Maribor ima nekaj, česar nimajo niti svetovne metropole – najstarejšo žlahtno trto na svetu (Guinessovo)! Žametna črnina ali modra kavčina je najstarejša slovenska sorta vinske trte. Danes pa je bil njen veliki dan: svečana trgatev Stare trte! Čeprav je skozi 450 let preživela poplave, Turke, bombardiranja, naša starodavna gospa še vedno daje grozdje.

Nisem bil zapisan v protokolu, pa me niso spustili v ograjeni prostor, da bi posnel “trenutek prej”. Imam pa že izkušnje, posnel sem “trenutek 12 ur prej!”

Le kdaj bom “dovolj velik”, da me bodo povabili medse - slovenski ali vsaj evropski vitezi vina? Saj vendar ločim med belim, rdečim in oranžnim, pa sladkim in suhim, vrhunskim in kakovostnim, pitnim in polnim vinom!

Slovenska vinska kraljica nas je z opozorili o skromnem podmladku, ki skrbi za vinograde, kar malo prestrašila. Dokler se takole prijazno smehlja, pa menda še ni kritično?

Stanislav Kocutar, skrbnik Stare trte na Lentu, je pripovedoval tako goreče zgodbe, da sem pozabil izostriti fotoaparat na vinske kraljice. Nič hudega, zapomnil sem si, da bo mestni grič Piramida dobila novo podobo s staro vsebino - obnovljeni vinograd.

No, pa so tu, vinske kraljice iz cele Slovenije oziroma vseh vinskih regij (kogovška, ljutomerska, malonedeljska in ljutomersko-ormoška kraljica, pa kraljica terana, ptujska, cerkvenjaška in dupleška kraljica, kraljica metliške črnine, cvičkova princesa in starševska vinska kraljica).

Tule je ujet trenutek, na katerega čakamo celo leto - trgatev se je začela. Fantje pridejo tradicionalno iz Malečnika (meščani bi se s škarjami verjetno urezali?) in zadevo profesionalno speljejo. Če bi smel med brače, bi verjetno več pozobal, kot pa bi padlo v vedro. Ali pa ne - le kakšen okus ima grozdje 450 let stare trte?

Seveda ni manjkalo niti glasbe, plesa (ne, ne, mene ni bilo med plesalci), nazdravljanja in vonja po gurmanskih dobrotah. Vino Stare trte napolni le nekaj čudovitih malih stekleničk, a napolni srce mesta – z občutkom ponosa in veselja, da smo del te zgodbe. Če k temu dodaš še kozarček dobrega vina in kakšno prijazno besedo, je to recept za mariborsko jesen, kot se šika.

In Maribor je tako še enkrat dokazal, da zna živeti z vinom in za vino. Stara trta nam vsako leto pokaže, da ni važno, koliko si star – važno je, da ne omagaš.

Predstavljajte si kraj, kjer se sveža zelenjava in pisani cvetovi prepletajo z duhom zgodovine, kjer Jože Plečnik pusti pečat ob Ljubljanici in kjer se mestni vrvež sreča z družinskimi trenutki. To je Vodnikov trg – osrednja ljubljanska tržnica, ki nikoli popolnoma ne spi, niti ob nedeljah! Kot prostorski načrtovalec / urbanist, navdušen nad oblikovanjem javnih prostorov, vas vabim na popotovanje po tem večplastnem trgu, kjer se trgovina, kultura in srečanja zlijejo v edinstveno izkušnjo. Pridružite se meni in moji družini, ko raziskujemo, kako ta prostor oživlja Ljubljano!

Nedeljsko popoldne nas je na Vodnikovem trgu  presenetilo z živahnostjo. Pričakoval sem zaspano tišino, a so nas pozdravili vonji svežega sadja, klepet prodajalcev in radovedni pogledi sprehajalcev, ki so fotografirali pisane stojnice. ​

Kljub temu, da je nedelja običajno dan počitka za ljubljansko tržnico, je bil del nje odprt – verjetno zaradi turistov, ki so v prestolnici vse bolj stalnica. Tržnica (vsaka, ne le ta na Vodnikovem trgu) je več kot le prostor za nakupovanje; je kraj, kjer se prepletajo zgodbe ljudi, pridelkov in arhitekture, a tudi prostor, ki stoji na razpotju sodobnih izzivov.

