Zadar spada med najbolj priljubljene turistične destinacije na Hrvaškem, saj je eno najstarejših in najlepših mest na jadranski obali. Mesto v severni Dalmaciji je znano po svoji bogati zgodovini, izjemni kulturni dediščini in arhitekturi, ki privablja obiskovalce iz celega sveta. Skozi stoletja je bilo pod vplivom številnih civilizacij, od Rimljanov do Bizantincev, Benečanov in Habsburžanov, kar se odraža v njegovi očarljivi arhitekturi in umetnosti. Je idealno mesto za tiste, ki iščejo kombinacijo naravnih lepot, zgodovinskih znamenitosti in živahnega mestnega utripa.

Zadar se nahaja ob Jadranskem morju, leži na severni dalmatinski obali in je glavno mesto Zadrske županije. Je pomembno pristanišče ter prometno vozlišče, dobro povezan z drugimi deli Hrvaške in Evrope, saj ima letališče, železniško postajo in številne avtobusne linije.

Zadar ima dolgo in bogato zgodovino, ki sega več kot 3000 let nazaj. Mesto so ustanovili Iliri, kasneje pa so ga obvladovali Rimljani, Bizantinci, Benečani in Avstrijci. Zadar je bil skozi zgodovino pomembno kulturno in trgovsko središče.

Ena izmed najbolj znanih zgodovinskih znamenitosti v Zadru je Forum, glavni trg iz rimskih časov, kjer se vidijo ostanki rimskih templjev, kolonad in drugih stavb. Največji rimski forum na vzhodni jadranski obali je dal zgraditi prvi rimski cesar Avgust. Sprehod po Forumu je kot potovanje skozi čas, saj se lahko občuti veličina antičnega Rima. Na robu Foruma se nahaja cerkev sv. Donata, ena najbolj prepoznavnih zgradb v Zadru in čudovit primer predromanske arhitekture iz 9. stoletja. Notranjost cerkve je izjemno akustična, zato pogosto gosti koncerte klasične glasbe. Prav ob enem naših obiskov so s foruma pregnali kantavtorje, da bi ne motili dogodka v cerkvi. In potem se iz užaljenosti nismo hoteli povzpeti na sosednji stolp, na vrh katerega vodi 200 stopnic (pravzaprav je tega kriva vrsta čakajočih pred vhodom!). Ob sprehodu skozi mesto prav tako ne moremo zgrešiti katedrale Sv. Anastazije, ki leži takoj za sv. Donatom in je največja katedrala na Hrvaškem, zgrajena v romanskem slogu.

Med novodobne znamenitosti spadata dve umetniško arhitekturni instalaciji: Morske orgle so inštrument, ki ustvarja glasbo z valovi morja, Pozdrav soncu pa je talni stekleni krog z LED lučmi, ki ustvarja svetlobni spektakel ob sončnem zahodu.

Arhitektura Zadra je mešanica različnih stilov, ki odražajo dolgo in pestro zgodovino mesta. Stari del mesta je zgrajen v rimskem in srednjeveškem slogu, z ozkimi ulicami, kamnitimi hišami in številnimi zgodovinskimi stavbami.

Gospodarstvo Zadra temelji predvsem na turizmu, ki je glavni vir dohodka za številne prebivalce. Mesto je tudi pomembno prometno vozlišče, z razvitim pomorskim, cestnim in zračnim prometom. Poleg turizma so pomembne dejavnosti še ribištvo, kmetijstvo in predelovalna industrija.

V Zadru deluje več izobraževalnih ustanov, vključno z Univerzo v Zadru, ki je ena najstarejših univerz v Evropi. Univerza je locirana v nekaterih najlepših poslopjih in lokacijah starega mesta. Širok spekter predvsem družboslovnih študijskih programov privablja študente iz celega sveta.

Turizem je glavni steber zadrskega gospodarstva, saj mesto privablja številne turiste iz celega sveta. Zadar je priljubljena destinacija zaradi svojih čudovitih plaž v okolici, bogate kulturne dediščine starega mesta in živahnega nočnega življenja. Mesto ponuja številne možnosti za aktivnosti na prostem, kot so jadranje, potapljanje, pohodništvo in kolesarjenje.

Zadar je mesto, ki združuje bogato zgodovino, čudovito arhitekturo in živahen mestni utrip. S svojimi številnimi zgodovinskimi znamenitostmi in pestrim kulturnim dogajanjem je destinacija, ki ponuja nekaj za vsakogar. Ne glede na to, ali iščete zgodovinske znamenitosti, aktivnosti na prostem ali preprosto sprostitev ob morju, vas bo Zadar navdušil s svojo edinstveno kombinacijo naravnih lepot in kulturne dediščine.

