Tudi najboljšim se zgodi - danes smo bili tako utrujeni, da smo zamujali že s prebujanjem. Kako lahko na dopustu kaj zamudiš? Meni pač ni nič ušlo ;-)  Na kratko - dopoldne smo imeli počitek.

Nagradno vprašanje: kam smo šli plavat popoldne? Vem, glede na število plaž na otoku Pagu je to nemogoče odgovoriti, za našo družino pa niti ne tako zelo težko. Na vrsti je bila divja plaža Povljana!

Utrujenost se je prenesla v večer, otroci so pokapali v posteljo in jih nisem uspel več premakniti. Pravzaprav sem to samo preveril. Potem pa kratki dogovor, z nejevero v očeh, da greva končno enkrat zvečer ven. In sva šla, z roko v roki. Na poti v mesto pred trgom so bili postavljeni kar na cesto nizki vinski sodčki s klopmi. Tam je bilo tudi prejšnje večere vedno polno, zato sem vprašal dekle na vratih, čemu. "Ker imajo dober pršut in sir ter lastno vino" je odgovorila. V Konobo Bile sva stopila zaradi ambienta (moja ocena Tripadvisor), ki pa je bil vreden postanka. Izbor  narezanega je bil okusen, vino pa boljše kot na Vinski cesti Paga. 

Leto 2021 je pomembno za slovenski turizem, saj je država nosilka naziva “Evropska regija gastronomije 2021”, po mojem prepričanju pa predstavlja kulinarično prestolnico Slovenije prav Maribor. Kje drugje je ta mešanica slovenske, staroavstrijske, madžarske, balkanske in mediteranske kuhinje bolj prisotna kot v tem mednarodnem loncu narodov. Samo 100 tisoč prebivalcev ima Maribor, a predstavniki kar 160 narodnosti ga imajo za svoj dom.

Zaradi zgodovinsko zanimive lege ima mesto med gozdnatim Pohorjem in vinorodno Piramido nekaj ogleda vrednih točk, moja čustva pa zaplešejo predvsem ob tematiki hrane in pijače. Tolikšno koncentracijo ponudbe, kjer lahko domačin ali turist zares dobro je in pije, v naši deželi težko najdeš. Pri tem mislim tako na “urbane” lokale v smislu restavracij, ki poleg slovenske pokrivajo tudi tujo kuhinjo, kot na tradicionalno domačo kuho “naših babic.” Predvsem pa obmestje zajema številčno obširno ponudbo kmetij, ki so včasih prava kulinarična doživetja.

Že lanskega, pa tudi tega leta ne bo možno izkoristiti na način, kot je bilo zamišljeno. Naj zato prikažem, kako imam svoj kraj v spominu in obenem, na kaj sam z marsikom drugim komaj čakam. Morda pa bo prvi izlet po prekinitvi te norosti točno tak, kot ga v nadaljevanju opišem?

Kako pošten družinski oče prične dan? Z nakupom dnevne doze vitaminov in mineralov, vendar! Maribor leži na robu Dravskega polja, torej sredi kmetijske proizvodnje. Tukaj nam izraz “od njive do mize” ni beseda, temveč dejstvo. In ko dopoldne obiščem tržnico, ki živi vsak delovni dan v tednu, pozdravljam počasi že znane kmetice, za katere iz ponujenih pridelkov vidim, da niso kupile solate v veleprodaji.

Če pa mi ni, da bi zjutraj barantal za pridelke, iz katerih se pripravi zdrav obrok, izberem naslednjo najboljšo možnost - za kosilo se zapeljemo na kmetijo! Naj bo to resnično kosilo ali samo malica, je pravzaprav vseeno - težko nas je ustaviti, dokler je kaj na krožniku. Pa to velja tudi za otroke. Z ženo se tolaživa, da je pri sosedih itak vse boljše, pa še svež zrak pomaga. Sploh, če kmetijo obiščemo na kolesih (tudi električna veljajo!).

