Boč

Čudovit sončen teden je za nami, kakšen bo naslednji? Najprej izkoristimo ta konec tedna, potem bomo pa videli, smo si rekli in se odločili, da si od blizu ogledamo "gorovje" Haloze. 

Vsaka pot ima svoj začetek, naša pri planinskem domu na Boču.
​Nadmorska višina? V višini parkirišča  pri planinskem domu.
Kam? Levo 35 min, desno 35 min. In smo se odločili za krajšo ;-)

Najprej je pot vodila po cesti, nato po gozdni cesti, se zožala v z listjem pokrito gozdno stezo, nakar je ostalo samo še kamenje, ki bi ga verjetno z veseljem preskakovale koze. Mi smo grizli svoja kolena...

Dereze in cepine smo pustili doma. Z njimi bi si lahko storili več hudega kot koristnega! Nekaj malega za pojesti, na vsak način premalo za popiti pa smo imeli s sabo. Česar zagotovo nismo imeli dovolj, pa je bila kondicija. Dokler hodiš po ravni cesti, še nekako gre, ko pa se začne pot vzpenjati, so moteče predolge vezalke, drseče listje in si skoraj odveč celo sam sebi...

Na pot smo se odpravili, ker sem obljubil, da bo na vrhu hriba star lesen stolp, ki bo omogočal čudovite poglede.
Ne vem, kaj je narobe z mojim spominom, a do TV stolpa se ne da, saj ga varujejo vojaki (ki jih sicer nismo videli), tam, kjer sem pričakoval lesenega, pa je obnovljen kovinski. No ja, je deloval vsaj bolj stabilno.
Razgled? Ta pa ja, splačalo se je! Bilo je tako lepo, da sem celo pomislil, da bi prišli kdaj že zjutraj, ko so barve bolj polne in se po dolinah še vidijo meglice. Popoldne temu ni več tako, a nagrada je bila vseeno vredna truda!

Pogled proti zahodu...

Pa še na drugo stran na Dravinjske gorice proti Ptujski gori...

"Ne, nazaj ne gremo po isti poti, če obstoja kakšna druga!" sta rekla moja spremljevalca. Ker bi to tudi meni bolj odgovarjalo, sem se uklonil in smo se vrnili po vzhodni smeri (se sliši dovolj alpinistično?). Tik pod vrhom še strma pot je ponujala dovolj kamnov in drevesnih korenin, da nam ni drselo. Kmalu pa smo prišli na položnejšo stran hriba, kjer je bilo po stezi veselje hoditi. Ko smo prišli do z listjem pokrite ceste, smo vedeli, da smo na konju (beri: blizu koncu oziroma začetku naše poti!).

Naučili smo se, da kažipotom ni za zaupati. Dol grede kažejo še dokaj v redu, gor pa nikakor ne. Je razlog v obutvi ali pač v dolžini počitkov, postankov za fotografiranje in pogovorov, ki jih mi opravimo med potjo? Vseeno, mi gremo naprej...