Category: Dogodki - Rasto Kirn

Mariborski festival Stare trte

28/9/2025

Maribor ima nekaj, česar nimajo niti svetovne metropole – najstarejšo žlahtno trto na svetu (Guinessovo)! Žametna črnina ali modra kavčina je najstarejša slovenska sorta vinske trte. Danes pa je bil njen veliki dan: svečana trgatev Stare trte! Čeprav je skozi 450 let preživela poplave, Turke, bombardiranja, naša starodavna gospa še vedno daje grozdje.

Nisem bil zapisan v protokolu, pa me niso spustili v ograjeni prostor, da bi posnel “trenutek prej”. Imam pa že izkušnje, posnel sem “trenutek 12 ur prej!”

Le kdaj bom “dovolj velik”, da me bodo povabili medse - slovenski ali vsaj evropski vitezi vina? Saj vendar ločim med belim, rdečim in oranžnim, pa sladkim in suhim, vrhunskim in kakovostnim, pitnim in polnim vinom!

Slovenska vinska kraljica nas je z opozorili o skromnem podmladku, ki skrbi za vinograde, kar malo prestrašila. Dokler se takole prijazno smehlja, pa menda še ni kritično?

Stanislav Kocutar, skrbnik Stare trte na Lentu, je pripovedoval tako goreče zgodbe, da sem pozabil izostriti fotoaparat na vinske kraljice. Nič hudega, zapomnil sem si, da bo mestni grič Piramida dobila novo podobo s staro vsebino - obnovljeni vinograd.

No, pa so tu, vinske kraljice iz cele Slovenije oziroma vseh vinskih regij (kogovška, ljutomerska, malonedeljska in ljutomersko-ormoška kraljica, pa kraljica terana, ptujska, cerkvenjaška in dupleška kraljica, kraljica metliške črnine, cvičkova princesa in starševska vinska kraljica).

Tule je ujet trenutek, na katerega čakamo celo leto - trgatev se je začela. Fantje pridejo tradicionalno iz Malečnika (meščani bi se s škarjami verjetno urezali?) in zadevo profesionalno speljejo. Če bi smel med brače, bi verjetno več pozobal, kot pa bi padlo v vedro. Ali pa ne - le kakšen okus ima grozdje 450 let stare trte?

Seveda ni manjkalo niti glasbe, plesa (ne, ne, mene ni bilo med plesalci), nazdravljanja in vonja po gurmanskih dobrotah. Vino Stare trte napolni le nekaj čudovitih malih stekleničk, a napolni srce mesta – z občutkom ponosa in veselja, da smo del te zgodbe. Če k temu dodaš še kozarček dobrega vina in kakšno prijazno besedo, je to recept za mariborsko jesen, kot se šika.

In Maribor je tako še enkrat dokazal, da zna živeti z vinom in za vino. Stara trta nam vsako leto pokaže, da ni važno, koliko si star – važno je, da ne omagaš.

Zadrski zapiski, poletne počitnice 2024, 3/10

3/7/2024

sreda, 3. julij 2024, skoraj nikamor

Po planu naj bi današnji dan ne bil naporen - obisk peščene plaže v sosednjem Bibinju. Ko pa pridemo do avta, se ta ne pusti niti odpreti. Kako že gre tisto: "Pogled moje žene - neprecenljiv!" Sledi klic na AMZS, kjer izvem, da tujine nimam pokrite. Kličem svojega zavarovalnega agenta, ki me poskuša potolažiti s telefonsko številko asistence. Ta potem res zažene kolesje in čez pol ure se na dvorišče prismeji mladenič s starterjem. Rešil mi je počitnice, ne samo dan. Ah ja, iskrena in globoka zahvala gre tudi mojemu agentu, da se je javil kljub svojemu dopustu (menda celo že s plaže)!