Da si pomirimo dušo in pospešimo prebavo, lahko napravimo na poti domov še kakšen ovinek, zgodovina nas pozdravlja na vsakem koraku. Naša družina je nora na gradove. Vseh slovenskih ne bomo uspeli nikdar obiskati, saj hitreje propadajo, kot pa jih obnavljamo. Ampak nekateri so v našem železnem repertoarju. In če je njihova vsebina vsaj rahlo vezana na okus, so obiskani toliko bolj.

Ne, za prehrambene užitke ni nujno iz mesta. Čeprav bi lahko bilo v Mariboru več slovenskih lokalov, pa jih je še vedno dovolj, da obiskovalcu predstavimo avtohtono kuhinjo. Pa tisto “uvoženo”, ki je že ponarodela…

Toliko sem že napisal, pa sem šele zdaj prišel do poglavitnega poglavja - vino! Tri vinske regije so v Sloveniji, Štajerska oziroma Podravje je po površini največja. Zaradi klimatskih razmer in prsti je vsaka od dežel primerna za svojo trto, v severovzhodni Sloveniji so to predvsem žlahtne bele sorte.

Griče vinorodnih okolišev Slovenskih goric, Haloz in jugovzhodnih obronkov Pohorja seveda prekrivajo vinogradi. Odkar je nadvojvoda Janez pred dvesto leti zamenjal stare trte z vrhunskimi sortami, ne tem koncu ni slabega vina. Čeprav se eni nagibamo k slajšim, drugi spet k suhim vrstam, lahko vse okuse pokrije vinogradniška ponudba iz okolice, včasih pa že z roba samega mesta. Sintezo pridelave in njeno zgodovino lahko v kratkem pregledu osvojimo v Hiši Stare trte, muzeju, ki ni namenjen le najstarejši trti na svetu, temveč tudi lokalni (štajerski in širše slovenski) proizvodnji te tako cenjene pijače. Da ne pozabim - po opisanem kulinaričnem sprehodu se lahko ta zaključi v Hiši Stare trte, kjer se lahko udeležite tudi degustacije.

Takole na kratko si predstavljam, kako naj bo videti prvi dan popolne deblokade protikoronskih ukrepov. In če bo zvečer še kak koncert, lahko rečem, da je življenje kar v redu! Se mi pridružiš?

Včeraj, v soboto dopoldne sem po pošti odposlal pomemben projekt, kaj sedaj? Mislim, da je družina zaslužila zahvalo, ker so me prenašali (pravzaprav so me bolj malo videli). Torej smo vsi pripravljeni za praznovanje? Kot zavedni Štajerci bomo to storili na Štajerskem...

Nisem veliko kompliciral, vremenska napoved je bila dolgočasna (sončno in vroče), zato je bil po zgodnjem kosilu načrtovan kratek izlet v naravo in morda na poti še okrepčilo. Svež zrak bo koristil očem, žvrgolenje ptičkov bo pomirilo živce, hoja bo pognala kri po telesu bolj zdravo kot stres, malica v naravi pa bo poskrbela še za druge potrebe.

Na kratko sem poguglal, pa ugotovil, da vse "že poznamo." Odprem tudi karto, gledam vzhodno od Maribora, kjer se pokrajina iz hribovite spremeni v gričevnato, in najdem jezero, za katerega še nisem slišal - Gajševsko jezero. Apple Maps ga sploh ne imenuje in ne pobarva! To bo naša destinacija!

Brez navigatorja je voznik na poti skozi naše vasice izgubljen, ozke ceste, nepregledna križišča, pa toliko živali na cesti, da mi je za ogledovanje arhitekture ob cesti zmanjkalo moči. Sem pa zato uspešno pripeljal do Gajševskega jezera. V resnici gre za umetno zajezitev na meji med občinama Križevci in Ljutomer, protipoplavni vodni zadrževalnik, zgrajen davnega leta 1973. Ponaša se s pestro biotsko raznovrstnostjo, okoli njega je speljana rekreacijska sprehajalna pot. Znašli smo se na njegovem začetku, tam, kjer se vanj izliva Ščavnica. Ja, tista, ki potuje skozi "moje" občine, tudi Sv. Ano. Po kratkem ogledu informativnih tabel smo sklenili, da se raje zapeljemo par kilometrov dalje, na drugi strani jezera je namreč rekreacijska cona z okrepčevalnico in sanitarijami...

