Zlati svinčnik za odlično izvedbo so dobili
Pa drugič...
Za kolege pa tukaj še malo zgoraj napovedanih spominov:
Dan arhitektov 2019
Dan arhitektov 2016
Dan arhitektov 2015
Dan arhitektov 2011
Rasto Kirn |
|
Sam se ga ne udeležim vedno, ampak Dan arhitektov je redni, vsakoletni dogodek v organizaciji naše ZAPS - Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Kar nekako navadil sem se na ritem dopoldanskih / popoldanskih predavanj ter slavnostnega zaključka s podelitvijo priznanj in družabnim večerom. In kadar je bilo to v gradu Fužine v Ljubljani, je bil tudi ambient ravno pravšnji (povezave do nekaj spominskih utrinkov na koncu tega zapisa). Tokrat (v letu 2023) pa se je vse odvijalo v Novi Gorici. Mesto je bilo izbrano v navezavi na Ravnikarjevo leto. Hm, od Maribora je dogodek oddaljen poltretjo uro, ampak v Novi Gorici nisem bil že trideset let, le kaj imajo za pokazati? In sem se odločil... Zbrali smo se v centru mesta ob maketi središča, menda prvotno oblikovani še pred samim urbanističnim načrtom. Jaz bi jo verjetno pripravil iz stiropora, današnja generacija arhitektov virtualno, kako pa v letu 1947 Edo Ravnikar s sodelavci, sem pozabil vprašati. Glede na takratnega ministra za gradnjo je bila gotovo rdeča. Prijavljen sem bil za dopoldanski voden ogled mesta. Naši vodiči so nam malo orisali tiste čase, ki so bili polni pričakovanj, poskušali pojasniti realne rezultate (recimo temu modificirane), potem pa nas pospremili v samo srce mesta - na Trg Edvarda Kardelja. Čeprav tega obkroža nekaj pomembnejših objektov, kot so upravna stavba Mestne občine Nova Gorica, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica ter poslovne in bančne stavbe, pa travnik ne deluje kot mestni park. Naša “čreda” se sploh ni vprašala, če ga je dovoljeno pohoditi. Verjetno nismo bili prvi, ki smo ga obremenili, saj nas ni nihče podil z njega. V globoki senci Kidričeve ulice, ki bi jo po načrtih morali ponujati javorji, pa je tam več vseh drugih dreves, smo se sprehodili do “Ruskih blokov”, za katere se mi zdi “Ravnikarjevi bloki” primernejše poimenovanje. Izgledajo namreč boljše kot le “socialistično”. Po vzporedni Delpinovi ulici smo se vrnili na Bevkov trg v strogem centru mesta. V maketi mestnega jedra še ni bilo tolikšnih višinskih poudarkov, kot jih ima mesto sedaj. Za pešce je na Delpinovi dobro poskrbljeno, saj jih je več kot na magistralni potezi skozi mesto. Poleg obilice lokalov imata tudi merilo arhitekture in gostota prometa gotovo s tem kaj za opraviti. Z Bevkovega trga je sledil kratek skok do naselja Pristava, kjer občina obnavlja Rafutski park. Na vrhu griča Rafut kraljuje frančiškanski samostan Kostanjevica, nas pa so pospremili do Vile Laščak na južnem bregu. Posest združuje dva vrta, vila pa je zaradi samega lastnika, arhitekta Antona Laščaka, zavita v tančico skrivnosti. Laščak je uspel v tujini (kako slovensko!), pred prvo svetovno vojno pa je tu kupil botanični vrt in si zgradil hišo. Vrt je že precej obnovljen, medtem ko sama stavba še čaka finančno boljše čase. Ja, eden od “vrhuncev dneva” nas je pričakal nasproti stare železniške postaje. Trg Evrope, ki je Italijanom premalo pomemben, da bi Ploščad Transalpino tako preimenovali, je bil naša naslednja točka. Predstavlja eno od prizorišč Nove Gorice v prihajajočem