Kolegi so me prosili, naj organiziram izlet po Pomurju in Slovenskih goricah. Rekel sem “Z veseljem” — in ker sem arhitekt in po naravi ziheraš, sem to vzel dobesedno. Preden sploh pomislim na skupinski program, moram pot prehoditi sam, preveriti, kaj deluje, kaj ne, in kje se najde dobra hrana. Za takšno nalogo sem brez razmišljanja vzel s seboj najboljšo testno skupino, ki jo imam: svojo družino.

(Opomba za moje najbližje: vi ste bili dejanska kontrolna skupina. Hvala za priložnost.)

Začeli smo v Selu pri okrogli kapeli, ki je med najstarejšimi arhitekturnimi spomeniki Prekmurja — rotunda iz sredine 13. stoletja, posvečena svetemu Nikolaju. Kraj se v pisnih virih prvič omenja šele leta 1340, stavba pa je, kot je razvidno iz arhitekturnih značilnosti, starejša. Po legendi so jo gradili templarji. Danes jo krasi skodlasta streha z lesenim zvonikom, v notranjosti pa freske iz začetka 14. stoletja — in okrog leta 1400 nastali obsežni prizori na stenah in v kupoli.

Brez lokalne vodičke bi bil ogled precej tih. S pomočjo razlage, ki je poslikave postavila v kontekst, pa smo kar lepo »prebrali« zidove — kar ni malo za ekipo, ki je večino jutranjih uric porabila za prepričevanje, da se sploh vstane.

Bogojinska cerkev Gospodovega vnebovhoda je eno od redkih Plečnikovih del zunaj Ljubljane. Arhitekt je leta 1924 dobil povabilo tamkajšnjega župnika, staro gotsko cerkev pa je namesto da bi jo porušil, vključil v novo zasnovo — postala je vhod. Nov del s kamnitim stebrom in ravnim lesenim stropom, okrašenim s krožniki bogojinskih lončarjev, je postal cerkvena ladja. Valjast zvonik poudari celoto navzven.

Nismo bili najavljeni, a cerkev je bila odprta. In priznam — beseda »dozidava« je tu dobila čisto nov pomen. Da obstoječ objekt postane vhod, nov del pa vsebina — to je zamisel, na katero jaz zagotovo ne bi prišel. Vsaj ne ob prvi kavi.

Po Bogojini smo se ustavili v Odranciih pri cerkvi Sv. Trojice. Načrte zanjo je leta 1946 izdelal Janez Valentinčič — Plečnikov učenec — a gradnja se je začela šele leta 1964. Potem se je leta 1966 porušila kupola. Nesreča je zahtevala osem življenj, ki jih danes spominjajo stebri v notranjosti, vsak poimenovan po eni od žrtev. Stane Kregar je med letoma 1968 in 1972 poslikal 220 kvadratnih metrov fresk.

Tu se moram za hip zaustaviti: profesor Valentinčič je bil namreč pred skoraj pol stoletja moj profesor. Torej na samem začetku mojega študija. Malce nostalgično, malo ganljivo — in popolnoma nepotrebna informacija za kolege, ki jih bom sem pripeljal. Ampak v blogu gre. Cerkev leži ob poti med Bogojino in Jeruzalemom in nisem imel nobenih težav, da sem prepričal družino za postanek.

Jeruzalem v Slovenskih goricah stoji na mestu nekdanjega molitvenega stolpa, ki so ga obiskovali romarji na poti v Sveto deželo. Cerkvica Žalostne matere božje je bila postavljena pred skoraj 400 leti kot zahvala po koncu kuge.

Ko smo prišli, je bilo parkirišče polno. »Lepša cerkev je v Svetinjah,« sem dejal, in preden je kdo uspel ugovarjati, smo se že peljali po panoramski cesti vzdolž grebena vinorodnih gričev. Tisti, ki Slovenijo dobro poznajo, vedo - cesta v Svetinje je že sama po sebi vredna postanka.

Cerkev Vseh svetnikov v Svetinjah velja za eno najlepših na tem območju — in po mojem je to ocena, ki drži. Predhodno sem se telefonsko dogovoril z župnikom, ki je bil načeloma pripravljen sprejeti nas — a tisti dan je imel maše na več krajih. Trkali smo, pa se nihče ni javil. Župnika so zadržali gasilci na enem od žegnanj. Prav nič dramatičnega, le malo neizpolnjeno pričakovanje.

No, za materialno dušo smo poskrbeli v gostišču Taverna, peš le deset minut stran. In tisto hrano — rekel bi: vredna je, da greš peš tudi dvajset minut. Ali pa trideset. Odvisno, kaj naročiš.

Lepo vreme in dobrovoljna družina sta bila idealna kombinacija za dan, ki je združil arhitekturno zgodovino, malo pohodništva in solidno kulinariko. Kdor je prišel brez (večjih) pritožb skozi pet cerkvenih postankov — in med njimi eno z zaprtimi vrati — si zasluži vse pohvale.