Dalmacija nam je nekako pisana na kožo. Ni dosti dlje od slovenske obale, je pa bolj razčlenjena in daljša. Mi smo precej mobilni turisti, po možnosti obiščemo več različnih plaž in še to samo dopoldne, popoldneve oziroma večere pa izkoristimo za sprehode. Najraje v čim bolj urbanem okolju. Ja, mestni otroci !:-)​
Če so letošnje poletne počitnice že za teboj, lahko tule podoživiš par spominov. Morda pa te kateri od prikazanih krajev in dogodkov celo prepriča v obisk? Naša tokratna doživetja so opisana v seriji prispevkov pod naslovom "Zadrski zapiski, poletne počitnice 2024":
rastokirn.weebly.com/blog-si/zadarski-zapiski-poletne-pocitnice-2024-110

Tudi letos se nismo izneverili svoji tradiciji. Nismo bili sami. Severna Dalmacija je marsikomu priljubljena destinacija za poletne počitnice, saj ponuja bogato zgodovino, čudovite plaže in neokrnjeno naravo. Obala se razprostira od zgodovinskega mesta Zadar na severu do slikovitega Šibenika na jugu, vključuje pa tudi številne čudovite otoke, kot so Pašman, Ugljan in Kornati. Številni manjši otočki zadrskega arhipelaga so pravzaprav sinonim za osupljivo lepoto Jadranskega morja - neokrnjeno naravo in kristalno čisto morje.

Ta regija je uspešna kombinacija zgodovine, naravnih lepot in prijetnega sredozemskega podnebja, s tem pa popolna destinacija za različne vrste popotnikov – od družin (tu mislim na nas!), parov, do individualnih (ne prezahtevnih) avanturistov. Med našim bivanjem v najetem apartmaju v Sukošanu, majhni obmorski vasi blizu Zadra, smo se tako spet odločili, da bomo dopoldneve preživljali ob uživanju v morju, popoldneve pa namenili raziskovanju okoliških krajev in otokov. Zaradi svetle polti smo se izogibali daljšemu poležavanju na soncu in dopust naredili bolj zanimiv - z odkrivanjem čarov najbližjih mest.

Starodavna mesta Zadar, Šibenik in Nin so kot nalašč za pobeg s plaže v bolj urbano okolje. Ta naselja, zgodovinsko planirana in narejena še po meri človeka, so pravo nasprotje zaspanih vasic na otokih Pašman in Ugljan, kjer so naselja rasla iz individualnih potreb. Da bi si naredili naše poletne počitnice nepozabne, pa smo se seveda odločili povsod uživati tudi v lokalni hrani in pijači.

Zadarska turistična regija se razprostira od otoka Paga do narodnega parka Kornati. Slednjega še nismo obiskali. Arhipelag predstavlja 20 večjih in preko 300 manjših otokov. Vem, da jih je najlepše videti z višine, ampak v Dalmacijo potujemo vedno z avtom. Potemtakem se bomo morali spraviti na kakšno barko. A tovrstni izleti trajajo cel dan, mi štirje pa zdržimo na soncu le uro ali dve. Torej je lahko v planu za začetek tudi samo en otok, morda celo linijski prevoz. Danes vremenska napoved ni bila obetavna, kopanje odpade. Pobrskal sem po voznih redih Jadrolinije in hitro našel nadomestilo. Iz Biograda na moru vozi trajekt na otok Pašman, tam pa imamo še most na otok Ugljan. Kaj bi hotel lepšega?

Otok Pašman je od Biograda oddaljen dobrih 20 minut plovbe. Kar takoj po pristanku smo se odpeljali z avtom proti severu. Trajekt namreč ne pristane v glavnem naselju otoka. Kmalu smo ugotovili, da so si tam vsa naselja podobna - majhna, mirna, vsako s svojo malo luko. Pardon, lučico. To pa ima svojo vrednost - po kratkih ulicah se sprehajaš sam, v lokalih vedno najdeš prostor, parkirišče pa čaka neposredno na obali.

Naselja imajo sredozemski karakter, tako arhitektura kot narava. Po tednu dni na morju končno vendar vidimo tudi ribiške barke. Celo otroka sta ugotovila, da zrak diši čisto drugače kot na celini. In drevesa so še vedno zelena, nič požgana.

Pravzaprav pa smo šele na začetku julija, torej na začetku sezone. Bo čez dva tedna kaj drugače, več ljudi, hrupa? Če bi dopustoval tu, ne bi hotel spremembe, danes je tule prav ležerno prijetno.