letu 2025, ko bo Nova Gorica Evropska prestolnica kulture. Dopoldan smo zaključili v centru s kosilom, potem pa se preselili v prostore Mestne občine Nova Gorica, kjer je bil načrtovan uradni program. Popoldanski program je bil namenjen simpoziju “Enigma Ravnikar - vprašanje prihodnosti arhitekture”. Vsake toliko časa mi pridejo takšne teme čisto prav, da malo izstopim iz banalno realističnega odnosa stranka - arhitekt oziroma stranka - načrtovalec. Simpoziju so dali vsebino arhitekta Aleš Vodopivec in Miloš Kosec, oblikovalka Barbara Predan in arhitektka Majda Kregar. Priznam, zgodovinski oris življenja, dela in hotenj profesorja Eda Ravnikarja, katerega nekaj predavanj je na ljubljanski šoli za arhitekturo uspela kot ena zadnjih obiskati celo moja generacija, je bil precej zanimiv, saj je bil podan tudi iz ust njegovih učencev in sodelavcev. Sledila je okrogla miza, ki ni bila to, kar smo pričakovali. Štiri vprašanja in štirje odgovori, pa nič sodelovanja javnosti. Z okrogle mize pa sem vendarle odnesel misel, da je bolje planirati proces za novo kot načrtovati vojno za staro. In potem naj bi bilo dogajanje vse bolj zanimivo. Večerni program se je začel s filmom Sprava in sinteza, ki ga je ustvaril Alexei Monroe. Izdelek avdiovizualnega umetnika s psevdonimom Sz. Berlin mi bo ostal v spominu, čeprav ga nisem razumel. Po glasbenem vložku zbora slovenskih arhitektov Arhivox se je nadaljevalo s podelitvijo nagrad. Zlati svinčnik za odlično izvedbo so dobili DANS ARHITEKTI Vlatka Ljubanović, Maja Cvelbar, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Katarina Pirkmajer Dešman za Prenovo dveh vrstnih hiš ENOTA Dean Lah, Milan Tomac, Jurij Ličen, Nuša Završnik Šilec, Polona Ruparčič, Sara Ambruš, Eva Tomac, Eva Javornik, Urška Malič, Rasmus Skov, Sara Mežik, Jakob Kajzer, Peter Sovinc, Carlos Cuenca Solana in Goran Djokić za Bazenski kompleks Češča vas SVET VMES Jure Hrovat, Ana Kreč in Katja Paternoster ter KOLEKTIV TEKTONIKA Darja Matjašec, Nejc Florjanc in Katja Mali za Vrtec Kočevje, enota Čebelica MEDPROSTOR: Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap, Samo Mlakar, Katja Ivić, Dino Mujić ter ZVKDS OE Celje: Matija Plevnik za Nadkritje ostalin cerkve Sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji JEREB IN BUDJA ARHITEKTI, PONTING, PIPENBAHER INŽENIRJI Blaž Budja, Rok Jereb, Marjan Pipenbaher, Tomaž Weingerl ter dr. Dušan Stupar za Most za pešce in kolesarje v Irči vasi Zlati svinčnik za področje prostorskega načrtovanja je prejela mag. Jelka Hudoklin s sodelavci: Igor Črnugelj, mag. Radovan Nikić, mag. Zoran Gajski, Jernej Radovac, mag. Irena Hočevar, Tanja Jerin, Izidor Jerala za Ureditev romskega naselja Brezje-Žabjak Patinasti svinčnik so si prislužili Aleš Vodopivec in Nena Gabrovec ter Dušan Ogrin in Davorin Gazvoda za Pokopališče Srebrniče Podeljena sta bila tudi Platinasta svinčnika, ki sta ju prejela prof. dr. Aleš Vodopivec in dr. Aleš Mlakar. Težko bo pozabiti na točko predstavitve novih ZAPS-ovcev. Vsi so še nasmejani, saj se sploh ne zavedajo, v kaj so zagrizli ;-) Dan arhitektov vedno pritegne več obiskovalcev zvečer kot popoldne. Zakaj bi bilo tokrat drugače? Pričakoval sem sicer, da nam bodo za večerne pogovore ponudili simpatičen atrij, pa so nas namestili kar v avlo. Verjetno zato, da je