Prav gotovo tabel že nekaj časa niso obnovili! Ob iztoku iz jezera nas je namreč pod košatimi drevesi pričakalo "pogorišče" v stilu divjega zahoda. Le kako je tu zvečer, straši? Ampak avto sem pa tudi tokrat lahko pustil v senci! In smo šli na sprehod po kroni jeza...

Rekreacijsko doživetje predstavlja pomirjujoč pogled na mirno vodno gladino na eni in obdelana ravna polja na drugi strani. Kljub obljubam na videni tabli čolnarjev, deskarjev in drugačnih rekreativcev na jezeru ni. So pa ribiči, omejeni predvsem na severni breg. Priznam, mi na poletno vročino še nismo navajeni. Vzela je svoj davek, nismo prišli okoli jezera. Ob sprehodu po lepo zasnovani sprehajalni potki po nasipu smo se nadihali rožic, pa vrnili kar po isti poti.
Rahlo smo bili že pripravljeni, da bi lahko kaj pojedli. In če sem bil tako ponosen, ker sem končno oddal projekt, tudi sam zaslužim malico na nivoju, kajne? Le kdo bi bil na tem koncu primenejši za to kot kmetija Firbas?

Meni znana že izpred dvajsetih let je sedaj kmetija Firbas tudi širše še bolj poznana, na dvorišču so bili avtomobili iz cele Slovenije. Čeprav imajo nastanitve zasedene, so nam našli mizo v senci. In splačalo se jim je ;-)  Najin sinko je namreč pojedel dvakrat več, kot mu uspe ob prigovarjanju doma. Pa saj ni nič čudnega. Svež zrak, pogledi na zanimivo urejeno dvorišče in po bližnjih gričih - krepka goveja juhica in gibanica so kar izginili izpred njega.

​Midva nisva bila tako hitra, saj potrebujeva za domači narezek več časa. Le kaj bi izpostavil? Domače vino in mesnine so mi vedno všeč, tule pa obogatene z namazi še posebno. Namesto krožnika pa sem predse dobil leseno desko, da je bil občutek doživetja v naravi pristnejši. Izvirno!

Salame s šunko nisva uspela izprositi za domov, jim že pohaja, zato pa smo si nabrali par stekleničk sokov in vložene kumarice. Z dvorišča je namreč vhod v majhno trgovinico z domačimi dobrotami, mimo katere nisva znala. Nakupila nisva veliko, le toliko, da podoživimo izlet na prvi deževni dan, ko bomo ostali doma ;-)

Šele ob odhodu sem pod vrtom opazil male romantične hiške. Resda smo doma le pol urice stran, ampak morda bi pa vseeno razmislili...?

​Domačija Firbas, Cogetinci 60, 2236 Cerkvenjak
​+386 31 855814 (Bojan), [email protected], http://firbas.com

Zadnji mesec v letu je drugačen. Razlog ni le v kratkem dnevu (če je vreme slabo, ga lahko merimo v le par uicah) in nizkih temperaturah. Pozitivni občutki se porajajo zaradi treh družinskih praznikov (in državnega), šolskih počitnic in pa dogajanja. Ja, čas je kar napet - srečanja v takšni in drugačni obliki, prireditve za male in velike se vrstijo v količini, ki ji je nemogoče slediti.

Skoraj deset let sem Mariborčan. Ne, to ne pomeni, da znam govoriti mariborsko, čeprav razumem (praktično) vse, navijam pa za vijolične! In rad imam mesto Maribor. Verjamem, da je to močno povezano z domovanjem, saj vse ni za občudovati. Gospodarstvo, ceste, mestno politiko in še nekatere takšne žalostne zadeve poskušam sproti spregledati. In če k temu pripomore še vreme (glej spodnjo sliko!), to sploh ni težko!

Včasih težje, večkrat pa lažje se osredotočam na pozitivne strani bivanja v štajerski prestolnici. Ne, nisem noj, videl sem tudi druge kraje, a kompaktnost mariborskega starega, urbanega dela mesta ima še toliko potenciala. No, pa smo tam! Ne bom govoril o imenih, a veliko Mariborčanov potuje okrog in se navdušuje, zato sem se odločil narediti kratko primerjavo med decembrskim pouličnim dogajanjem v Mariboru in Ljubljani skozi okrašenost obeh mest.