Vodnikov trg je srce ljubljanskega kmetijstva. Tu kmetje iz okolice – z južnega Barja, s severnega savskega polja – prinašajo sveže pridelke, ki dišijo po zemlji in tradiciji. Predvsem zelenjavne stojnice pripovedujejo zgodbo o povezanosti mesta in podeželja. Med nedeljskim obiskom sem seveda zastonj iskal domačo branjevko s Trnovega, da bi nam razložila, kako njena družina že generacije prideluje solato na ekološki način. Takšne zgodbe so tisto, kar tržnico dela živo in pristno. V času, ko se vse bolj govori o samooskrbi, je Vodnikov trg most, ki povezuje lokalne pridelovalce z meščani in obiskovalci.

Čeprav je bila v nedeljo "Odprta kuhna" zaprta, je njen vpliv na Vodnikov trg nezgrešljiv. Ob petkih, od pomladi do jeseni, trg zaživi z aromami svetovnih jedi, ki pogosto temeljijo na lokalnih sestavinah z bližnjih stojnic. Odprta kuhna je dokaz, da Plečnikova vizija o družabnem prostoru živi naprej, saj združuje ljudi ob hrani in pogovoru. Hkrati krepi povezavo med kmeti in gostinci, saj mnogi ponudniki uporabljajo pridelke s tržnice. Čeprav sem tokrat ujel mirnejši obraz trga, si že predstavljam naslednji obisk ob petku, ko se stojnice umaknejo raznolikim kuhinjam.

A pod površjem Vodnikovega trga se skriva razprava, ki meče senco na njegovo prihodnost. Načrtovana garažna hiša pod tržnico sproža burne debate, saj bi gradnja lahko vplivala na  stabilnost Plečnikovih objektov in vodnih virov pod grajskim hribom. Kot arhitekt razumem pomisleke stroke: temelji zgodovinskih zgradb in hidrološke razmere so občutljivi, posegi pa bi lahko ogrozili tako dediščino kot delovanje tržnice. Pa so bile alternativne rešitve (npr. pod grajskim gričem) enakovredno primerjane? Medtem ko prodajalci na stojnicah ponujajo domače jagode, se tako pod površjem lomijo kopja o tem, ali bo Ljubljana ohranila dušo tega prostora ali pa bo podlegla betonskim ambicijam.

Vodnikov trg ni le tržnica – je kraj, kjer se prepletajo zgodbe ljudi, pridelkov in Plečnikove vizije. Je prostor, kjer lokalno kmetijstvo sreča mestni utrip, kjer se ob petkih razlijejo okusi Odprte kuhne in kjer arhitektura pripoveduje zgodbo o preteklosti. A njegova prihodnost visi na nitki. Bo trg ostal srce Ljubljane ali bo postal žrtev sodobnih posegov? Vabim vas, da ga obiščete, podprete lokalne kmete in se zamislite nad njegovo usodo.

Jaz se bom vrnil – morda resnično kakšen petek, ko Odprta kuhna doda še en razlog za uživanje v tem čudovitem prostoru. Vodnikov trg je kot odprta knjiga Ljubljane, kjer se pišejo zgodbe vseh – mladih in starih, domačinov in popotnikov, umetnikov, kmetov ali poslovnežev. Ne glede na to, kdo ste ali od kod prihajate, ta trg z odprtimi rokami sprejme vsakogar, ki želi začutiti utrip mesta, vonj svežih domačih pridelkov ali ritem Plečnikovih kolonad.