Rahlo še v strahu so moji spet prilezli iz najetega stanovanja, da smo se končno zapeljali v sosednje Bibinje. Tudi ta kraj je prav tako bolj vas kot mesto. Ima pa daljšo in lepšo plažo kot Sukošan. In čuvaja parkirišča, ki nam je skoraj dal popust, ko smo predebatirali trenutno stanje na Euro2024. Pravi, da s hrvaškim nogometom ne bo bolje, dokler se ne vrne kakšen Kek, zato do takrat navija za naše! Nakar izvemo, da je sosednja marina (na koncu plaže, pa uradno menda še v Sukošanu v zalivu “Zlatna luka”) največja na hrvaški obali, s privezom za 1.200 jaht in 300 mest na suhem. Mi pa smo našo jahto “pozabili” doma? Prav hitro sem moral napihniti Polininega samoroga ;-) Žal ta ni bil dovolj velik za plovbo do vseh otokov, ki ležijo tu nasproti!

Cel dan je bil sončen, zato je bilo otroke zvečer kar težko spet spraviti ven, na sprehod. Na koncu jim ni bilo žal, saj smo poleg znamenitosti, ki smo jih spregledali prvi dan, "našli" še drugi del vasi Sukošan, ki je povsem v zelenju.

Seveda sta punci pozirali, preden sta zaslužili sladoled. Ker sem na koncu dan vseeno ocenil kot uspešen, pa sem se nagradil tudi sam z obcestno pokušino olivnega olja in orehovega žganja...

Zadrski zapiski, poletne počitnice 2024, 1/10

1/7/2024

ponedeljek, 1. julij 2024, prihod na morje

Iz poslovnih razlogov smo imeli letošnje poletne počitnice že v začetku poletja, prve dni julija. Malo me je bilo strah vremena in mrzlega morja, ampak sem moral zagristi v to pričakovano kislo jabolko. Ni mi težko sesti v avto, sem pa v njem raje manj kot več, zato smo se tokrat odločili za Severno Dalmacijo. Čeprav je bližja kot mnogotere destinacije prejšnjih let, še vedno ponuja številne možnosti za raziskovanje in uživanje v zgodovini in kulturni dediščini kakor tudi naravi.

Od Maribora do Sukošana pri Zadru je ca 400 km. Aplikacija Maps pravi, da bomo rabili slabe štiri ure. Upam, da res! Menda je vseeno, ali gremo ob treh ponoči ali desetih zjutraj, razlike v dolžini poti je do 15 minut. Torej smo planirali ob sedmih in neverjetno - takrat tudi odpeljali! Če v Zagrebu ne bi bilo gradbišča (kjer smo izgubili dobro urico), bi plan celo zdržal, mi pa bi na našo predhodno izraženo posebno željo lahko šli v najeti apartman že predčasno. Vseeno, slednji je pač počakal. Brez navigacije pa ga na robu naselja brezoblične oblike verjetno ne bi niti našli.

Seveda je bila naša prva prava lokalna akcija kontrola okolice - plaže, gostiln in sprehajalnih možnosti. Čeprav je Sukošan le velika vas, nas je njeno središče s količino starih zavitih uličic s kamnitimi stavbami prijetno presenetilo. Ko smo se ohladili še v zanimivo obzidani cerkvici Sv. Kasijana v samem središču naselja, je celo sinko priznal, da je fotografiral več kot pričakovano.

Za tako majhno naselje je nabor gostinskih lokalov zavidljiv, tako število kakor tudi njihove oblike - v restavracijah, konobah in provizoričnih stavbah se lahko dobi vse od klasičnih do ribjih jedi, pa tudi fast-food. Ugotovili smo, da lačni ne bomo ostali! Za "začetek” smo si privoščili zgodnjo večerjo v eni od obalnih konob. Ne, rib še nismo naročili, saj se na morje šele privajamo. A prijazna postrežba, dobra hrana in lep pogled na okolico ter priveze domačinov so lepo zaokrožili začetek našega poletnega dopusta.

Fotografije: ©2024 Kristijan Kirn & ©2024 Rasto Kirn

Dan arhitektov 2023

6/10/2023

Sam se ga ne udeležim vedno, ampak Dan arhitektov je redni, vsakoletni dogodek v organizaciji naše ZAPS - Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Kar nekako navadil sem se na ritem dopoldanskih / popoldanskih predavanj ter slavnostnega zaključka s podelitvijo priznanj in družabnim večerom. In kadar je bilo to v gradu Fužine v Ljubljani, je bil tudi ambient ravno pravšnji (povezave do nekaj spominskih utrinkov na koncu tega zapisa).