Osrednja peš cona v obeh mestih je svetla tudi zvečer. Mariborski sceni sicer pomaga tudi ulična razsvetljava, ljubljanskih letečih objektov je za razsvetljavo peš cone dovolj. Pa v obeh mestih se sprehajalec izgubi v temo, ko zavije z glavne na drugo stransko cesto.

Javni prostor definirajo peščeve površine. Čeprav ne največja, sta v Mariboru in Ljubljani najpomembnejša Grajski in Prešernov trg. Ležita pač v samem križišču pešpoti. Grajski je namenjen aktivnemu druženju, Prešernov bolj pasivnemu opazovanju, .

Obe mesti se ponašata z zgodovino, obe tudi z gradom. Ah, na hribu Piramida nam je bila nekoč obljubljena vsaj silhueta gradu, ker resničnega že dolgo ni več, ljubljanski Grad pa je s svojo brežino izkoriščen kot čarobna kulisa mestnemu dogajanju.

Za mlade in stare je poskrbljeno tudi s fizičnega pogleda. Na mariborskem Trgu svobode je že tradicionalno postavljeno montažno drsališče, ki je zvečer premajhno za kaj več kot srečanje s prijatelji. Ljubljanski Kongresni trg ima nekajkrat več drsalnih površin, zato pa je tukaj drsanje tudi neprimerno dražje. Obratno razmerje je s smučanjem, Ljubljančani lahko smučajo v mestu, a tista krpa je več kot le nekajkrat manjša od našega (spodaj spet zelenega) Pohorja...

Najbolj razširjena aktivnost tega slovesnega časa pa je srečevanje, naj bo s prijatelji, znanci... Nekaterih ne vidiš celo leto, potem pa naenkrat... In če je takrat poskrbljeno za jedačo in pijačo (lahko tudi v obratnem vrstnem redu), se lahko vse zavleče v prijetno druženje. Tu Maribor ne izkorišča lege ob Dravi (razen v času festivala Lent konec junija), temveč je takšna dejavnost koncentrirana na Trgu Leona Štuklja, prizorišču tudi drugih decembrskih dogodkov. Obrežje Ljubljanice ne omogoča nekih velikih manifestacij, vendar je zaradi lokalov in manjših dogodkov polno ljudi v vseh sezonah.

Zaključek: Mesti v resnici ne moreta tekmovati, ozadje je preveč različno, vsako pa ponuja svoje posebnosti, zato se odpeljite zdoma in si oglejte “tekmeca”. Ljubljančani, pridite do mesta ob Dravi, za jesti in piti je poskrbljeno, pa še koncerti in drugi dogodki (Čarobni desember) so na dnevnem redu! Mariborčani, zapeljite se do mesta na Ljubljanici, tam vse silvestrske lučke gorijo in javne (ulične) razsvetljave sploh ne prižgejo.

PS: Zadnjič smo se dobili na kosilu v znani ljubljanski gostilni. Poleg nas je govorilo slovensko samo še osebje lokala. V Mariboru je drugače, domače ;-)

Prireditev "Kmečki praznik v Svečini" je prišla kot naročena, da smo se v teh lepih septembrskih dneh zavedli narave in letnih časov. Odločili smo se, da gremo "V Svečino na vino!"

Zaradi svojih vin je vasica Svečina znana tudi v prestolnici, čeprav bolj redki vedo, kje natančno se nahaja. Vendar tisti, ki imajo radi čudovito naravo in zdravo hrano, s tem nimajo težav. Odpravijo se tja nekam na severovzhod Slovenije, kjer je blizu državne meje in nedaleč od srčka, enega turističnih simbolov slovenske kulturne krajine, omenjeni kraj! V res mali vasici pa prireditve ni bilo težko najti, saj se je današnji prvi dan praznika odvijal po celem naselju in še izven njega.

Zbor vinskih kraljic nas je opomnil, da ne smemo pozabiti na pokušino sladkega mošta, špalir plesnih kraljic pa je poskrbel še za pašo za oči.