ob prihodu teme atrij lahko nudil prostor intimnim pogovorom o urejanju prostora, avla pa širšim debatam o politiki prostora. Kot še nekaj članov ZAPS sem izkoristil brezplačen avtobusni prevoz, ki nam ga je organizirala zbornica. Mislim, da je bila rešitev modra, saj sem se že na poti lažje povezal s starimi in novimi kolegi. Edini minus je predstavljal odhod iz Nove Gorice, kjer se je po zaključku Dneva arhitektov v občinski stavbi začelo dogajanje zunaj, mi pa smo imeli avtobusni odhod že ob 23. uri :-( Aha, dogovorjeni prevoz je bil kriv, da nismo zdržali do zjutraj? Pa drugič... Za kolege pa tukaj še malo zgoraj napovedanih spominov: Dan arhitektov 2019 Dan arhitektov 2016 Dan arhitektov 2015 Dan arhitektov 2011 SplitPrestolnica Dalmacije, največje dalmatinsko in drugo največje hrvaško mesto, je Split. Ponaša se z izjemno zgodovinsko dediščino, ki združuje antično arhitekturo s sodobnim življenjem in predstavlja edinstveno poglavje v zgodovini Dalmacije. Mesto je predvsem znano po svoji spektakularni Dioklecijanovi palači. Ta antični kompleks je osrednji del mesta, ki ga je Dioklecijan dal zgraditi za svojo upokojitev. Danes v njem najdemo živahne trge, restavracije in galerije, ki so prepletene z ostanki antičnega časa. Glavni biser Splita je nedvomno Dioklecijanova palača, ki se je začela graditi leta 295 za rimskega cesarja Dioklecijana kot njegova rezidenca. Palača je danes veličasten primer rimske arhitekture, ki združuje elemente antičnega stila s srednjeveškimi dodatki. Razprostira se na površini več kot 3 hektare, znotraj njenih zidov pa se nahaja živahno mesto z ozkimi ulicami, trgi, restavracijami in trgovinami. Palača vključuje templje, obokane podhode, kipe in različne zgradbe, vključno z Dioklecijanovo katedralo sv. Dujma (na mestu nekdanjega cesarjevega mavzoleja). Zgodovina Splita se nadaljuje skozi srednji vek, ko so palačo začeli naseljevati prebivalci, ki so se zatekli vanjo pred barbarskimi vdori. To je označilo začetek nastanka mesta Splita, katerega razvoj se je nadaljeval skozi stoletja. Poleg Dioklecijanove palače so tako v Splitu vidne še številne druge zgodovinske zgradbe, kot so srednjeveške cerkve, palače in obzidja. Mesto je prepojeno s spomini na različna obdobja, ki so zaznamovala njegov razvoj. Split pa ne ostaja le zgodovinsko mesto, temveč tudi živo mesto, ki diha s svojimi prebivalci. Turistom so resda zanimive predvsem stare kamnite uličice, ki so zapolnjene z živahnimi trgi, gostinskimi lokali in trgovinami. Arhitektom oziroma urbanistom današnjega časa pa je najbolj vreden obiska “urbanistični spomenik” Split 3, ki ga je pred pol stoletja zasnoval moj diplomski mentor, pokojni profesor Vladimir Braco Mušič s sodelavci. To sožitje zgodovine in sodobnosti daje Splitu edinstveno energijo, ki ga naredi privlačno destinacijo za obiskovalce in zgodovinske navdušence. Split z okolico je gospodarsko središče regije z najširšim naborom dejavnosti. S svojo lego na vzhodni strani Jadranskega morja je Split ena izmed najpomembnejših turističnih destinacij na Hrvaškem, saj privablja obiskovalce s svojo zgodovinsko dediščino, Dioklecijanovo palačo in živahnim mestnim utripom. Turizem je ključni gospodarski dejavnik, saj prispeva k gostinskim storitvam, trgovinam in drugim s turizmom povezanim dejavnostim.