Tokrat (v letu 2023) pa se je vse odvijalo v Novi Gorici. Mesto je bilo izbrano v navezavi na Ravnikarjevo leto. Hm, od Maribora je dogodek oddaljen poltretjo uro, ampak v Novi Gorici nisem bil že trideset let, le kaj imajo za pokazati? In sem se odločil...

Zbrali smo se v centru mesta ob maketi središča, menda prvotno oblikovani še pred samim urbanističnim načrtom. Jaz bi jo verjetno pripravil iz stiropora, današnja generacija arhitektov virtualno, kako pa v letu 1947 Edo Ravnikar s sodelavci, sem pozabil vprašati. Glede na takratnega ministra za gradnjo je bila gotovo rdeča.

Prijavljen sem bil za dopoldanski voden ogled mesta. Naši vodiči so nam malo orisali tiste čase, ki so bili polni pričakovanj, poskušali pojasniti realne rezultate (recimo temu modificirane), potem pa nas pospremili v samo srce mesta - na Trg Edvarda Kardelja.

Čeprav tega obkroža nekaj pomembnejših objektov, kot so upravna stavba Mestne občine Nova Gorica, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica ter poslovne in bančne stavbe, pa travnik ne deluje kot mestni park. Naša “čreda” se sploh ni vprašala, če ga je dovoljeno pohoditi. Verjetno nismo bili prvi, ki smo ga obremenili, saj nas ni nihče podil z njega.

V globoki senci Kidričeve ulice, ki bi jo po načrtih morali ponujati javorji, pa je tam več vseh drugih dreves, smo se sprehodili do “Ruskih blokov”, za katere se mi zdi “Ravnikarjevi bloki” primernejše poimenovanje. Izgledajo namreč boljše kot le “socialistično”.

Po vzporedni Delpinovi ulici smo se vrnili na Bevkov trg v strogem centru mesta. V maketi mestnega jedra še ni bilo tolikšnih višinskih poudarkov, kot jih ima mesto sedaj. Za pešce je na Delpinovi dobro poskrbljeno, saj jih je več kot na magistralni potezi skozi mesto. Poleg obilice lokalov imata tudi merilo arhitekture in gostota prometa gotovo s tem kaj za opraviti.

Z Bevkovega trga je sledil kratek skok do naselja Pristava, kjer občina obnavlja Rafutski park. Na vrhu griča Rafut kraljuje frančiškanski samostan Kostanjevica, nas pa so pospremili do Vile Laščak na južnem bregu. Posest združuje dva vrta, vila pa je zaradi samega lastnika, arhitekta Antona Laščaka, zavita v tančico skrivnosti. Laščak je uspel v tujini (kako slovensko!), pred prvo svetovno vojno pa je tu kupil botanični vrt in si zgradil hišo. Vrt je že precej obnovljen, medtem ko sama stavba še čaka finančno boljše čase.

Ja, eden od “vrhuncev dneva” nas je pričakal nasproti stare železniške postaje. Trg Evrope, ki je Italijanom premalo pomemben, da bi Ploščad Transalpino tako preimenovali, je bil naša naslednja točka. Predstavlja eno od prizorišč Nove Gorice v prihajajočem letu 2025, ko bo Nova Gorica Evropska prestolnica kulture.

Dopoldan smo zaključili v centru s kosilom, potem pa se preselili v prostore Mestne občine Nova Gorica, kjer je bil načrtovan uradni program.

Popoldanski program je bil namenjen simpoziju “Enigma Ravnikar - vprašanje prihodnosti arhitekture”. Vsake toliko časa mi pridejo takšne teme čisto prav, da malo izstopim iz banalno realističnega odnosa stranka - arhitekt oziroma stranka - načrtovalec.

Simpoziju so dali vsebino arhitekta Aleš Vodopivec in Miloš Kosec, oblikovalka Barbara Predan in arhitektka Majda Kregar. Priznam, zgodovinski oris življenja, dela in hotenj profesorja Eda Ravnikarja, katerega nekaj predavanj je na ljubljanski šoli za arhitekturo uspela kot ena zadnjih obiskati celo moja generacija, je bil precej zanimiv, saj je bil podan tudi iz ust njegovih učencev in sodelavcev.

