Čarobni december, Maribor in Ljubljana

Zadnji mesec v letu je drugačen. Razlog ni le v kratkem dnevu (če je vreme slabo, ga lahko merimo v le par uicah) in nizkih temperaturah. Pozitivni občutki se porajajo zaradi treh družinskih praznikov (in državnega), šolskih počitnic in pa dogajanja. Ja, čas je kar napet - srečanja v takšni in drugačni obliki, prireditve za male in velike se vrstijo v količini, ki ji je nemogoče slediti.

Grajski trg je večerno prizorišče žive glasbe.

Škoda, da kostanjarji pridejo, ko mošta že zmanjkuje.

Salon uporabnih umetnosti gosti "komorne" zasedbe.

Skoraj deset let sem Mariborčan. Ne, to ne pomeni, da znam govoriti mariborsko, čeprav razumem (praktično) vse, navijam pa za vijolične! In rad imam mesto Maribor. Verjamem, da je to močno povezano z domovanjem, saj vse ni za občudovati. Gospodarstvo, ceste, mestno politiko in še nekatere takšne žalostne zadeve poskušam sproti spregledati. In če k temu pripomore še vreme (glej spodnjo sliko!), to sploh ni težko!

Silvestrsko opoldne, Lent, Maribor, 31. 12. 2017

Včasih težje, večkrat pa lažje se osredotočam na pozitivne strani bivanja v štajerski prestolnici. Ne, nisem noj, videl sem tudi druge kraje, a kompaktnost mariborskega starega, urbanega dela mesta ima še toliko potenciala. No, pa smo tam! Ne bom govoril o imenih, a veliko Mariborčanov potuje okrog in se navdušuje, zato sem se odločil narediti kratko primerjavo med decembrskim pouličnim dogajanjem v Mariboru in Ljubljani skozi okrašenost obeh mest.

Osrednja peš cona v obeh mestih je svetla tudi zvečer. Mariborski sceni sicer pomaga tudi ulična razsvetljava, ljubljanskih letečih objektov je za razsvetljavo peš cone dovolj. Pa v obeh mestih se sprehajalec izgubi v temo, ko zavije z glavne na drugo stransko cesto.

Javni prostor definirajo peščeve površine. Čeprav ne največja, sta v Mariboru in Ljubljani najpomembnejša Grajski in Prešernov trg. Ležita pač v samem križišču pešpoti. Grajski je namenjen aktivnemu druženju, Prešernov bolj pasivnemu opazovanju, .

Obe mesti se ponašata z zgodovino, obe tudi z gradom. Ah, na hribu Piramida nam je bila nekoč obljubljena vsaj silhueta gradu, ker resničnega že dolgo ni več, ljubljanski Grad pa je s svojo brežino izkoriščen kot čarobna kulisa mestnemu dogajanju.

Za mlade in stare je poskrbljeno tudi s fizičnega pogleda. Na mariborskem Trgu svobode je že tradicionalno postavljeno montažno drsališče, ki je zvečer premajhno za kaj več kot srečanje s prijatelji. Ljubljanski Kongresni trg ima nekajkrat več drsalnih površin, zato pa je tukaj drsanje tudi neprimerno dražje. Obratno razmerje je s smučanjem, Ljubljančani lahko smučajo v mestu, a tista krpa je več kot le nekajkrat manjša od našega (spodaj spet zelenega) Pohorja...

Najbolj razširjena aktivnost tega slovesnega časa pa je srečevanje, naj bo s prijatelji, znanci... Nekaterih ne vidiš celo leto, potem pa naenkrat... In če je takrat poskrbljeno za jedačo in pijačo (lahko tudi v obratnem vrstnem redu), se lahko vse zavleče v prijetno druženje. Tu Maribor ne izkorišča lege ob Dravi (razen v času festivala Lent konec junija), temveč je takšna dejavnost koncentrirana na Trgu Leona Štuklja, prizorišču tudi drugih decembrskih dogodkov. Obrežje Ljubljanice ne omogoča nekih velikih manifestacij, vendar je zaradi lokalov in manjših dogodkov polno ljudi v vseh sezonah.

Težko oziroma nemogoče je primerjati koncertno ponudbo obeh krajev, če obiščem enega od njih le za vikend. A prijatelji pravijo, da v Ljubljani nič ne zaostajajo za štajersko prestolnico. Verjamem, saj imamo dovolj kvalitetnih glasbenikov (ne glede na okus poslušalcev), ki znajo privabiti publiko. 

Zaključek: Mesti v resnici ne moreta tekmovati, ozadje je preveč različno, vsako pa ponuja svoje posebnosti, zato se odpeljite zdoma in si oglejte “tekmeca”. Ljubljančani, pridite do mesta ob Dravi, za jesti in piti je poskrbljeno, pa še koncerti in drugi dogodki (Čarobni desember) so na dnevnem redu! Mariborčani, zapeljite se do mesta na Ljubljanici, tam vse silvestrske lučke gorijo in javne (ulične) razsvetljave sploh ne prižgejo.

PS: Zadnjič smo se dobili na kosilu v znani ljubljanski gostilni. Poleg nas je govorilo slovensko samo še osebje lokala. V Mariboru je drugače, domače ;-)

​Fotografije: ©2017 Olesya Kirn & ©2017 Rasto Kirn