WFTA (Svetovno združenje za prehrano in potovanja) je zapisalo, da potujemo z namenom okušanja kraja, da dobimo občutek kraja (​"The act of traveling for a taste of place in order to get a sense of place").

Kaj torej predstavlja češko kuhinjo? Vprašajte strokovnjaka ali obiščite Češko republiko! Za začetek pa vam lahko nekaj izkušenj oziroma jedi predstavim tudi jaz, čeprav so morda samo praške in samo gostinske.

Izkušnje s hrano ima vsak turist, saj dvomim, da se kdo na potovanju, pa naj si bo to poslovno ali počitniško, lahko izogiba hrani. Spoznavanje češke hrane traja pri meni že dolgo, saj sem v Prago prvič potoval leta 1980. Politični sistem je bil takrat sicer popolnoma drugačen, turizem je bil samo obrobna dejavnost, kar zame sploh ni bilo slabo. Prenočišče v hotelu na Vaclavskih namestih sem dobil brez rezervacije, na Karlovem mostu smo bili naenkrat en godec in nekaj sprehajalcev, v lokalih ni bilo potrebe po čakanju na prazno mizo, cene so bile pa fantastične celo za študentski žep!

V devetdesetih letih sem bil še vedno tako mlad, da sem bil redko sam. Neobremenjeno sem sprejemal vse, ki so si kot jaz vzeli čas za družbo, včasih smo se spoznavali tudi preko obiskov. Praga ni tako oddaljena destinacija, da bi se hotel kakemu povabilu odreči. Časi so bili že drugačni, cene nepremičnin so se zvišale, za cene nočitev ne vem, ker sem se pustil gostiti, lokalov pa se že bolj spomnim. Predvsem jih je bilo več kot prej.

Potem je minilo nekaj deset let, vrnitev v domovino, kariera prostorskega načrtovalca in družinskega očeta je postala pomembnejša od lastne zabave. Do te pridem šele, ko se cela družina strinja. In tako (soglasno) je prišlo do tokratnega obiska češke prestolnice. Prvi vtis - same spremembe. Kraji so večji, modernejši (kar sicer ni vedno pozitivno), dražji, predvsem pa bolj obljudeni. Kdaj in kam se odpraviti, je odvisno od ure in dneva v tednu, pa še takrat se po poti vijejo valovi pešcev z ramo ob rami. Resda v Pragi to velja predvsem za staro mesto in grajski kompleks, ampak tu ni danes nič bolje kot v Benetkah, kamor me prav nič več ne vleče.

Podobno velja za prehrano. Kmalu smo uvideli, da lahko zunaj normalno jemo samo opoldne (marsikateri lokal je takrat prej prazen kot poln, če le ni na osrednji ulici ali trgu), in temu smo prilagodili naša potepanja. Ko te prvič pošljejo od vrat, pa drugič, pa... se pač naučiš - zajtrk smo vedno pojedli doma, kosilo zunaj, večerjo pa spet pogosto doma.

Kaj sem odnesel od tega? Nekaj jedi, za katere sem že vedel in vmes pozabil, pa tudi nekaj novosti. Naj nekatere, morda najbolj zanimive, na kratko predstavim:

Na vsakem jedilnem listu pa imajo ponavadi tudi zapečeno raco, ribe (ponavadi lososa), piščančji zrezek (zato sta preživela tudi naša mala dva), zrezke v smetanovi omaki in pohan sir, krompirjeva palačinke in jabolčni zavitek... Z žalostjo ugotavljam, da smo si vzeli premalo časa. Morda pa se vrnemo spet za božične počitnice? Potem bi lahko tole poročilo dopolnil. Moram še preveriti, če imajo božični sejem...

Zgornje jedi smo zaužili v:
Kozlovna Apropos
Švejk restaurant "Malostranska pivnice"
Restaurace Gočarevy domy

Nekaj besed bi rada povedala tudi o namestitvi. Ko smo iskali apartma na booking.com, smo seveda želeli biti čim bližje centru mesta. Tudi za ne previsoko ceno se je dalo nekaj najti, a žal večina namestitev nima svojega lastnega parkirišča, če pa ga slučajno že ima, so cene astronomske. Zato smo izbrali apartma v predmestju blizu podzemne železnice (10 minut peš) in od tam z metrojem (20 minut vožnje). Kdo pa bi vedel, da bodo naslednji dan, ko smo prišli v Prago, del naše metro linije zaprli do konca našega bivanja v Pragi? Vsak dan smo sodelovali v kvizu “Pridi do centra in se vrni domov, pa čim manjkrat se izgubi!”. Tolažilo nas je, da so imeli podobne težave (nepričakovana prestopanja) tudi domačini..​

Utrujeni od celodnevnega sprehajanja, gneče in vožnje z metrojem ter seveda novih doživetij smo se (morda tudi že malo tečni) vsak dan proti večeru ali pa včasih še malo kasneje vračali v naš apartma, zato nam je bilo zelo pomembno, kaj slednji ponuja.