Sledila je okrogla miza, ki ni bila to, kar smo pričakovali. Štiri vprašanja in štirje odgovori, pa nič sodelovanja javnosti. Z okrogle mize pa sem vendarle odnesel misel, da je bolje planirati proces za novo kot načrtovati vojno za staro.

In potem naj bi bilo dogajanje vse bolj zanimivo. Večerni program se je začel s filmom Sprava in sinteza, ki ga je ustvaril Alexei Monroe. Izdelek avdiovizualnega umetnika s psevdonimom Sz. Berlin mi bo ostal v spominu, čeprav ga nisem razumel.

Po glasbenem vložku zbora slovenskih arhitektov Arhivox se je nadaljevalo s podelitvijo nagrad.
Zlati svinčnik za odlično izvedbo so dobili

DANS ARHITEKTI Vlatka Ljubanović, Maja Cvelbar, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Katarina Pirkmajer Dešman za Prenovo dveh vrstnih hiš

ENOTA Dean Lah, Milan Tomac, Jurij Ličen, Nuša Završnik Šilec, Polona Ruparčič, Sara Ambruš, Eva Tomac, Eva Javornik, Urška Malič, Rasmus Skov, Sara Mežik, Jakob Kajzer, Peter Sovinc, Carlos Cuenca Solana in Goran Djokić za Bazenski kompleks Češča vas

SVET VMES Jure Hrovat, Ana Kreč in Katja Paternoster ter KOLEKTIV TEKTONIKA Darja Matjašec, Nejc Florjanc in Katja Mali za Vrtec Kočevje, enota Čebelica

MEDPROSTOR: Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap, Samo Mlakar, Katja Ivić, Dino Mujić ter ZVKDS OE Celje: Matija Plevnik za Nadkritje ostalin cerkve Sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji

JEREB IN BUDJA ARHITEKTI, PONTING, PIPENBAHER INŽENIRJI Blaž Budja, Rok Jereb, Marjan Pipenbaher, Tomaž Weingerl ter dr. Dušan Stupar za Most za pešce in kolesarje v Irči vasi

Zlati svinčnik za področje prostorskega načrtovanja je prejela

mag. Jelka Hudoklin s sodelavci: Igor Črnugelj, mag. Radovan Nikić, mag. Zoran Gajski, Jernej Radovac, mag. Irena Hočevar, Tanja Jerin, Izidor Jerala za Ureditev romskega naselja Brezje-Žabjak

Patinasti svinčnik so si prislužili

Aleš Vodopivec in Nena Gabrovec ter Dušan Ogrin in Davorin Gazvoda za Pokopališče Srebrniče

Podeljena sta bila tudi Platinasta svinčnika, ki sta ju prejela prof. dr. Aleš Vodopivec in dr. Aleš Mlakar.

Težko bo pozabiti na točko predstavitve novih ZAPS-ovcev. Vsi so še nasmejani, saj se sploh ne zavedajo, v kaj so zagrizli ;-)

Dan arhitektov vedno pritegne več obiskovalcev zvečer kot popoldne. Zakaj bi bilo tokrat drugače? Pričakoval sem sicer, da nam bodo za večerne pogovore ponudili simpatičen atrij, pa so nas namestili kar v avlo. Verjetno zato, da je ob prihodu teme atrij lahko nudil prostor intimnim pogovorom o urejanju prostora, avla pa širšim debatam o politiki prostora.

Kot še nekaj članov ZAPS sem izkoristil brezplačen avtobusni prevoz, ki nam ga je organizirala zbornica. Mislim, da je bila rešitev modra, saj sem se že na poti lažje povezal s starimi in novimi kolegi. Edini minus je predstavljal odhod iz Nove Gorice, kjer se je po zaključku Dneva arhitektov v občinski stavbi začelo dogajanje zunaj, mi pa smo imeli avtobusni odhod že ob 23. uri :-(

Aha, dogovorjeni prevoz je bil kriv, da nismo zdržali do zjutraj?