Univerza v Splitu in druge izobraževalne ter kulturne ustanove prispevajo k gospodarskemu razvoju mesta. Umetnost in športne prireditve prav tako prispevajo k sodobnemu življenju v mestu. Skupaj tvorijo te dejavnosti mozaik, ki omogoča Splitu z okolico, da ohranja dinamično gospodarsko okolje, zanimivo tako prebivalstvu kot obiskovalcem. Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn TrogirMesto Trogir, imenovano tudi kamniti morski biser, je slikovito mesto ob Jadranskem morju na hrvaški obali. Zaščiteno je kot UNESCO-v spomenik, saj je ohranilo svoj čar srednjeveškega obdobja skozi stoletja. Ponuja slikovito kombinacijo srednjeveških ulic, ki se prepletajo med starimi stavbami in pristaniščem. Občudovanja vredna katedrala in številne palače pričajo o bogati zgodovini tega mesta. Bogata zgodovinska dediščina Trogira sega nazaj že v antične čase, saj so ga ustanovili grški priseljenci in ga kasneje naselili Rimljani. Ključno zgodovinsko obdobje je srednji vek, ko je mesto doseglo svoj vrhunec. Trogir je bil pomemben v trgovanju in pomorski dejavnosti ter je bil pod vplivom beneške republike. To je obdobje, ki je Trogirju pustilo največji pečat, saj so številne zgradbe, palače, cerkve in stolpi značilni za srednjeveško arhitekturo. S svojimi ozkimi tlakovanimi ulicami, srednjeveškimi palačami in impresivno katedralo je mesto prava učna lekcija o arhitekturi in zgodovini. Središče mesta na vzhodni strani obvladuje trogirska katedrala sv. Lovrenca, pravi dragulj romanske arhitekture. Katedrala hrani čudovite umetniške zaklade s prizori iz krščanske mitologije. Izjemen položaj na zahodni strani mesta ima tudi utrdba s stolpom Kamerlengo. Danes stolp ponuja čudovit razgled na mestno obzidje in okolico, utrdba pa gosti prireditve (tudi koncerte). Med sprehodom po mestu lahko odkrivate množico srednjeveških palač in stolpov, ki pričajo o njegovi bogati preteklosti. Ozke tlakovane ulice, ki se prepletajo med kamnitimi hišami, in starodavne palače pričarajo občutek, kot da bi se znašli v preteklosti. Mesto je dobesedno živi muzej zgodovine, kjer vsak vogal odstira nov pogled v preteklost. Trogir ostaja edinstveno okno v preteklost, ki ga sodobno življenje ni zameglilo. To je mesto, kjer lahko obiskovalci globoko vdihnejo zgodovinski duh in občudujejo arhitekturno mojstrovino srednjeveškega časa. Trogir z okolico je gospodarsko raznoliko območje, kjer preplet različnih dejavnosti prispeva k lokalnemu gospodarstvu. Vsekakor je na prvem mestu turizem, saj je Trogir ena bolje poznanih turističnih destinacij vzhodne jadranske obale. Obiskovalce privablja bogata zgodovinska dediščina s slikovitimi ulicami in lepo obalo. Obiskovalci, ki se nastanijo v hotelih, apartmajih in zasebnih namestitvah, najbolje prispevajo k lokalni ekonomiji, potniki z razkošnih jaht pa poskrbijo za odmevnost tega čudovitega kraja. Zaradi svoje obalne lege imata pomembno vlogo v gospodarstvu kmetijstvo in ribištvo. Ulov različnih vrst rib zagotavlja svežo morsko hrano predvsem za lokalno porabo domačinov in gostov. Kmetijstvo v okolici Trogirja sloni na oljkah, grozdju, agrumih in zelenjavi. Oljčno olje in vino sta znana lokalna proizvoda, ki se ponujata tudi v obliki spominkov. Pomemben del gospodarske aktivnosti in podpora že navedenemu so trgovine, tržnica, obrtna podjetja in gostinski lokali. Lokalni obrtniki in podjetniki se ukvarjajo s proizvodnjo tradicionalnih izdelkov, kot so ročno izdelane obrti, keramika, tekstilni izdelki, s tem pa ustvarjajo delovna mesta ter ponujajo izdelke in storitve, ki zadovoljujejo potrebe domačinov in obiskovalcev.
Včasih smo bili obsojani, da kažemo premalo domoljubja, ker ne preživljamo poletnih počitnic doma. Hrvaška obala Jadranskega morja je dolga slabih šest tisoč kilometrov, slovenska je več kot stokrat krajša. Jasno, da imamo tam več možnosti najti svoj idilični zalivček ali vsaj prostor za razprostiranje brisače. Naša razvajenost je kriva, da smo si tokrat izbrali destinacijo, ki poleg sinjega morja in obilja plaž ponuja tudi nekaj čarobnih zgodovinskih mest - Srednjo Dalmacijo. Za izhodišče smo si izbrali slikoviti Trogir, od tam pa potem z avtom ali barko “odplavali” še po okolici. V tej seriji zapisov se tako osredotočam še na osupljivi Split in očarljivi Primošten. Vsa tri mesta, čeprav so različna tako po velikosti kot gospodarskem pomenu, povezuje ena skupna dejavnost - turizem. To so mednarodno poznane turistične destinacije, ki zaradi svoje priljubljenosti v sezoni že skorajda pokajo po šivih. Vendar je to povsem razumljivo - bogata zgodovinska dediščina, očarljiva antična in srednjeveška mestna jedra ter slikovita obala so glavni razlog privlačnosti, ki je ne moremo prezreti.
