti, popoldne pa "kulturne" (če lahko urbano sprehajanje in iskanje spominkov imenujemo tako). Zato me niso presenetile besede: “Veš, da imajo v Zadru najlepši sončni zahod na Jadranu?” Priznal sem, da ne vem in ga moramo zagotovo videti. Kaj pa čem drugega, kot spet sesti v avto?
Ko sem jo zagledal, morsko deklico, me je potegnilo vstran kot Odiseja. K sreči me je ujela žena, sicer bi zagotovo postal plen morskim kreaturam :-(
Bolj smo se približevali zadarskim orglam na severozahodnem vogalu polotoka, bolj so se ljudje zbirali kot muhe na med. Kaj so potem zares videli tisti v deseti vrsti, ne vem, ampak spredaj je izgledalo takole:
Ko sonce pade v morje, pa življenje v Zadru nadaljuje s svojo živahnostjo. Kot da bi trgovine in lokali dobili dodatno priložnost.
 |  |
 |  |
RSS Feed
