Slovenske gorice, Slovenija

Včeraj, v soboto dopoldne sem po pošti odposlal pomemben projekt, kaj sedaj? Mislim, da je družina zaslužila zahvalo, ker so me prenašali (pravzaprav so me bolj malo videli). Torej smo vsi pripravljeni za praznovanje? Kot zavedni Štajerci bomo to storili na Štajerskem...

Nisem veliko kompliciral, vremenska napoved je bila dolgočasna (sončno in vroče), zato je bil po zgodnjem kosilu načrtovan kratek izlet v naravo in morda na poti še okrepčilo. Svež zrak bo koristil očem, žvrgolenje ptičkov bo pomirilo živce, hoja bo pognala kri po telesu bolj zdravo kot stres, malica v naravi pa bo poskrbela še za druge potrebe.

Na kratko sem poguglal, pa ugotovil, da vse "že poznamo." Odprem tudi karto, gledam vzhodno od Maribora, kjer se pokrajina iz hribovite spremeni v gričevnato, in najdem jezero, za katerega še nisem slišal - Gajševsko jezero. Apple Maps ga sploh ne imenuje in ne pobarva! To bo naša destinacija!

Brez navigatorja je voznik na poti skozi naše vasice izgubljen, ozke ceste, nepregledna križišča, pa toliko živali na cesti, da mi je za ogledovanje arhitekture ob cesti zmanjkalo moči. Sem pa zato uspešno pripeljal do Gajševskega jezera. V resnici gre za umetno zajezitev na meji med občinama Križevci in Ljutomer, protipoplavni vodni zadrževalnik, zgrajen davnega leta 1973. Ponaša se s pestro biotsko raznovrstnostjo, okoli njega je speljana rekreacijska sprehajalna pot. Znašli smo se na njegovem začetku, tam, kjer se vanj izliva Ščavnica. Ja, tista, ki potuje skozi "moje" občine, tudi Sv. Ano. Po kratkem ogledu informativnih tabel smo sklenili, da se raje zapeljemo par kilometrov dalje, na drugi strani jezera je namreč rekreacijska cona z okrepčevalnico in sanitarijami...

Prav gotovo tabel že nekaj časa niso obnovili! Ob iztoku iz jezera nas je namreč pod košatimi drevesi pričakalo "pogorišče" v stilu divjega zahoda. Le kako je tu zvečer, straši? Ampak avto sem pa tudi tokrat lahko pustil v senci! In smo šli na sprehod po kroni jeza...

Rekreacijsko doživetje predstavlja pomirjujoč pogled na mirno vodno gladino na eni in obdelana ravna polja na drugi strani. Kljub obljubam na videni tabli čolnarjev, deskarjev in drugačnih rekreativcev na jezeru ni. So pa ribiči, omejeni predvsem na severni breg. Priznam, mi na poletno vročino še nismo navajeni. Vzela je svoj davek, nismo prišli okoli jezera. Ob sprehodu po lepo zasnovani sprehajalni potki po nasipu smo se nadihali rožic, pa vrnili kar po isti poti.
Rahlo smo bili že pripravljeni, da bi lahko kaj pojedli. In če sem bil tako ponosen, ker sem končno oddal projekt, tudi sam zaslužim malico na nivoju, kajne? Le kdo bi bil na tem koncu primenejši za to kot kmetija Firbas?

Meni znana že izpred dvajsetih let je sedaj kmetija Firbas tudi širše še bolj poznana, na dvorišču so bili avtomobili iz cele Slovenije. Čeprav imajo nastanitve zasedene, so nam našli mizo v senci. In splačalo se jim je ;-)  Najin sinko je namreč pojedel dvakrat več, kot mu uspe ob prigovarjanju doma. Pa saj ni nič čudnega. Svež zrak, pogledi na zanimivo urejeno dvorišče in po bližnjih gričih - krepka goveja juhica in gibanica so kar izginili izpred njega.

​Midva nisva bila tako hitra, saj potrebujeva za domači narezek več časa. Le kaj bi izpostavil? Domače vino in mesnine so mi vedno všeč, tule pa obogatene z namazi še posebno. Namesto krožnika pa sem predse dobil leseno desko, da je bil občutek doživetja v naravi pristnejši. Izvirno!

Salame s šunko nisva uspela izprositi za domov, jim že pohaja, zato pa smo si nabrali par stekleničk sokov in vložene kumarice. Z dvorišča je namreč vhod v majhno trgovinico z domačimi dobrotami, mimo katere nisva znala. Nakupila nisva veliko, le toliko, da podoživimo izlet na prvi deževni dan, ko bomo ostali doma ;-)

Šele ob odhodu sem pod vrtom opazil male romantične hiške. Resda smo doma le pol urice stran, ampak morda bi pa vseeno razmislili...?

​Domačija Firbas, Cogetinci 60, 2236 Cerkvenjak
​+386 31 855814 (Bojan), [email protected], http://firbas.com