torek, 2. maj 2023, namestitev in povratekNekaj besed bi rada povedala tudi o namestitvi. Ko smo iskali apartma na booking.com, smo seveda želeli biti čim bližje centru mesta. Tudi za ne previsoko ceno se je dalo nekaj najti, a žal večina namestitev nima svojega lastnega parkirišča, če pa ga slučajno že ima, so cene astronomske. Zato smo izbrali apartma v predmestju blizu podzemne železnice (10 minut peš) in od tam z metrojem (20 minut vožnje). Kdo pa bi vedel, da bodo naslednji dan, ko smo prišli v Prago, del naše metro linije zaprli do konca našega bivanja v Pragi? Vsak dan smo sodelovali v kvizu “Pridi do centra in se vrni domov, pa čim manjkrat se izgubi!”. Tolažilo nas je, da so imeli podobne težave (nepričakovana prestopanja) tudi domačini.. Utrujeni od celodnevnega sprehajanja, gneče in vožnje z metrojem ter seveda novih doživetij smo se (morda tudi že malo tečni) vsak dan proti večeru ali pa včasih še malo kasneje vračali v naš apartma, zato nam je bilo zelo pomembno, kaj slednji ponuja. Kakšen je torej bil? Stanovanje je bili veliko - spalnici, dnevna soba z raztegljivim kavčem, jedilnica s kuhinjo, kopalnica, WC in velika lesena terasa (škoda, ker je zaradi slabega vremena nismo mogli uporabljati). Apartma je bil opremljen z vsem, kar je potrebno za komfortno bivanje. Na voljo je bil tudi celi zaboj igračk za najmlajše obiskovalce, vendar je naša punca ostala kar hladna ob tem zabojčku. Seveda, saj je imela s sabo kup svojih igračk. Na pot je odšla zelo opremljena, a tudi za njih ni imela časa. Pred kratkim sem zaključila “kariero” v hotelirstvu. Zadnje leto sem zavzeto delala kot sobarica in očitno me je uspela prizadeti “poklicna deformacija”, torej se moram izpovedati, povedati par besed o čistoči. Na prvi pogled je bilo vse lepo in čisto. Žal točno vem, kje in kako mora biti, zato me je že prvi odprti predal vzpodbudil k mokri cunji in brisanju. V celoti gledano pa je bil apartma dober in urejen. Ob prihodu nas je za dobrodošlico na mizi čakal slan prigrizek in ustekleničena voda, v hladilniku pa je bil cel mali bife (plačljiv, seveda). Od predmestja Prage do Maribora je manj kot 600 kilometrov. Vesela sva bila, da se je izteklo, kot se je. Vremenska napoved za praznike je tako tako slaba, da smo se iz Maribora odpravili v dvomih in s strahom. Pa je bilo največkrat sončno. Občasno je deževalo samo, ko smo potovali z avtom. Tudi na otroka sem ponosna. Cel dan na nogah sta preživela bolje kot njun ati. Ta se je skozi trgovino, kjer smo zvečer kupovali hrano za zajtrk, že vlekel. In v postelji sta še vedno bila dovolj pri sebi, da bi gledala televizijo ;-) Besedilo: Olesya Kirn Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn sobota, 29. aprila 2023, Muzej iluzij in HradčaniZjutraj smo se zbudili kot novi in se po zajtrku odpravili v center mesta. Že pred potovanjem sem doma naštudirala praške znamenitosti in zanimivosti in prva točka na mojem seznamu je bil Muzej Iluzij. Komentarji? Kar v redu, včasih zabavno, včasih malo brez veze, vse ogledne točke niso bile enako zanimive. Otrokoma in možu je bil verjetno najbolj všeč temačni tunel, v katerem so se “stene vrtele” in je zato človek kar izgubljal občutek za ravnotežje. Rahlo strašljivo se mi je bilo preizkusiti v koži fakirja na postelji z žeblji. Zelo zanimiva se mi je zdela finta z v zraku visečo pipo, iz katere je tekla voda, in kopalnica s tušem, umivalnikom in wc školjko, v kateri smo hodili “po stropu.” Ko smo že prišli skozi muzej, se nam je zdelo, da smo bili prehitri. Naredili smo še en krog in odkrili kar nekaj prostorov, ki jih prej nismo videli. Šele, ko smo se prepričali, da smo videli res vse, smo muzej s čisto vestjo zapustili. Nadaljevanje naše poti je predstavljal sprehod po centru, kjer smo bili (takoj za tramvaji) pešci kralji. Ah, toliko kraljev, kot je v Pragi pešcev, pa vendar ne more biti. Vsi smo prišli, da bi občudovali tlakovane zavite ulice in lepo ohranjene stavbe. Vsaka starinska stavba je prava umetnina in tega je v centru ogromno. Žalostno sem pomislila, da za ogled vsake lepe hiše pred sabo nimam dovolj dolgega življenja. Nisva mogli tudi mimo izložb trgovin s spominki. Se iz otroštva še spomnite češko risanko Krtek? V Pragi so nas krtek in njegovi prijatelji (zajec in jež) spremljali skoraj na vsakem koraku. Ker ta krtek ni potreboval nobenih papirjev od veterinarja, niti cepiva ne, smo ga (enega) upali vzeti s sabo domov, v Slovenijo. Seveda smo postali lačni, zavili levo - desno in pristali v lokalu Kozel. Tam smo si privoščili lokalne specialitete. Rekla sem “smo”, a v resnici samo midva z Rastom, otroka pa sta ostala zvesta pomfritu in dunajskemu zrezku. Mož se je odločil za knedličke z golažem, jaz pa za golaževo juho v kruhu. Mmmm, okusno je bilo. Da o mojem črnem točenem Kozlu sploh ne govorimo...
