Naše planine so nekaj posebnega, kajne? Za mojo družino se "hribolazništvo" začne na Pohorju, kjer je vedno čas za zimsko sankanje ali poletni pohod v senci, nadaljuje v Logarski dolini, kjer se narava bohoti v vsem svojem sijaju, in potem… no, konec. Mislim, vsaj tako sem si jaz predstavljal naš hribovski repertoar. Dokler ni žena nekega jutra ob kavi brez opozorila izstrelila: »Kaj pa Velika planina? Tja pa še nismo šli!« Jaz sem se samo popraskal po glavi in se spomnil, da sem tam zadnjič capljal pred kakšnimi 45 leti, ko sem bil še mulc in sem mislil, da so pastirski stanovi zagotovo hišice za hobite (pravzaprav takrat tega izraza še nisem poznal ;-) No, pa smo šli!

Naš izlet se je začel z obrazložitvijo, da gremo na hrib z gondolo, ki je večja od mariborske vzpenjače,  in otroka sta bila navdušena, kot da gremo na Luno. »A bomo leteli visoko?« je vprašala najmlajša, medtem ko smo se stiskali v kabini in poslušali škripanje pletenice. Ko smo končno prispeli na rob Velike planine, nas je pričakala še šestsedežnica. No, priznam, malo smo se bali, da bomo obtičali sredi zraka, ampak razgled na valovito zeleno planoto, posejano s pastirskimi stanovi, je bil vreden vsakega drobca tesnobe. Kot da bi stopili v razglednico – drobni grički, posejani s travniki, in povsod te ljubke lesene hišice s ostrimi strehami, ki izgledajo, kot da so jih narisali za pravljico.

Ko smo se sprehajali po planoti, smo hitro ugotovili, da so krave tukaj prave gospodarice. Prosto se pasejo, lenobno prežvekujejo in te gledajo z nekakšnim kraljevskim dostojanstvom. »Ne hodi preblizu, boš dobil z repom po glavi,« sem svaril otroke, medtem ko smo se previdno izogibali kravjim »minam« na poti. No, vsaj smeha ni manjkalo. Naša pot nas je pripeljala celo do cerkvice Marije Snežne, kjer smo se ustavili, da bi malo zadihali in zmolili en Oče naš – bolj za srečo na poti kot iz kakšne globoke pobožnosti, priznam.

Potem pa je prišel vrhunec dneva: usedli smo se pred pastirski stan, kjer so nam postregli s štrudlom in sirno ploščo, ki je bila tako dobra, da smo hitro pozabili na vse napore. Sveži sir, še bolj sveži sir, oba s planine, pa nekaj malega zelenjave in domače klobase iz doline. Gostiteljski pastirski par preživi tri poletne mesece tu gori, na planini! Okoli nas so se pasle krave, v daljavi so se nizali griči, obsijani s soncem.
Pastirski stanovi so stali kot tihi čuvaji te idile. Vsaka hišica s svojo strmo streho, pokrito s skodlami, je izgledala, kot da je tam že stoletja, trdno zasidrana v tradicijo. Lastnika sta me povabila v stan. Vse skupaj me je spomnilo na dežnik, saj je glavni prostor čisto majhen, vanj komaj spraviš mizo in klop, pa za zaveso je skrito ležišče. Na drugi strani stene je hlev, vse pokrivajoča streha pa je mnogo večja, da pod njo spraviš, kar ne gre v bivalni prostor. ​

Po obedu smo se odpravili nazaj proti postaji šestsedežnice, ampak – kot je pri nas v navadi – smo seveda malo zašli. »Saj je tam, ne?« sem rekel, kazal sem v eno smer, žena pa v drugo, otroci pa so samo tekali naokoli in vpili, da za ovinkom med grmički vidijo še eno kravo. Na koncu smo seveda našli pravo pot, a smo se vmes še malo nasmejali svoji sposobnosti za orientacijo. Ob poti smo se ustavili še v kiosku, ki ga vodijo domačini. Tam smo si privoščili nekaj domačega jogurta s sadjem – božanskega okusa! – in pa, seveda, pivo iz smrekovih vršičkov. Ja, prav ste prebrali, pivo iz smrekovih vršičkov, trenutno sicer za v nahrbtnik! Okus je bil… no, poseben, ampak za spomin na Veliko planino je bilo vredno vsakega požirka.

