Kaj je lepšega po napornem delovnem dnevu, kot obiskati koncert na prostem ali popiti vrček piva v dobri družbi? Kozarček in koncert naenkrat, vendar! Posledica - zaradi vsakdana v betonu še naši otroci mislijo, da je zemlja umazana, kadar se je slučajno dotaknejo. In da ti občutki ne bi bila popotnica za življenje, sva se midva odločila, da gremo za par dni dopustovat na deželo. Ne le iz mesta, še bolj v primarno okolje, pojdimo se kmečki turizem!.

Iskreno? Ni bilo enostavno! "Zakaj pa? Kaj pa bomo tam sploh počeli? Bo tam internet? Peš?" Ne, s kolesi!

Dopustovati na deželi sploh ni tako enostavno. Nekaj malega turizma na deželi poznam že zaradi svoje službe, nekaj povedo ali napišejo drugi, pa sem poklical po telefonu prvega ponudnika, pa drugega... V začetku junija izvem, da imajo kapacitete od začetka šolskih počitnic do sredine jeseni zasedene, niti na enodnevni obisk si nas ne želijo? Dodaten razlog, da mi nova kampanja za domače goste "Zdaj je čas, da te spoznam do zadnjega kotička. Moja Slovenija." nekako ne sede, je tudi vizija "zelene butične Slovenije za zahtevne obiskovalce" v kateri se povprečen domači dopustnik še ne najde popolnoma.

Vendar pustimo politiko, saj smo šli "Na lepše!" Solčavsko je v mojem spominu slovenska zibelka pravega kmečkega turizma, kakršnega smo želeli izkusiti v prvem delu počitnic. Ker je že pot tja razgibana, bomo imeli od tistih nekaj dni še večji izkoristek...

"Seveda" smo se tja peljali po Solčavski panoramski poti. Zmajček Lintver nam je kazal pot, da nismo spregledali (pomembnejših) razglednih točk. Glavno pa, da smo se ustavili na kmetijah ter povprašali po domačih dobrotah. Pametno pa se je praj najaviti, ljudje so na polju in v gozdu ter včasih nepripravljeni na obisk.

Rezervirano smo imeli na kmetiji Lenar. Ekološko usmerjena domačijo, ki jo vodi mlada prevzemnica Urška Lenar, leži v središču Logarske doline. Pa saj ni težko najti. V dolini je samo pet družin, skupaj 35 oseb, pa seveda domače živali. Koliko je teh, ne vem, tule "pri nas" sta domača konja in kozla.

Ker sem planer, sem seveda že vnaprej vedel, kaj hočem pokazati družini. Logarska dolina je le ena od tukajšnjih treh ledeniških. Glede na nestabilno vremensko napoved smo se tako drugi dan odločili, da tokrat prepešačimo samo Robanov kot. 

Ime pravzaprav nič ne zavaja. Najjužneje ležeča solčavska dolina je rahlo skrita, saj nima takšnega izteka do Savinje, kot druge. Začenja se pri kmetiji Roban in poteka čisto v kot do Robanove planšarije pod dvatisočaki. Ampak pešačenje ni naporno, saj je vzdolž rahlo vzpenjajoče se doline speljana gramozna pešpot, ki so jo zmogli celo naši ptroci (in seveda tudi midva ;-)

Kar pa je najpomembnejše - ves čas je zanimivo. Če se na travniku ne pasejo konji, se pasemo pa mi, ko spoznavamo cvetlice ali metulje in iščemo gozdne jagode...

Najpomembnejše točke seveda nismo izpustili. Slap Rinka na koncu (v kotu) Logarske doline je za večino turistov najbolj znan. Čeprav v dolinah ni gneče, smo se po poti proti Rinki gibali skoraj v koloni. Še za razgledno klopco na Orlovem gnezdu je bila vrsta (predvsem za fotografiranje, seveda).

Ampak zanimiva je prav vsaka smer, ki jo popotnik ubere. Mi smo izbirali bolj gladke, če smo se zapeljali s kolesom, in manj gladke, kadar smo šli peš. Vsaka pa pelje mimo zanimivosti ali tudi naravnih vrednot, tako da ni časa za dolgočasje. 