Od gneče v osrčju Svečine se je vila kača obiskovalcev proti Svečinskemu gradu. V avli gradu so bile predstavljene trte, ki rodijo v teh krajih. Lege vinogradov v tem delu Slovenije so vrhunske, zato so takšna tudi vina. Tole spodaj je samo ozek izbor predstavljenih...

Ko smo se vračali z gradu, je bilo v Svečini še več obiskovalcev. Dogajanje na vhuncu! A ni kaj, zaradi otrok se moramo odpraviti domov. Ja, če bi bili tu še dlje, bi nas morda zasrbele tudi pete.​
​

Na svidenje, Slovenske gorice! Saj znamo priti tudi brez posebnega povabila ali praznika. Če ne gre drugače, pa na katerega od bolj ali manj znanih kmečkih turizmov...

PS: Malce sem pogrešal goste iz Francije. Tako so navdušeni nad Srcem v vinogradu, da njegovo fotografijo objavljajo celo v lastnih reklamnih gradivih, pa sploh ne vedo, da leži v Sloveniji in je v naravi še lepši kot fotošopan ;-)

Ena od (številnih) prednosti naše domovine Slovenije je prav gotovo njena "majhnost". Že v šoli smo se učili, da lahko isti dan plavaš v morju in smučaš v planinah. Vsa ta raznolikost je predvsem pomembna, kadar se gremo turiste. Kot večina naših izletov je bil tudi tokratni le enodneven, pa zato ni ponudil nič manj zanimivosti za oko in občutkov za dušo.

Solčavska panoramska cesta je izredno razgibana pot, ki s potekom po obrobju gore Olševa omogoča užitke za telo in dušo. Posamezne točke predstavljajo izhodišča za pohodništvo, pogledi na gorske vršace pa krepijo dušo (tudi tistim, ki jo prevozimo z avtomobilom). 

Narava je tukaj lepa in kruta hkrati. Ko se dolga zima umakne, travniki hitijo s cvetenjem. Če preko največjega "živega" plazu v Sloveniji (Macesnikov plaz) ne bi postavili začasnega mostu, bi bili ti kraji praktično odrezani od sveta.

Pravo križišče interesov predstavlja zaselek Podolševa okrog cerkve Svetega Duha. Kraj je odlično izhodišče za planinske pohode na okoliške vrhove Olševo (glavni vrh 1.929 m), Raduho (2.062 m) ali Peco (2.126 m). Verjetno pa je (vsaj turistom) najbolj zanimivo arheološko najdišče Potočka zijavka, leži na nadmorski višini 1.675m in je od zaselka oddaljeno dobro uro hoje. Ledenodobni lovci izpred 35.000 let so v jami pustili predvsem koščene konice in kamena orodja, kot posebnost pa štejejo piščali iz kosti jamskega medveda.

Pod cerkvico Svetega Duha stoji na nadmorski višini 1.235 metrov turistična kmetija Strevc - Selišnik. "Na Strevčovem" so znani po štrukljih in enolončnici, pa žlikrofih, štrudlju, savinjskem želodcu, siru ter čajih in gobah. Ker nismo bili najavljeni, je bila malica suha, a brez porcije odličnih skutinih štrukljev se nismo pustili odgnati ;-)
Pogled izza mize na okoliške vrhove pa je vreden več kot hotelske zvezdice!

Za razglede pravzaprav ni važno, kako se obiskovalec tega odmaknjenega delčka sveta premika (peš, kolo, avtomobil), v vsakem primeru si je potrebno vzeti čas! Vsaka cezura v gozdovih, skozi katere je speljana cesta, pomeni okno na alpske vrhove, ki so konec maja marsikje še vedno lepo odeti v sneg. In čisto spodaj ležeča tako opevana ledeniška Logarska dolina se mi zdi z višine zaradi sijoče travnato zelene barve še toliko bolj veličastna.

Med naravne znamenitosti Solčavskega spada tudi mineralni izvir kisle vode blizu Kmetije Klemenšek. Čeprav je skrit pod cesto, je pot do njega urejena, zato smo vodo tudi poskusili. Vsi napori "popotovanja" skupaj z vodo tako posebnega okusa so bili zame preveč. K sreči smo kmalu našli novo panoramsko počivališče, ki sem ga jaz kljub razgledu izkoristil za počitek.