Ko smo se vrnili domov, smo bili vsi rdeči kot raki. »Čudovit izlet,« sem na glas zaključil, a žena me je popravila: »Skoraj popoln, samo brez teh opeklin bi bil res popoln!« No, morda res, ampak jaz pravim, da so tista rdeča lička samo dokaz, da smo uživali na polno. Velika planina nas je očarala – s svojo preprostostjo, prostranostjo in tistim občutkom, da si nekje, kjer čas teče drugače, malo počasneje. Komaj čakamo, da se vrnemo – zagotovo pa ne bomo več pozabili sončne kreme!

Velika planina
+ 386 1 832 72 58
[email protected]
https://www.velikaplanina.si/

Na morju smo, jemo več morske hrane kot doma, ampak rib pa še nismo imeli na krožniku. Sramota, sem si rekel zjutraj in se odpravil na ribolov. Tu v Sukošanu mora biti vendar raj za ribolov - luka levo, marina desno, ribe se rade zadržujejo, kjer je obilje hrane. Peš sem zavil najprej proti obali, tam pa poiskal najdaljši pomol na obzorju. Z ribiško palico v roki in kosom kruha v žepu sem bil odločen, da uplenim dovolj vsaj za zajtrk, če ne kosilo, pa še družina bo ponosna na moje sposobnosti!

Lovišče sem si žal slabo izbral! Naporno sicer ni bilo, s pomola so mi visele noge skoraj do gladine morja. Nekaj malega življenja je bilo sicer videti (skoraj sem ujel eno plavalko, ki pa je imela še daljši penzionistični staž kot jaz), a trnek je trznil le enkrat in še to po pol ure. Kako je poskočilo srce! Vlekla me je nazaj, jaz pa sem popuščal in navijal k sebi. Mislim, da ni bilo tako naporno kot pri Hemingwayevem starcu, saj je cel lov trajal slabih 50 metrov - torej manj kot minuto. Lahko povem, da je bilo razočaranje veliko - ta mala črnorepka mi je dala toliko dela? Le koliko jih moram ujeti, da bo dovolj za celo družino? In kam jih bom dal? Prišel sem namreč slabo pripravljen, brez vrečke. In se dobrohotno odločil, da jo spustim nazaj. Po ovekovečenju s telefonom, seveda, le kdo bi mi drugače verjel? Previdno sem jo snel, spustil v vodo in od mene je odplavala hitreje, kot sem jo prej vlekel k sebi.

Družini sem z opisom svojega ribolova naredil vsaj začasne skomine po morskih dobrotah. Ampak kdo jih zna pripraviti? Nekdo drug nekje drugje, saj na plavanje ne bi šel danes nihče, na potepanje po mestu pa vsi. Kje v bližini še nismo bili? “Letos nas Šibenik še čaka,” pravi žena, in smo ubogali. Ni nam bilo žal, čeprav je od našega počitniškega kraja oddaljen uro vožnje. V pričakovanju celodnevnega potepanja smo čuvali pete in se od parkirišča v luki do kopališča na drugem koncu mesta peljali ob obali s turističnem vlakcem. Dobili smo dovolj vtisov, da smo znali ob vožnji nazaj pravočasno izstopiti na obali pred starim mestom in se zapodili po ozkih in strmih ulicah proti trdnjavi sv. Mihovila, ki kraljuje nad zavitimi kamnitimi ulicami.

Verjetno je znano, da nas vsaka prekomerna (ali pa vsakdanja) aktivnost zlakotni, zato smo ob poti navzdol oprezali levo in desno za kakšno prijetno konobo. Hm, to je bilo problematično, predvsem zato, ker jih je toliko. Le katera je boljša? In smo se odločili za eno na majhnem trgu (ali bolje - križišču peš poti) blizu obale. Da potem ne bomo imeli daleč do vlakca.

Saj lahko izrazim navdušenje, kajne? Natakar se je potrudil s pojasnjevanjem (pri meniju smo se počutili rahlo izgubljene, ker je vse zapisano le z besedami in nič opremljeno s slikami). Napeljal me je, da sem naročil pašticado. Te tradicionalne dalmatinske jedi še nisem poskusil. Čeprav sem zanjo velikokrat slišal, je na meniju nimajo povsod. Tukaj pa je njena osnova tuna in ne govedina, priloga njoki, vse bogato prelito z omako! Kaj naj povem? Po obedu sem šel do kuharja in ga povprašal po receptu. Samo nasmehnil se mi je, povedal, da se meso marinira v vinu in sadju ter dolgo kuha. Ne, več nisem mogel izvleči iz njega. Žal!

