Poznaš užitek, ko se zbudiš, nad tabo modro nebo (no ja, ne direktno, pogledati sem moral skozi okno), ti pa pod toplo odejo v prepričanju, da si sposoben premakniti svet. A nekako ne moreš vstati. Danes je nov dan, začne se zjutraj! Še vedno nič. Potem pa pokliče žena, če pridem na zajtrk, ker je deset preč…

Postal sem netipičen(*) upokojenec - po zajtrku sem šel počivat, po kosilu sem šel počivat, vmes pa še ugotovil, da so Američani že dobili novega predsednika, ki mu naš ne more čestitati, ker je že prejšnjemu :-(

(*) Opomba: Zakaj netipičen? Tistim, ki jih poznam jaz, se vedno mudi in so stalno v akciji, čeprav imajo toliko časa kot jaz…

Čudovit dan! Zunaj je sijalo sonce, da je bilo še srce bolj veselo, moji so bili aktivni, da jih je bilo veselje pogledati, od mene pa nihče nič ne zahteva. Samo slučajno sem se spomnil na službo, preveril pošto, nihče nič ne pričakuje, in imel sem čisto vest! In če bo to trajalo še par dni, ne da se stanje komurkoli poslabša, bo edini pravi minus tanjša kuverta.

Še dobro, da je žena tedenski nakup že sama opravila. Danes bi bilo drugače treba v trgovino. Nak, avto je parkiran na dvorišču in jaz ga ne peljem več ven. Poklicala je prijateljica in se ponudila, da nas oskrbi. Še moj najstarejši je pripravljen poskrbeti, da nas ne pobere od lakote. Hvala vama, trenutno imamo še vsega, vem pa ne, če ne bomo od dolgočasja preveč jedli. Zdravnica nam je namreč vsem zapovedala karanteno!

Kolegica ima po šestih dneh še vedno 38 stopinj vročine, zato me je malo strah. Menda zadeva ni linearna, lahko se tudi kasneje poslabša. Jaz najbolj “trpim” zaradi utrujenosti, spal bi lahko 25 ur na dan. Kakšen glavobolček in boleče grlo pa sem v življenju že imel, še preden je bila za to odgovorna korona.

Ko se zjutraj zbudim, med nama leži še najmlajša. Najprej panika, potem pa se spomnim, da sem v naši družini jaz najbolj na udaru, taki mali pa sploh nočejo reagirati, samo trosijo. Dobro, počakajmo na razplet! Ni bilo treba dolgo čakati, dan se še ni niti resno začel, pa so me že poklicali in povedali, da sem pozitiven. Glavobol je takoj postal močnejši, grlo še malo bolj zabasano! Nemudoma sem napisal mail zdravnici, da bo vedela, kako “hudo” je z mano.

Sedaj sem pa zares bolan, sem se odločil in ostal v postelji. Napisal nekaj mailov in smsjev onim, ki se jih spomnim iz zadnjega tedna, saj v tem tednu sem samo doma. Potrdil covid na telefonski aplikaciji. Morda pa bo komu, ki sem ga srečal prejšnji teden na mostu, le pognalo nekaj strahu v kosti. Za mojo situacijo je pisalo “low risk”. Pa ne vem, ali sem jaz tako zelo občutljiv ali pa aplikacija podcenjuje zadevo?

A kaj, ko me začne čez nekaj časa mučiti križ? Treba je vstati, se sprehoditi, iti malo za računalnik (malo preveriti pošto in spet dopisati kakšen tekst). Pa čajček, kot da bi kaj pomagal. Ampak domačega šnopsa nimam, čeprav sem prepričan, da ta pa bi !:-)

Popoldne je zdravnica poklicala. Pozanimala se je, kako je bilo, kako je, kaj je z mojimi najbližjimi. Ne vem, kako naj se v stanovanju izoliram, a me potolaži, da so dobili zaradi mene covid tudi že vsi drugi in jih po novem sploh ne testirajo več. Ker so moji.

Deževen dan, da najraje sploh ne bi vstal iz postelje. Dolžnost kliče, zato se vsedem v avto in odpeljem proti testnemu centru. Menda bom lahko vse opravil kar iz avtomobila? To me pravzaprav ne moti, se vsaj ne bom (dodatno) okužil.