Zadarska turistična regija se razprostira od otoka Paga do narodnega parka Kornati. Slednjega še nismo obiskali. Arhipelag predstavlja 20 večjih in preko 300 manjših otokov. Vem, da jih je najlepše videti z višine, ampak v Dalmacijo potujemo vedno z avtom. Potemtakem se bomo morali spraviti na kakšno barko. A tovrstni izleti trajajo cel dan, mi štirje pa zdržimo na soncu le uro ali dve. Torej je lahko v planu za začetek tudi samo en otok, morda celo linijski prevoz. Danes vremenska napoved ni bila obetavna, kopanje odpade. Pobrskal sem po voznih redih Jadrolinije in hitro našel nadomestilo. Iz Biograda na moru vozi trajekt na otok Pašman, tam pa imamo še most na otok Ugljan. Kaj bi hotel lepšega?

Otok Pašman je od Biograda oddaljen dobrih 20 minut plovbe. Kar takoj po pristanku smo se odpeljali z avtom proti severu. Trajekt namreč ne pristane v glavnem naselju otoka. Kmalu smo ugotovili, da so si tam vsa naselja podobna - majhna, mirna, vsako s svojo malo luko. Pardon, lučico. To pa ima svojo vrednost - po kratkih ulicah se sprehajaš sam, v lokalih vedno najdeš prostor, parkirišče pa čaka neposredno na obali.

Naselja imajo sredozemski karakter, tako arhitektura kot narava. Po tednu dni na morju končno vendar vidimo tudi ribiške barke. Celo otroka sta ugotovila, da zrak diši čisto drugače kot na celini. In drevesa so še vedno zelena, nič požgana.

Pravzaprav pa smo šele na začetku julija, torej na začetku sezone. Bo čez dva tedna kaj drugače, več ljudi, hrupa? Če bi dopustoval tu, ne bi hotel spremembe, danes je tule prav ležerno prijetno.

Šele na otokih sem ugotovil, da bi lahko naredili krožno pot Biograd na moru - otok Pašman - otok Ugljan - Zadar. Prepozno, saj smo že imeli povratno karto. Ampak ta ugotovitev ni zmotila mojega svetega trenutka, ko smo sedli in si privoščili kosilo. Spet sem si pustil svetovati in se zagotovo pravilno odločil. Sicer sem imel veliko dela, ampak čas je bil na moji strani, saj smo na dopustu. Edina žalostna pripomba je, da otroka nista niti malo avanturistična. Če na otokih ne bi imeli dunajca s pomfritom, bi jima trda predla.

Tudi ob vrnitvi proti jugu smo se ustavljali. Tule pod mostom smo zapeljali tako globoko, da sem že malo podvomil, da bomo po strmem in ozkem klancu sploh prišli nazaj do ceste. Ampak saj je moral nekdo do teh hiš pripeljati tudi cement, če so jih zgradili, sem se tolažil. In uspel.

Trajekt nazaj je bil pa sploh zgodba zase. Da se med parkiranjem avtomobili ne pomečkajo, mi je neverjetno. Le kako to funkcionira ob viharnem vremenu? Občudoval sem usmerjevalce, ki so vozila natlačili tako, da ni bilo možno med njimi niti hoditi. Če bi tako parkirali na kopnem, bi v vsakem kraju takoj pridobili za tretjino parkirnih mest! Ampak zato smo se pa umaknili na razgledno ploščad, da užijemo zadnje sončne žarke.

Na morju smo, jemo več morske hrane kot doma, ampak rib pa še nismo imeli na krožniku. Sramota, sem si rekel zjutraj in se odpravil na ribolov. Tu v Sukošanu mora biti vendar raj za ribolov - luka levo, marina desno, ribe se rade zadržujejo, kjer je obilje hrane. Peš sem zavil najprej proti obali, tam pa poiskal najdaljši pomol na obzorju. Z ribiško palico v roki in kosom kruha v žepu sem bil odločen, da uplenim dovolj vsaj za zajtrk, če ne kosilo, pa še družina bo ponosna na moje sposobnosti!

