Tak velik praznik, pa ne morem (smem) sodelovati? Čakam namreč na pregled, saj se stanje po desetih dneh ne izboljšuje. Res so še dopoldne poklicali iz zdravstvenega doma in naju naročili za popoldanski pregled. Morda me bodo potolažili, da je bolečina v prsih zaradi premalo gibanja? Res pa je, da bolečino čutim le, kadar ne ležim. Torej ne ves čas. Danes sem imel dopoldne tri službene telefonske razgovore, po vsakem sem potreboval uro ali dve počitka!

S pregleda sem se vsaj jaz vrnil z mešanimi občutki. Pljuča so čista, kar je gotovo najbolj pomembno. “Ampak tako se ne počutim,” sem pokomentiral. In dobil tolažbo, da bo tako še kar nekaj časa, verjetno kak mesec.

Pred desetimi dnevi mi je gospa z NIJZ rekla, da bom enkrat v teh dneh že verjetno zdrav. Ko bi se ji le besede uresničile! Počutim se namreč slabše. Tudi žena, saj je bolečina v križu popustila, diha pa tako, kot jaz - težje. Morda bi bilo treba poklicati zdravnico? Seveda, saj so rekli, da jih moramo obvestiti o vsaki spremembi na slabše! 

Kaj se zgodi, če naju po pregledu pošljejo v bolnico? Upam, da je za naju zmanjkalo postelj, saj otrok ne moreva pustiti samih doma! Ali pa se vsakodnevno menjava ?:-)

Zjutraj je klical odrasli sin, da poizve, kako smo. Par stvari bi prinesel z doma, saj živi na deželi, pa še v trgovini se bo prej oglasil, če nam je zmanjkalo kruha… Dobrodošel, sinko, ti le pridi. Žal ti ne bomo izkazali gostoljubnosti, kot je treba :-(

Res kar nekaj časa nismo opravili velikega nakupa, tako da smo bili veseli vsega, od solate do marmelade. Pa še kostanj nam je spekel in olupil! Popoldne bomo naredili piknik in se delali, da smo normalni mi, normalna jesen… Mi se ne damo!

Poznaš užitek, ko se zbudiš, nad tabo modro nebo (no ja, ne direktno, pogledati sem moral skozi okno), ti pa pod toplo odejo v prepričanju, da si sposoben premakniti svet. A nekako ne moreš vstati. Danes je nov dan, začne se zjutraj! Še vedno nič. Potem pa pokliče žena, če pridem na zajtrk, ker je deset preč…

Postal sem netipičen(*) upokojenec - po zajtrku sem šel počivat, po kosilu sem šel počivat, vmes pa še ugotovil, da so Američani že dobili novega predsednika, ki mu naš ne more čestitati, ker je že prejšnjemu :-(

(*) Opomba: Zakaj netipičen? Tistim, ki jih poznam jaz, se vedno mudi in so stalno v akciji, čeprav imajo toliko časa kot jaz…

Čudovit dan! Zunaj je sijalo sonce, da je bilo še srce bolj veselo, moji so bili aktivni, da jih je bilo veselje pogledati, od mene pa nihče nič ne zahteva. Samo slučajno sem se spomnil na službo, preveril pošto, nihče nič ne pričakuje, in imel sem čisto vest! In če bo to trajalo še par dni, ne da se stanje komurkoli poslabša, bo edini pravi minus tanjša kuverta.

Še dobro, da je žena tedenski nakup že sama opravila. Danes bi bilo drugače treba v trgovino. Nak, avto je parkiran na dvorišču in jaz ga ne peljem več ven. Poklicala je prijateljica in se ponudila, da nas oskrbi. Še moj najstarejši je pripravljen poskrbeti, da nas ne pobere od lakote. Hvala vama, trenutno imamo še vsega, vem pa ne, če ne bomo od dolgočasja preveč jedli. Zdravnica nam je namreč vsem zapovedala karanteno!

Kolegica ima po šestih dneh še vedno 38 stopinj vročine, zato me je malo strah. Menda zadeva ni linearna, lahko se tudi kasneje poslabša. Jaz najbolj “trpim” zaradi utrujenosti, spal bi lahko 25 ur na dan. Kakšen glavobolček in boleče grlo pa sem v življenju že imel, še preden je bila za to odgovorna korona.