Šele prijatelja, ki smo ju obiskali na poti domov, sta me potolažila s hladno pijačo. In pomirila s sedenjem na plaži ob zahajajočem soncu. Na koncu se je kar nekako izšlo...

Trajnosti in turizma so me ponavadi polna usta. Pravzaprav to ni nič čudnega, saj še celo naši službeni izdelki nagovarjajo naročnike v tej smeri. Ko pa je eden od ZUM-ovih mednarodnih projektov ponudil priložnost, da stopim od besed k dejanjem, sem jo seveda zagrabil z vsemi štirimi. Pravzaprav bolj na duševni ravni, ampak to je že nadaljevanje zgodbe.

Službeni kolega je pripravil ogled/izlet, ki smo ga ponotranjili kot team building. Kolesarjenje po bregu Mure zna biti večplastno. Mešajo se namreč območja zaščitene narave, kulturnih in etnoloških znamenitosti ter posamezni bolj ali manj sonaravni posegi v prostor. Naš obisk je bil predviden na nedolžen način, da ob pametni organizaciji tudi naš ogljični odtis ne bi poslabšal stanja. Za zagotovitev številčnejše udeležbe (beri: Rasto in morebitni podobno brezkondicijsko pripravljeni sodelavci) je bil predlagan terensko oziroma športno nezahteven levi breg Mure. In smo idejo vzeli za svojo!

Projekt: na trajnostno mobilnostni način izvesti ogled levega brega Mure (avstrijska stran) med Šentiljem in Gornjo Radgono in obisk posameznih predvidenih znamenitosti. Projekt ni raziskovanje nepoznanega, saj predstavlja le manjši izsek turistične kolesarske transverzale kolesarske poti Mura (celotna Murradweg 2 je dolga 320 km) na zadnjem delu njenega poteka po Avstriji.

V stilu smo začeli že samo pot - z vlakom do Šentilja, potem pa na kolesa! Dan se je šele dobro začel, zato smo doživeli prebujanje narave, kot ga v mestu nismo vajeni. Na eni strani je hotela Mura povedati, da bo hitrejša od nas, na drugi strani so počasi dvigajoče se meglice govorile, da je še čas.

Prva postaja - Koča pri brodu čez Muro blizu kraja Weitersfeld an der Mur. Jutranja kavica, čaj, prvi piškoti, energetske ploščice in domača koza Lisl so poskrbeli, da smo se zbudili. Ker se še nisem zavedal, koliko je pred nami še poti, nisem poklical brodarja, da pride s slovenskega brega pome. Pa tako blizu je bilo do Sladkega Vrha na oni/naši strani!

Mureck (po domače Cmurek) je predstavljal zaresno postajo. Na tem območju smo namreč imeli pravi “program” z ogledom mlina na Muri, kosilom ter ogledom razglednega stolpa.

Spet delujoči plavajoči mlin na Muri "Bartholomaeus Lorber" leži ob levem bregu Mure tik pred Mureckom. Zgrajen je bil leta 1997 po originalnem modelu. Vstopnino za ogled se plača v gostinskem lokalu (Schiffsmuehle) na bregu, pozitivno pa je, da so nas tudi tu sprejeli v slovenščini ter dali še popust.

Tile Avstrijci so neverjetni, vsako lužo (beri: opuščeno gramoznico) spremenijo v turistično destinacijo. Verjetno ena pomembnejših točk (hrana!) na naši poti je bil Roecksee v vasici Misselsdorf. Seveda je tam jezerce, pa avtocamp, pa parcele s pavšalisti za avtomobilske prikolice, pa parcele za lesene hiške… Glede na uro je bila nam seveda najpomembnejša gostilna in dovolj dolga miza, da lahko za njo posedemo skupaj. Pa prostor za vse naša utrujena vozila. Le zakaj sem pravzaprav sploh še mislil na svoje kolo, po tolikem času se je že začelo vse bolj obnašati kot mučilna naprava.