Šele na otokih sem ugotovil, da bi lahko naredili krožno pot Biograd na moru - otok Pašman - otok Ugljan - Zadar. Prepozno, saj smo že imeli povratno karto. Ampak ta ugotovitev ni zmotila mojega svetega trenutka, ko smo sedli in si privoščili kosilo. Spet sem si pustil svetovati in se zagotovo pravilno odločil. Sicer sem imel veliko dela, ampak čas je bil na moji strani, saj smo na dopustu. Edina žalostna pripomba je, da otroka nista niti malo avanturistična. Če na otokih ne bi imeli dunajca s pomfritom, bi jima trda predla.

Tudi ob vrnitvi proti jugu smo se ustavljali. Tule pod mostom smo zapeljali tako globoko, da sem že malo podvomil, da bomo po strmem in ozkem klancu sploh prišli nazaj do ceste. Ampak saj je moral nekdo do teh hiš pripeljati tudi cement, če so jih zgradili, sem se tolažil. In uspel.

Trajekt nazaj je bil pa sploh zgodba zase. Da se med parkiranjem avtomobili ne pomečkajo, mi je neverjetno. Le kako to funkcionira ob viharnem vremenu? Občudoval sem usmerjevalce, ki so vozila natlačili tako, da ni bilo možno med njimi niti hoditi. Če bi tako parkirali na kopnem, bi v vsakem kraju takoj pridobili za tretjino parkirnih mest! Ampak zato smo se pa umaknili na razgledno ploščad, da užijemo zadnje sončne žarke.

Na morju smo, jemo več morske hrane kot doma, ampak rib pa še nismo imeli na krožniku. Sramota, sem si rekel zjutraj in se odpravil na ribolov. Tu v Sukošanu mora biti vendar raj za ribolov - luka levo, marina desno, ribe se rade zadržujejo, kjer je obilje hrane. Peš sem zavil najprej proti obali, tam pa poiskal najdaljši pomol na obzorju. Z ribiško palico v roki in kosom kruha v žepu sem bil odločen, da uplenim dovolj vsaj za zajtrk, če ne kosilo, pa še družina bo ponosna na moje sposobnosti!

Lovišče sem si žal slabo izbral! Naporno sicer ni bilo, s pomola so mi visele noge skoraj do gladine morja. Nekaj malega življenja je bilo sicer videti (skoraj sem ujel eno plavalko, ki pa je imela še daljši penzionistični staž kot jaz), a trnek je trznil le enkrat in še to po pol ure. Kako je poskočilo srce! Vlekla me je nazaj, jaz pa sem popuščal in navijal k sebi. Mislim, da ni bilo tako naporno kot pri Hemingwayevem starcu, saj je cel lov trajal slabih 50 metrov - torej manj kot minuto. Lahko povem, da je bilo razočaranje veliko - ta mala črnorepka mi je dala toliko dela? Le koliko jih moram ujeti, da bo dovolj za celo družino? In kam jih bom dal? Prišel sem namreč slabo pripravljen, brez vrečke. In se dobrohotno odločil, da jo spustim nazaj. Po ovekovečenju s telefonom, seveda, le kdo bi mi drugače verjel? Previdno sem jo snel, spustil v vodo in od mene je odplavala hitreje, kot sem jo prej vlekel k sebi.

Družini sem z opisom svojega ribolova naredil vsaj začasne skomine po morskih dobrotah. Ampak kdo jih zna pripraviti? Nekdo drug nekje drugje, saj na plavanje ne bi šel danes nihče, na potepanje po mestu pa vsi. Kje v bližini še nismo bili? “Letos nas Šibenik še čaka,” pravi žena, in smo ubogali. Ni nam bilo žal, čeprav je od našega počitniškega kraja oddaljen uro vožnje. V pričakovanju celodnevnega potepanja smo čuvali pete in se od parkirišča v luki do kopališča na drugem koncu mesta peljali ob obali s turističnem vlakcem. Dobili smo dovolj vtisov, da smo znali ob vožnji nazaj pravočasno izstopiti na obali pred starim mestom in se zapodili po ozkih in strmih ulicah proti trdnjavi sv. Mihovila, ki kraljuje nad zavitimi kamnitimi ulicami.

Verjetno je znano, da nas vsaka prekomerna (ali pa vsakdanja) aktivnost zlakotni, zato smo ob poti navzdol oprezali levo in desno za kakšno prijetno konobo. Hm, to je bilo problematično, predvsem zato, ker jih je toliko. Le katera je boljša? In smo se odločili za eno na majhnem trgu (ali bolje - križišču peš poti) blizu obale. Da potem ne bomo imeli daleč do vlakca.