Nekajdnevni izlet ali kratke počitnice so uspele, saj smo videli, kar smo si zadali, in to predvsem peš in na kolesih. Pa tudi moja naklonjenost prehrani je bila potešena. Za domače zajtrke sta prijazno poskrbeli gostiteljici Urška in Mojca (kar na domačiji ne pridelajo sami, dobijo na sosednji kmetiji, ker lastne domače živali umrejo od starosti). Za kosila in večerje smo poskrbeli sami, včasih "doma", po napornem izletu v bližnji Kmečki hiši Ojstrica, med potepom pa v planšariji. Na planšariji v Robanovem kotu so imeli tako okusne žgance z ocvirki, da sem po prvi žlici pozabil na fotoaparat !:-(  Ravno ta obed je kriv, da sem moral družini obljubiti ponoven izlet!

PS: In zakaj podnaslov Covid? Izkoristili smo turistične bone, ki jih je dala država. Ja, saj vem, da smo jih itak zaslužili in mi jih bo po drugi strani država ponovno pobrala in še z obrestmi! Saj zato pa so davki, kajne?
​
Fotografije: ©2020 Olesya Kirn & ©2020 Rasto Kirn
​

Včeraj, v soboto dopoldne sem po pošti odposlal pomemben projekt, kaj sedaj? Mislim, da je družina zaslužila zahvalo, ker so me prenašali (pravzaprav so me bolj malo videli). Torej smo vsi pripravljeni za praznovanje? Kot zavedni Štajerci bomo to storili na Štajerskem...

Nisem veliko kompliciral, vremenska napoved je bila dolgočasna (sončno in vroče), zato je bil po zgodnjem kosilu načrtovan kratek izlet v naravo in morda na poti še okrepčilo. Svež zrak bo koristil očem, žvrgolenje ptičkov bo pomirilo živce, hoja bo pognala kri po telesu bolj zdravo kot stres, malica v naravi pa bo poskrbela še za druge potrebe.

Na kratko sem poguglal, pa ugotovil, da vse "že poznamo." Odprem tudi karto, gledam vzhodno od Maribora, kjer se pokrajina iz hribovite spremeni v gričevnato, in najdem jezero, za katerega še nisem slišal - Gajševsko jezero. Apple Maps ga sploh ne imenuje in ne pobarva! To bo naša destinacija!

Brez navigatorja je voznik na poti skozi naše vasice izgubljen, ozke ceste, nepregledna križišča, pa toliko živali na cesti, da mi je za ogledovanje arhitekture ob cesti zmanjkalo moči. Sem pa zato uspešno pripeljal do Gajševskega jezera. V resnici gre za umetno zajezitev na meji med občinama Križevci in Ljutomer, protipoplavni vodni zadrževalnik, zgrajen davnega leta 1973. Ponaša se s pestro biotsko raznovrstnostjo, okoli njega je speljana rekreacijska sprehajalna pot. Znašli smo se na njegovem začetku, tam, kjer se vanj izliva Ščavnica. Ja, tista, ki potuje skozi "moje" občine, tudi Sv. Ano. Po kratkem ogledu informativnih tabel smo sklenili, da se raje zapeljemo par kilometrov dalje, na drugi strani jezera je namreč rekreacijska cona z okrepčevalnico in sanitarijami...

Prav gotovo tabel že nekaj časa niso obnovili! Ob iztoku iz jezera nas je namreč pod košatimi drevesi pričakalo "pogorišče" v stilu divjega zahoda. Le kako je tu zvečer, straši? Ampak avto sem pa tudi tokrat lahko pustil v senci! In smo šli na sprehod po kroni jeza...

Rekreacijsko doživetje predstavlja pomirjujoč pogled na mirno vodno gladino na eni in obdelana ravna polja na drugi strani. Kljub obljubam na videni tabli čolnarjev, deskarjev in drugačnih rekreativcev na jezeru ni. So pa ribiči, omejeni predvsem na severni breg. Priznam, mi na poletno vročino še nismo navajeni. Vzela je svoj davek, nismo prišli okoli jezera. Ob sprehodu po lepo zasnovani sprehajalni potki po nasipu smo se nadihali rožic, pa vrnili kar po isti poti.
Rahlo smo bili že pripravljeni, da bi lahko kaj pojedli. In če sem bil tako ponosen, ker sem končno oddal projekt, tudi sam zaslužim malico na nivoju, kajne? Le kdo bi bil na tem koncu primenejši za to kot kmetija Firbas?

Meni znana že izpred dvajsetih let je sedaj kmetija Firbas tudi širše še bolj poznana, na dvorišču so bili avtomobili iz cele Slovenije. Čeprav imajo nastanitve zasedene, so nam našli mizo v senci. In splačalo se jim je ;-)  Najin sinko je namreč pojedel dvakrat več, kot mu uspe ob prigovarjanju doma. Pa saj ni nič čudnega. Svež zrak, pogledi na zanimivo urejeno dvorišče in po bližnjih gričih - krepka goveja juhica in gibanica so kar izginili izpred njega.