Kakšen je torej bil? Stanovanje je bili veliko - spalnici, dnevna soba z raztegljivim kavčem, jedilnica s kuhinjo, kopalnica, WC in velika lesena terasa (škoda, ker je zaradi slabega vremena nismo mogli uporabljati). Apartma je bil opremljen z vsem, kar je potrebno za komfortno bivanje. Na voljo je bil tudi celi zaboj igračk za najmlajše obiskovalce, vendar je naša punca ostala kar hladna ob tem zabojčku. Seveda, saj je imela s sabo kup svojih igračk. Na pot je odšla zelo opremljena, a tudi za njih ni imela časa.

Pred kratkim sem zaključila “kariero” v hotelirstvu. Zadnje leto sem zavzeto delala kot sobarica in očitno me je uspela prizadeti “poklicna deformacija”, torej se moram izpovedati, povedati par besed o čistoči. Na prvi pogled je bilo vse lepo in čisto. Žal točno vem, kje in kako mora biti, zato me je že prvi odprti predal vzpodbudil k mokri cunji in brisanju. V celoti gledano pa je bil apartma dober in urejen. Ob prihodu nas je za dobrodošlico na mizi čakal slan prigrizek in ustekleničena voda, v hladilniku pa je bil cel mali bife (plačljiv, seveda).

Vesela sva bila, da se je izteklo, kot se je. Vremenska napoved za praznike je tako tako slaba, da smo se iz Maribora odpravili v dvomih in s strahom. Pa je bilo največkrat sončno. Občasno je deževalo samo, ko smo potovali z avtom.
​Tudi na otroka sem ponosna. Cel dan na nogah sta preživela bolje kot njun ati. Ta se je skozi trgovino, kjer smo zvečer kupovali hrano za zajtrk, že vlekel. In v postelji sta še vedno bila dovolj pri sebi, da bi gledala televizijo ;-)

Ponedeljek je bil naš zadnji dan v Pragi in na našem seznamu je ostala le še zadnja točka - živalski vrt.  Naše poti do tja ne bom opisovala, za prekinjen podzemni promet itak že veste, povem samo še, da me je drenjanje v tramvaju in nato na avtobusu spomnilo na moje moskovsko življenje.

Živalski vrt je ogromen. Spehajali smo se od 12. do 16. ure, a si ga ogledali samo eno tretjino. Pri tem pa ne bi smela reči, da smo videli premalo. Očitno smo prišli v času kosila, večina živali je jedla, počivala ali lenarila in se ni želela predstaviti  radovednim obiskovalcem. Poleg številnih živali je na teritoriju še veliko drugega poučnega materiala, ki na zanimiv način prikazuje življenje v prazgodovini, notranjost afriške vaške šole, bivališča afriškega lovca, mini templje indijskih bogov… Zaradi množice zelo zanimivih stvari en dan zagotovo ni dovolj za ogled in raziskovanje.

Malicali smo v enem od lokalov na teritoriju živalskega vrta, zato smo v mesto prišli šele popoldan. Opravili smo zadnji sprehod po centru mesta.

Ustavili smo se pred astrološko uro na Staromestnem trgu - poleg Karlovega mostu glavno in najbolj prepoznavno zanimivost Prage. Zaradi mini predstave smo počakali na polno uro in si ogledali, kako so se mimo oken sprehodili svetniki. Petelina nisem slišala kikirikati...

Kljub vsem ogledanim točkam z mojega seznama sem imela občutek nekega pomanjkanja. Res je, trije dnevi so absolutno premalo za tako veliko in zgodovinsko bogato mesto. Letali smo od točke do točke in zmanjkalo nam je časa, da bi doživeli oziroma bolje začutili duh in dušo tega mesta.  Bomo pa drugič. Vsak od nas si je zapomnil to, kar mu je bilo najbolj všeč, vsak od nas je kljub skupnim sprehodom doživel svojo Prago. Jaz sem spoznavala Prago z očmi in občudovala arhitekturo, sin je užival od vožnjah z metrojem in tramvajem, hčerka si je najbolj zapomnila živalski vrt in roza flaminge, mož pa je verjetno spoznaval Prago tako z očmi, kot z želodcem. Ampak bolje, da on to sam pove...