Saj lahko izrazim navdušenje, kajne? Natakar se je potrudil s pojasnjevanjem (pri meniju smo se počutili rahlo izgubljene, ker je vse zapisano le z besedami in nič opremljeno s slikami). Napeljal me je, da sem naročil pašticado. Te tradicionalne dalmatinske jedi še nisem poskusil. Čeprav sem zanjo velikokrat slišal, je na meniju nimajo povsod. Tukaj pa je njena osnova tuna in ne govedina, priloga njoki, vse bogato prelito z omako! Kaj naj povem? Po obedu sem šel do kuharja in ga povprašal po receptu. Samo nasmehnil se mi je, povedal, da se meso marinira v vinu in sadju ter dolgo kuha. Ne, več nisem mogel izvleči iz njega. Žal!

Šele prijatelja, ki smo ju obiskali na poti domov, sta me potolažila s hladno pijačo. In pomirila s sedenjem na plaži ob zahajajočem soncu. Na koncu se je kar nekako izšlo...

Res rad spim, ampak ravno vsak dan pa tudi ne bom poležaval, sem se rekel in vstal navsezgodaj. Hm, no ja, ob sedmih. Dovolj zgodaj, da so še vsi sanjali in me ni nihče slišal, ko sem pobral svojo fotografsko opremo in se splazil skozi vrata. Za nagrado sem jim (v mislih) obljubil sveže pite...

Čeprav gosti Sukošan največjo hrvaško marino, pa ima tudi svoje pristanišče. V glavnem so tu komunalni privezi. Domači zaliv z ene strani omejuje marina, z druge pa gosto poseljen in gosto ozelenjen rt. Odpravil sem se na glavni pomol, da sem imel vse na dosegu roke - obalno mesto, ribiške barke in turistične jahte, zvedave galebe in neovirano panoramo zaliva.

Sredi zaliva “kraljuje” ostanek poletne rezidence zadarskega nadškofa iz petnajstega stoletja, na valobranu in pomolih pa vršijo kontrolo sodobni galebi.

Imeli smo vsakdanji utečen program - dopoldne vodne aktivnosti, popoldne pa "kulturne" (če lahko urbano sprehajanje in iskanje spominkov imenujemo tako). Zato me niso presenetile besede: “Veš, da imajo v Zadru najlepši sončni zahod na Jadranu?” Priznal sem, da ne vem in ga moramo zagotovo videti. Kaj pa čem drugega, kot spet sesti v avto?

Ko sem jo zagledal, morsko deklico, me je potegnilo vstran kot Odiseja. K sreči me je ujela žena, sicer bi zagotovo postal plen morskim kreaturam :-(

Bolj smo se približevali zadarskim orglam na severozahodnem vogalu polotoka, bolj so se ljudje zbirali kot muhe na med. Kaj so potem zares videli tisti v deseti vrsti, ne vem, ampak spredaj je izgledalo takole:

Ko sonce pade v morje, pa življenje v Zadru nadaljuje s svojo živahnostjo. Kot da bi trgovine in lokali dobili dodatno priložnost.

Začetek julija je šele začetek poletja, kajne? Tako so vsaj menili člani moje družine, ki jim je bilo vreme še kar znosno, morje pa ne. Prehladno, se je demonstrativno odpovedala plavanju žena. “V Ninu je gotovo bolje, tam je plitva voda”, je prepričevala še otroka. Pa smo šli pogledat tja.

Imela je prav, vsaj kar se kopalcev tiče. Južno od Zadra (Sukošan, Bibinje) jih je bilo ponavadi v vodi le malo, tu pa je bila slika povsem poletna - da prideš do vode, moraš pohoditi nekaj brisač, pa tudi kakšne noge ali trebuh. Pa saj sem vedel, kaj ženo zares žuli - zdravilno blato. Tudi sam nimam nič proti, če bom zaradi njega še bolj v formi, mlajši in lepši!

Nekdanja stara hrvaška prestolnica svojega čara ni izgubila, čeprav smo jo obiskali že mnogokrat. Tudi vedno novih konob nam ne bo zmanjkalo. Ali pa je v mestu toliko starih? Vedno namreč izberemo takšno, ki je od znotraj še nismo videli. To pomeni znotraj zidov, na vrtu, pod drevesi. Ja, tudi takšne se najdejo v Ninu, kot na primer tokratna. Pod figami, na kamnitem tlaku, za lesenimi mizami in ob okusnem kosilu je bilo prav prijetno. Imam pa res srečo - moja tunina solata mi je bila najbolj okusna (seveda sem ukradel košček jedi tudi z drugih krožnikov, torej vem!).