​Midva nisva bila tako hitra, saj potrebujeva za domači narezek več časa. Le kaj bi izpostavil? Domače vino in mesnine so mi vedno všeč, tule pa obogatene z namazi še posebno. Namesto krožnika pa sem predse dobil leseno desko, da je bil občutek doživetja v naravi pristnejši. Izvirno!

Salame s šunko nisva uspela izprositi za domov, jim že pohaja, zato pa smo si nabrali par stekleničk sokov in vložene kumarice. Z dvorišča je namreč vhod v majhno trgovinico z domačimi dobrotami, mimo katere nisva znala. Nakupila nisva veliko, le toliko, da podoživimo izlet na prvi deževni dan, ko bomo ostali doma ;-)

Šele ob odhodu sem pod vrtom opazil male romantične hiške. Resda smo doma le pol urice stran, ampak morda bi pa vseeno razmislili...?

​Domačija Firbas, Cogetinci 60, 2236 Cerkvenjak
​+386 31 855814 (Bojan), [email protected], http://firbas.com

Ena od (številnih) prednosti naše domovine Slovenije je prav gotovo njena "majhnost". Že v šoli smo se učili, da lahko isti dan plavaš v morju in smučaš v planinah. Vsa ta raznolikost je predvsem pomembna, kadar se gremo turiste. Kot večina naših izletov je bil tudi tokratni le enodneven, pa zato ni ponudil nič manj zanimivosti za oko in občutkov za dušo.

Solčavska panoramska cesta je izredno razgibana pot, ki s potekom po obrobju gore Olševa omogoča užitke za telo in dušo. Posamezne točke predstavljajo izhodišča za pohodništvo, pogledi na gorske vršace pa krepijo dušo (tudi tistim, ki jo prevozimo z avtomobilom). 

Narava je tukaj lepa in kruta hkrati. Ko se dolga zima umakne, travniki hitijo s cvetenjem. Če preko največjega "živega" plazu v Sloveniji (Macesnikov plaz) ne bi postavili začasnega mostu, bi bili ti kraji praktično odrezani od sveta.

Pravo križišče interesov predstavlja zaselek Podolševa okrog cerkve Svetega Duha. Kraj je odlično izhodišče za planinske pohode na okoliške vrhove Olševo (glavni vrh 1.929 m), Raduho (2.062 m) ali Peco (2.126 m). Verjetno pa je (vsaj turistom) najbolj zanimivo arheološko najdišče Potočka zijavka, leži na nadmorski višini 1.675m in je od zaselka oddaljeno dobro uro hoje. Ledenodobni lovci izpred 35.000 let so v jami pustili predvsem koščene konice in kamena orodja, kot posebnost pa štejejo piščali iz kosti jamskega medveda.

Pod cerkvico Svetega Duha stoji na nadmorski višini 1.235 metrov turistična kmetija Strevc - Selišnik. "Na Strevčovem" so znani po štrukljih in enolončnici, pa žlikrofih, štrudlju, savinjskem želodcu, siru ter čajih in gobah. Ker nismo bili najavljeni, je bila malica suha, a brez porcije odličnih skutinih štrukljev se nismo pustili odgnati ;-)
Pogled izza mize na okoliške vrhove pa je vreden več kot hotelske zvezdice!

Za razglede pravzaprav ni važno, kako se obiskovalec tega odmaknjenega delčka sveta premika (peš, kolo, avtomobil), v vsakem primeru si je potrebno vzeti čas! Vsaka cezura v gozdovih, skozi katere je speljana cesta, pomeni okno na alpske vrhove, ki so konec maja marsikje še vedno lepo odeti v sneg. In čisto spodaj ležeča tako opevana ledeniška Logarska dolina se mi zdi z višine zaradi sijoče travnato zelene barve še toliko bolj veličastna.

Med naravne znamenitosti Solčavskega spada tudi mineralni izvir kisle vode blizu Kmetije Klemenšek. Čeprav je skrit pod cesto, je pot do njega urejena, zato smo vodo tudi poskusili. Vsi napori "popotovanja" skupaj z vodo tako posebnega okusa so bili zame preveč. K sreči smo kmalu našli novo panoramsko počivališče, ki sem ga jaz kljub razgledu izkoristil za počitek.

