Ob branju slovarjev mi sploh ni več jasno, ali smo zaradi corona virusa v izolaciji ali v karanteni. Na vsak način smo osamljeni, kar ni vedno slabo, pa saj nismo zares sami (vsaj ne vsi).
Fizično zame služba med “prej” in “potem” skoraj ne predstavlja neke strašne razlike. Dokler sem vsakodnevno hodil v pisarno, na poti nisem srečeval znancev, s katerimi bi poklepetal, čez dan sem delal v pisarni, v kateri imam samo enega sodelavca, zaradi bližine službene šefice sem včasih celo pozabil pogledati skozi okno, na poti domov se mi je mudilo, da bi lahko videl otroke, še preden gredo spat. Aja, pozabljam na kakšno kavico s sodelavkami, če se slučajno med delom najde kaj časa tudi za to. Ni pa to vsakodnevno.
In sedaj smemo (ali morda celo moramo?) delati od doma. Večino stvari se resnično da postoriti na daljavo, če je narava dela pisarniška. Pomaga, da imam mizo in računalnik doma, da sem se na to pripravil s tekstualnimi in grafičnimi podlagami, marsikaj pa najdem tudi na spletu. Fizično torej večjih težav ni. Razen dostop do interneta, ta pregoreva od jutra do večera.
Ampak tudi šole in vrtce so zaradi koronavirusa zaprli. Torej tudi otroci “delajo” od doma. Ker imajo tako izolirani še preveč energije, jih je potrebno usmerjati. Učiteljice in vzgojiteljice so daleč. Prve se sicer trudijo s podajanjem snovi preko spleta in kontroliranjem poteka te tudi za njih nove oblike dela, a naš mali potrebuje nadzor, sicer pozabi, zakaj sedi za mizo. Najmlajša pa počne kot on - če se on uči, ona mirno riše, če njega razganja, bo še bolj kričala tudi ona. Žena je torej ostala doma z dodatno nalogo - animacija otrok in pozitivno usmerjanje, obenem pa s tem meni omogoča delo. Tako se lahko koncentriram skoraj kot v službi. Če ne bi vsake toliko postal lačen, bi mirno oddelal šiht v enem zamahu. Verjetno je kriva bližina hladilnika ali pa gostoljubje družinske šefice, da je prekinitev več ;-)
Fizično zame služba med “prej” in “potem” skoraj ne predstavlja neke strašne razlike. Dokler sem vsakodnevno hodil v pisarno, na poti nisem srečeval znancev, s katerimi bi poklepetal, čez dan sem delal v pisarni, v kateri imam samo enega sodelavca, zaradi bližine službene šefice sem včasih celo pozabil pogledati skozi okno, na poti domov se mi je mudilo, da bi lahko videl otroke, še preden gredo spat. Aja, pozabljam na kakšno kavico s sodelavkami, če se slučajno med delom najde kaj časa tudi za to. Ni pa to vsakodnevno.
In sedaj smemo (ali morda celo moramo?) delati od doma. Večino stvari se resnično da postoriti na daljavo, če je narava dela pisarniška. Pomaga, da imam mizo in računalnik doma, da sem se na to pripravil s tekstualnimi in grafičnimi podlagami, marsikaj pa najdem tudi na spletu. Fizično torej večjih težav ni. Razen dostop do interneta, ta pregoreva od jutra do večera.
Ampak tudi šole in vrtce so zaradi koronavirusa zaprli. Torej tudi otroci “delajo” od doma. Ker imajo tako izolirani še preveč energije, jih je potrebno usmerjati. Učiteljice in vzgojiteljice so daleč. Prve se sicer trudijo s podajanjem snovi preko spleta in kontroliranjem poteka te tudi za njih nove oblike dela, a naš mali potrebuje nadzor, sicer pozabi, zakaj sedi za mizo. Najmlajša pa počne kot on - če se on uči, ona mirno riše, če njega razganja, bo še bolj kričala tudi ona. Žena je torej ostala doma z dodatno nalogo - animacija otrok in pozitivno usmerjanje, obenem pa s tem meni omogoča delo. Tako se lahko koncentriram skoraj kot v službi. Če ne bi vsake toliko postal lačen, bi mirno oddelal šiht v enem zamahu. Verjetno je kriva bližina hladilnika ali pa gostoljubje družinske šefice, da je prekinitev več ;-)
 | Kljub trudu moje drage, ki podpira vsaj tri vogale, pa me vest peče in iz tira vrže vsak jok in kreganje. Poskušam se zavedati, da se to dogaja zaradi plišastega zajčka, ki se je skril med odeje in ga ni mogoče najti, ali matematike, ki je je spet več kot ena stran. Če preveč poslušam poročila (ja, spet smo spoznali TV dnevnik) ali berem novice, ugotavljam, da bo to naša nova realnost trajala dlje kot le par tednov. Torej bo potrebna reorganizacija domače pisarne, da z delom ne bom v zaostanku? V skrajni sili grem čez poletje lahko tudi v klet, večina papirjev je itak že tam… |
Pa vi, tisti, ki delate doma? Imate svoj kotiček za delo in si pomagate s slušalkami z glasbo, ali potrebujete kaj bolj separatističnega?
RSS Feed