Sonce se je počasi spuščalo, ko smo se že skoraj zapeljali mimo domačije s takim razgledom. "Tule bi se pa z veseljem izključil iz vsakdanjega stresa" so mi pritrdili tudi vsi moji. Kaj naj, zavili smo na dvorišče. Pričakala nas je nasmejana gospodinja in naštela toliko dobrot, da smo prosili za ponovno predstavitev kulinarične ponudbe. Turistična kmetija Žibovt je znana predvsem po mlečnih izdelkih, za katere prejemajo priznanja na državni prireditvi "Dobrote slovenskih kmetij". Čeprav spet nismo bili naročeni, smo dobili alpsko pito in jogurt s sadjem, povrhu pa še recept za pito. Bojim se, da bom kljub temu na pito doma še dolgo čakal, saj ga pri nas ni junaka, ki bi si upal konkurirati slastno mehki piti "Na Žibovčem."

"Naporno potovanje" je bilo za nami, ko smo prispeli v dolino. Lej no, Solčavska panoramska pot se konča prav na začetku Logarske doline? Prepozni, da bi zavili še vanjo in obiskali slap Rinka, smo le preverili, če se škotsko govedo mirno pase po zelenem dnu doline, ter jo mahnili proti domu.

Dodatne informacije:
Pred odhodom na pot smo preverili spletno stran Solčavske panoramske ceste
​

Tam daleč na vzhodu Slovenije ležijo med Pohorjem in Panonsko nižino vinogradniški griči, imenovani Slovenske gorice. To je tisti del Slovenije, kjer je v zadnjih dvajsetih letih nastalo največ malih občin. Saj niso skregane med sabo, še vedno sodelujejo predvsem na družbenem področju, a politično preoblikovanje jim je pospešilo razvoj lokalnih središč in komunalno urejanje. Eno takšnih središč je Jurovski Dol, občinsko središče občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Krasi ga v okviru projekta Ureditev vaškega jedra Jurovski Dol prenovljen trg. Na avtohtono ohranjeni podobi prenovljene ploščadi najbolj izstopa župnijska cerkev Sv. Jurija z osrednjo gotsko ladjo iz leta 1501 in stranskima baročnima kapelama ter ravnokar prenovljena ploščad z obnovljenimi stavbami na njej. Poleg cerkve stojijo na trgu še gostilna Špindler, župnišče, Slomškov dom in Kulturni dom, za cerkvijo pa leži s kamnitim obzidjem obdano pokopališče. Na Dnevih slovenskega turizma 2016 je bil Jurovski Dol s Hajnčevo potjo ocenjen kot drugo najlepše trško jedro v Sloveniji.

V okviru krajevnega praznika z naslovom Jurjevi dnevi poteka veliko dogodkov. Za sam kraj je verjetno najpomembnejša slavnostna proslava ob krajevnem prazniku, zaradi bogatega programa pa sem si jaz izbral obisk prireditve Izbor Jurjevega vina.

Za izbor Jurjevega vina je bil objavljen javni poziv s točno določenimi pogoji, ki jim mora ustrezati vino v konkurenci - od kvalitete vina do porekla in minimalne količine... Izbrano vino bo namreč služilo v protokolarne namene župana in Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah.

Ocenjevanja so se vsi lotili resno in zavzeto. Ocenjevali so župan, predstavniki občinskega sveta in občinske uprave, vinogradniki in enolog, vsi s ciljem - izbrati najbolj "všečno vino". Kontrolirala sta jih točkovalna in nadzorna komisija. In jaz, s svojim fotoaparatom in svojim kozarcem ;-)

Prva runda je bilo točkovalna, vsak vzorec je dobil določeno število točk. Iz njega bi se morali trije z najvišjo oceno uvrstiti v nadaljevanje. Zaradi izenačenosti so šli dalje štirje. Ocenjevalci pa so tokrat vzorce ocenili enkrat z leve proti desni, drugič z desne proti levi. Nikdar ne bi verjel, da so lahko ocene tako odvisne od vrstnega repa pokušanja!