​Grozno! Ko mi je gospa v skafandru počasi potisnila tisto paličico v nos in šla globlje in globlje, sem izpustil samo nebogljen zvok. Ampak preživel pa sem.

Spet me je aktivnost spodbudila, da sem se v domači pisarni lotil pisanja oziroma dopolnjevanja projektov. Samo malenkosti, saj nisem dovolj koncentriran, da bi lahko dolgo sedel, ampak nekaj poročil sem pa le dopolnil. Ko bom spet “pravi”, bom vendarle imel nekaj manj dela.

Glavobol pa sem danes čutil na levi arkadi, ne na čelu ali zatilju :-)  Drugih sprememb počutja ni.

Dodatno vprašanje zdravnici napiše žena - “Kaj je z družino? Nihče nima podobnih simptomov, v stanovanju se je tudi težje izolirati, če nismo prepričani v resnost položaja. Smejo ostali člani družine med ljudi?” In zdravnica pokliče, se pozanima o mojem stanju, počutju družine. Ko izve, da sem bil prejšnji teden v družbi kasneje pozitivnih, je prepričana, da je njej vse jasno, in obljubi, da me bo naročila na testiranje. Že čez nekaj ur me pokličejo, da se zmenimo za jutri.

Dogovor (čeprav ni zrasel na mojem zeljniku) mi je dal toliko moči, da sem se vsedel za računalnik in dopolnil eno poročilo, ki ga pišem že dneve. Kar ponosen sem bil sam nase…

Po včerajšnjem večernem zdravilnem čaju (z veliko ingverja, a žena je pozabila dodati vodko) sem spal kot dojenček. Ampak to sem želel nadaljevati tudi danes čez dan! V službo / pisarno v naslednjem času sicer ne nameravam, organiziral sem si delo od doma. Brez celega človeka pa to ne gre, zato sem poklical osebno zdravnico. Oziroma le klical, saj se ni javila. Zakaj bi pa jaz imel več sreče kot drugi?

Ampak moja zdravnica je mlajša od mene, torej obvlada elektronsko pošto! In sem ji pisal: “Vljudno prosim, da mi daste napotke - smem ven, kaj z izolacijo doma (cele dneve smo skupaj, torej so se nalezli že vsi moji, če imam karkoli nalezljivega)? Kot rečeno, se ne počutim tako slabo, kot predvsem utrujeno…”

Kljub sinočnjemu sklepanju prijateljstev s čarovnicami je bilo moje stanje zjutraj slabše, imel sem vročino. Sicer 37,5 vendar je moja normalna temperatura okrog 36. Ponoči sem se zbudil, ker me je tako zeblo (!) čez dan pa sem se potil, ko sem imel hladno čelo. Trenutno se počutim oslabljeno, z zelo rahlim glavobolom, temperatura manj kot 37.

Z raznih strani prejemam zaskrbljena sporočila, kdo od sodelavcev in znancev je bil okužen s korono ali v družbi morebitno okuženih, da me je rahlo zaskrbelo. Če se je to zgodilo njim (pa so praktično vsi mlajši), bi se lahko teoretično tudi meni...

Ja, skozi te zdravstveno in politično čudne čase sem se držal kot pravi moški, pogumno skozi vse. Do včeraj zvečer, ko sem začutil blag glavobol. Seveda nisem vzel tablet. Danes zjutraj pa je bilo bolje. Lepo vreme nam je dalo dodatno energijo (le kdaj bo spet takšno?), izkoristimo jo!

Pred nami pa je bila še noč čarovnic. Če se bomo z njimi dobro zmenili, bo v prihodnje vse lažje? Uspelo je, mesto se jih je balo in je bilo prazno, bile so brez metel, zato sem jih našel in prepričal, da smo ta dobri!

Saj se poskušamo držati vseh napotkov, ampak kdaj pa hočemo tudi kaj pojesti. Od česa pa bomo po obdobju korona virusa težji, če ne od sedenja in hrane?

No, zgodilo se je, da so se nam zaloge že precej zmanjšale, pa še nekaj prostih dni je pred nami. Dajmo obiskati trgovino na “delovni” dan, ko bo nakupovanje zagotovo bolj umirjeno, kot pa v soboto dopoldne! In se je žena odpravila v trgovino, jaz pa potem čez eno uro ponjo.

S "pravim" pristopom marsikaj rešiš. Takole napol prazno je bilo parkirišče, ko sem odhajal ;-)