Program je torej preverjen. Pot deluje, hrana je odlična, narava pomirja — in stare arhitekture je dovolj za cel dan pogovora.

Ostane le še izvedba za goste. Ki bodo, priznam, verjetno malce bolj zahtevni od moje družine. Ali pa ne — če začnemo s Taverno in pustimo Plečnika za sladico.

Če te ti kraji zanimajo, si poglej še:
https://rastokirn.weebly.com/blog-si/svetinje-in-jeruzalem-slovenske-gorice

Nismo načrtovali še enega muzejskega dne. A včasih se najboljši izleti zgodijo takrat, ko samo malo podaljšaš soboto v nedeljo.
Slovenski kulturni praznik smo že v soboto obeležili muzejsko, v nedeljo pa se je porodila ideja - gremo še kam! A kam? Težka bo – toliko vsega je na voljo. In potem se pojavi predlog - dvorec Frajštajn v Spodnji Polskavi.
Na Facebooku smo že prej opazili njihova kratka video vprašanja na temo orožje, grbi, tiskarski stroji … Ko smo izvedeli, da bodo danes tiskali Prešernovo Zdravljico - no, to je bil trenutek, ko je bila odločitev sprejeta. 

Dvorec Frajštajn je, odkrito povedano, v precej žalostnem stanju. Pristava ob njem pa k sreči živi – in prav tam se začne ogled. In hitro nam postane jasno, da smo se odločili prav.

V pritličju nas pričaka tisto, zaradi česar se fantovske oči pogosto zaiskrijo: možnarji, topovi, helebarde, meči in sablje.

Ob vsem tem se seveda tudi meni pojavi klasično vprašanje: kako močni so morali biti ljudje, da so to orožje sploh uporabljali? Že samo pogled nanj pa te opozori, da gre zares in ga opazuješ na varni razdalji.​

Lastnik razstave in vodnik, Janez Kamniški, hitro ugotovi, da nismo prišli samo na hiter ogled. In nas povabi še v zgornje prostore – tja, kjer orožje zamenja beseda.

Tiskarski stroji iz davnih časov, najmlajši iz 19. stoletja, svinčene črke, iz katerih so nastajali stavki – črko po črko.

Sinko kar ni mogel verjeti, da knjige nekoč niso nastajale izpod tipkovnice ali printerja. Da si moral vsako črko prijeti v roke. In vse so bile zrcalne!

Ogledali smo si Trubarjev Katekizem, Dalmatinov Abecedarium in Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske. Knjige, ki jih običajno poznamo samo po imenih, so tukaj postale nekaj zelo konkretnega.

Za naslednjimi vrati nas spet ujame drugačno vzdušje: ščiti, oklepi, čelade, sekire in meči, slavnostna ženska oblačila, modeli bojnih ladij.​

Na sredini prostora stoji masivna miza za petnajst ljudi – takšna, ob kateri si zlahka predstavljaš resne pogovore iz nekih drugih časov. V ozadju pa še ena mogočna pisalna miza, za katero bi lahko rekel, da je za “pravega gospoda”.

Da, tudi to.
Žena je domov odnesla sveže tiskan izvod Prešernove Zdravljice. V majhnem formatu, a z veliko simbolike. In popolna pika na i nedeljskemu obisku. Za dodatek pa smo še izvedeli, da Zdravljica ni bila vedno Zdravljica. Najprej je bila Zdravica, potem Zdravlica, šele kasneje je dobila današnji »lj«. Očitno Prešeren še ni imel opravka s samodejnim popravljanjem besedila.

​Ta nedelja nas je še enkrat spomnila, da kultura ni nujno tiha, resna ali oddaljena. Lahko je radovedna, otipljiva in zelo družinska.

Če iščete izlet, ki združi zgodovino, zgodbe in drobno presenečenje ob koncu – Frajštajn v Spodnji Polskavi je vreden obiska. Ste že bili tam?

​Dvorec Freistein
+386 41 261 618
[email protected]
​facebook

Maribor ima nekaj, česar nimajo niti svetovne metropole – najstarejšo žlahtno trto na svetu (Guinessovo)! Žametna črnina ali modra kavčina je najstarejša slovenska sorta vinske trte. Danes pa je bil njen veliki dan: svečana trgatev Stare trte! Čeprav je skozi 450 let preživela poplave, Turke, bombardiranja, naša starodavna gospa še vedno daje grozdje.

Nisem bil zapisan v protokolu, pa me niso spustili v ograjeni prostor, da bi posnel “trenutek prej”. Imam pa že izkušnje, posnel sem “trenutek 12 ur prej!”