Ni kaj, po kosilu sem si predstavljal, da sem kot prerojen. Dokler nisem spravil svoje riti nazaj na kolo. Le kdo si je izmislil nekaj na pogled tako nedolžnega, pa obenem tako mučilnega? Komaj sem čakal na naslednjo točko ogleda - Murturm.

Ja, razgledna točka je prav zanimiva. Vidi se zelo daleč, ampak tudi v daljavi je enako kot pod nami - gozd. Ah ja, in pa tukaj v bližini niti ne tako zelo mirna Mura.

In potem se je začelo trpljenje. Ostali kolesarji so držali tak tempo kot zjutraj. Ni šans, da se ustavim in naredim kakšno fotko, ne ujamem jih več. In tako sem stiskal zobe, da sem jih nedaleč od vasi Donnersdorf še ujel pri kolesarskem mostu čez Muro, preko do okrepčevalnice Bicikl bar na desnem bregu nisem več uspel pogledati.

Potem pa smo se razšli. Ne povsem, nekaj čutečih duš me je spremljalo, verjetno v strahu, da bom zavil v prvi lokal in obupal. Nisem smel, pa tudi lokalov nisem več videl. Morda smo celo malce zgrešili, saj smo se zadnje kilometre peljali po normalni cesti in ne kolesarski poti. Da sem v daljavi ves čas videl radgonski grad, je imelo svoje pluse in minuse. Pozitivno je bilo, da mi je grad predstavljal cilj, negativno pa, da se je tako neskončno počasi približeval. Pravzaprav smo se mi morali približevati njemu.

Naša rezervacija v Bevogu je propadla, ker smo bili prepozni. Še zdaj se prepričujem, da nisem kriv jaz, temveč slabo planiranje. Pol ure po prihodu v Radgono smo namreč že imeli avtobus za nazaj. Ampak brez piva pa nismo ostali. Naša podpora s kombijem nam je iz pivovarne prinesla pločevinke, ki so bile konzumirane, še preden so bila kolesa naložena v kombi! Hvala podporni ekipi, spet ste pokazali, kako ste pomembni!

Na to pot bi šel še kdaj, ampak morda samo od Cmureka dalje. Pa s takšnim tempom, da smem več gledati tudi levo in desno, ne samo v pedala. Ugotavljam namreč, da se moram paziti (ne prometa, temveč EMŠO). Po prihodu v Maribor so šli nekateri namreč še po opravkih in v kino, jaz pa domov pod tuš in v posteljo!

Kje smo se peljali (kaj smo videli):

Murhütte, Weitersfeld an der Mur 210, 8473 Weitersfeld an der Mur, Avstrija
Erlebnissbad Murek, Austrasse 11, 8480 Mureck, Avstrija
Schiffsmühle Mureck, Am Mühlenhof 1, 8480 Mureck, Avstrija
​Röck Josef KG, Misselsdorf 40, 8480 Mureck, Avstrija
Murturm, Griesweg I, 8482, Avstrija
Parktherme Bad Radkersburg, Alfred Marlini-Allee 7, 8490 Bad Radkersburg, Avstrija
Brauhaus Bevog, Gewerbepark B Nr. 9, 8490 Bad Radkersburg, Avstrija

​Fotografije: ©2021 Rasto Kirn

Nesporno je turizem gospodarska panoga prihodnosti, čeprav nam zdaj že poldrugo leto poskušajo prihodnost narisati drugače. Verjamemo v boljše čase, verjamemo v trajnost in verjamemo v zeleno. Tako smo se danes odločili, da to podpremo z obiskom kmetije, ki je vključena v Zeleno shemo slovenskega turizma, mi pa smo s tem praznovali/podprli tudi naziv Evropska gastronomska regija 2021, ki ga letos nosi Slovenija.

Na našem koncu Slovenije je več turističnih kmetij, ki so poznane v širšem okolju, tri od njih pa imajo tudi priznanje Slovenia Green Cuisine. Druži jih “zaveza k avtentičnosti ponudbe, povezovanju z lokalnimi dobavitelji, usmerjenosti k naravi, delovanju s čim manj odpadki, uporabi neoporečne vode, odgovornosti do okolja in odgovornosti do zaposlenih.” To so turistična in eko kmetija Pri Baronu, ki je bila naš današnji cilj, turistična kmetija Štern Pri Kovačniku, ki smo jo v preteklosti že nekajkrat obiskali, in turistična kmetija Urška, kamor zaradi njihove prezasedenosti še nismo uspeli priti.