Ko se zjutraj zbudim, med nama leži še najmlajša. Najprej panika, potem pa se spomnim, da sem v naši družini jaz najbolj na udaru, taki mali pa sploh nočejo reagirati, samo trosijo. Dobro, počakajmo na razplet! Ni bilo treba dolgo čakati, dan se še ni niti resno začel, pa so me že poklicali in povedali, da sem pozitiven. Glavobol je takoj postal močnejši, grlo še malo bolj zabasano! Nemudoma sem napisal mail zdravnici, da bo vedela, kako “hudo” je z mano.

Sedaj sem pa zares bolan, sem se odločil in ostal v postelji. Napisal nekaj mailov in smsjev onim, ki se jih spomnim iz zadnjega tedna, saj v tem tednu sem samo doma. Potrdil covid na telefonski aplikaciji. Morda pa bo komu, ki sem ga srečal prejšnji teden na mostu, le pognalo nekaj strahu v kosti. Za mojo situacijo je pisalo “low risk”. Pa ne vem, ali sem jaz tako zelo občutljiv ali pa aplikacija podcenjuje zadevo?

A kaj, ko me začne čez nekaj časa mučiti križ? Treba je vstati, se sprehoditi, iti malo za računalnik (malo preveriti pošto in spet dopisati kakšen tekst). Pa čajček, kot da bi kaj pomagal. Ampak domačega šnopsa nimam, čeprav sem prepričan, da ta pa bi !:-)

Popoldne je zdravnica poklicala. Pozanimala se je, kako je bilo, kako je, kaj je z mojimi najbližjimi. Ne vem, kako naj se v stanovanju izoliram, a me potolaži, da so dobili zaradi mene covid tudi že vsi drugi in jih po novem sploh ne testirajo več. Ker so moji.

Deževen dan, da najraje sploh ne bi vstal iz postelje. Dolžnost kliče, zato se vsedem v avto in odpeljem proti testnemu centru. Menda bom lahko vse opravil kar iz avtomobila? To me pravzaprav ne moti, se vsaj ne bom (dodatno) okužil.

​Grozno! Ko mi je gospa v skafandru počasi potisnila tisto paličico v nos in šla globlje in globlje, sem izpustil samo nebogljen zvok. Ampak preživel pa sem.

Spet me je aktivnost spodbudila, da sem se v domači pisarni lotil pisanja oziroma dopolnjevanja projektov. Samo malenkosti, saj nisem dovolj koncentriran, da bi lahko dolgo sedel, ampak nekaj poročil sem pa le dopolnil. Ko bom spet “pravi”, bom vendarle imel nekaj manj dela.

Glavobol pa sem danes čutil na levi arkadi, ne na čelu ali zatilju :-)  Drugih sprememb počutja ni.

Dodatno vprašanje zdravnici napiše žena - “Kaj je z družino? Nihče nima podobnih simptomov, v stanovanju se je tudi težje izolirati, če nismo prepričani v resnost položaja. Smejo ostali člani družine med ljudi?” In zdravnica pokliče, se pozanima o mojem stanju, počutju družine. Ko izve, da sem bil prejšnji teden v družbi kasneje pozitivnih, je prepričana, da je njej vse jasno, in obljubi, da me bo naročila na testiranje. Že čez nekaj ur me pokličejo, da se zmenimo za jutri.

Dogovor (čeprav ni zrasel na mojem zeljniku) mi je dal toliko moči, da sem se vsedel za računalnik in dopolnil eno poročilo, ki ga pišem že dneve. Kar ponosen sem bil sam nase…

Po včerajšnjem večernem zdravilnem čaju (z veliko ingverja, a žena je pozabila dodati vodko) sem spal kot dojenček. Ampak to sem želel nadaljevati tudi danes čez dan! V službo / pisarno v naslednjem času sicer ne nameravam, organiziral sem si delo od doma. Brez celega človeka pa to ne gre, zato sem poklical osebno zdravnico. Oziroma le klical, saj se ni javila. Zakaj bi pa jaz imel več sreče kot drugi?

Ampak moja zdravnica je mlajša od mene, torej obvlada elektronsko pošto! In sem ji pisal: “Vljudno prosim, da mi daste napotke - smem ven, kaj z izolacijo doma (cele dneve smo skupaj, torej so se nalezli že vsi moji, če imam karkoli nalezljivega)? Kot rečeno, se ne počutim tako slabo, kot predvsem utrujeno…”