Niso me hoteli pustiti samega v konobi, čeprav s tem ne bi imel problemov. Gremo raziskovat! Dobro, dobro, saj sem šel. Trgovin s spominki je zagotovo vsako leto več, ugotavljam tudi glede na izgubljanje oziroma zaostajanje naših deklet!

Ampak bistvo mesta Nin je drugje - v zgodovini. Če bi lahko izračunal statistiko pomembnosti kraja na hektar zemljišča, bi bil Nin verjetno v svetovnem vrhu. Eno najstarejših mest na Hrvaškem je bilo prestolnica, sedež kraljev in škofov, zgodovino pa izpričujejo ostanki rimskih in srednjeveških stavb. Mesto je tako zanimivo, da bom kaj več o njem poskusil napisati po koncu dopusta.

Ugani, kam smo šli zvečer! Seveda, na sakušansko rivo po spominke ;-)

Napovedano je bilo deževno vreme, ponoči je med nalivi tudi grmelo, zagotovo v oblačnem vremenu ne bomo šli plavat v ohlajeno morje. Družina se je soglasno odločila za izlet v bližnji Zadar.

Pogrešil sem vnos lokacije v navigacijo in parkiral svojih 400 metrov dlje od starega mestnega jedra kot ponavadi. Ampak med parkiriščem in centrom je ležala luka, ki je vedno zanimiva. Vreme se je izboljšalo, med sončnim sprehodom smo pogledovali in ocenjevali, katere  čolne ali kar barke bi še morda imeli in katerih nikakor ne. In v reševanju tako pomembnih odgovorov je pot do starega mesta na polotoku hitro minila.

Morske orgle na severnem robu mesta privabljajo tudi turiste brez posluha, saj jih večina klepeta, medtem ko zaradi mirnega morja iz arhitekturnega glasbenega instrumenta prihajajo le nežni zvoki.

Vmes smo uspeli pogledati še razstavo pajkov in salamandrov v Prirodoslovnem Muzeju.

Seveda smo zaključili sprehod kot ponavadi - v eni konobi zaradi lakote in v drugi slaščičarni zaradi užitka. Ampak obakrat je bilo vredno postanka.

Za zaključek pa še prijetno presenečenje - parkirnina na robu starega mestnega jedra je znašala poltretji evro za cel dan!
​

Iz poslovnih razlogov smo imeli letošnje poletne počitnice že v začetku poletja, prve dni julija. Malo me je bilo strah vremena in mrzlega morja, ampak sem moral zagristi v to pričakovano kislo jabolko. Ni mi težko sesti v avto, sem pa v njem raje manj kot več, zato smo se tokrat odločili za Severno Dalmacijo. Čeprav je bližja kot mnogotere destinacije prejšnjih let, še vedno ponuja številne možnosti za raziskovanje in uživanje v zgodovini in kulturni dediščini kakor tudi naravi.

Od Maribora do Sukošana pri Zadru je ca 400 km. Aplikacija Maps pravi, da bomo rabili slabe štiri ure. Upam, da res! Menda je vseeno, ali gremo ob treh ponoči ali desetih zjutraj, razlike v dolžini poti je do 15 minut. Torej smo planirali ob sedmih in neverjetno - takrat tudi  odpeljali! Če v Zagrebu ne bi bilo gradbišča (kjer smo izgubili dobro urico), bi plan celo zdržal, mi pa bi na našo predhodno izraženo posebno željo lahko šli v najeti apartman že predčasno. Vseeno, slednji je pač počakal. Brez navigacije pa ga na robu naselja brezoblične oblike verjetno ne bi niti našli.

Seveda je bila naša prva prava lokalna akcija kontrola okolice - plaže, gostiln in sprehajalnih možnosti. Čeprav je Sukošan le velika vas, nas je njeno središče s količino starih zavitih uličic s kamnitimi stavbami prijetno presenetilo. Ko smo se ohladili še v zanimivo obzidani cerkvici Sv. Kasijana v samem središču naselja, je celo sinko priznal, da je fotografiral več kot pričakovano.

Za tako majhno naselje je nabor gostinskih lokalov zavidljiv, tako število kakor tudi njihove oblike - v restavracijah, konobah in provizoričnih stavbah se lahko dobi vse od klasičnih do ribjih jedi, pa tudi fast-food. Ugotovili smo, da lačni ne bomo ostali! Za "začetek” smo si privoščili zgodnjo večerjo v eni od obalnih konob. Ne, rib še nismo naročili, saj se na morje šele privajamo. A prijazna postrežba, dobra hrana in lep pogled na okolico ter priveze domačinov so lepo zaokrožili začetek našega poletnega dopusta.