Pa drugič...

Za kolege pa tukaj še malo zgoraj napovedanih spominov:
Dan arhitektov 2019
Dan arhitektov 2016
Dan arhitektov 2015
Dan arhitektov 2011

Zadnji Polinin rojstni dan pred odhodom v šolo

11/2/2023

Za mojo hčerko Polino bo življenje kmalu drugačno, manj igrivo (čez deset dni jo bomo vpisali v osnovno šolo). “Prav, saj sem že velika”, je rekla. Da to dokaže, smo ji za praznovanje rojstnega dne izbrali drugačen način zabave - še vedno zanimivo, vendar brez poskakovanja!

Foto: Google Earth

Muzej narodne osvoboditve Maribor nam ni prišel takoj na misel, ko smo razmišljali o lokaciji praznovanja rojstnega dne, saj ga poznamo v popolnoma drugačni luči. Ko pa smo prebrali, da imajo otroškim “obiskom” namenjen cel program, se je vklopila domišljija. In potem telefon, pa dogovor...

Striček Jan se je najprej spoznal z otroki in nato njim primerno pripravil dogajanje. Začelo se je z delavnico. Ne kakršnokoli. Jan je otrokom pomagal pripravili inštrumente in nadaljevali so z “ansamblom” in narodnimi vižami. Kdo ve, morda so kdaj v vrtcu pesmico že peli, saj niso bili popolnoma razglašeni.

Muzej je še prav posebej zanimiv, če zapreš rolete in ga raziskuješ v temi. Tudi iskanje zakladov je v temi bolj zanimivo! Kdo bi pomislil, da se da v muzeju tudi igrati?

Sobane so bile polne čudes in eksperimentov! Malo so se učili, še bolj čudili...

Kakšno praznovanje bi to bilo, če ne bi tudi jedli in pili?

Seveda pa so otroci prišli predvsem s ciljem, da si očistijo grla in zapojejo na ves glas!
Polini je bilo verjetno všeč.

Starši smo prišli po mularijo, ko so vse že pojedli in popili. Še dobro, da nam ni bilo treba pospravljati. Nam bo ostalo več moči, ko bomo doma poslušali, kaj vse se je otrokom zgodilo in kaj vse so tudi sami storili, mi pa zamudili...

Fotografije: Muzej narodne osvoboditve Maribor, Google Earth, Rasto Kirn
Video: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Muzej najstarejše trte na svetu

17/6/2022

Stara trta v Mariboru, ki je znanstveno dokazano stara vsaj 450 let in s tem najstarejša rodovitna žlahtna trta na svetu, raste na južni strani Hiše Stare trte na Lentu. Ta sicer prenovljena stavba pa je postala že premajhna za vse funkcije in dogodke, ki se zaradi Stare trte organizirajo v njej in pred njo. Del bremena bo odslej prevzela nova institucija v neposredni bližini.

Dolgo pričakovan Vinogradniški muzej je bil zaradi rahle spremembe projekta in dopolnitve programa preimenovan v Muzej najstarejše trte na svetu in danes slavnostno odprt.

Novi mali mariborski muzej v dveh etažah ponuja v pritličju razstavo na digitalnih panojih in interaktivno projekcijo, v kleti pa predstavitveno degustacijski prostor. Pozabiti pa ne smemo niti na dvorišče za druženje.

Tudi izven Maribora znana Hiša Stare trte naj bi bila namenjena družabnim dogodkom, medtem ko je Muzej najstarejše trte namenjen zahtevnejšim obiskovalcem, ki bodo želeli vedeti več o mestu, njegovem enološkem pomenu in vinogradniški tradiciji. Tako so v Hiši Stare trte na voljo vina iz cele Slovenije, Muzej najstarejše trte na svetu bo specializiran za mariborski in štajerski vinorodni okoliš. Seveda pa bo v obeh tudi degustacija.

Objekt muzeja je iz 17. stoletja, sega v čas začetka same Stare trte in je bil prvotno namenjen hladilnici. Ob prenovi so uspeli ohraniti tako nosilne elemente zgradbe kot starinski tlak iz kamnitih plošč.
Vlažno hladne klime v kleti kar nismo želeli zamenjati za soparno vročino zunaj, a možnost pogovora s starimi in novimi znanci na dvorišču ob kozarčku in kanapejih nas je prepričala...

Če bo muzej tudi kasneje privabljal toliko obiskovalcev, kot jih je prišlo na otvoritev, se bo za rezervacijo prostora za posebne dogodke treba postaviti v vrsto. Bo pa muzej odprt tudi ob nedeljah in praznikih...

Fotografije: ©2022 Rasto Kirn

Starost

7/12/2020

Covid-19, S2E37

Vsak začetek je težak, še najtežji pa začetek tedna ;-)

Tole korono sem pa res dobro prestal, nisem trpel ne med njo, ne po njej. Ena posledica pa je ostala - zaradi utrujenosti bi raje ostajal dlje v postelji, raje bi šel med delom še na kak sprehod, že dolg telefonski pogovor me zdela. Današnji rezultat je bil odhod domov ob treh (!), kar so morda počeli naši starši, nam pa to ni bilo namenjeno.

Morda pa je vse skupaj povezano tudi z leti? Ah, zato dobivam zadnje čase take pisane večerje? Skrajni čas torej, da tole poglavje o Covid-19 zaključim!

Držim pesti za tiste, ki se spopadate s korono. Eni jo trosijo okoli ne vedoč, da jo imajo, drugi se borijo za življenje. Kar nekaj kolegov in kolegic je zbolelo, izgubil pa sem tudi eno prijateljico. Čeprav ne zaradi korone, je izguba strašna in leto si bom tudi sam zapomnil :-(

Prejle sem prebral članek novinarja Mladine, ki pravi, da se vladajoči politiki spopadajo s to boleznijo na nepravi način. Nisem se strinjal. Mislim, da se vsi politiki spopadajo na nepravi način, pri tej zadevi in tudi večini drugih ne bi smeli imeti prstov zraven. Sploh ne naši, ki imajo prste za to, da so lepljivi, in ne glave za to, kako zagotoviti človeka vredno življenje tistim, kateri so jih izvolili.

Sneg, dobrodošel!

3/12/2020

Covid-19, S2E34

Prvi sneg nas vsako leto preseneti. Komunalno zimsko službo tudi morebitni drugi in tretji. Mene ni. Danes sem sicer stopil iz hiše, ne da bi prej pogledal skozi okno ali vsaj na telefon, a se takoj vrnil in preobul. Za sprehod do službe je že dobro imeti suhe nogavice ;-)

Ja, takole žalostno zanemarjena izgleda naša ulica. Bo ponovno postavljeni turški most 20 metrov nižje toliko doprinesel, da bo tudi tale breg prejel bolj mestni značaj? Morda pa je bolje, da ne - sedaj se tukaj dobi parkirni prostor tudi še sredi dneva!

Dober dan, Maribor!

23/11/2020

Covid-19, S2E24

Bog, pozabil sem, kako lepo pot imam od doma do službe!

Jesen

22/11/2020

Covid-19, S2E23

Iz spalnice sem gledal na s soncem obsijano fasado preko ceste in se zavedel, da ne bom našel izgovora - moji hočejo ven in moral jim bom to omogočiti. Saj bo koristilo tudi meni, če hočem jutri res začeti s službo.

Omejitev gibanja na občine zaradi covida je pretiran ukrep, najbližje sorodstvo imam izven Maribora in noben video klic ne nadomesti pristnega srečanja. Glede na višino moje plače pa gledam na omejitev tudi pozitivno - ne smemo daleč, trgovine so zaprte, verjetno bo konec meseca v denarnici manjša luknja? Ah, pozabil sem, da več pojemo!

Ni treba daleč iz mesta, da si sredi kulturne krajine. Pravzaprav niti ni treba iz mesta, tile vinogradi so nad obcestno tablo “Maribor."

Narava se pripravlja na počitek. Bojim se, da tudi ljudje že počivajo, zunaj nismo srečali praktično nikogar. Ampak narava se pa ne da, lepa kot v najlepših spominih