Le kdaj bom “dovolj velik”, da me bodo povabili medse - slovenski ali vsaj evropski vitezi vina? Saj vendar ločim med belim, rdečim in oranžnim, pa sladkim in suhim, vrhunskim in kakovostnim, pitnim in polnim vinom!

Slovenska vinska kraljica nas je z opozorili o skromnem podmladku, ki skrbi za vinograde, kar malo prestrašila. Dokler se takole prijazno smehlja, pa menda še ni kritično?

Stanislav Kocutar, skrbnik Stare trte na Lentu, je pripovedoval tako goreče zgodbe, da sem pozabil izostriti fotoaparat na vinske kraljice. Nič hudega, zapomnil sem si, da bo mestni grič Piramida dobila novo podobo s staro vsebino - obnovljeni vinograd.

No, pa so tu, vinske kraljice iz cele Slovenije oziroma vseh vinskih regij (kogovška, ljutomerska, malonedeljska in ljutomersko-ormoška kraljica, pa kraljica terana, ptujska, cerkvenjaška in dupleška kraljica, kraljica metliške črnine, cvičkova princesa in starševska vinska kraljica).

Tule je ujet trenutek, na katerega čakamo celo leto - trgatev se je začela. Fantje pridejo tradicionalno iz Malečnika (meščani bi se s škarjami verjetno urezali?) in zadevo profesionalno speljejo. Če bi smel med brače, bi verjetno več pozobal, kot pa bi padlo v vedro. Ali pa ne - le kakšen okus ima grozdje 450 let stare trte?

Seveda ni manjkalo niti glasbe, plesa (ne, ne, mene ni bilo med plesalci), nazdravljanja in vonja po gurmanskih dobrotah. Vino Stare trte napolni le nekaj čudovitih malih stekleničk, a napolni srce mesta – z občutkom ponosa in veselja, da smo del te zgodbe. Če k temu dodaš še kozarček dobrega vina in kakšno prijazno besedo, je to recept za mariborsko jesen, kot se šika.

In Maribor je tako še enkrat dokazal, da zna živeti z vinom in za vino. Stara trta nam vsako leto pokaže, da ni važno, koliko si star – važno je, da ne omagaš.

Naše planine so nekaj posebnega, kajne? Za mojo družino se "hribolazništvo" začne na Pohorju, kjer je vedno čas za zimsko sankanje ali poletni pohod v senci, nadaljuje v Logarski dolini, kjer se narava bohoti v vsem svojem sijaju, in potem… no, konec. Mislim, vsaj tako sem si jaz predstavljal naš hribovski repertoar. Dokler ni žena nekega jutra ob kavi brez opozorila izstrelila: »Kaj pa Velika planina? Tja pa še nismo šli!« Jaz sem se samo popraskal po glavi in se spomnil, da sem tam zadnjič capljal pred kakšnimi 45 leti, ko sem bil še mulc in sem mislil, da so pastirski stanovi zagotovo hišice za hobite (pravzaprav takrat tega izraza še nisem poznal ;-) No, pa smo šli!

Naš izlet se je začel z obrazložitvijo, da gremo na hrib z gondolo, ki je večja od mariborske vzpenjače,  in otroka sta bila navdušena, kot da gremo na Luno. »A bomo leteli visoko?« je vprašala najmlajša, medtem ko smo se stiskali v kabini in poslušali škripanje pletenice. Ko smo končno prispeli na rob Velike planine, nas je pričakala še šestsedežnica. No, priznam, malo smo se bali, da bomo obtičali sredi zraka, ampak razgled na valovito zeleno planoto, posejano s pastirskimi stanovi, je bil vreden vsakega drobca tesnobe. Kot da bi stopili v razglednico – drobni grički, posejani s travniki, in povsod te ljubke lesene hišice s ostrimi strehami, ki izgledajo, kot da so jih narisali za pravljico.

Ko smo se sprehajali po planoti, smo hitro ugotovili, da so krave tukaj prave gospodarice. Prosto se pasejo, lenobno prežvekujejo in te gledajo z nekakšnim kraljevskim dostojanstvom. »Ne hodi preblizu, boš dobil z repom po glavi,« sem svaril otroke, medtem ko smo se previdno izogibali kravjim »minam« na poti. No, vsaj smeha ni manjkalo. Naša pot nas je pripeljala celo do cerkvice Marije Snežne, kjer smo se ustavili, da bi malo zadihali in zmolili en Oče naš – bolj za srečo na poti kot iz kakšne globoke pobožnosti, priznam.

