Če je teden nabit z dejavnostmi in stresom, ga ni lepšega od sobotnega sprehoda po mirnem podeželju. Resda se je vreme že malo "sfižilo" še vedno pa je suho in toplo. Ravno pravšnje, da ti ni vroče, če postoriš par korakov in globoko zajameš čist zrak...

Za vasico Svetinje vem, odkar so našega trnovškega župnika poslali tja v "prekomando". Škoda ga je bilo, tako dobrega soseda ne bom več imel, zanj sem resnično mislil, da je božji človek. Še kakšne akcije sva se skupaj lotila. Tega se pa zavedam šele, odkar smo dobili drugega k Bolfenku. K sreči sem več v Mariboru kot pa v Trnovski vasi.

Ljutomersko - ormoške gorice so tudi po Sloveniji pojem za vinogradniško deželo. Z vso pravico, pa ne govorim le o izgledu pokrajine, kjer so vinogradi poglavitna slika prostora, temveč tudi kvaliteti. Menda vem, o čem govorim, saj bivam na tem koncu sveta že svojih dvajset let!

Z razpadom Juge je prišlo do velikih sprememb tudi v gospodarstvu. Še taka "institucija" kot Vinagova oziroma mariborska "Vinska klet" je menjavala lastnike in izgubljala na pomenu in priznanju. Toliko bolj prijetno presenečenje je bil potem obisk vinske kleti oziroma Zidanice Malek nekje na pol poti med vasicama Svetinje in Jeruzalem.

Zidanica leži na grebenu ob cesti, ki panoramsko vijuga med vinorodnimi griči. V lasti in upravljanju družbe P&F Jeruzalem d.o.o. ponuja predvsem pijačo, ob najavi pa poskrbijo tudi za okrepčilo. Malo žal mi je bilo, da nismo imeli takšnega vremena kot prejšnji vikend, saj so njihove klopce na južni strani zidanice obrnjene na jug, ležijo tik nad terasasto posajenimi vinogradi in prav vabijo k pokušini široke palete vin iz okolice. Ker vozim, sem poskusil samo peneče vino Gomila demi sec. Ročno bran muškat otonel in charmat metoda sta dala vino, ki bo prav gotovo pijača za žensko družbo. Ker imam rad družbo, sem seveda par steklenic tudi kupil. Najprej sem se zamislil, kako opisati lokacijo in pijačo, pa mi bo pomagal kar naslednji video...

Obisk prejšnjih dveh krajev in kramljanje z domačini nas je tako utrudilo, da smo se odločili za nadaljnje ogledovanje kar iz avtomobila. Vem, brez pristnega stika z domačini in okušanja hrane in pijače to ni tisto pravo. A ko ti mali teži, da bi želel domov, njegova mati pa ni več radovedna, potem užitek ne more biti več popoln. K sreči pa je okolica lepa tudi iz avtomobila...

Dolžan sem še zaključek? Vsekakor se bom še oglasil v teh krajih, predvsem želim preživeti več časa v in pred zidanico Malek. Družina Puklavec je v vinogradništvu že od okrog 1930 in prav radoveden sem, kaj vse mi lahko še predstavijo, kadar bom imel nekoliko več časa...

Zidanica Malek, Puklavec & Friends, Svetinje 22, SI-2259 Ivanjkovci
+386 2 741 77 76, [email protected], http://www.pfwineries.com

Največja tovrstna fešta v Sloveniji? Čisto mogoče. Če lahko Ptujčani spoštujejo tradicijo (Kurentovanje), naj bo pa to dovoljeno še Mariborčanom.

Pa se je le zgodilo, da vidim Trg Leona Štuklja poln. Kaj poln, nabit, kot bi se na njem podili za žogo! Tisti, ki skoraj ne vedo, kaj je kozarcek, in oni, ki ga potrebujejo za prebujanje, oboji so bili danes strpni sosedje, ko so se prebijali med stojnicami in iskali kos mize, kjer bi odpočili komolec in odložili globoki krožnik z joto in rebrci. Ter polnim kozarcem, seveda. 

Čudovit sončen teden je za nami, kakšen bo naslednji? Najprej izkoristimo ta konec tedna, potem bomo pa videli, smo si rekli in se odločili, da si od blizu ogledamo "gorovje" Haloze. 

Dereze in cepine smo pustili doma. Z njimi bi si lahko storili več hudega kot koristnega! Nekaj malega za pojesti, na vsak način premalo za popiti pa smo imeli s sabo. Česar zagotovo nismo imeli dovolj, pa je bila kondicija. Dokler hodiš po ravni cesti, še nekako gre, ko pa se začne pot vzpenjati, so moteče predolge vezalke, drseče listje in si skoraj odveč celo sam sebi...

Pogled proti zahodu...

Pa še na drugo stran na Dravinjske gorice proti Ptujski gori...

"Ne, nazaj ne gremo po isti poti, če obstoja kakšna druga!" sta rekla moja spremljevalca. Ker bi to tudi meni bolj odgovarjalo, sem se uklonil in smo se vrnili po vzhodni smeri (se sliši dovolj alpinistično?). Tik pod vrhom še strma pot je ponujala dovolj kamnov in drevesnih korenin, da nam ni drselo. Kmalu pa smo prišli na položnejšo stran hriba, kjer je bilo po stezi veselje hoditi. Ko smo prišli do z listjem pokrite ceste, smo vedeli, da smo na konju (beri: blizu koncu oziroma začetku naše poti!).

Naučili smo se, da kažipotom ni za zaupati. Dol grede kažejo še dokaj v redu, gor pa nikakor ne. Je razlog v obutvi ali pač v dolžini počitkov, postankov za fotografiranje in pogovorov, ki jih mi opravimo med potjo? Vseeno, mi gremo naprej...