Letos ni neke prave zime in smo začeli naša raziskovanja preteklosti še pred pomladjo. Pravzaprav smo “nori” na gradove. Na poti na poletne počitnice na Jadransko obalo se ponavadi še ponoči, ko je vse zaprto, peljemo mimo Krapine, čeprav nas muči radovednost. Pa smo sklenili, da tamkajšnjemu muzeju neandertalcev namenimo posebno pozornost.

“Muzej krapinskih neandertalaca” v Krapini na Hrvaškem predstavlja edinstveno priložnost za obiskovalce, da se poglobijo v zgodovino. Nahaja se v slikovitem okolju, obdanim z zelenimi griči in bujno naravo. Ustanovljen je bil z namenom raziskovanja in ohranjanja dediščine neandertalcev, zgrajen pa je bil pred 15 leti (dokončan 2010). Nahaja se v neposredni bližini najdišča Krapina, kjer so bili odkriti ostanki neandertalcev.

Vsebina muzeja ponuja celovit vpogled v življenje neandertalcev skozi različne interaktivne razstave, replike orodij, fosilov in drugih artefaktov. Obiskovalci lahko raziskujejo njihovo bivališče, lovne tehnike in druge vidike njihovega vsakdanjega življenja. Muzej prav tako ponuja trgovino z darili, kjer obiskovalci lahko kupijo spominske predmete in knjige o neandertalcih.

Vstopnice za muzej smo kupili v družinskem paketu (dva odrasla, dva otroka), ki je skupaj z avdio vodičem za vsakega posebej znesel slabih 30 evrov.

Neandertalci so bili skupina humanoidov, ki so živeli pred približno 300.000 do 30.000 leti. Njihovo obdobje se uvršča v paleolitik in sicer v čas kamene dobe. Razširjeni so bili predvsem po Evropi, najdbe pa pričajo, da so bili prilagojeni na življenje v raznolikih okoljih - od arktičnih do toplih subtropskih območij.

Njihova povezava s sodobnim človekom, homo sapiensom, je še vedno predmet razprav in raziskav. Neandertalci in homo sapiensi so morda delili skupne prednike ali pa so se prečkali med migracijami, saj so nedavne genske študije pokazale, da so se nekatere populacije križale. To pomeni, da imajo nekateri sodobni ljudje drobec neandertalske DNK (to sem vedel tudi brez obiska muzeja ;-)

Obisk muzeja oziroma potovanje skozi čas se začne v vhodni avli s filmskim prikazom izseka iz življenja neandertalske družine. Film prikazuje njihove vsakdanje dejavnosti, od lova do izdelovanja orodij, ter ponuja vpogled v njihovo kulturo in običaje. Nadaljevanje ogleda po muzeju predstavlja raziskovanje krapinskega najdišča, pa tudi razumevanje zgodovine in kulture človeštva.

Pritličje in nadstropje povezuje spiralna rampa, po kateri smo se sprehodili skozi zgodovino zemlje. Obdobja od nastanka Zemlje dalje so zarisana v tleh in opisana po stenah, da bi dojeli, kako kratek čas smo tukaj tudi ljudje. Da pa se ne bi počutili močnejši od narave, so nas na tej poti ogrozila strašna bitja izpred desetin in stotin milinjonov let.

Proti koncu rampe v prvo nadstropje smo se srečali z raznoliko skupino humanoidov. Sledili so si po časovnem obstoju. Zanimivo, kako so bili s časom vse večji in vse bolj pokončni.

Nadstropje pa je namenjeno prav neandertalcem. Vsebino obvladuje prikaz neandertalskega tropa (družine?). Realistične figure prikazujejo, kakšna so bila starostim in funkciji posameznikov primerna opravila.

Na koncu razstave je še del, ki na podlagi novejših znanstvenih ugotovitev vključuje razmišljanja o izumiranju neandertalcev in njihovi dediščini v sodobnem svetu. Ob izhodu v prvem nadstropju se muzej zaključi s trgovino, polno literature z neandertalsko in drugo zgodovinsko tematiko, pa seveda za obiskovalce tako pomembnimi spominki.

Ker smo se uspeli prebiti skozi vso tematiko muzeja, smo si za nagrado privoščili še sprehod do samega najdišča iz leta 1899. Žal je bil teren nestabilen, peščene jame ni več oziroma jo je zasulo. Pred stotinami ton skalovja in peska pa je odlitek, ki ponazarja, čemu smo bili na današnjem ogledu priča.