Potem pa je prišel vrhunec dneva: usedli smo se pred pastirski stan, kjer so nam postregli s štrudlom in sirno ploščo, ki je bila tako dobra, da smo hitro pozabili na vse napore. Sveži sir, še bolj sveži sir, oba s planine, pa nekaj malega zelenjave in domače klobase iz doline. Gostiteljski pastirski par preživi tri poletne mesece tu gori, na planini! Okoli nas so se pasle krave, v daljavi so se nizali griči, obsijani s soncem.
Pastirski stanovi so stali kot tihi čuvaji te idile. Vsaka hišica s svojo strmo streho, pokrito s skodlami, je izgledala, kot da je tam že stoletja, trdno zasidrana v tradicijo. Lastnika sta me povabila v stan. Vse skupaj me je spomnilo na dežnik, saj je glavni prostor čisto majhen, vanj komaj spraviš mizo in klop, pa za zaveso je skrito ležišče. Na drugi strani stene je hlev, vse pokrivajoča streha pa je mnogo večja, da pod njo spraviš, kar ne gre v bivalni prostor. ​

Po obedu smo se odpravili nazaj proti postaji šestsedežnice, ampak – kot je pri nas v navadi – smo seveda malo zašli. »Saj je tam, ne?« sem rekel, kazal sem v eno smer, žena pa v drugo, otroci pa so samo tekali naokoli in vpili, da za ovinkom med grmički vidijo še eno kravo. Na koncu smo seveda našli pravo pot, a smo se vmes še malo nasmejali svoji sposobnosti za orientacijo. Ob poti smo se ustavili še v kiosku, ki ga vodijo domačini. Tam smo si privoščili nekaj domačega jogurta s sadjem – božanskega okusa! – in pa, seveda, pivo iz smrekovih vršičkov. Ja, prav ste prebrali, pivo iz smrekovih vršičkov, trenutno sicer za v nahrbtnik! Okus je bil… no, poseben, ampak za spomin na Veliko planino je bilo vredno vsakega požirka.

Ko smo se vrnili domov, smo bili vsi rdeči kot raki. »Čudovit izlet,« sem na glas zaključil, a žena me je popravila: »Skoraj popoln, samo brez teh opeklin bi bil res popoln!« No, morda res, ampak jaz pravim, da so tista rdeča lička samo dokaz, da smo uživali na polno. Velika planina nas je očarala – s svojo preprostostjo, prostranostjo in tistim občutkom, da si nekje, kjer čas teče drugače, malo počasneje. Komaj čakamo, da se vrnemo – zagotovo pa ne bomo več pozabili sončne kreme!

Velika planina
+ 386 1 832 72 58
[email protected]
https://www.velikaplanina.si/

Predstavljajte si kraj, kjer se sveža zelenjava in pisani cvetovi prepletajo z duhom zgodovine, kjer Jože Plečnik pusti pečat ob Ljubljanici in kjer se mestni vrvež sreča z družinskimi trenutki. To je Vodnikov trg – osrednja ljubljanska tržnica, ki nikoli popolnoma ne spi, niti ob nedeljah! Kot prostorski načrtovalec / urbanist, navdušen nad oblikovanjem javnih prostorov, vas vabim na popotovanje po tem večplastnem trgu, kjer se trgovina, kultura in srečanja zlijejo v edinstveno izkušnjo. Pridružite se meni in moji družini, ko raziskujemo, kako ta prostor oživlja Ljubljano!

Nedeljsko popoldne nas je na Vodnikovem trgu  presenetilo z živahnostjo. Pričakoval sem zaspano tišino, a so nas pozdravili vonji svežega sadja, klepet prodajalcev in radovedni pogledi sprehajalcev, ki so fotografirali pisane stojnice. ​

Kljub temu, da je nedelja običajno dan počitka za ljubljansko tržnico, je bil del nje odprt – verjetno zaradi turistov, ki so v prestolnici vse bolj stalnica. Tržnica (vsaka, ne le ta na Vodnikovem trgu) je več kot le prostor za nakupovanje; je kraj, kjer se prepletajo zgodbe ljudi, pridelkov in arhitekture, a tudi prostor, ki stoji na razpotju sodobnih izzivov.

Vodnikov trg je srce ljubljanskega kmetijstva. Tu kmetje iz okolice – z južnega Barja, s severnega savskega polja – prinašajo sveže pridelke, ki dišijo po zemlji in tradiciji. Predvsem zelenjavne stojnice pripovedujejo zgodbo o povezanosti mesta in podeželja. Med nedeljskim obiskom sem seveda zastonj iskal domačo branjevko s Trnovega, da bi nam razložila, kako njena družina že generacije prideluje solato na ekološki način. Takšne zgodbe so tisto, kar tržnico dela živo in pristno. V času, ko se vse bolj govori o samooskrbi, je Vodnikov trg most, ki povezuje lokalne pridelovalce z meščani in obiskovalci.