Videlo se je, da sem amater in začetnik. Vse je šlo prehitro... Dvigniti kozarec proti svetlobi, preveriti barvo, narediti požirek, oceno zapisati, nabosti košček kruha in sira, napraviti požirek vode - hej, kaj nisi prišel s fotoaparatom, kaj ne boš nič slikal? Saj pa ja nimam deset rok.

Predsednik komisije je po preveritvi objavil rezultate. Tokrat je zmagal rumeni muškat vinogradništva Križovnik, zato si je vinogradnica "zaslužila" fotografijo z županom. Zakaj "tokrat"? Zmagovalna vina se menjajo, lanski zmagovalec letos ni smel več kandidirati...

Prijeten dogodek me je opomnil, da se tudi v Slovenskih goricah skrivajo zanimivosti tako na področju narave in kulture kot kulinarike. Ponovno moram priti, najprej zaradi ogleda cerkve, za katerega tokrat ni bilo časa, potem pa tudi za obisk katerega od vinogradnikov. In seveda kmetije Križovnik! Njihovo vino se pri nas doma ne bo uspelo pokvariti od starosti!

Mislim, da ima kolega Aleš "zveze", saj je dobro obveščen in me je obiskal z idejo, da greva na pivo na drugi konec mesta, k Porscheju v Košakih. Ker sem vljuden, sem seveda privolil. Da gre istočasno za pivo in klobasice, je seveda čisto postranska zadeva.

Na tak dogodek je potrebno iti z dobro voljo in pametno glavo. To lahko dokažemo z uporabo javnega prevoza. No, tale hlapon je sicer čakal na mariborski železniški postaji, a se ni premaknil. Mestni avtobus zadaj pa naju je že čakal.
​Prihod v Melje pa je pomenil šok - kolikor avtov, toliko ljudi ne bo pilo? Težko verjamem, saj so imela vozila v glavnem domače registracije.

Ansambel Victory in Natalija Verboten so poskrbeli za lahkotnejše tone.

Vrhunec večera je bilo odkritje novega Amaroka (na zgornjih fotografijah še pod pregrinjalom). Klik na spodnjo sliko pa te poveže do uradnega razkritja...

Direktor Porscheja Maribor je povedal, da je tukaj s svojimi sodelavci. Če je s tem mislil tudi na sodelavke in so to simpatične gospodične s spodnjih sličic, si grem takoj kupit Fauveja. Tako bom tudi jaz postal njihova stranka. Prav radoveden sem, kako znajo vrteti šraufencigerje ;-)

Čas za ples, preste in pivo. Da se ni videlo, koliko ga kdo nese, pa je organizator obiskovalce občasno pustil v temi ;-)

Točiti pivo v superce je bila pametna poteza. Ne bojiš se, da ga bo hitro zmanjkalo. Ko pa prideš domov, na vprašanje žene "Koliko si jih zvrnil?" mirno odgovoriš "Par!"

Konec dober, vse dobro. Hrana in pijača nista pustili posledic, domov smo prišli še isto noč. 

Organizatorju pa dva nasveta:
1. Je tako težko poklicati na mestni potniški promet in poskrbeti, da na tak dan na relaciji center - Porsche neprekinjeno vozi avtobus? Na prvi pogled je bilo v dvorani nekaj tisoč ljudi, pred ograjo pa stotine avtomobilov. Le kako so (se) vsi pripeljali domov? Ena literca je za večino dovolj, da napihajo...
2. Kot arhitekt sem opazil, da imate z opremo toaletnih prostorov manj izkušenj kot pa z avtomobili. Pustite plastične zabojnike ženskam, moškim pa (po vzoru s tujih avtocest) postavite 20 metrsko pločevinasto tablo z direktnim odtokom v kanalizacijo. Drugi dan je potrebno le počistiti in pospraviti tablo, ne pa razkuževati dvorišča...

"Tuli z volkovi!" Kako res je to v mojem primeru! Kot "pravi" Mariborčan navijam za NK Maribor in hodim na Lent na trgatev Stare trte. Tudi danes smo imeli ta praznik, pa naj povem, kaj je novega...