Lovišče sem si žal slabo izbral! Naporno sicer ni bilo, s pomola so mi visele noge skoraj do gladine morja. Nekaj malega življenja je bilo sicer videti (skoraj sem ujel eno plavalko, ki pa je imela še daljši penzionistični staž kot jaz), a trnek je trznil le enkrat in še to po pol ure. Kako je poskočilo srce! Vlekla me je nazaj, jaz pa sem popuščal in navijal k sebi. Mislim, da ni bilo tako naporno kot pri Hemingwayevem starcu, saj je cel lov trajal slabih 50 metrov - torej manj kot minuto. Lahko povem, da je bilo razočaranje veliko - ta mala črnorepka mi je dala toliko dela? Le koliko jih moram ujeti, da bo dovolj za celo družino? In kam jih bom dal? Prišel sem namreč slabo pripravljen, brez vrečke. In se dobrohotno odločil, da jo spustim nazaj. Po ovekovečenju s telefonom, seveda, le kdo bi mi drugače verjel? Previdno sem jo snel, spustil v vodo in od mene je odplavala hitreje, kot sem jo prej vlekel k sebi.

Družini sem z opisom svojega ribolova naredil vsaj začasne skomine po morskih dobrotah. Ampak kdo jih zna pripraviti? Nekdo drug nekje drugje, saj na plavanje ne bi šel danes nihče, na potepanje po mestu pa vsi. Kje v bližini še nismo bili? “Letos nas Šibenik še čaka,” pravi žena, in smo ubogali. Ni nam bilo žal, čeprav je od našega počitniškega kraja oddaljen uro vožnje. V pričakovanju celodnevnega potepanja smo čuvali pete in se od parkirišča v luki do kopališča na drugem koncu mesta peljali ob obali s turističnem vlakcem. Dobili smo dovolj vtisov, da smo znali ob vožnji nazaj pravočasno izstopiti na obali pred starim mestom in se zapodili po ozkih in strmih ulicah proti trdnjavi sv. Mihovila, ki kraljuje nad zavitimi kamnitimi ulicami.

Verjetno je znano, da nas vsaka prekomerna (ali pa vsakdanja) aktivnost zlakotni, zato smo ob poti navzdol oprezali levo in desno za kakšno prijetno konobo. Hm, to je bilo problematično, predvsem zato, ker jih je toliko. Le katera je boljša? In smo se odločili za eno na majhnem trgu (ali bolje - križišču peš poti) blizu obale. Da potem ne bomo imeli daleč do vlakca.

Saj lahko izrazim navdušenje, kajne? Natakar se je potrudil s pojasnjevanjem (pri meniju smo se počutili rahlo izgubljene, ker je vse zapisano le z besedami in nič opremljeno s slikami). Napeljal me je, da sem naročil pašticado. Te tradicionalne dalmatinske jedi še nisem poskusil. Čeprav sem zanjo velikokrat slišal, je na meniju nimajo povsod. Tukaj pa je njena osnova tuna in ne govedina, priloga njoki, vse bogato prelito z omako! Kaj naj povem? Po obedu sem šel do kuharja in ga povprašal po receptu. Samo nasmehnil se mi je, povedal, da se meso marinira v vinu in sadju ter dolgo kuha. Ne, več nisem mogel izvleči iz njega. Žal!

Šele prijatelja, ki smo ju obiskali na poti domov, sta me potolažila s hladno pijačo. In pomirila s sedenjem na plaži ob zahajajočem soncu. Na koncu se je kar nekako izšlo...

Začetek julija je šele začetek poletja, kajne? Tako so vsaj menili člani moje družine, ki jim je bilo vreme še kar znosno, morje pa ne. Prehladno, se je demonstrativno odpovedala plavanju žena. “V Ninu je gotovo bolje, tam je plitva voda”, je prepričevala še otroka. Pa smo šli pogledat tja.

Imela je prav, vsaj kar se kopalcev tiče. Južno od Zadra (Sukošan, Bibinje) jih je bilo ponavadi v vodi le malo, tu pa je bila slika povsem poletna - da prideš do vode, moraš pohoditi nekaj brisač, pa tudi kakšne noge ali trebuh. Pa saj sem vedel, kaj ženo zares žuli - zdravilno blato. Tudi sam nimam nič proti, če bom zaradi njega še bolj v formi, mlajši in lepši!