Čeprav je bila v nedeljo "Odprta kuhna" zaprta, je njen vpliv na Vodnikov trg nezgrešljiv. Ob petkih, od pomladi do jeseni, trg zaživi z aromami svetovnih jedi, ki pogosto temeljijo na lokalnih sestavinah z bližnjih stojnic. Odprta kuhna je dokaz, da Plečnikova vizija o družabnem prostoru živi naprej, saj združuje ljudi ob hrani in pogovoru. Hkrati krepi povezavo med kmeti in gostinci, saj mnogi ponudniki uporabljajo pridelke s tržnice. Čeprav sem tokrat ujel mirnejši obraz trga, si že predstavljam naslednji obisk ob petku, ko se stojnice umaknejo raznolikim kuhinjam.

A pod površjem Vodnikovega trga se skriva razprava, ki meče senco na njegovo prihodnost. Načrtovana garažna hiša pod tržnico sproža burne debate, saj bi gradnja lahko vplivala na  stabilnost Plečnikovih objektov in vodnih virov pod grajskim hribom. Kot arhitekt razumem pomisleke stroke: temelji zgodovinskih zgradb in hidrološke razmere so občutljivi, posegi pa bi lahko ogrozili tako dediščino kot delovanje tržnice. Pa so bile alternativne rešitve (npr. pod grajskim gričem) enakovredno primerjane? Medtem ko prodajalci na stojnicah ponujajo domače jagode, se tako pod površjem lomijo kopja o tem, ali bo Ljubljana ohranila dušo tega prostora ali pa bo podlegla betonskim ambicijam.

Vodnikov trg ni le tržnica – je kraj, kjer se prepletajo zgodbe ljudi, pridelkov in Plečnikove vizije. Je prostor, kjer lokalno kmetijstvo sreča mestni utrip, kjer se ob petkih razlijejo okusi Odprte kuhne in kjer arhitektura pripoveduje zgodbo o preteklosti. A njegova prihodnost visi na nitki. Bo trg ostal srce Ljubljane ali bo postal žrtev sodobnih posegov? Vabim vas, da ga obiščete, podprete lokalne kmete in se zamislite nad njegovo usodo.

Jaz se bom vrnil – morda resnično kakšen petek, ko Odprta kuhna doda še en razlog za uživanje v tem čudovitem prostoru. Vodnikov trg je kot odprta knjiga Ljubljane, kjer se pišejo zgodbe vseh – mladih in starih, domačinov in popotnikov, umetnikov, kmetov ali poslovnežev. Ne glede na to, kdo ste ali od kod prihajate, ta trg z odprtimi rokami sprejme vsakogar, ki želi začutiti utrip mesta, vonj svežih domačih pridelkov ali ritem Plečnikovih kolonad.

Zadar spada med najbolj priljubljene turistične destinacije na Hrvaškem, saj je eno najstarejših in najlepših mest na jadranski obali. Mesto v severni Dalmaciji je znano po svoji bogati zgodovini, izjemni kulturni dediščini in arhitekturi, ki privablja obiskovalce iz celega sveta. Skozi stoletja je bilo pod vplivom številnih civilizacij, od Rimljanov do Bizantincev, Benečanov in Habsburžanov, kar se odraža v njegovi očarljivi arhitekturi in umetnosti. Je idealno mesto za tiste, ki iščejo kombinacijo naravnih lepot, zgodovinskih znamenitosti in živahnega mestnega utripa.

Zadar se nahaja ob Jadranskem morju, leži na severni dalmatinski obali in je glavno mesto Zadrske županije. Je pomembno pristanišče ter prometno vozlišče, dobro povezan z drugimi deli Hrvaške in Evrope, saj ima letališče, železniško postajo in številne avtobusne linije.

Zadar ima dolgo in bogato zgodovino, ki sega več kot 3000 let nazaj. Mesto so ustanovili Iliri, kasneje pa so ga obvladovali Rimljani, Bizantinci, Benečani in Avstrijci. Zadar je bil skozi zgodovino pomembno kulturno in trgovsko središče.

Ena izmed najbolj znanih zgodovinskih znamenitosti v Zadru je Forum, glavni trg iz rimskih časov, kjer se vidijo ostanki rimskih templjev, kolonad in drugih stavb. Največji rimski forum na vzhodni jadranski obali je dal zgraditi prvi rimski cesar Avgust. Sprehod po Forumu je kot potovanje skozi čas, saj se lahko občuti veličina antičnega Rima. Na robu Foruma se nahaja cerkev sv. Donata, ena najbolj prepoznavnih zgradb v Zadru in čudovit primer predromanske arhitekture iz 9. stoletja. Notranjost cerkve je izjemno akustična, zato pogosto gosti koncerte klasične glasbe. Prav ob enem naših obiskov so s foruma pregnali kantavtorje, da bi ne motili dogodka v cerkvi. In potem se iz užaljenosti nismo hoteli povzpeti na sosednji stolp, na vrh katerega vodi 200 stopnic (pravzaprav je tega kriva vrsta čakajočih pred vhodom!). Ob sprehodu skozi mesto prav tako ne moremo zgrešiti katedrale Sv. Anastazije, ki leži takoj za sv. Donatom in je največja katedrala na Hrvaškem, zgrajena v romanskem slogu.