Pri Baronu oziroma družini Uranjek zahtevajo, da se gostje predhodno najavijo, kar pomeni vsaj dan prej. Gre za agrarno gospodarstvo, zato je to razumljivo. Mi sicer nismo zahtevni, juhico ali narezek bi lahko vendar vedno pričakovali. Ker si nikakor ne morem privoščiti, da peljem družino na obronke Pohorja in tam ostanejo lačni ali žejni, sem vseeno spoštoval protokol. Kar po telefonu sva se z gospodarjem zmenila za Eko piknik culo, saj smo pogrešali letošnji piknik v mariborskem Mestnem parku. Glede na prejeta priznanja kmetije pa lahko pričakujemo vrhunsko kvaliteto.

Turistično in eko kmetijo Pri Baronu ni težko najti, po avtocesti do Frama, pa potem gor v hrib po edini cesti. Ko pa pride ta iz gozda, simpatično oblikovano znamenje pove, kje je treba zaviti na dvorišče. In tu nas je že pričakal prvi družinski član. Verjemite, da je res prijazen, še mene ni ustrašil.

Takšno povezavo z naravo je pa res redko kje doživeti. Bomo najprej pogledali pujse, zajčke ali koze ali ne bi raje poiskali gospodarja in gospodarico ter se zmenili za culo? Gostitelj, ki nas je pričakal na vratih, je takoj vedel, čemu smo prišli. Ni nas povabil v notranje prostore, ni nam ponudil niti mize s klopmi zunaj, v roke mi je dal težko culo. Poleg te nam je podal še informacijo, kam vse lahko zavijemo, da najdemo na travnikih v bližini klopce, ter dve pregrinjali za ležanje na travi. Ker smo si zaželeli piknik lokacije z razgledom, nas je napotil za simpatičnim ponijem. Ta je svojo nalogo obvladal, zapustil nas je šele na čudoviti razgledni točki. Našli smo urejen, z žico ograjen prostor, kar mi je bilo zelo čudno, a o tem kasneje, z malo klopco kot mizico na sredini in nekaj štorov kot sedežev. Ponudil se nam je pogled na Pohorje in razgled na ostale tri strani neba.

Radovednost nas je mučila, pa vendar smo šele tu odprli culo. V resnici ni bilo presenečenja, saj je bil “meni” napisan na spletni strani. Vse je drugače, ko sam razgrneš odejo, odpreš vrečo, v njej pa najdeš malo gajbico s steklenico soka, steklenico vina, narezkom, sirom, velikom kozarcem z zelenjavo, malimi kozarčki z namazi, lesenim priborom, vse pa bio - pridelano na domačiji ali pri sosedih. Naročilo hladnega obeda je bila pravilna odločitev. Najina otroka je s hrano težko zadovoljiti, tu pa sta dala zalogaj v usta, šla gledat konjičke, spet zalogaj v usta, se lovit po bregu, spet zalogaj v usta, plezat po lovski opazovalnici. Ko nam je zmanjkalo malih pirinih hlebčkov, sta se celo odpravila nazaj do kmetije po dodaten kruh.

Ko so se krave po opoldanskem počitku spet odpravile na pašo, pa smo ugotovili, zakaj je “naša” razgledna točka ograjena. Da znajo biti tako radovedne, si nisem mislil. So pa tudi one nam prinesle dodatno razvedrilo.

Ko smo se vrnili na kmetijo, da oddamo košarico in izpraznjene kozarčke, nas je radovednost zapeljala še v priročno trgovino. Kdo je že pil melisin ali metin liker? No, slednjega je kupila moja žena, saj sva se strinjala, da bo to gotovo nekaj posebnega. In potem nas je čakala še nova runda živalskega vrta - ovce, kure, vietnamski pujs, mali zajčki, navadni pujsi, ni da ni! Še otroško igrišče s toboganom in nogometnimi goli je poželo manj zanimanja.

Kmetija Pri Baronu je vredna obiska. Če ste lačni ali žejni, vas bodo zadovoljili z okusnimi domačimi jedmi. Če ste trajnostno naravnani, pa so tu še dodatne točke zaradi ekološke pridelave. Marsikaj pridelajo tudi na principih permakulture. In za otroke imajo obširen dodatni program ;-)  Mi jih bomo gotovo še obiskali, a po možnosti izven sezone, saj radi izmenjamo tudi kako misel z domačini...