Nekdanja stara hrvaška prestolnica svojega čara ni izgubila, čeprav smo jo obiskali že mnogokrat. Tudi vedno novih konob nam ne bo zmanjkalo. Ali pa je v mestu toliko starih? Vedno namreč izberemo takšno, ki je od znotraj še nismo videli. To pomeni znotraj zidov, na vrtu, pod drevesi. Ja, tudi takšne se najdejo v Ninu, kot na primer tokratna. Pod figami, na kamnitem tlaku, za lesenimi mizami in ob okusnem kosilu je bilo prav prijetno. Imam pa res srečo - moja tunina solata mi je bila najbolj okusna (seveda sem ukradel košček jedi tudi z drugih krožnikov, torej vem!).

Niso me hoteli pustiti samega v konobi, čeprav s tem ne bi imel problemov. Gremo raziskovat! Dobro, dobro, saj sem šel. Trgovin s spominki je zagotovo vsako leto več, ugotavljam tudi glede na izgubljanje oziroma zaostajanje naših deklet!

Ampak bistvo mesta Nin je drugje - v zgodovini. Če bi lahko izračunal statistiko pomembnosti kraja na hektar zemljišča, bi bil Nin verjetno v svetovnem vrhu. Eno najstarejših mest na Hrvaškem je bilo prestolnica, sedež kraljev in škofov, zgodovino pa izpričujejo ostanki rimskih in srednjeveških stavb. Mesto je tako zanimivo, da bom kaj več o njem poskusil napisati po koncu dopusta.

Ugani, kam smo šli zvečer! Seveda, na sakušansko rivo po spominke ;-)

Napovedano je bilo deževno vreme, ponoči je med nalivi tudi grmelo, zagotovo v oblačnem vremenu ne bomo šli plavat v ohlajeno morje. Družina se je soglasno odločila za izlet v bližnji Zadar.

Pogrešil sem vnos lokacije v navigacijo in parkiral svojih 400 metrov dlje od starega mestnega jedra kot ponavadi. Ampak med parkiriščem in centrom je ležala luka, ki je vedno zanimiva. Vreme se je izboljšalo, med sončnim sprehodom smo pogledovali in ocenjevali, katere  čolne ali kar barke bi še morda imeli in katerih nikakor ne. In v reševanju tako pomembnih odgovorov je pot do starega mesta na polotoku hitro minila.

Morske orgle na severnem robu mesta privabljajo tudi turiste brez posluha, saj jih večina klepeta, medtem ko zaradi mirnega morja iz arhitekturnega glasbenega instrumenta prihajajo le nežni zvoki.

Vmes smo uspeli pogledati še razstavo pajkov in salamandrov v Prirodoslovnem Muzeju.

Seveda smo zaključili sprehod kot ponavadi - v eni konobi zaradi lakote in v drugi slaščičarni zaradi užitka. Ampak obakrat je bilo vredno postanka.

Za zaključek pa še prijetno presenečenje - parkirnina na robu starega mestnega jedra je znašala poltretji evro za cel dan!
​

Iz poslovnih razlogov smo imeli letošnje poletne počitnice že v začetku poletja, prve dni julija. Malo me je bilo strah vremena in mrzlega morja, ampak sem moral zagristi v to pričakovano kislo jabolko. Ni mi težko sesti v avto, sem pa v njem raje manj kot več, zato smo se tokrat odločili za Severno Dalmacijo. Čeprav je bližja kot mnogotere destinacije prejšnjih let, še vedno ponuja številne možnosti za raziskovanje in uživanje v zgodovini in kulturni dediščini kakor tudi naravi.

