Danes zjutraj sem z ženo in hčerko že ob pol sedmih korakal čez most Okrug - Trogir. Še zdaj ne morem verjeti! Menda bo svetloba za fotografiranje boljša, je moja rekla. Vendar jo poznam - ni hotela reči, da so ji ljudje odveč. Priznam, da čez dan zaradi množice turistov tudi jaz predvsem pazim, kod hodim, za okolico pa se premalo zvenim. In če ob tem spregledam mesto, vpisano v UNESCO dediščino, mi mora biti kar nerodno!

Vsako jutro operejo uličice mestnega jedra in jih pometejo. Jaz pa sem mislil, da tla drsijo od prometa pešcev? “Nikakor, veste, koliko sladoleda pobiramo dnevno s tal?” se je pridušala priletna ženica pri čiščenju z metlo v eni od sto krat zavitih uličic.

Po zajtrku pa smo šli seveda spet na plažo. Včeraj smo med vožnjo menda videli eno, ki je imela droben pesek, prikupen lokal in tuš. In smo jo iskali, a žal ne našli. Zapeljali smo se na tisto, ki smo jo že poznali in je imela lokal in pesek, ne pa tuša. Imela je tudi morje...

Tale naša lokacija na robu mesta je nevarna, moji so hoteli vsak večer na sprehod. Pa smo spet šli. Čez tržnico, po darila in spominke. Tu olivno olje z zelišči (seveda ob obvezni pokušini), tam liker (s pokušino), pa še travarico je prodajaka imela “res dobro” (sem že omenil, da brez pokušine ne gre?). Rešila me je žena, ko nam je potem doma vsakemu narezala skodelo lubenice, ki je pogasila tisto vročino v mojem grlu.

V Dalmaciji smo, torej je plaž nekaj tisoč kilometrov. In smo se odpravili od apartmaja na vzhod, v neznano. Najprej po dvopasovnici, potem enopasovnici, potem je zmanjkalo asfalta, potem ceste, pa smo si vseeno drznili dalje, saj je bil vzdolž obale pod vsakem borovcem avto, za vsakim ovinkom pa druga plaža. Ustavili smo, ko se mi je zdelo ravno še dovolj varno tako za nas (prodnata plaža) kot za avto (naravna senca).

Navigator je povedal, da smo na plaži Kava, pa ni uporabil preteklika. Tam je namreč nekoč stal lesen lokal, saj so bile njegove stene zložene ob cesti. Morda pa še bo? Hecno, najbolj sem si zapolnil vonja, ko smo po nekaj urah spet sedli v ohlajeno, po borovih iglicah dišeče vozilo. Ah ja, pa panike, ki je s ta malo nisva doživela, ker sva bila v vodi preveč zaposlena s čofotanjem in špricanjem. Nedaleč stran je punčko kakih desetih let verjetno poljubila meduza, drla se je menda kot zverina, razen naju pa so vsi pobegnili iz vode. Midva sva preživela ;-)

Danes smo se odločili, da popoldne jaz pečem, Olesya pa pripravi solato. Prepričan sem, da sem se odrezal, saj je hrana izginila z mize, kot bi rekel keks. Malo me muči strah, da je zadaj še kaj, saj je bilo treba v mestu še enkrat jesti. Ali pa je le popustil tisti adrenalin s plaže?

Mene niti zvečer kar ni bilo moč ustaviti. Na okensko plico sem postavil fotoaparat s stojalom, da slikam zvezde. Malo sem na hitro še preletel teorijo, potem pa se z veliko navdušenja lotil fotografiranja. Naj povem, da sem za spodnjo fotko z eno roko držal jermen fotoaparata, pritrjenega na stativ, z drugo roko in stativom pa slonel na okenskem krilu, da se ni zaprlo in potisilo moje instalacije v prosti pad. Ves ta hec (fotografiranje samo in obdelava s telefonom) je trajal dobro uro, doma bom z računalnikom skušal rezultat še izboljšati.

​Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn

Na morju smo zato, da živimo drugače, kot doma - spimo dlje, lahko smo počasni, se kopamo… Ker imamo zgovorno gazdarico, nam je priporočala plažo Labadusa na drugi strani otoka. Poiščem na aplikaciji, pritisnem “pojdi” in se odpeljemo. Teoretično. Že na parkirišču nas je hotela navigacija poslati kar preko vrta, pa sem se tej nalogi spretno izognil. Nato smo se prebijali po ozkih cesticah, kjer smo srečevali samo mularijo na skuterjih, v nekaj ozkih uličic zaradi stopnic sploh nismo zavili, nato smo se še predaleč peljali, tako da sem nad tehniko obupal. Nič me ni potolažilo, ko sem kasneje ugotovil, da sem imel nastavljeno navigacijo za pešce!

Cene imajo pa Hrvati letos še bolj navite. Piva pod štiri evre ne najdeš! Se pa da dosti prihraniti, če le pametno ne nosiš s sabo gotovine, saj samo s kartico v lokalih izven mesta pogosto ostaneš lačen. Na keš so namreč nori, njih direktiva WEF po brezgotovinski družbi ne bo nategnila!

Kot odgovoren mlečnekožni družinski ata sem zapovedal, da moramo opoldne domov. Nazaj grede smo šli na pamet, brez aplikacije, in preko hriba namesto 45 rabili samo deset minut! Zaradi uspeha smo bili tako polni adrenalina, da smo šli še v mesto na kosilo in po nakupih. Po včerajšnji romantični večerji namreč v hladilniku ni bilo več sirov in narezka.

Odločili smo se za zgodnji odhod, ne zaradi meje, saj ta ni več Schengenska, temveč vročine na cesti. Izbira je bila pametna, saj smo naleteli na stoječo kolono le v Zagrebu. Ampak tisti so me pa razburili, vrivanje z leve in desne mi ne leži več.

Počitniško stanovanje smo letos najeli v Trogiru, pravzaprav na otoku Čiovo, a s pogledom na staro jedro.
​Do apartmaja smo pripeljali krepko prezgodaj, pa nas je gazdarica vseeno prijazno sprejela in nam vse razkazala. Zasebno parkirišče z avtom v senci, ohlajena pijača v hodniku - čisto po mojem okusu. In čudovit pogled na stari Trogir.

Popoldanski sprehod po tlakovanih uličicah je vedno zanimiv, saj so kamniti tlakovci vedno bolj spolirani, okusov sladoleda v množici sladoledarnic pa je tudi vsako leto več. In ker smo se med pohajkovanjem ustavili v eni od brezštevilnih konob, smo si prihranili še kuhanje.

Ob tako racionalnem obnašanju nam je seveda ostalo dovolj moči, da smo šli zvečer tudi na tržnico. Neverjetno - tržnica je bila popolnoma živa še ob osmih. Večja je od mariborske, čeprav je Trogircev samo 10.000, a turistov je gotovo nekajkrat več. Dogajanje je na naju vplivalo celo po prihodu v apartma, da sva si privoščila še romantičen pobeg na teraso (brez otrok!)...

Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn