Žena je za testiranje predlagala, da greva pred zdravstveno postajo pol ure prej, kot jo odprejo. Poslušal sem jo, da bi imel mir, potem pa sem bil zadovoljen, ker sva bila na vrsti že peta in šesti. Saj začeli so dvajset minut kasneje, ampak ob pol devetih sva imela papirje, da sva negativna. Hecno, pa toliko sem vlagal v svoje življenje, da bi "bil pozitiven". Preden sva papirje shranila, sem še pogledal račun. A me zaj…? Testiranje 150 kun, angleški prevod 50 kun! Odtod torej razlika med informacijo na internetu in resničnostjo! Ker me je čakala še relativno dolga vožnja, sem se poskusil skulirati. In je uspelo, morda tudi zato, ker smo se z našimi res razumevajočimi in prijaznimi gostitelji dogovorili, da lahko odidemo šele popoldne. In smo to zares izkoristili, najprej smo šli na plažo (tokrat "mojo"), da so iz mene odplavale vse negativne misli ;-)
Tole zadaj je verjetno Sv. Vid, najvišji vrh otoka Paga.
 |  |  |
Čudni časi so to, ko ima že vsak tuji turist navigacijo in poznajo tudi “naše” male mejne prehode. Koliko ji pa verjeti, je druga. Ugotovili smo, da je Gruškovje na avtocesti trikrat bolj obremenjeno kot Rogatec, kjer se čaka samo eno dobro uro. In smo se odločili za Rogatec. Pa je bilo prav vseeno, saj smo na začetku poti v počasni koloni rabili eno uro samo zato, da smo prišli skozi Velebit. Potem pa je kar šlo. Nekje sredi Hrvaške je bila tabla McDonaldsa. Kakšen orkan prošenj in moledovanja, da bi ustavili! Pa naj vam bo, sem se strinjal in zapeljal na postajališče. Kristus, če bi bil brez bencina, bi še vedno peljal mimo črpalke, če bi bila takšna vrsta kot v tej restavraciji. Še mala dva sta se pustila prepričati, da tista vrsta ni človeška. Dobro, pa saj imajo čez pol ure tudi Burger King. Ja, imajo, vrsta pa enaka. Če bi kdo opazoval tam od zgoraj, kako brez ustavljanja vijugam skozi postajališča, bi se vprašal po mojem zdravju. In sedaj se prepričujem, da tisti obvozi niso krivi, da se je vrsta v Rogatcu podaljšala na dve uri. Ampak carinik je verjel papirjem in nas spustil domov, da lahko sedaj izlivam svoje trpljenje na papir...
Delal sem se cool, ampak prehitevanje stoječe kolone preko polne črte in po nasprotnem pasu me resnično pogreje!
Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn
RSS Feed