Muzej krapinskih neandertalaca, Šetalište Vilibalda Sluge bb, 49000 Krapina, Hrvaška
+385 49 371 491
[email protected]
https://mkn.mhz.hr/

Sam se ga ne udeležim vedno, ampak Dan arhitektov je redni, vsakoletni dogodek v organizaciji naše ZAPS - Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Kar nekako navadil sem se na ritem dopoldanskih / popoldanskih predavanj ter slavnostnega zaključka s podelitvijo priznanj in družabnim večerom. In kadar je bilo to v gradu Fužine v Ljubljani, je bil tudi ambient ravno pravšnji (povezave do nekaj spominskih utrinkov na koncu tega zapisa).

Tokrat (v letu 2023) pa se je vse odvijalo v Novi Gorici. Mesto je bilo izbrano v navezavi na Ravnikarjevo leto. Hm, od Maribora je dogodek oddaljen poltretjo uro, ampak v Novi Gorici nisem bil že trideset let, le kaj imajo za pokazati? In sem se odločil...

Zbrali smo se v centru mesta ob maketi središča, menda prvotno oblikovani še pred samim urbanističnim načrtom. Jaz bi jo verjetno pripravil iz stiropora, današnja generacija arhitektov virtualno, kako pa v letu 1947 Edo Ravnikar s sodelavci, sem pozabil vprašati. Glede na takratnega ministra za gradnjo je bila gotovo rdeča.

Prijavljen sem bil za dopoldanski voden ogled mesta. Naši vodiči so nam malo orisali tiste čase, ki so bili polni pričakovanj, poskušali pojasniti realne rezultate (recimo temu modificirane), potem pa nas pospremili v samo srce mesta - na Trg Edvarda Kardelja.

Čeprav tega obkroža nekaj pomembnejših objektov, kot so upravna stavba Mestne občine Nova Gorica, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica ter poslovne in bančne stavbe, pa travnik ne deluje kot mestni park. Naša “čreda” se sploh ni vprašala, če ga je dovoljeno pohoditi. Verjetno nismo bili prvi, ki smo ga obremenili, saj nas ni nihče podil z njega.

V globoki senci Kidričeve ulice, ki bi jo po načrtih morali ponujati javorji, pa je tam več vseh drugih dreves, smo se sprehodili do “Ruskih blokov”, za katere se mi zdi “Ravnikarjevi bloki” primernejše poimenovanje. Izgledajo namreč boljše kot le “socialistično”.

Po vzporedni Delpinovi ulici smo se vrnili na Bevkov trg v strogem centru mesta. V maketi mestnega jedra še ni bilo tolikšnih višinskih poudarkov, kot jih ima mesto sedaj. Za pešce je na Delpinovi dobro poskrbljeno, saj jih je več kot na magistralni potezi skozi mesto. Poleg obilice lokalov imata tudi merilo arhitekture in gostota prometa gotovo s tem kaj za opraviti.

Z Bevkovega trga je sledil kratek skok do naselja Pristava, kjer občina obnavlja Rafutski park. Na vrhu griča Rafut kraljuje frančiškanski samostan Kostanjevica, nas pa so pospremili do Vile Laščak na južnem bregu. Posest združuje dva vrta, vila pa je zaradi samega lastnika, arhitekta Antona Laščaka, zavita v tančico skrivnosti. Laščak je uspel v tujini (kako slovensko!), pred prvo svetovno vojno pa je tu kupil botanični vrt in si zgradil hišo. Vrt je že precej obnovljen, medtem ko sama stavba še čaka finančno boljše čase.

Ja, eden od “vrhuncev dneva” nas je pričakal nasproti stare železniške postaje. Trg Evrope, ki je Italijanom premalo pomemben, da bi Ploščad Transalpino tako preimenovali, je bil naša naslednja točka. Predstavlja eno od prizorišč Nove Gorice v prihajajočem letu 2025, ko bo Nova Gorica Evropska prestolnica kulture.

Dopoldan smo zaključili v centru s kosilom, potem pa se preselili v prostore Mestne občine Nova Gorica, kjer je bil načrtovan uradni program.

Popoldanski program je bil namenjen simpoziju “Enigma Ravnikar - vprašanje prihodnosti arhitekture”. Vsake toliko časa mi pridejo takšne teme čisto prav, da malo izstopim iz banalno realističnega odnosa stranka - arhitekt oziroma stranka - načrtovalec.

