Naslednji dan smo se vrnili samo zaradi obiska Praškega gradu in doživeli veliko razočaranje. Pred vhodom v grajsko poslopje je že čakala dolga vrsta, približno 20 minit smo rabili, da pridemo noter. Notri so nam bile od cele ogromne stavbe na voljo le 3 sobice, kjer ni bilo skoraj nič za videti. Mogoče bi to bilo zanimivo za ljudi, ki nikoli prej niso videli nobenega gradu. Jaz pa sem se kot lokalna vodnica takoj spomnila na Mariborski grad, ki je dosti manjši, a ima bogate zbirke srednjeveškega pohištva, oblek, orožja, slik itd. Ni primerjave.

Po obisku gradu smo se odpravili na Petrin goro, kamor nas je pripeljala gondola, podobna tisti v Ljubljani, ki vozi turiste na Ljubljanski grad, a ta je bila dosti večja. Vreme je bilo super - sončno in toplo. Na hribu je bilo veliko ljudi, ki so sedeli ali  ležali na zeleni travici ter se sončili. Na hribu je kar nekaj objektov za ogled: razgledni stolp, ki je mala kopija Eiffelovega, mali grad v gotskem stilu s steklenim labirintom in observatorij. Odločili smo se za obisk labirinta. V mislih sem si narisala hodnike in dvorane iz stekla in sem nestrpno čakala, da pridemo noter. Resnica je bila kruta: sobica 2x2 metra z ogledali. No ja, malo pretiravam. Spredaj in zadaj pa turisti, ki te preganjajo dalje. Naslednja soba ima diaramo, ki prikazuje bitko, zadnja soba ima ukrivljena ogledala. Že čez 15 minut smo stopili ven iz carstva nategovanja pod sončne žarke. Ohladil nas je šele sladoled v bližnji zvezdarni.

Vsak od nas je imel od Prage svoja pričakovanja. Mož je, na primer, nenehno govoril o pivu in pivnicah ter želel obiskati pivnico Švejka, med Čehi priljubljenega heroja romana češkega pisatelja Jaroslava Hašeka “Prigode dobrega vojaka Švejka”. Ponavadi so bile popoldan vse pivnice in lokali v centru mesta zasedeni ne glede na cene. Dobiti prostor je bilo možno samo ob veliki sreči ali rezervaciji. Bili smo bolj zgodnji, zato nam je uspelo dobiti prostor v pivnici Švejka brez težav. Iskreno, hrana in pivo niso bili nič posebnega, ampak občutek, da nam je uspelo priti k Švejku in se dotakniti zgodovine, še bolj pa veselje, da se je možu uresničila njegova želja - vse to je grelo dušo!

Slišali smo, da stoji v centru pred trgovskim središčem glava Kafke, ki se obrača na vsako polno uro. Poiskali smo jo, čakali, vmes obupali, na koncu skoraj zamudili, pa nam jo je vseeno uspelo videti. In tokrat nam ni bilo žal.

Zjutraj smo se zbudili kot novi in se po zajtrku odpravili v center mesta. Že pred potovanjem sem doma naštudirala praške znamenitosti in zanimivosti in prva točka na mojem seznamu je bil Muzej Iluzij.

Komentarji? Kar v redu, včasih zabavno, včasih malo brez veze, vse ogledne točke niso bile enako zanimive. Otrokoma in možu je bil verjetno najbolj všeč temačni tunel, v katerem so se “stene vrtele” in je zato človek kar izgubljal občutek za ravnotežje. Rahlo strašljivo se mi je bilo preizkusiti  v koži fakirja na postelji z žeblji. Zelo zanimiva se mi je zdela finta z v zraku visečo pipo, iz katere je tekla voda, in kopalnica s tušem, umivalnikom in wc školjko, v kateri smo hodili “po stropu.” Ko smo že prišli skozi muzej, se nam je zdelo, da smo bili prehitri. Naredili smo še en krog in odkrili kar nekaj prostorov, ki jih prej nismo videli. Šele, ko smo se prepričali, da smo videli res vse, smo muzej s čisto vestjo zapustili.

Nadaljevanje naše poti  je predstavljal sprehod po centru, kjer smo bili (takoj za tramvaji) pešci kralji. Ah, toliko kraljev, kot je v Pragi pešcev, pa vendar ne more biti. Vsi smo prišli, da bi občudovali tlakovane zavite ulice in lepo ohranjene stavbe. Vsaka starinska stavba je prava umetnina in tega je v centru ogromno. Žalostno sem pomislila, da za ogled vsake lepe hiše pred sabo nimam dovolj dolgega življenja.

Nisva mogli tudi mimo izložb trgovin s spominki. Se iz otroštva še spomnite češko risanko Krtek? V Pragi so nas krtek in njegovi prijatelji (zajec in jež) spremljali skoraj na vsakem koraku. Ker ta krtek ni potreboval nobenih papirjev od veterinarja, niti cepiva ne, smo ga (enega) upali vzeti s sabo domov, v Slovenijo.

Seveda smo postali lačni, zavili levo - desno in pristali v lokalu Kozel. Tam smo si privoščili lokalne specialitete. Rekla sem “smo”, a v resnici samo midva z Rastom, otroka pa sta ostala zvesta pomfritu in dunajskemu zrezku. Mož se je odločil za knedličke z golažem, jaz pa za golaževo juho v kruhu. Mmmm, okusno je bilo. Da o mojem črnem točenem Kozlu sploh ne govorimo...

