Prvi spomladanski izlet, 2. del
Slovenija je razgibana, na vsaki vzpetini pa stoji cerkev, vidimo po vožnji skozi to čudovito deželo. Pravzaprav na nekaterih gričih stojijo tudi gradovi, kar smo prejle videli na Vurberku. A v srednjem veku se niso samo vojevali, včasih so tudi uživali. “Pa pojdimo pogledat še kakšen dvorec!” smo si rekli. K sreči stoji ne prav daleč stran sredi Ptujskega polja dvorec Dornava, ena najpomembnejših posvetnih zgradb poznega baroka pri nas.
Do kompleksa dvorca je speljan drevored. Kar predstavljam si lahko, kako so kočije zvečer drdrale po cesti proti z bakljami osvetljenemu vhodu, modrokrvne gospodične v svilenih nabranih oblekah pa so med vožnjo nestrpno pogledovale proti mogočnemu poslopju in upale, da bodo ob plesu v soju sveč ugledale pravega…
 |  |
Govorimo seveda o zgodovini, razpadajočega kompleksa niso znali ohraniti ne zgodovinski junaki, ne portalni čuvaji, ne moderna politika. Vhod s ceste je zaklenjen celo z verigo. Ha, ta je bila pravzaprav edina sijoča zadeva na celotnem kompleksu. Zato smo slikali samo skozi rešetkasta vrata.
Tako daleč nismo prišli zato, da bi se predali. Kjer je volja, je tudi pot, zato smo iskali luknje v ograji, da bi prišli bližje. Brezuspešno, ni je bilo. Pa je pravzaprav tudi nismo rabili, saj je na dvorišče možno priti kar po stranski cesti z vzhodne strani. In ko stojiš nekje med glavnim poslopjem in grajskim vrtom, se zaveš, da takale zadevščina ni za današnji čas. Samo za vrt in vodnjak rabiš celo četo ljudi, kje pa so potem kuharji, sobarice in drugi posli? Ah, takratnim gospodom je bilo lahko, pritisnili so na ljudstvo z desetino - zadeva opravljena! Ubogo ljudstvo!
 |  |
V dokaz visokega obiska smo naredili še nekaj posnetkov, da pa bi si ambient še bolj vtisnili v spomin, smo si v parku pod košatim kostanjem na kamniti klopci poleg vodnjaka pripravili tudi krepčilno malico. Ne, te pa nismo posneli, ker drevesa v tem času še niso dovolj romanitčna (beri: so brez listja!).
RSS Feed