​Turistična & eko kmetija Pri Baronu, Planica 6, 2313 Fram
​+386 51 317 104, +386 2 601 44 51, https://pribaronu.si, [email protected]

Vrnitev v Slovenijo zahteva negativni koronski test, star največ 48 ur. V Pagu se je treba nanj naročiti po elektronski pošti, telefonske številke ne najdem. Naročil sem se, odgovora pa ne dobil. Na poti s plaže zato obiščem postajo prve pomoči (hitna pomoč), kjer naj bi cel dan delali hitre teste, ki jih rabimo za prehod meje. “Ne, delamo samo do 13h, za 200 kun.” Ampak na internetu na vaši strani piše, da delate cel dan in racunate 150 kun. “Veste, situacija se spreminja iz ure v uro. Imate srečo, da ste prišli sedaj, saj se ne boste načakali tako kot tile, ki že od jutra čakajo na rezultate.”

​Potem začnem razmišljati: res je, morje južneje od našega je čistejše. Naša država nam je ponudila brezplačne teste, da smo lahko odpotovali v Dalmacijo in sosedom reševali gospodarstvo, hrvaška država pa se že hvali s turističnim obiskom, pobere davke in potem zaračuna se test.

​Premisliti bo treba, preden se spet odpravimo preko meje!
​

Zvečer smo šli na zadnji sladoled, "tisti ta večbarvni" v slaščičarni na levi strani trga. Po njem je bila v programu postelja. Otroci so bili že pripravljeni za odhod domov, pa se je zgodilo presenečenje - iznenada pribobnajo na glavni trg nastopajoči iz “Psihiatrijske ustanove Pag”! Kostumi, glasba in ples - paša za oči in ušesa. Skupina mladink in mladincev me je obkrožila, tisti z največjo masko me je hotel cepiti, ena s šopom denarja in brez maske pa mi je ponujala kup bankovcev, da bi privolil. Uspel sem pobegniti, preden bi mi “vbrizgali” hudiča! V resnici je šlo za Paški poletni festival, kateremu smo bili slučajne priče...

Tudi najboljšim se zgodi - danes smo bili tako utrujeni, da smo zamujali že s prebujanjem. Kako lahko na dopustu kaj zamudiš? Meni pač ni nič ušlo ;-)  Na kratko - dopoldne smo imeli počitek.

Nagradno vprašanje: kam smo šli plavat popoldne? Vem, glede na število plaž na otoku Pagu je to nemogoče odgovoriti, za našo družino pa niti ne tako zelo težko. Na vrsti je bila divja plaža Povljana!

Utrujenost se je prenesla v večer, otroci so pokapali v posteljo in jih nisem uspel več premakniti. Pravzaprav sem to samo preveril. Potem pa kratki dogovor, z nejevero v očeh, da greva končno enkrat zvečer ven. In sva šla, z roko v roki. Na poti v mesto pred trgom so bili postavljeni kar na cesto nizki vinski sodčki s klopmi. Tam je bilo tudi prejšnje večere vedno polno, zato sem vprašal dekle na vratih, čemu. "Ker imajo dober pršut in sir ter lastno vino" je odgovorila. V Konobo Bile sva stopila zaradi ambienta (moja ocena Tripadvisor), ki pa je bil vreden postanka. Izbor  narezanega je bil okusen, vino pa boljše kot na Vinski cesti Paga. 

Žena in otroci so dolgočasni, spet pričakujejo, da se zapeljemo v Povljano oziroma na plažo južno od nje. Seveda se prepustim demokraciji, čeprav imam do nje rahel odpor. Kdo ga ne bi imel po izkušnjah z našo državo. Sicer pa je že Sokrat zadevo dodobra razčlenil...

Malo sem brskal po googlu in našel divjo plažo nedaleč od mesta Pag, ampak na popolnoma drugi strani kot našo standardno (današnjo dopoldansko). Odločili smo se za njen popoldanski ogled. Pot do nje je bila zelo enostavna - pelješ se od mesta Pag na drugo stran zaliva, pa namesto po glavni cesti preko otoka zaviješ ob obali proti severu v naselje vikendov, vil, hotelov, torej “kar nekaj” brez urbane strukture. Moje duša je trpela, radovednost pač ne. In ko pripelješ do konca ceste (spet zaradi googla sem šele doma ugotovil, da se sicer cesta še kar vije dalje), najdeš divje parkirišče, 50 m pod njim pa divjo plažo z imenom Delfinka. Zaliv s turkiznim, mirnim morjem in drobnimi zaobljenimi kamenčki je bil dovolj zanimiv, da smo si zapomnili pot za prihodnjič, ko pridemo zares (moja ocena Tripadvisor).

