Dan arhitektov 2023

Sam se ga ne udeležim vedno, ampak Dan arhitektov je redni, vsakoletni dogodek v organizaciji naše ZAPS - Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Kar nekako navadil sem se na ritem dopoldanskih / popoldanskih predavanj ter slavnostnega zaključka s podelitvijo priznanj in družabnim večerom. In kadar je bilo to v gradu Fužine v Ljubljani, je bil tudi ambient ravno pravšnji (povezave do nekaj spominskih utrinkov na koncu tega zapisa).

Tokrat (v letu 2023) pa se je vse odvijalo v Novi Gorici. Mesto je bilo izbrano v navezavi na Ravnikarjevo leto. Hm, od Maribora je dogodek oddaljen poltretjo uro, ampak v Novi Gorici nisem bil že trideset let, le kaj imajo za pokazati? In sem se odločil...

Zbrali smo se v centru mesta ob maketi središča, menda prvotno oblikovani še pred samim urbanističnim načrtom. Jaz bi jo verjetno pripravil iz stiropora, današnja generacija arhitektov virtualno, kako pa v letu 1947 Edo Ravnikar s sodelavci, sem pozabil vprašati. Glede na takratnega ministra za gradnjo je bila gotovo rdeča.

Prijavljen sem bil za dopoldanski voden ogled mesta. Naši vodiči so nam malo orisali tiste čase, ki so bili polni pričakovanj, poskušali pojasniti realne rezultate (recimo temu modificirane), potem pa nas pospremili v samo srce mesta - na Trg Edvarda Kardelja.

Čeprav tega obkroža nekaj pomembnejših objektov, kot so upravna stavba Mestne občine Nova Gorica, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica ter poslovne in bančne stavbe, pa travnik ne deluje kot mestni park. Naša “čreda” se sploh ni vprašala, če ga je dovoljeno pohoditi. Verjetno nismo bili prvi, ki smo ga obremenili, saj nas ni nihče podil z njega.

V globoki senci Kidričeve ulice, ki bi jo po načrtih morali ponujati javorji, pa je tam več vseh drugih dreves, smo se sprehodili do “Ruskih blokov”, za katere se mi zdi “Ravnikarjevi bloki” primernejše poimenovanje. Izgledajo namreč boljše kot le “socialistično”.

Po vzporedni Delpinovi ulici smo se vrnili na Bevkov trg v strogem centru mesta. V maketi mestnega jedra še ni bilo tolikšnih višinskih poudarkov, kot jih ima mesto sedaj. Za pešce je na Delpinovi dobro poskrbljeno, saj jih je več kot na magistralni potezi skozi mesto. Poleg obilice lokalov imata tudi merilo arhitekture in gostota prometa gotovo s tem kaj za opraviti.

Z Bevkovega trga je sledil kratek skok do naselja Pristava, kjer občina obnavlja Rafutski park. Na vrhu griča Rafut kraljuje frančiškanski samostan Kostanjevica, nas pa so pospremili do Vile Laščak na južnem bregu. Posest združuje dva vrta, vila pa je zaradi samega lastnika, arhitekta Antona Laščaka, zavita v tančico skrivnosti. Laščak je uspel v tujini (kako slovensko!), pred prvo svetovno vojno pa je tu kupil botanični vrt in si zgradil hišo. Vrt je že precej obnovljen, medtem ko sama stavba še čaka finančno boljše čase.

Ja, eden od “vrhuncev dneva” nas je pričakal nasproti stare železniške postaje. Trg Evrope, ki je Italijanom premalo pomemben, da bi Ploščad Transalpino tako preimenovali, je bil naša naslednja točka. Predstavlja eno od prizorišč Nove Gorice v prihajajočem letu 2025, ko bo Nova Gorica Evropska prestolnica kulture.

Dopoldan smo zaključili v centru s kosilom, potem pa se preselili v prostore Mestne občine Nova Gorica, kjer je bil načrtovan uradni program.

Popoldanski program je bil namenjen simpoziju “Enigma Ravnikar - vprašanje prihodnosti arhitekture”. Vsake toliko časa mi pridejo takšne teme čisto prav, da malo izstopim iz banalno realističnega odnosa stranka - arhitekt oziroma stranka - načrtovalec.