Med novodobne znamenitosti spadata dve umetniško arhitekturni instalaciji: Morske orgle so inštrument, ki ustvarja glasbo z valovi morja, Pozdrav soncu pa je talni stekleni krog z LED lučmi, ki ustvarja svetlobni spektakel ob sončnem zahodu.

Arhitektura Zadra je mešanica različnih stilov, ki odražajo dolgo in pestro zgodovino mesta. Stari del mesta je zgrajen v rimskem in srednjeveškem slogu, z ozkimi ulicami, kamnitimi hišami in številnimi zgodovinskimi stavbami.

Gospodarstvo Zadra temelji predvsem na turizmu, ki je glavni vir dohodka za številne prebivalce. Mesto je tudi pomembno prometno vozlišče, z razvitim pomorskim, cestnim in zračnim prometom. Poleg turizma so pomembne dejavnosti še ribištvo, kmetijstvo in predelovalna industrija.

V Zadru deluje več izobraževalnih ustanov, vključno z Univerzo v Zadru, ki je ena najstarejših univerz v Evropi. Univerza je locirana v nekaterih najlepših poslopjih in lokacijah starega mesta. Širok spekter predvsem družboslovnih študijskih programov privablja študente iz celega sveta.

Turizem je glavni steber zadrskega gospodarstva, saj mesto privablja številne turiste iz celega sveta. Zadar je priljubljena destinacija zaradi svojih čudovitih plaž v okolici, bogate kulturne dediščine starega mesta in živahnega nočnega življenja. Mesto ponuja številne možnosti za aktivnosti na prostem, kot so jadranje, potapljanje, pohodništvo in kolesarjenje.

Zadar je mesto, ki združuje bogato zgodovino, čudovito arhitekturo in živahen mestni utrip. S svojimi številnimi zgodovinskimi znamenitostmi in pestrim kulturnim dogajanjem je destinacija, ki ponuja nekaj za vsakogar. Ne glede na to, ali iščete zgodovinske znamenitosti, aktivnosti na prostem ali preprosto sprostitev ob morju, vas bo Zadar navdušil s svojo edinstveno kombinacijo naravnih lepot in kulturne dediščine.

Dalmacija nam je nekako pisana na kožo. Ni dosti dlje od slovenske obale, je pa bolj razčlenjena in daljša. Mi smo precej mobilni turisti, po možnosti obiščemo več različnih plaž in še to samo dopoldne, popoldneve oziroma večere pa izkoristimo za sprehode. Najraje v čim bolj urbanem okolju. Ja, mestni otroci !:-)​
Če so letošnje poletne počitnice že za teboj, lahko tule podoživiš par spominov. Morda pa te kateri od prikazanih krajev in dogodkov celo prepriča v obisk? Naša tokratna doživetja so opisana v seriji prispevkov pod naslovom "Zadrski zapiski, poletne počitnice 2024":
rastokirn.weebly.com/blog-si/zadarski-zapiski-poletne-pocitnice-2024-110

Tudi letos se nismo izneverili svoji tradiciji. Nismo bili sami. Severna Dalmacija je marsikomu priljubljena destinacija za poletne počitnice, saj ponuja bogato zgodovino, čudovite plaže in neokrnjeno naravo. Obala se razprostira od zgodovinskega mesta Zadar na severu do slikovitega Šibenika na jugu, vključuje pa tudi številne čudovite otoke, kot so Pašman, Ugljan in Kornati. Številni manjši otočki zadrskega arhipelaga so pravzaprav sinonim za osupljivo lepoto Jadranskega morja - neokrnjeno naravo in kristalno čisto morje.

Ta regija je uspešna kombinacija zgodovine, naravnih lepot in prijetnega sredozemskega podnebja, s tem pa popolna destinacija za različne vrste popotnikov – od družin (tu mislim na nas!), parov, do individualnih (ne prezahtevnih) avanturistov. Med našim bivanjem v najetem apartmaju v Sukošanu, majhni obmorski vasi blizu Zadra, smo se tako spet odločili, da bomo dopoldneve preživljali ob uživanju v morju, popoldneve pa namenili raziskovanju okoliških krajev in otokov. Zaradi svetle polti smo se izogibali daljšemu poležavanju na soncu in dopust naredili bolj zanimiv - z odkrivanjem čarov najbližjih mest.

Starodavna mesta Zadar, Šibenik in Nin so kot nalašč za pobeg s plaže v bolj urbano okolje. Ta naselja, zgodovinsko planirana in narejena še po meri človeka, so pravo nasprotje zaspanih vasic na otokih Pašman in Ugljan, kjer so naselja rasla iz individualnih potreb. Da bi si naredili naše poletne počitnice nepozabne, pa smo se seveda odločili povsod uživati tudi v lokalni hrani in pijači.