Tale pot pa je imela pravi vrhunec šele na koncu. Ob naši cesti do Delfinke smo našli Učno pot Dubrava-Hanzina. Pripravljena je bila prav letos spomladi, čeprav je območje velikosti 30 hektarjev zaščiteno že od leta 1988. Krokodilov pa tu ni že dlje časa. Potrudil se bom, da o učni poti Dubrava-Hanzina več zapišem v posebnem postu (hrasti-krokodili-in-perun.html), kjer bo poleg v naslovu napovedanih krokodilov subjekt staroslovanski bog Perun! Ah, pa hrasti. Pa netopirji...

Vetrovno vreme se je še kar držalo. “Gremo v Zadar?”  je vprašala žena. Nič se nismo pogajali, saj tudi mene ni vleklo v kopalke. Na terasi me je sicer čakala knjiga, pa bo verjetno počakala še kakšen dan. Vreme je pač treba izkoristiti. Pot pa imamo že naštudirano, najprej skozi Zadar do parka na južni strani mestnega obzidja, kjer je ogromno parkirišče, v parku se ohladimo od vožnje, potem pa na obalo. Na poti do morskih orgel pa seveda še pečena koruza in pijača.

Kar so pred leti postavili/zgradili morske orgle, te privlačijo turiste (moja ocena Tripadvisor). Tudi mi jih moramo slišati vedno, ko pridemo v severno Dalmacijo. Prav gotovo pa mojim ni najpomembnejši poseben zvok, ki ga ustvarjajo, temveč detajli - stopnice, valovi, klaviaturna klop. Meni pa možnost pritiskanja na sprožilec.

Toliko adrenalina človeka zlakotni, oddaljenost od domače kuhinje pa pomeni le, da se bomo morali zadovoljiti z gostinsko ponudbo. Ker smo v primorju, smo seveda iskali konobo in jo tudi našli. Konoba Skoblar je bila na trgu pred izhodom iz mesta v smeri parkirišča, tako da polnih želodčkov potem ni bilo tako težko spraviti do avta (moja ocena Tripadvisor).

Večerni sprehod smo seveda spet izvedli v "domačem" Pagu. Pred južnim vhodom v mesto Pag (pred zaobljenim kamnitim mostom) je ohranjeno skladišče soli, katerega del so rekonstruirali in uredili stalno razstavo solinarstva. Soline so bistveni del Paga že tisočletja, sol je bila podlaga za uvedbo neke vrste denarja na Pagu med prvimi na svetu. Muzeju sta namenjeni dve hali. Prva vsebuje ilustracije, dokumentacijo, orodje solinarjev in model solin, druga pa stroje za procesiranje in pakiranje soli same (moja ocena Tripadvisor). Celo otrokom zna biti zanimiv prikaz solin, delovnih pripomočkov, vozičkov...

Včasih pa mala dva padeta dol prej kot midva. Takrat se začne najino življenje na terasi!

​Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn

Na otoku Pag nismo prvič, ponavadi po njem skoraj vsakodnevno raziskujemo. Tako imamo svojo priljubljeno plažo že od prej, ki leži južno od turističnega naselja Povljana. Tu sicer imajo svojo “mestno” plažo, ki je tako natrpana, da je težko hoditi po njej in ne stopiti na kak trebuh. “Naša” pa je divja plaža Stara Povljana. Divja zato, ker ob njej ni nobene hiše, niti gostinskega lokala, samo nekaj sto metrov mivke in peska vzdolž roba morja. Če vas to ne prepriča, lahko navedem še odmaknjenost od naselja in zato precej manj kopalcev, plitvo morje tudi daleč od brega, zalivska lega pa običajno poskrbi še za zrcalno vodno površino brez valov. Ob vhodu v Povljano stoji še natrpana samopostrežna trgovina, kjer lahko naberemo vse, kar smo pozabili vzeti s sabo, da potem na plaži zdržimo nekaj ur.
​Seveda za začetek dopustovanja najlažje izberemo kar to znano lokacijo, ki ponavadi ni razočarala.