Sonce se je počasi spuščalo, ko smo se že skoraj zapeljali mimo domačije s takim razgledom. "Tule bi se pa z veseljem izključil iz vsakdanjega stresa" so mi pritrdili tudi vsi moji. Kaj naj, zavili smo na dvorišče. Pričakala nas je nasmejana gospodinja in naštela toliko dobrot, da smo prosili za ponovno predstavitev kulinarične ponudbe. Turistična kmetija Žibovt je znana predvsem po mlečnih izdelkih, za katere prejemajo priznanja na državni prireditvi "Dobrote slovenskih kmetij". Čeprav spet nismo bili naročeni, smo dobili alpsko pito in jogurt s sadjem, povrhu pa še recept za pito. Bojim se, da bom kljub temu na pito doma še dolgo čakal, saj ga pri nas ni junaka, ki bi si upal konkurirati slastno mehki piti "Na Žibovčem."

"Naporno potovanje" je bilo za nami, ko smo prispeli v dolino. Lej no, Solčavska panoramska pot se konča prav na začetku Logarske doline? Prepozni, da bi zavili še vanjo in obiskali slap Rinka, smo le preverili, če se škotsko govedo mirno pase po zelenem dnu doline, ter jo mahnili proti domu.

Dodatne informacije:
Pred odhodom na pot smo preverili spletno stran Solčavske panoramske ceste
​

Čudovit sončen teden je za nami, kakšen bo naslednji? Najprej izkoristimo ta konec tedna, potem bomo pa videli, smo si rekli in se odločili, da si od blizu ogledamo "gorovje" Haloze. 

Dereze in cepine smo pustili doma. Z njimi bi si lahko storili več hudega kot koristnega! Nekaj malega za pojesti, na vsak način premalo za popiti pa smo imeli s sabo. Česar zagotovo nismo imeli dovolj, pa je bila kondicija. Dokler hodiš po ravni cesti, še nekako gre, ko pa se začne pot vzpenjati, so moteče predolge vezalke, drseče listje in si skoraj odveč celo sam sebi...

Pogled proti zahodu...

Pa še na drugo stran na Dravinjske gorice proti Ptujski gori...

"Ne, nazaj ne gremo po isti poti, če obstoja kakšna druga!" sta rekla moja spremljevalca. Ker bi to tudi meni bolj odgovarjalo, sem se uklonil in smo se vrnili po vzhodni smeri (se sliši dovolj alpinistično?). Tik pod vrhom še strma pot je ponujala dovolj kamnov in drevesnih korenin, da nam ni drselo. Kmalu pa smo prišli na položnejšo stran hriba, kjer je bilo po stezi veselje hoditi. Ko smo prišli do z listjem pokrite ceste, smo vedeli, da smo na konju (beri: blizu koncu oziroma začetku naše poti!).

Naučili smo se, da kažipotom ni za zaupati. Dol grede kažejo še dokaj v redu, gor pa nikakor ne. Je razlog v obutvi ali pač v dolžini počitkov, postankov za fotografiranje in pogovorov, ki jih mi opravimo med potjo? Vseeno, mi gremo naprej...

Ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči - le deset kilometrov od avstrijske meje je postavljen gibalni park "Europas größter Motorikpark Gamlitz" Zanj mi je povedal kolega, vreme je bilo lepo, pa smo šli preverit.

Kot prostorec, urbanist in planer moram priznati, da so Avstrijci boljši kot Slovenci. Govorim izključno o občutku za biznis, da mi ne bo kdo zameril. Kaj znajo narediti iz travnika in ribnika pod vasjo bogu za hrbtom?! Tudi sam prevečkrat vidim težave, pa se v primerih, kot je ta park, zavem, da je treba v projekte z optimizmom in ne s stisnjenimi zobmi.

Okrog parih ribnikov, skozi katere teče potoček, ki bi ga lahko zajel z zajemalko, je speljana krožna pot, točke na njej pa so gibalne vaje. Pri nekaterih bi morda pomislil na nekdaj popularne trim steze, vendar so tu postaje "oblečene" v zabavo za vso družino in ne šport. To pa ne pomeni, da niso naporne. Še tri dni po obisku gibalnega parka sem se komaj premikal. No ja, morda so k temu pripomogla tudi moja leta?

Kot je razvidno iz sličic, sem veliko fotografiral. Kaj bi šele bilo z mojim "musklfibrom", če bi sproti naredil tudi vse vaje ?:-)  K sreči stoji na robu parka manjši lokal v nekakšni fast-food obliki. Pa nismo komplicirali, saj smo itak najbolj potrebovali pijačo... 