Od Maribora do Sukošana pri Zadru je ca 400 km. Aplikacija Maps pravi, da bomo rabili slabe štiri ure. Upam, da res! Menda je vseeno, ali gremo ob treh ponoči ali desetih zjutraj, razlike v dolžini poti je do 15 minut. Torej smo planirali ob sedmih in neverjetno - takrat tudi  odpeljali! Če v Zagrebu ne bi bilo gradbišča (kjer smo izgubili dobro urico), bi plan celo zdržal, mi pa bi na našo predhodno izraženo posebno željo lahko šli v najeti apartman že predčasno. Vseeno, slednji je pač počakal. Brez navigacije pa ga na robu naselja brezoblične oblike verjetno ne bi niti našli.

Seveda je bila naša prva prava lokalna akcija kontrola okolice - plaže, gostiln in sprehajalnih možnosti. Čeprav je Sukošan le velika vas, nas je njeno središče s količino starih zavitih uličic s kamnitimi stavbami prijetno presenetilo. Ko smo se ohladili še v zanimivo obzidani cerkvici Sv. Kasijana v samem središču naselja, je celo sinko priznal, da je fotografiral več kot pričakovano.

Za tako majhno naselje je nabor gostinskih lokalov zavidljiv, tako število kakor tudi njihove oblike - v restavracijah, konobah in provizoričnih stavbah se lahko dobi vse od klasičnih do ribjih jedi, pa tudi fast-food. Ugotovili smo, da lačni ne bomo ostali! Za "začetek” smo si privoščili zgodnjo večerjo v eni od obalnih konob. Ne, rib še nismo naročili, saj se na morje šele privajamo. A prijazna postrežba, dobra hrana in lep pogled na okolico ter priveze domačinov so lepo zaokrožili začetek našega poletnega dopusta.

WFTA (Svetovno združenje za prehrano in potovanja) je zapisalo, da potujemo z namenom okušanja kraja, da dobimo občutek kraja (​"The act of traveling for a taste of place in order to get a sense of place").

Kaj torej predstavlja češko kuhinjo? Vprašajte strokovnjaka ali obiščite Češko republiko! Za začetek pa vam lahko nekaj izkušenj oziroma jedi predstavim tudi jaz, čeprav so morda samo praške in samo gostinske.

Izkušnje s hrano ima vsak turist, saj dvomim, da se kdo na potovanju, pa naj si bo to poslovno ali počitniško, lahko izogiba hrani. Spoznavanje češke hrane traja pri meni že dolgo, saj sem v Prago prvič potoval leta 1980. Politični sistem je bil takrat sicer popolnoma drugačen, turizem je bil samo obrobna dejavnost, kar zame sploh ni bilo slabo. Prenočišče v hotelu na Vaclavskih namestih sem dobil brez rezervacije, na Karlovem mostu smo bili naenkrat en godec in nekaj sprehajalcev, v lokalih ni bilo potrebe po čakanju na prazno mizo, cene so bile pa fantastične celo za študentski žep!

V devetdesetih letih sem bil še vedno tako mlad, da sem bil redko sam. Neobremenjeno sem sprejemal vse, ki so si kot jaz vzeli čas za družbo, včasih smo se spoznavali tudi preko obiskov. Praga ni tako oddaljena destinacija, da bi se hotel kakemu povabilu odreči. Časi so bili že drugačni, cene nepremičnin so se zvišale, za cene nočitev ne vem, ker sem se pustil gostiti, lokalov pa se že bolj spomnim. Predvsem jih je bilo več kot prej.

Potem je minilo nekaj deset let, vrnitev v domovino, kariera prostorskega načrtovalca in družinskega očeta je postala pomembnejša od lastne zabave. Do te pridem šele, ko se cela družina strinja. In tako (soglasno) je prišlo do tokratnega obiska češke prestolnice. Prvi vtis - same spremembe. Kraji so večji, modernejši (kar sicer ni vedno pozitivno), dražji, predvsem pa bolj obljudeni. Kdaj in kam se odpraviti, je odvisno od ure in dneva v tednu, pa še takrat se po poti vijejo valovi pešcev z ramo ob rami. Resda v Pragi to velja predvsem za staro mesto in grajski kompleks, ampak tu ni danes nič bolje kot v Benetkah, kamor me prav nič več ne vleče.

Podobno velja za prehrano. Kmalu smo uvideli, da lahko zunaj normalno jemo samo opoldne (marsikateri lokal je takrat prej prazen kot poln, če le ni na osrednji ulici ali trgu), in temu smo prilagodili naša potepanja. Ko te prvič pošljejo od vrat, pa drugič, pa... se pač naučiš - zajtrk smo vedno pojedli doma, kosilo zunaj, večerjo pa spet pogosto doma.

Kaj sem odnesel od tega? Nekaj jedi, za katere sem že vedel in vmes pozabil, pa tudi nekaj novosti. Naj nekatere, morda najbolj zanimive, na kratko predstavim:

Na vsakem jedilnem listu pa imajo ponavadi tudi zapečeno raco, ribe (ponavadi lososa), piščančji zrezek (zato sta preživela tudi naša mala dva), zrezke v smetanovi omaki in pohan sir, krompirjeva palačinke in jabolčni zavitek... Z žalostjo ugotavljam, da smo si vzeli premalo časa. Morda pa se vrnemo spet za božične počitnice? Potem bi lahko tole poročilo dopolnil. Moram še preveriti, če imajo božični sejem...

Zgornje jedi smo zaužili v:
Kozlovna Apropos
Švejk restaurant "Malostranska pivnice"
Restaurace Gočarevy domy

Nekaj besed bi rada povedala tudi o namestitvi. Ko smo iskali apartma na booking.com, smo seveda želeli biti čim bližje centru mesta. Tudi za ne previsoko ceno se je dalo nekaj najti, a žal večina namestitev nima svojega lastnega parkirišča, če pa ga slučajno že ima, so cene astronomske. Zato smo izbrali apartma v predmestju blizu podzemne železnice (10 minut peš) in od tam z metrojem (20 minut vožnje). Kdo pa bi vedel, da bodo naslednji dan, ko smo prišli v Prago, del naše metro linije zaprli do konca našega bivanja v Pragi? Vsak dan smo sodelovali v kvizu “Pridi do centra in se vrni domov, pa čim manjkrat se izgubi!”. Tolažilo nas je, da so imeli podobne težave (nepričakovana prestopanja) tudi domačini..​

Utrujeni od celodnevnega sprehajanja, gneče in vožnje z metrojem ter seveda novih doživetij smo se (morda tudi že malo tečni) vsak dan proti večeru ali pa včasih še malo kasneje vračali v naš apartma, zato nam je bilo zelo pomembno, kaj slednji ponuja.

Kakšen je torej bil? Stanovanje je bili veliko - spalnici, dnevna soba z raztegljivim kavčem, jedilnica s kuhinjo, kopalnica, WC in velika lesena terasa (škoda, ker je zaradi slabega vremena nismo mogli uporabljati). Apartma je bil opremljen z vsem, kar je potrebno za komfortno bivanje. Na voljo je bil tudi celi zaboj igračk za najmlajše obiskovalce, vendar je naša punca ostala kar hladna ob tem zabojčku. Seveda, saj je imela s sabo kup svojih igračk. Na pot je odšla zelo opremljena, a tudi za njih ni imela časa.

Pred kratkim sem zaključila “kariero” v hotelirstvu. Zadnje leto sem zavzeto delala kot sobarica in očitno me je uspela prizadeti “poklicna deformacija”, torej se moram izpovedati, povedati par besed o čistoči. Na prvi pogled je bilo vse lepo in čisto. Žal točno vem, kje in kako mora biti, zato me je že prvi odprti predal vzpodbudil k mokri cunji in brisanju. V celoti gledano pa je bil apartma dober in urejen. Ob prihodu nas je za dobrodošlico na mizi čakal slan prigrizek in ustekleničena voda, v hladilniku pa je bil cel mali bife (plačljiv, seveda).