Najemanje apartmaja ima svoje slabosti (ko se vrneš, kosilo še ni na mizi), a tudi prednosti (na mizi je tisto, kar si želiš oziroma se odloči mamica). Naš pa je imel še blažen mir. Sem že omenil veliko teraso? Ena sedežna garnitura je bila namenjena zajtrkom, če sonce še ni bilo preveč proti zahodu, pa tudi počivanju. Druga sedežna skupina je bila namenjena romantičnim večernim pogovorom ob kozarcu vina in nabadanju slanega aromatičnega paškega sira.

Kosilo z opoldanskim počitkom nam je povrnilo moči in vrnila se je strast po raziskovanju. Hvala stricu Googlu za aplikacijo, po kateri lako iščem plaže tudi po tablici. Eno sem našel na isti obali kot leži mesto Pag, le nekaj kilometrov severneje. Pravzaprav jo je bilo najti zelo enostavno, skozi mesto Pag do severnega roba in potem po cesti spet do njenega konca ;-)  Kako naj komentiram čudovit pesek in naravno zaobljen zaliv? Pravzaprav ne vem, hoja od ceste po kozjem bregu navzdol in potem še tistih nekaj sto metrov nazaj gor je odvzela večino blišča naravne lokacije.

Priznam, sprehod po mestu Pag v pozno popoldanskih oziroma zgodnjih večernih urah ni bil več tako naporen. Kako pa potegniti črto med popoldnevom in večerom, če si na morju in še poleti? Mislim, da se večer začne, ko gredo otroci spat, kar pa zna biti v našem slučaju dokaj pozno, še sam vmes včasih postanem že utrujen.

Spomnim se še odhodov na morje, ko smo bili otroci, in vsega pričakovanja, povezanega s tem. Pa je pri današnji mulariji to skoraj isto. “Midva ne bova spala, dokler ne gremo” sta rekla nadobudneža v četrtek zvečer. Nista držala besede, sta pa bila zjutraj takoj pripravljena, da smo šli ob petih od doma. Spremljal nas je prijeten hlad, državno mejo smo prečkali v desetih minutah brez administracije, hrvaška avtocesta je bila relativno prazna, do severne Dalmacije oziroma preko Velebita je bilo enostavno priti.

Vmes se je seveda že segrelo. Program, da se z morja čez dober teden vračamo z obiskom Paklenice, smo po kratkem družinskem posvetovanju spremenili - “Paklenica zdaj ali nikoli!”, in zavili pod Velebit v Starigrad. Dobra ideja! Ogled kanjona Paklenica bom sicer na kratko opisal v drugem postu, izraz “zdaj ali nikoli” pa je bil načeloma spremenjen v “ponovno” (moja ocena Tripadvisor).

Apartma smo imeli najet v mestu Pag. Ne sicer v starem delu mesta, kjer so ulice preozke celo za dihanje, pa vendar le pet minut pešačenja do glavnega trga. Tako mi za večerni sladoled ne bo treba prižigati avta, sem bil kot šofer zadovoljen, ko sem popoldne zapeljal na dvorišče. Prijazna lastnica nas je popeljala v prvo nadstropje, da bi se namestili. Najlepši del dvosobnega stanovanja je bila velika terasa s pogledom na mesto in drugo stran zaliva. Vsi smo bili navdušeni nad njo (moja ocena Tripadvisor).

Pozno popoldne je torej še čas na oglede! Če smo na morju, preverimo tudi obalo. Mestna plaža leži na severnem robu mesta in je v bistvu hotelska, vzdolž nje se namreč razteza hotelski objekt. V nadaljevanju proti severu je manj urejena (beri: ni več peščeno prodnata), njeno zaledje predstavlja naselje individualnih objektov. Za mala dva, ki sta čofotanja bolj potrebna kot jaz, pa je bila ponudba dovolj vzpodbudna, da sta od nog do glave izkoristila že prvi stik z morjem.

Po večernem nakupu najpomembnejšega (pijače za na plažo za drugi dan, paški sir za večerni klepet, paška sol za vsakdanjo kuho, sadje…) pa je prišel čas tudi za naju, da preveriva sedežno garnituro na terasi.

​Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn