Ampak delo zahteva svoje, gremo dalje! Koga pokličeš, ko rabiš pomoč? Tistega, ki ga poznaš, vendar. In tako sem spet poklical “svojega” hišnega izvajalca. Da le ne bi, za priključitev kuhinjskih aparatov mi je postavil takšni ceno, “da sem dol padel” in samo povedal, naj zagotovi priključka na vodo, elektriko bom priklopil jaz. In sem se lotil. Kakšen vic (večerna zabava):

Ko sem ob več tedenskem čakanju na kuhinjo klical v trgovino, so mi rekli, da ima napa 15 centimetrski odvod. V resnici jih ima 12, vem, ker je že vgrajena v omarico. Dobro, kupil bom tanjšo cev, da jo speljem skozi omarico in povežem z odvodom v zidu.

Monter kuhinje je postavil omarice in šel. Električni vtikač pomivalnega stroja je bil predebel, da bi ga priklopil v vtičnico za strojem, pa je stroj montiral v delovni niz pod pult, pustil kabel zadaj ob strani in sedaj kabla nimam kam prestaviti in priklopiti!

Indukcijska plošča je bila dostavljena brez električnega kabla. Izvajalec prenove je sicer v zid vgradil kabel 2x2,5 mm2, a na šuko vtičnico (16 A), indukcijska plošča pa ima jakost 30 A!

Žena, imava pivo? Tako brezkoristnega delovnega večera pa nisem že dolgo preživel!

​

Hura, prišel je (končno) tudi monter kuhinje. Kakšno olajšanje, saj živimo kot taborniki.

Je to normalno? Monter je po poklicu mizar, on samo postavi omarice, vse priklope pa naj iščem drugje? Tole so me pa dobro nategnili!

Vsega imam dovolj (razen denarja, ki ga je zmanjkalo!). Prenova traja že toliko časa, da sem obupal sam nad sabo! Odločil sem se, da se ne brijem, dokler ne bo stanovanje vseljivo (vem, da smo že vseljeni, a kuhinja še vedno ne funkcionira).

Ne se ustrašiti, moja brada je stara šele nekaj dni, tole tu pa je aplikacija, ki me je postarala za par deset let. Simpatičen, zaupanja vreden striček, kajne ?:-)

Naša adaptacija traja že tako dolgo, da je odpovedal poslušnost sušilni stroj. Pa štirje smo v hiši! To serviserja ne zanima. Po vseh nevihtah oziroma strelah zadnjih dni na našem koncu bo potreboval kakšen teden, da pridemo mi na vrsto. In sedaj sušimo na zraku v prostoru (dnevni sobi)!

Danes pa je bil poseben dan. Vsaj jaz sem ga tako čutil, saj smo izvedli predajo ključev lastnikom starega oziroma najetega stanovanja. Tja smo šli peš, nazaj pa s kolesi, saj jih ne spravim v avto. Bil je zanimiv dopoldanski izlet.

Oba z ženo sva imela občutek, da je res en poseben dan, saj smo z oddajo ključev nekako prerezali tudi vez s centrom mesta. Nič več teka med enim in drugim naslovom, tule tuširanje, tam spanje, tule pranje, tamle kuhanje… Kam naj peljem praznovati? Kar po domače, na kmečki turizem, vendar! In smo šli na sosednji breg, na Gaj. Ko sem naročil juho za tri in en (1) narezek, je gospodar vprašal, če nismo lačni. Kaj ponavadi naročim več? Ko smo pojedli pol sklede juhe, je prinesel na mizo tole! Na koncu sem se trudil samo še jaz, da sem počistil krožnik, ostali so omagali že prej;-)

In proti večeru smo šli v mesto...

Cel dan sem še vozil z avtom sem ter tja. Iz starega stanovanja sem vlekel škatle in vreče, pa mizo, stole in podobne reči, za katere ni nikakršnih financ, da bi nabavil nove. Žena na eni strani pakira, jaz na drugi strani razpakiram in vozim prazne škatle nazaj.

Obenem pa se trudiva na hitro narediti iz stanovanja dom...

Da dokažemo, da nismo vraževerni, smo se na današnji dan, v petek, 13. odločili, da prespimo na “svojem.” In smo! Prostori so še vedno “opremljeni” s škatlami, vrečkami, pa bomo že… Nič posebnega se ni zgodilo - zvečer smo se zvrstili v kopalnici (oh, je dosti bolj prostorna), šli spat in se zjutraj zbudili. Kaj sem sanjal? Ne vem, pravzaprav redkokdaj to vem, prav gotovo pa je bilo dobro, saj spim in sanjam na svojem!

Jamram vsak dan sproti, saj škatel noče in noče biti konca. Zvečer bi rad še kaj napisal, pa ne najdem ne pisala ne tablice. Montirati bo treba pravi računalnik. Ta in printer sta v tako velikih škatlah, da sem se že nekajkrat zaletel vanju. Saj je bil moj namen, postaviti pravo pisarno v kleti, ampak bo ta še malo počakala, začasno se moram organizirati v dnevni sobi...

Današnja odsotnost (službena pot) mi je kar malo koristila, z oddaljenostjo težave bledijo ;-)  In živci se nehajo kravžljati… Ampak kaj, ko je treba proti večeru "domov"!

Zjutraj sem bil pri upravniku našega stanovanjskega bloka, še preden so začeli zares delati. Odločen, da se me ne bodo znebili, sem povedal celotno zgodbo o težavah v kuhinji in prepričal referenta, da se oglasi čez dve uri. Potem seveda kličem svojega obrtnika, da je vmes prišel in na široko odprl steno. Skupaj z upravnikovim sodelavcem so potem ugotovili, da gre za hišno napeljavo - glavno vodovodno vertikalo (ali eno od njih), s katero mi res nimamo nič drugega kot lokacijo. Telefoni so brneli, dokler ni padla obljuba o popoldanskem urgentnem popravilu.

Verjeli ali ne, prišel je mladenič, vse skupaj še bolj odprl, da sem se že bal, kako bova gledala v sosednjo spalnico, postavil na cev široko objemko in povedal, da je zadeva rešena. Prosim? Taka težava, pa tako simpl rešitev? Počakajmo par dni!