Zadarska turistična regija se razprostira od otoka Paga do narodnega parka Kornati. Slednjega še nismo obiskali. Arhipelag predstavlja 20 večjih in preko 300 manjših otokov. Vem, da jih je najlepše videti z višine, ampak v Dalmacijo potujemo vedno z avtom. Potemtakem se bomo morali spraviti na kakšno barko. A tovrstni izleti trajajo cel dan, mi štirje pa zdržimo na soncu le uro ali dve. Torej je lahko v planu za začetek tudi samo en otok, morda celo linijski prevoz. Danes vremenska napoved ni bila obetavna, kopanje odpade. Pobrskal sem po voznih redih Jadrolinije in hitro našel nadomestilo. Iz Biograda na moru vozi trajekt na otok Pašman, tam pa imamo še most na otok Ugljan. Kaj bi hotel lepšega?

Otok Pašman je od Biograda oddaljen dobrih 20 minut plovbe. Kar takoj po pristanku smo se odpeljali z avtom proti severu. Trajekt namreč ne pristane v glavnem naselju otoka. Kmalu smo ugotovili, da so si tam vsa naselja podobna - majhna, mirna, vsako s svojo malo luko. Pardon, lučico. To pa ima svojo vrednost - po kratkih ulicah se sprehajaš sam, v lokalih vedno najdeš prostor, parkirišče pa čaka neposredno na obali.

Naselja imajo sredozemski karakter, tako arhitektura kot narava. Po tednu dni na morju končno vendar vidimo tudi ribiške barke. Celo otroka sta ugotovila, da zrak diši čisto drugače kot na celini. In drevesa so še vedno zelena, nič požgana.

Pravzaprav pa smo šele na začetku julija, torej na začetku sezone. Bo čez dva tedna kaj drugače, več ljudi, hrupa? Če bi dopustoval tu, ne bi hotel spremembe, danes je tule prav ležerno prijetno.

Šele na otokih sem ugotovil, da bi lahko naredili krožno pot Biograd na moru - otok Pašman - otok Ugljan - Zadar. Prepozno, saj smo že imeli povratno karto. Ampak ta ugotovitev ni zmotila mojega svetega trenutka, ko smo sedli in si privoščili kosilo. Spet sem si pustil svetovati in se zagotovo pravilno odločil. Sicer sem imel veliko dela, ampak čas je bil na moji strani, saj smo na dopustu. Edina žalostna pripomba je, da otroka nista niti malo avanturistična. Če na otokih ne bi imeli dunajca s pomfritom, bi jima trda predla.

Tudi ob vrnitvi proti jugu smo se ustavljali. Tule pod mostom smo zapeljali tako globoko, da sem že malo podvomil, da bomo po strmem in ozkem klancu sploh prišli nazaj do ceste. Ampak saj je moral nekdo do teh hiš pripeljati tudi cement, če so jih zgradili, sem se tolažil. In uspel.

Trajekt nazaj je bil pa sploh zgodba zase. Da se med parkiranjem avtomobili ne pomečkajo, mi je neverjetno. Le kako to funkcionira ob viharnem vremenu? Občudoval sem usmerjevalce, ki so vozila natlačili tako, da ni bilo možno med njimi niti hoditi. Če bi tako parkirali na kopnem, bi v vsakem kraju takoj pridobili za tretjino parkirnih mest! Ampak zato smo se pa umaknili na razgledno ploščad, da užijemo zadnje sončne žarke.

Na morju smo, jemo več morske hrane kot doma, ampak rib pa še nismo imeli na krožniku. Sramota, sem si rekel zjutraj in se odpravil na ribolov. Tu v Sukošanu mora biti vendar raj za ribolov - luka levo, marina desno, ribe se rade zadržujejo, kjer je obilje hrane. Peš sem zavil najprej proti obali, tam pa poiskal najdaljši pomol na obzorju. Z ribiško palico v roki in kosom kruha v žepu sem bil odločen, da uplenim dovolj vsaj za zajtrk, če ne kosilo, pa še družina bo ponosna na moje sposobnosti!

Lovišče sem si žal slabo izbral! Naporno sicer ni bilo, s pomola so mi visele noge skoraj do gladine morja. Nekaj malega življenja je bilo sicer videti (skoraj sem ujel eno plavalko, ki pa je imela še daljši penzionistični staž kot jaz), a trnek je trznil le enkrat in še to po pol ure. Kako je poskočilo srce! Vlekla me je nazaj, jaz pa sem popuščal in navijal k sebi. Mislim, da ni bilo tako naporno kot pri Hemingwayevem starcu, saj je cel lov trajal slabih 50 metrov - torej manj kot minuto. Lahko povem, da je bilo razočaranje veliko - ta mala črnorepka mi je dala toliko dela? Le koliko jih moram ujeti, da bo dovolj za celo družino? In kam jih bom dal? Prišel sem namreč slabo pripravljen, brez vrečke. In se dobrohotno odločil, da jo spustim nazaj. Po ovekovečenju s telefonom, seveda, le kdo bi mi drugače verjel? Previdno sem jo snel, spustil v vodo in od mene je odplavala hitreje, kot sem jo prej vlekel k sebi.

