Zadarska turistična regija se razprostira od otoka Paga do narodnega parka Kornati. Slednjega še nismo obiskali. Arhipelag predstavlja 20 večjih in preko 300 manjših otokov. Vem, da jih je najlepše videti z višine, ampak v Dalmacijo potujemo vedno z avtom. Potemtakem se bomo morali spraviti na kakšno barko. A tovrstni izleti trajajo cel dan, mi štirje pa zdržimo na soncu le uro ali dve. Torej je lahko v planu za začetek tudi samo en otok, morda celo linijski prevoz. Danes vremenska napoved ni bila obetavna, kopanje odpade. Pobrskal sem po voznih redih Jadrolinije in hitro našel nadomestilo. Iz Biograda na moru vozi trajekt na otok Pašman, tam pa imamo še most na otok Ugljan. Kaj bi hotel lepšega? Otok Pašman je od Biograda oddaljen dobrih 20 minut plovbe. Kar takoj po pristanku smo se odpeljali z avtom proti severu. Trajekt namreč ne pristane v glavnem naselju otoka. Kmalu smo ugotovili, da so si tam vsa naselja podobna - majhna, mirna, vsako s svojo malo luko. Pardon, lučico. To pa ima svojo vrednost - po kratkih ulicah se sprehajaš sam, v lokalih vedno najdeš prostor, parkirišče pa čaka neposredno na obali. Naselja imajo sredozemski karakter, tako arhitektura kot narava. Po tednu dni na morju končno vendar vidimo tudi ribiške barke. Celo otroka sta ugotovila, da zrak diši čisto drugače kot na celini. In drevesa so še vedno zelena, nič požgana. Pravzaprav pa smo šele na začetku julija, torej na začetku sezone. Bo čez dva tedna kaj drugače, več ljudi, hrupa? Če bi dopustoval tu, ne bi hotel spremembe, danes je tule prav ležerno prijetno. Šele na otokih sem ugotovil, da bi lahko naredili krožno pot Biograd na moru - otok Pašman - otok Ugljan - Zadar. Prepozno, saj smo že imeli povratno karto. Ampak ta ugotovitev ni zmotila mojega svetega trenutka, ko smo sedli in si privoščili kosilo. Spet sem si pustil svetovati in se zagotovo pravilno odločil. Sicer sem imel veliko dela, ampak čas je bil na moji strani, saj smo na dopustu. Edina žalostna pripomba je, da otroka nista niti malo avanturistična. Če na otokih ne bi imeli dunajca s pomfritom, bi jima trda predla. Tudi ob vrnitvi proti jugu smo se ustavljali. Tule pod mostom smo zapeljali tako globoko, da sem že malo podvomil, da bomo po strmem in ozkem klancu sploh prišli nazaj do ceste. Ampak saj je moral nekdo do teh hiš pripeljati tudi cement, če so jih zgradili, sem se tolažil. In uspel. Trajekt nazaj je bil pa sploh zgodba zase. Da se med parkiranjem avtomobili ne pomečkajo, mi je neverjetno. Le kako to funkcionira ob viharnem vremenu? Občudoval sem usmerjevalce, ki so vozila natlačili tako, da ni bilo možno med njimi niti hoditi. Če bi tako parkirali na kopnem, bi v vsakem kraju takoj pridobili za tretjino parkirnih mest! Ampak zato smo se pa umaknili na razgledno ploščad, da užijemo zadnje sončne žarke.
|
o meniArhitekt po izobrazbi, arhiv
August 2024
kategorije
All
preberite še... |