Vesela sva bila, da se je izteklo, kot se je. Vremenska napoved za praznike je tako tako slaba, da smo se iz Maribora odpravili v dvomih in s strahom. Pa je bilo največkrat sončno. Občasno je deževalo samo, ko smo potovali z avtom.
​Tudi na otroka sem ponosna. Cel dan na nogah sta preživela bolje kot njun ati. Ta se je skozi trgovino, kjer smo zvečer kupovali hrano za zajtrk, že vlekel. In v postelji sta še vedno bila dovolj pri sebi, da bi gledala televizijo ;-)

Zjutraj smo se zbudili kot novi in se po zajtrku odpravili v center mesta. Že pred potovanjem sem doma naštudirala praške znamenitosti in zanimivosti in prva točka na mojem seznamu je bil Muzej Iluzij.

Komentarji? Kar v redu, včasih zabavno, včasih malo brez veze, vse ogledne točke niso bile enako zanimive. Otrokoma in možu je bil verjetno najbolj všeč temačni tunel, v katerem so se “stene vrtele” in je zato človek kar izgubljal občutek za ravnotežje. Rahlo strašljivo se mi je bilo preizkusiti  v koži fakirja na postelji z žeblji. Zelo zanimiva se mi je zdela finta z v zraku visečo pipo, iz katere je tekla voda, in kopalnica s tušem, umivalnikom in wc školjko, v kateri smo hodili “po stropu.” Ko smo že prišli skozi muzej, se nam je zdelo, da smo bili prehitri. Naredili smo še en krog in odkrili kar nekaj prostorov, ki jih prej nismo videli. Šele, ko smo se prepričali, da smo videli res vse, smo muzej s čisto vestjo zapustili.

Nadaljevanje naše poti  je predstavljal sprehod po centru, kjer smo bili (takoj za tramvaji) pešci kralji. Ah, toliko kraljev, kot je v Pragi pešcev, pa vendar ne more biti. Vsi smo prišli, da bi občudovali tlakovane zavite ulice in lepo ohranjene stavbe. Vsaka starinska stavba je prava umetnina in tega je v centru ogromno. Žalostno sem pomislila, da za ogled vsake lepe hiše pred sabo nimam dovolj dolgega življenja.

Nisva mogli tudi mimo izložb trgovin s spominki. Se iz otroštva še spomnite češko risanko Krtek? V Pragi so nas krtek in njegovi prijatelji (zajec in jež) spremljali skoraj na vsakem koraku. Ker ta krtek ni potreboval nobenih papirjev od veterinarja, niti cepiva ne, smo ga (enega) upali vzeti s sabo domov, v Slovenijo.

Seveda smo postali lačni, zavili levo - desno in pristali v lokalu Kozel. Tam smo si privoščili lokalne specialitete. Rekla sem “smo”, a v resnici samo midva z Rastom, otroka pa sta ostala zvesta pomfritu in dunajskemu zrezku. Mož se je odločil za knedličke z golažem, jaz pa za golaževo juho v kruhu. Mmmm, okusno je bilo. Da o mojem črnem točenem Kozlu sploh ne govorimo...

Po kosilu smo imeli v načrtu ogled še ene znamenitosti - Hradčanov. Praški grad je ogromen kompleks arhitekturnih zgradb. Vstopna karta na Praški grad zajema ogled dvorca, srednjeveško Zlato uličico, katedralo svetega Vita in baziliko sv. Jurija. Naj začnem kar po vrsti!

Zlata uličica je zelo ozka in kratka, zato se verjetno tudi imenuje “ulička”, z majhnimi, prav pravljučnimi hišicami, ki so se pojavile ob obrambnem obzidju na koncu 16. stoletja. Živeli so na tej ulici najprej vojaki, nato alhimiki, kasneje pa obrtniki. Vsaka od hišic prikazuje notranjost in uporabne predmete prebivalca. Hiša vojaka, zdravnice, kovač itd. Leta 1916-1917 je v eni od hišic živel tudi Kafka. Na žalost mi ni uspelo slikati ulice in fasade hišic v celoti, ker je bilo ogromno turistov.        

Bazilika sv. Jurija na zunaj za moj okus ni bila nekaj posebnega, ampak, če je že bil ogled vključen v karto, smo šli pogledat tudi to.