Po kosilu smo imeli v načrtu ogled še ene znamenitosti - Hradčanov. Praški grad je ogromen kompleks arhitekturnih zgradb. Vstopna karta na Praški grad zajema ogled dvorca, srednjeveško Zlato uličico, katedralo svetega Vita in baziliko sv. Jurija. Naj začnem kar po vrsti! Zlata uličica je zelo ozka in kratka, zato se verjetno tudi imenuje “ulička”, z majhnimi, prav pravljučnimi hišicami, ki so se pojavile ob obrambnem obzidju na koncu 16. stoletja. Živeli so na tej ulici najprej vojaki, nato alhimiki, kasneje pa obrtniki. Vsaka od hišic prikazuje notranjost in uporabne predmete prebivalca. Hiša vojaka, zdravnice, kovač itd. Leta 1916-1917 je v eni od hišic živel tudi Kafka. Na žalost mi ni uspelo slikati ulice in fasade hišic v celoti, ker je bilo ogromno turistov. Bazilika sv. Jurija na zunaj za moj okus ni bila nekaj posebnega, ampak, če je že bil ogled vključen v karto, smo šli pogledat tudi to. Katedrala sv. Vita - to pa je res bomba! Nimam niti besed, s katerimi bi lahko opisala svoja čustva. Mogočna in veličastna zgradba, vredna obiska cesarjev. Mogoče bi celo rekla, da ni bil vsaki cesar niti vreden stopiti v to katedralo. Katedrala sv. Vita je največja in najpomembnejša v državi. V njej se nahajejo grobnice čeških kraljev in rimskih cesarjev. Gradnja katedrale je trajala več stoletij, od leta 1344 do keta 1929. Katedralo krasijo vitražna okna, mozaiki, oltarji, slike, kipi. Menda sem pozabila dihati, ko sem stopila noter. Na utrujenost sem zagotovo pozabila. Na zunanji strani katedrale, nad fasado visijo figure nekih strašnih bitij, ki izpolnjujejo vlogo odtokov vode s streh. Zanimiva je kombinacija svetlega in temnego, angelskega in hudičevega. Ko sem gledala te pošasti, ki gledajo iz fasade, sem imela občutek, da so začeli lesti ven iz cerkve, ko pa so jih ujeli prvi sončni žarki, so kar obstali in okameneli. Iz katedrale smo prišli ven že pošteno utrujeni. Ker je karta veljala še naslednji dan, smo se odločili, da bomo obiskali grad, ki nam je edini ostal, jutri. Besedilo: Olesya Kirn Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn Stara trta v Mariboru, ki je znanstveno dokazano stara vsaj 450 let in s tem najstarejša rodovitna žlahtna trta na svetu, raste na južni strani Hiše Stare trte na Lentu. Ta sicer prenovljena stavba pa je postala že premajhna za vse funkcije in dogodke, ki se zaradi Stare trte organizirajo v njej in pred njo. Del bremena bo odslej prevzela nova institucija v neposredni bližini. Dolgo pričakovan Vinogradniški muzej je bil zaradi rahle spremembe projekta in dopolnitve programa preimenovan v Muzej najstarejše trte na svetu in danes slavnostno odprt. Novi mali mariborski muzej v dveh etažah ponuja v pritličju razstavo na digitalnih panojih in interaktivno projekcijo, v kleti pa predstavitveno degustacijski prostor. Pozabiti pa ne smemo niti na