Po kosilu smo imeli v načrtu ogled še ene znamenitosti - Hradčanov. Praški grad je ogromen kompleks arhitekturnih zgradb. Vstopna karta na Praški grad zajema ogled dvorca, srednjeveško Zlato uličico, katedralo svetega Vita in baziliko sv. Jurija. Naj začnem kar po vrsti!

Zlata uličica je zelo ozka in kratka, zato se verjetno tudi imenuje “ulička”, z majhnimi, prav pravljučnimi hišicami, ki so se pojavile ob obrambnem obzidju na koncu 16. stoletja. Živeli so na tej ulici najprej vojaki, nato alhimiki, kasneje pa obrtniki. Vsaka od hišic prikazuje notranjost in uporabne predmete prebivalca. Hiša vojaka, zdravnice, kovač itd. Leta 1916-1917 je v eni od hišic živel tudi Kafka. Na žalost mi ni uspelo slikati ulice in fasade hišic v celoti, ker je bilo ogromno turistov.        

Bazilika sv. Jurija na zunaj za moj okus ni bila nekaj posebnega, ampak, če je že bil ogled vključen v karto, smo šli pogledat tudi to.

Kljub dobrim namenom smo se kot ponavadi na pot spet odpravili z rahlo zamudo, ne v ranem jutru. Naša pot je vodila čez Dunaj. Bila je dolgočasna, ker pa smo vmes naredili postanek in pojedli doma pripravljene sendviče, je čas še kar hitro minil.

Rasto nas je zapeljal skozi center Dunaja. Kazal nam je stavbe levo in desno in obujal nostalgijo po svoji mladosti, ki jo je preživel na Dunaju. Nekajkrat se je izgubil in nas spravil ob živce. Vendar pa je vožnja po centralnem obroču (Wiener Ring) pokazala nekaj najpomembnejših zgradb Avstrije. Moram priznati, da je center res lep in smo se odločili, da naredimo en izlet posebej tudi za Dunaj.

Dunaj pa je poln tudi novih stavb, ki se jih niti Rasto ne spomni.

Naša pot od avstrijske prestolnice do Češke je trajala še kakšno uro. Najprej so nas še spremljali zeleni hribčki in njive, kot da bi bili pokriti s pregrinjalom, sveže in sočne zelene barve. Potem pa smo na poti srečali ogromno črno mačko. V Rusiji obstaja verovanje: če človeku prečka cesto črna mačka, se ji mora na vsak način izogniti, ker drugače ga doleti nesreča. Vam povem, da se tej mački nismo mogli izogniti, a smo se odločili, da tokrat ne bomo toliko vraževerni. Vendar - relief se je kmalu spremenil: bolj smo se bližali češki meji, bolj enakomeren je postajal, kot bi ga nekdo zlikal z ogromnim likalnikom. Tudi barve so se spremenile in šle iz sočno zelenih na rjave ter rumene. Pred nami so ležale neskončne njive, zasajene s pšenico in oljno repico.

Peljali smo skozi male in večje kraje ter vasi. Opazila sem, da ima čisto vsaka vas ali naselje obvezno svoj ribnik in trgovino “Vse za ribolov”. Očitno so Čehi obsedeni z ribarjenjem.

V našem načrtu za potovanje sta bili poleg Prage na seznamu še mesti Trebič in Telč, obe srednjeveški mesti, uvrščeni na Unescov seznam.

Naša prva postaja na Češkem je bila tako v mestu Trebič. Na moj pogled sta tako kot v večini starih mest glavna atributa trg in katedrala. Center je bil skoraj prazen, na trgu pa je stal zapuščen hotel. Vse to skupaj z neprijaznim vremenom nam ni pustilo niti kapljice volje, da bi se zadržali v kraju. Sedaj pa mi je žal, da si nismo ogledali bazilike sv. Prokopa in judovske četrti, ki sta uvrščena na Unescov seznam. Namesto sprehoda preko reke smo namreč skočili v avto in nadaljevali pot proti Telču.

Telč je prav luštno mestece. Nastalo je v 13. stoletju kot trdnjava. Ima zelo lep trg, ki ga obkrožajo pisane hišice, podobne medenim hišicam iz pravljice Janko in Metka.  Tukaj smo si vzeli nekaj več časa za ogled, a nas je začel dež spet preganjati naprej. K temu je sicer pripomoglo tudi Rastovo nezadovoljno iskanje parkirnega mesta, saj je na glavnem trgu kljub obilice avtomobilov še več znakov za prepovedi, ki mu jih v turistični pisarni ob neznanju angleščine niso znali pojasniti.

Od Telča proti prestolnici smo se vozili brez postanka in približno ob 18. uri utrujeni prispeli do našega apartmaja v predmestju Prage. Tukaj moram povedati, da se ne spomnim nobene table, ki bi označevala, da smo prispeli v glavno mesto Češke republike. Da se že vozimo po ulicah Prage, sem opazila šele, ko sem zagledala visoke stavbe in tramvajske tirnice. Mogoče sem bila že preveč utrujena. Imeli smo kar velike načrte za naš prvi večer v Pragi (obisk muzeja Illuzij v centru in večerja v klasični pivnici), a utrujenost in dež sta nas omejila na pohod do najbližjega trgovskega centra po hrano.