Družini sem z opisom svojega ribolova naredil vsaj začasne skomine po morskih dobrotah. Ampak kdo jih zna pripraviti? Nekdo drug nekje drugje, saj na plavanje ne bi šel danes nihče, na potepanje po mestu pa vsi. Kje v bližini še nismo bili? “Letos nas Šibenik še čaka,” pravi žena, in smo ubogali. Ni nam bilo žal, čeprav je od našega počitniškega kraja oddaljen uro vožnje. V pričakovanju celodnevnega potepanja smo čuvali pete in se od parkirišča v luki do kopališča na drugem koncu mesta peljali ob obali s turističnem vlakcem. Dobili smo dovolj vtisov, da smo znali ob vožnji nazaj pravočasno izstopiti na obali pred starim mestom in se zapodili po ozkih in strmih ulicah proti trdnjavi sv. Mihovila, ki kraljuje nad zavitimi kamnitimi ulicami.

Verjetno je znano, da nas vsaka prekomerna (ali pa vsakdanja) aktivnost zlakotni, zato smo ob poti navzdol oprezali levo in desno za kakšno prijetno konobo. Hm, to je bilo problematično, predvsem zato, ker jih je toliko. Le katera je boljša? In smo se odločili za eno na majhnem trgu (ali bolje - križišču peš poti) blizu obale. Da potem ne bomo imeli daleč do vlakca.

Saj lahko izrazim navdušenje, kajne? Natakar se je potrudil s pojasnjevanjem (pri meniju smo se počutili rahlo izgubljene, ker je vse zapisano le z besedami in nič opremljeno s slikami). Napeljal me je, da sem naročil pašticado. Te tradicionalne dalmatinske jedi še nisem poskusil. Čeprav sem zanjo velikokrat slišal, je na meniju nimajo povsod. Tukaj pa je njena osnova tuna in ne govedina, priloga njoki, vse bogato prelito z omako! Kaj naj povem? Po obedu sem šel do kuharja in ga povprašal po receptu. Samo nasmehnil se mi je, povedal, da se meso marinira v vinu in sadju ter dolgo kuha. Ne, več nisem mogel izvleči iz njega. Žal!

Šele prijatelja, ki smo ju obiskali na poti domov, sta me potolažila s hladno pijačo. In pomirila s sedenjem na plaži ob zahajajočem soncu. Na koncu se je kar nekako izšlo...

Res rad spim, ampak ravno vsak dan pa tudi ne bom poležaval, sem se rekel in vstal navsezgodaj. Hm, no ja, ob sedmih. Dovolj zgodaj, da so še vsi sanjali in me ni nihče slišal, ko sem pobral svojo fotografsko opremo in se splazil skozi vrata. Za nagrado sem jim (v mislih) obljubil sveže pite...

Čeprav gosti Sukošan največjo hrvaško marino, pa ima tudi svoje pristanišče. V glavnem so tu komunalni privezi. Domači zaliv z ene strani omejuje marina, z druge pa gosto poseljen in gosto ozelenjen rt. Odpravil sem se na glavni pomol, da sem imel vse na dosegu roke - obalno mesto, ribiške barke in turistične jahte, zvedave galebe in neovirano panoramo zaliva.

Sredi zaliva “kraljuje” ostanek poletne rezidence zadarskega nadškofa iz petnajstega stoletja, na valobranu in pomolih pa vršijo kontrolo sodobni galebi.

Imeli smo vsakdanji utečen program - dopoldne vodne aktivnosti, popoldne pa "kulturne" (če lahko urbano sprehajanje in iskanje spominkov imenujemo tako). Zato me niso presenetile besede: “Veš, da imajo v Zadru najlepši sončni zahod na Jadranu?” Priznal sem, da ne vem in ga moramo zagotovo videti. Kaj pa čem drugega, kot spet sesti v avto?

Ko sem jo zagledal, morsko deklico, me je potegnilo vstran kot Odiseja. K sreči me je ujela žena, sicer bi zagotovo postal plen morskim kreaturam :-(

Bolj smo se približevali zadarskim orglam na severozahodnem vogalu polotoka, bolj so se ljudje zbirali kot muhe na med. Kaj so potem zares videli tisti v deseti vrsti, ne vem, ampak spredaj je izgledalo takole:

Ko sonce pade v morje, pa življenje v Zadru nadaljuje s svojo živahnostjo. Kot da bi trgovine in lokali dobili dodatno priložnost.