dvorišče za druženje. Tudi izven Maribora znana Hiša Stare trte naj bi bila namenjena družabnim dogodkom, medtem ko je Muzej najstarejše trte namenjen zahtevnejšim obiskovalcem, ki bodo želeli vedeti več o mestu, njegovem enološkem pomenu in vinogradniški tradiciji. Tako so v Hiši Stare trte na voljo vina iz cele Slovenije, Muzej najstarejše trte na svetu bo specializiran za mariborski in štajerski vinorodni okoliš. Seveda pa bo v obeh tudi degustacija. Objekt muzeja je iz 17. stoletja, sega v čas začetka same Stare trte in je bil prvotno namenjen hladilnici. Ob prenovi so uspeli ohraniti tako nosilne elemente zgradbe kot starinski tlak iz kamnitih plošč. Vlažno hladne klime v kleti kar nismo želeli zamenjati za soparno vročino zunaj, a možnost pogovora s starimi in novimi znanci na dvorišču ob kozarčku in kanapejih nas je prepričala... Če bo muzej tudi kasneje privabljal toliko obiskovalcev, kot jih je prišlo na otvoritev, se bo za rezervacijo prostora za posebne dogodke treba postaviti v vrsto. Bo pa muzej odprt tudi ob nedeljah in praznikih... Fotografije: ©2022 Rasto Kirn V okviru družinskega raziskovanja slovenskih gradov in nadaljevanju spoznavanja naših otrok z zgodovino in zgodbami smo v petek obiskali tudi Predjamski grad. Zdi se naraven podaljšek izleta v Postojnsko jamo, še celo vstopnice smo kupili kar skupne. In po ogledu Postojnske jame so nas od tam zapeljali z avtobusom praktično do gradu, torej nič ponovnega iskanja parkirišč in bolj trajnostna oblika prevoza! 50 mtrov skale nad gradom, 50 metrov skale pod gradom, spredaj pa čistina (nič dreves, tudi tele hiše spredaj še ni bilo) - grad pred jamo je bil varen pred presenečenji in lahko branljiv. Pred Predjamskim gradom je dandanes tolikšna gneča, da je nemogoče ustvariti fotografijo brez ljudi. Pelješ družino na točko, polno zgodovine, oni pa vsi na telefonih? Ne, vsak je imel svojega interaktivnega vodiča, saj ima vsaka točka v gradu drugo zgodbo. Predjamski grad sestavljajo najmanj trije deli - jamski grad, predjamski grad in novejši vhodni del. Tule se začenja jamski del, ki vodi v jamo in v nadaljevanju v skrivni tunel proti Vipavski dolini. Skozi ta, oblegovalcem nepoznan rov, so bili grajski prebivalci oskrbovani s svežimi pridelki, medtem ko so napadalci zmrzovali in stradali. Jamski del gradu je najstarejši, sam po sebi nepremagljiv, pa že od samega začetka več etažen. Čeprav je bil od vseh najmanj udoben, pa je poleg skrivnega rova proti Vipavski dolini razpolagal tudi z lastnim zbiralnikom vode. Kljub vsemu pa so zaradi izdaje pokončali našega najbolj znanega viteza. Naš "profesionalni" vodnik je nazorno pokazal, kateri kamen je priletel s katapulta in zadel tisto steno stranišča, ki je pokopala viteza Erazma Predjamskega. Gospodarju se ni bilo dobro zameriti, saj… … so gospod sodnik s takimi na kratko opravili!