Simpoziju so dali vsebino arhitekta Aleš Vodopivec in Miloš Kosec, oblikovalka Barbara Predan in arhitektka Majda Kregar. Priznam, zgodovinski oris življenja, dela in hotenj profesorja Eda Ravnikarja, katerega nekaj predavanj je na ljubljanski šoli za arhitekturo uspela kot ena zadnjih obiskati celo moja generacija, je bil precej zanimiv, saj je bil podan tudi iz ust njegovih učencev in sodelavcev.

Sledila je okrogla miza, ki ni bila to, kar smo pričakovali. Štiri vprašanja in štirje odgovori, pa nič sodelovanja javnosti. Z okrogle mize pa sem vendarle odnesel misel, da je bolje planirati proces za novo kot načrtovati vojno za staro.

In potem naj bi bilo dogajanje vse bolj zanimivo. Večerni program se je začel s filmom Sprava in sinteza, ki ga je ustvaril Alexei Monroe. Izdelek avdiovizualnega umetnika s psevdonimom Sz. Berlin mi bo ostal v spominu, čeprav ga nisem razumel.

Po glasbenem vložku zbora slovenskih arhitektov Arhivox se je nadaljevalo s podelitvijo nagrad.
Zlati svinčnik za odlično izvedbo so dobili

DANS ARHITEKTI Vlatka Ljubanović, Maja Cvelbar, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Katarina Pirkmajer Dešman za Prenovo dveh vrstnih hiš

ENOTA Dean Lah, Milan Tomac, Jurij Ličen, Nuša Završnik Šilec, Polona Ruparčič, Sara Ambruš, Eva Tomac, Eva Javornik, Urška Malič, Rasmus Skov, Sara Mežik, Jakob Kajzer, Peter Sovinc, Carlos Cuenca Solana in Goran Djokić za Bazenski kompleks Češča vas

SVET VMES Jure Hrovat, Ana Kreč in Katja Paternoster ter KOLEKTIV TEKTONIKA Darja Matjašec, Nejc Florjanc in Katja Mali za Vrtec Kočevje, enota Čebelica

MEDPROSTOR: Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap, Samo Mlakar, Katja Ivić, Dino Mujić ter ZVKDS OE Celje: Matija Plevnik za Nadkritje ostalin cerkve Sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji

JEREB IN BUDJA ARHITEKTI, PONTING, PIPENBAHER INŽENIRJI Blaž Budja, Rok Jereb, Marjan Pipenbaher, Tomaž Weingerl ter dr. Dušan Stupar za Most za pešce in kolesarje v Irči vasi

Zlati svinčnik za področje prostorskega načrtovanja je prejela

mag. Jelka Hudoklin s sodelavci: Igor Črnugelj, mag. Radovan Nikić, mag. Zoran Gajski, Jernej Radovac, mag. Irena Hočevar, Tanja Jerin, Izidor Jerala za Ureditev romskega naselja Brezje-Žabjak

Patinasti svinčnik so si prislužili

Aleš Vodopivec in Nena Gabrovec ter Dušan Ogrin in Davorin Gazvoda za Pokopališče Srebrniče

Podeljena sta bila tudi Platinasta svinčnika, ki sta ju prejela prof. dr. Aleš Vodopivec in dr. Aleš Mlakar.

Težko bo pozabiti na točko predstavitve novih ZAPS-ovcev. Vsi so še nasmejani, saj se sploh ne zavedajo, v kaj so zagrizli ;-)

Dan arhitektov vedno pritegne več obiskovalcev zvečer kot popoldne. Zakaj bi bilo tokrat drugače? Pričakoval sem sicer, da nam bodo za večerne pogovore ponudili simpatičen atrij, pa so nas namestili kar v avlo. Verjetno zato, da je ob prihodu teme atrij lahko nudil prostor intimnim pogovorom o urejanju prostora, avla pa širšim debatam o politiki prostora.

Kot še nekaj članov ZAPS sem izkoristil brezplačen avtobusni prevoz, ki nam ga je organizirala zbornica. Mislim, da je bila rešitev modra, saj sem se že na poti lažje povezal s starimi in novimi kolegi. Edini minus je predstavljal odhod iz Nove Gorice, kjer se je po zaključku Dneva arhitektov v občinski stavbi začelo dogajanje zunaj, mi pa smo imeli avtobusni odhod že ob 23. uri :-(

Aha, dogovorjeni prevoz je bil kriv, da nismo zdržali do zjutraj?

Pa drugič...

​Za kolege pa tukaj še malo zgoraj napovedanih spominov:
Dan arhitektov 2019
Dan arhitektov 2016
Dan arhitektov 2015
Dan arhitektov 2011