Simpoziju so dali vsebino arhitekta Aleš Vodopivec in Miloš Kosec, oblikovalka Barbara Predan in arhitektka Majda Kregar. Priznam, zgodovinski oris življenja, dela in hotenj profesorja Eda Ravnikarja, katerega nekaj predavanj je na ljubljanski šoli za arhitekturo uspela kot ena zadnjih obiskati celo moja generacija, je bil precej zanimiv, saj je bil podan tudi iz ust njegovih učencev in sodelavcev.

Sledila je okrogla miza, ki ni bila to, kar smo pričakovali. Štiri vprašanja in štirje odgovori, pa nič sodelovanja javnosti. Z okrogle mize pa sem vendarle odnesel misel, da je bolje planirati proces za novo kot načrtovati vojno za staro.

In potem naj bi bilo dogajanje vse bolj zanimivo. Večerni program se je začel s filmom Sprava in sinteza, ki ga je ustvaril Alexei Monroe. Izdelek avdiovizualnega umetnika s psevdonimom Sz. Berlin mi bo ostal v spominu, čeprav ga nisem razumel.

Po glasbenem vložku zbora slovenskih arhitektov Arhivox se je nadaljevalo s podelitvijo nagrad.
Zlati svinčnik za odlično izvedbo so dobili

DANS ARHITEKTI Vlatka Ljubanović, Maja Cvelbar, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Katarina Pirkmajer Dešman za Prenovo dveh vrstnih hiš

ENOTA Dean Lah, Milan Tomac, Jurij Ličen, Nuša Završnik Šilec, Polona Ruparčič, Sara Ambruš, Eva Tomac, Eva Javornik, Urška Malič, Rasmus Skov, Sara Mežik, Jakob Kajzer, Peter Sovinc, Carlos Cuenca Solana in Goran Djokić za Bazenski kompleks Češča vas

SVET VMES Jure Hrovat, Ana Kreč in Katja Paternoster ter KOLEKTIV TEKTONIKA Darja Matjašec, Nejc Florjanc in Katja Mali za Vrtec Kočevje, enota Čebelica

MEDPROSTOR: Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap, Samo Mlakar, Katja Ivić, Dino Mujić ter ZVKDS OE Celje: Matija Plevnik za Nadkritje ostalin cerkve Sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji

JEREB IN BUDJA ARHITEKTI, PONTING, PIPENBAHER INŽENIRJI Blaž Budja, Rok Jereb, Marjan Pipenbaher, Tomaž Weingerl ter dr. Dušan Stupar za Most za pešce in kolesarje v Irči vasi

Zlati svinčnik za področje prostorskega načrtovanja je prejela

mag. Jelka Hudoklin s sodelavci: Igor Črnugelj, mag. Radovan Nikić, mag. Zoran Gajski, Jernej Radovac, mag. Irena Hočevar, Tanja Jerin, Izidor Jerala za Ureditev romskega naselja Brezje-Žabjak

Patinasti svinčnik so si prislužili

Aleš Vodopivec in Nena Gabrovec ter Dušan Ogrin in Davorin Gazvoda za Pokopališče Srebrniče

Podeljena sta bila tudi Platinasta svinčnika, ki sta ju prejela prof. dr. Aleš Vodopivec in dr. Aleš Mlakar.

Težko bo pozabiti na točko predstavitve novih ZAPS-ovcev. Vsi so še nasmejani, saj se sploh ne zavedajo, v kaj so zagrizli ;-)

Dan arhitektov vedno pritegne več obiskovalcev zvečer kot popoldne. Zakaj bi bilo tokrat drugače? Pričakoval sem sicer, da nam bodo za večerne pogovore ponudili simpatičen atrij, pa so nas namestili kar v avlo. Verjetno zato, da je ob prihodu teme atrij lahko nudil prostor intimnim pogovorom o urejanju prostora, avla pa širšim debatam o politiki prostora.

Kot še nekaj članov ZAPS sem izkoristil brezplačen avtobusni prevoz, ki nam ga je organizirala zbornica. Mislim, da je bila rešitev modra, saj sem se že na poti lažje povezal s starimi in novimi kolegi. Edini minus je predstavljal odhod iz Nove Gorice, kjer se je po zaključku Dneva arhitektov v občinski stavbi začelo dogajanje zunaj, mi pa smo imeli avtobusni odhod že ob 23. uri :-(

Aha, dogovorjeni prevoz je bil kriv, da nismo zdržali do zjutraj?

Pa drugič...

​Za kolege pa tukaj še malo zgoraj napovedanih spominov:
Dan arhitektov 2019
Dan arhitektov 2016
Dan arhitektov 2015
Dan arhitektov 2011