Grajski zidovi so bili debeli preko poldrugi meter, a bivalni prostor je bil predvsem v okenskih nišah prav prijeten, če je sijalo sonce ali pa je v kaminu plapolal ogenj. Na podstrešju je bila nastanjena straža. Na nasprotnika, kadar je uspel priplezati do zidov, so metali kamenje, polivali vodo (in olje?), streljali z loki, če pa so bili nasprotniki že izmučeni, so jim poslali sveže sadje, zelenjavo ali tudi kakšno pečenko, da so jim še dodatno zbili moralo. Tik pod gradom so pred stoletji v bregu ustvarili teraso, ki je služila turnirjem, ob njej pa zgradili nadstrešnico za gospodo, da je ta lahko občudovala spektakel. Turizem je torej cvetel že v daljnih časih. Upravljalec: Postojnska jama d.d. Jamska cesta 30 6230 Postojna T: (05) 700 01 00 F: (05) 700 01 30 E: [email protected] Fotografije: ©2021 Rasto Kirn Tam, kjer Drava deli Maribor na staro in novo mesto, tam, kjer pridemo iz magdalenskega predmestja na prag štajerske prestolnice, in tam, kjer je najlepši pogled na Lent, stoji Trafika. Že Drago Jančar jo je opisoval v Severnem siju. Čeprav ji je dlje časa precej slabo kazalo, je Trafika ob Starem mostu preko Drave v Mariboru zaradi zasebne iniciative ponovno zaživela. Zadnje mesece smo z radovednostjo škilili skozi zavese, ki so skrivale gradbeni oder in nekdanjo dotrajano stavbico. In upali... Danes smo pa le dočakali in pomirili radovednost. Kakšnih sto let stara hišica, ki je mimoidočim večino življenja ponujala tiskovine in cigarete, v sebi pa skrivala romatnične zgodbe, je danes v prisotnosti množice Mariborčanov zasijala v novi stari podobi. Še Turka s prekrižanimi nogami so ji obnovili. Kot vedno v takih trenutkih je potrebno poslušati nekaj slavospevov in kakšen samospev. Pa smo vsi preživeli, saj so bili med gosti tudi takšni, ki znajo. In so nas nasmejali. Celo mimo vozeči mestni avtobusi so se zaustavljali v začudenju, da je na tej strani Starega mostu takšna množica ljudi. VIP gostje s(m)o smeli prvi v Trafiko. Ker pa prostora ni bilo veliko, so se morali zmeniti, kdo gre prvi - fotografi ali povabljeni. In ker je bilo že pričakovati, da bo pred vhodom vrsta, je bilo (kot je v pod-prestolnici* že navada) poskrbljeno za čakajoče z nekaj suhega in nekaj mokrega... Tri krat tri korake velik prostor ne bo omogočal velikih nakupov, pa temu tudi ni namenjen. Če bo s srcem pomagal popotniku pri iskanju poti in spominkov, bo svojo vlogo dodobra upravičil. Dajmo, upajmo! * Opomba: Menim, da je lahko Maribor tudi prestolnica. Ne države, temveč foodie scene. Tako širokega zaledja domače hrane in pijače namreč drugje v Sloveniji ni. Če s ponudbo v mestu kdo ni zadovoljen (počasi postaja ponudba vse bolj mednarodna), je že na dosegu kolesarskega izleta toliko kmečkih turizmov, da vseh niti popisati ne bi mogel. Akterji obnove in prireditve:
Zora A. Jurič, organizatorka, kulturnica, aktivistka Drago Jančar, pisatelj Marko Novak, mecen, investitor Mario Modrinjak, potomec najbolj znanih trafikantk Stojan Grauf, akademski slikar in Aleksandra Berberih Slana, direktorica Narodnega muzeja Maribor Končno je prišel Photoshop za množice (in zame, ki nimam potrpljenja, da bi se ga učil!)!Skylum je izdal novo verzijo svojega programa za obdelavo slik - Luminar 4. Kaj je bilo dobrega v trojki, kaj omogoča štirica? Spodaj na nekaj svojih primerih prikazujem, kaj sem primerjal zvečer takoj po tem, ko sem naložil novo verzijo... Luminar 3"Stari" Luminar 3 je znal popraviti tudi perspektivo... Malo poživiti zna verjetno vsak programček, tudi Applov Photos, v katerem shranjujem svoje fotke. Včasih me je trojka reševala tudi po izvedeni katastrofi ;-) Luminar 4Kontrast, osvetlitev, sončni žarki - ni, da ni! Tole je sicer bolj izživljanje kot obdelava - menjava neba s par kliki! Iz dnevnega škljoca s telefonom do nočnega posnetka z zvezdami - še eno izživljanje! Photos - Luminar 3 in 4Posnetek s telefonom: neobdelan / obdelan v Photos / obdelan z Luminar 3 / obdelan z Luminar 4 Opomba: Neobdelani original (jpg direktno iz fotoaparata ali telefona) je v vseh primerih levo (ali levo zgoraj)...
|
o meniArhitekt po izobrazbi, arhiv
October 2023
kategorije
All
preberite še... |