Dolgo smo se pripravljali, saj za nas 1.700 m.n.v. kar nekaj pomeni. Prejšnji vikend je bilo napovedano slabo vreme, pa sem si kar malo oddahnil, ker mi ni bilo treba razmišljati o izletu. Tokrat izgovora ni bilo - cela Slovenija v soncu, torej gremo!

Času primerno sem si zapisal pot v GPS že doma, da ne bo presenečenj na poti. Verjetno tehnike ne obvladam najbolje, saj sem kljub navigatorju med gozdnimi cestami iskal bolj zvožene poti in ne upošteval prijaznega glasu, ki me je včasih poskušal speljati preko travnikov ;-)  K sreči smo srečali domače gozdarje, ki so nam potrdili, da še nismo čisto izgubljeni, in tako smo pripeljali do izhodišča "pri rampi".

Kako smo se peš zakadili v klanec! Na prvem ovinku smo bili že potrebni malice, drugega ovinka pa ni več bilo, ker je šla pot skoraj naravnost. Tako smo se odločili za razvajanje na vrhu, pri Koči na Uršlji gori. Hm, samo krožniček goveje juhice ni ravno razvajanje. Če primerjam s ponudbo hrane in pijače le nekaj kilometrov vzhodneje na Pohorju, smo bili tu zelo revno postreženi. Torej gremo drugič do kakšnega jezera na Pohorju?

V celoti gledano pa je bil izlet uspeh. Nadihali smo se svežega zraka, z višine nagledali širše Štajerske in Koroške, Kristijan in njegova mamica pa sta prišla peš tudi nazaj do avta in sta še danes živa...

Poleti je dan daljši, zato najdem manj izgovorov za miganje. Ne mislim tu na ekstreme, kot je skakanje iz letala v prostem padu (je tam sploh kaj miganja, saj vendar padaš!), temveč pakiranje nahrbtnika s hrano in pijačo ter vodenje družine v naravo.

Danes smo bili bolj turistično kot športno ustrojeni, pa smo se zelo hitro zmenili za Roglo. Največjo višinsko razliko bo itak premagal avto in ne bicikli, zato tudi sam nisem nasprotoval.

K sreči je Rogla s svojimi športno rekreativnimi tereni in namestitvenimi objekti relativno velika. Relativno zato, ker so imeli tokrat nekakšen Roglin športni dan in smo parkirali skoraj na drugi strani hriba, proti Pesku. Tako se je turizem prelevil v rekreacijo ;-)

Mislim, da si vzamem za svoje otroke premalo časa. Kris je bil zato čisto zadovoljen, da je lahko držal svojo roko v moji, ko sem mu pripovedoval grozne gozdne zgodbe. Še celo razlago o gradnji mravljišč je poslušal. Ne, krave so samo prežvekovale in nič poslušale. Mogoče pa vse to že vejo?

Po znanstvenem delu odprave smo prišli do zabavnega! Adrenalinsko vožnjo s sanmi sva z Domnom pred leti že opravila, tokrat je bil na vrsti še Kris. Na koncu sem bil malo užaljen, ker je rekel, da mamica pelje normalno, ati pa prepočasi :(
Nisem mu povedal, da sem vozil previdno, ker sem med vožnjo iskal lokacije ob progi, kjer ju bom lahko fotografiral...

Čeprav je poletje, je delovala sedežnica. Izkoristili smo priložnost in si ogledali smučišča brez snega. Kaj si ti nor - tu se vozimo pozimi? Tale spodnji nasmešek pa ni namenjen smučiščem, je le prikrivanje strahu med tresenjem in zibanjem pod jekleno vrvjo. Za pomiritev živcev smo zato napravili še kratek treking po bližnjih gozdičkih in preko malega potočka, ki morda napaja celo akumulacijo za zasneževanje smučišč? Ne, nič vode mu nismo spili, da nas ne bi kdo obdolžil, da je bilo zaradi nas narejenega premalo snega...

Dan je bil bolj naporen, kot sem mislil, pa tudi bolj zanimiv. Le ljudi smo videli dosti več, kot če bi ostali v mestu ;-)

​Rogla namestitev, aktivnosti, lokacija in kontakt

Malce nerodno mi je priznati, da smo bili danes prvič na Mariborskem otoku. Že sedem let sem Mariborčan, pa še ne poznam vseh domačih znamenitosti!

Čeprav za moj okus preveč folka, pa v bazenih gneča, da raje nisem razmišljal o kvaliteti vode, je bil naravni ambient prijetno presenečenje. Šele po večkratnem obhodu sem opazil, da so objekti dotrajani, to pa nadomesti prijazna postrežba in cene, nižje kot v mestu!