Neverjetno, kako se trta vsako leto znova razraste, pa je je vendar en sam star štrcelj, če prideš pozimi do hiše, ob kateri raste. Tale 400-letnica je trdoživa kot kopriva, le veliko več nam ponuja!

Da pridejo do zrelih grozdov, ki se šopirijo pod okni v prvem nadstropju, si trgači pomagajo z lestvami. Vedno jih je hecno gledati, ko se zibljejo na prečkah, ampak s škarjami so pa res spretni.

Čeprav raste Stara trta v mestnem središču, so za čas zorenja grozdnih jagod postavili klopotec. Mislim, da je tukaj trti nevarnejša mularija kot pa škorci. A na tak praznični dan so vsi prijazni drug z drugim, še tale lojtrnik je smel pripeljati tja, koder normalno avtomobilisti bentijo nad pešci.

Breg na Lentu so pravzaprav za svojega vzeli labodi, ki se očitajoče šopirijo, ča želiš občudovati reko Dravo brez nekaj koščkov kruha zanje. Ob vsej množici obiskovalcev se niso upali priti iz vode, malo so pogledovali na breg, potem pa užaljeno odplavali. Danes pač ni njihov dan.

Jasno, da so ob takem dogodku postavljene tudi stojnice. Z vinom, sadjem, kar pač ponuja jesen, in hrano, kot jo znajo pripraviti le pridne (ženske) roke. Navkljub polnemu loncu zelja in klobas pa so tokrat poglede ukradle gibanice - tale na levi je prleška iz kvašenega testa, ona desna pa je iz Slovenskih goric in vlečenega testa. Katera je boljša? Danes desna ;-)

30. septembra in 1. oktobra je trgovina Pivarna organizirala menda že tretji festival piva v Mariboru z namenom, da predstavi najboljša piva "craft" pivovarjev iz širše regije in s spremljevalnim dogajanjem razvija kulturo pitja piva. Lokacija na Glavnem trgu se mi je zdela posrečena, saj deluje urbano,  privlačno, pa tudi lahko je dostopna.

Na festivalu piva se ne pije voda z okusom, so mi rekli pri blagajni, in sem se pustil prepričati. Peliconovo pivo (Out of China iz Ajdovščine) ima zanimivo rdečkasto barvo, še boljši okus, eni pravijo, da je rahlo grenko, a sam mislim, da mora imeti močnejša barva tudi izrazitejši okus.

Organizator me je povabil na prireditev, zato sem si rekel, da ne smem domov po prvem kozarčku. Za pokušino je bilo namreč možno natočiti po pol deci posameznega piva, na voljo pa jih je bilo preko sto! Tako sem se odločil, da vztrajam. Hm, nisem ravno v formi. Na programu je pisalo "Pivo in burger gresta z roko v roki" in sem se jim zaupal.

Eden od ponudnikov je bila tudi kavarna Nana na vogalu Gosposke ulice. Goveji burger so pripravili pred mojimi očmi. Ostalo je samo še iskanje prostora, kjer bi lahko vso dobroto tudi gosposko pojedel. K sreči je bilo popoldne manj ljudi kot zvečer in je bilo najti klop celo lažje oziroma hitreje kot čakati v vrsti pred stojnicami.

Dokaz, da "sprehod" človeka zlakotni... Malce mi je nerodno, a verjemite, da je burger dobro izgledal (preden sem seveda planil po njem). Mehko meso, mehka bombeta, polno zelenjave, sira in slanine, še sedaj se mi cedijo sline. Kaže, da je bil tudi chili con carne okusen...

Priznam tudi, da ne vem več, katere vse sorte sem poizkusil. A tegale zadnjega se še dobro spomnim, češnjevo sadno pivo. Da lahko pivo tako lepo diši in nima okusa po alkoholu, je kar težko razumeti. Resda ni bilo močno (le kje se je izgubil tisti "kraft"), a mirno bi mi ga lahko podtaknili kot sok. Aha, vračam se v formo? Lahko tako misliš, a le, dokler ni treba vstati! Kdo je zvaril to pivo, ne vem več :(

Tale me je opazoval, dokler nisem zapustil prizorišča. Še zdaj razmišljam, ali mi je zavidal, ker sem "guštiral" , ali pa je omagal prej kot jaz ;-)