nedelja, 30. julij 2023, plaža Kava
V Dalmaciji smo, torej je plaž nekaj tisoč kilometrov. In smo se odpravili od apartmaja na vzhod, v neznano. Najprej po dvopasovnici, potem enopasovnici, potem je zmanjkalo asfalta, potem ceste, pa smo si vseeno drznili dalje, saj je bil vzdolž obale pod vsakem borovcem avto, za vsakim ovinkom pa druga plaža. Ustavili smo, ko se mi je zdelo ravno še dovolj varno tako za nas (prodnata plaža) kot za avto (naravna senca).
Navigator je povedal, da smo na plaži Kava, pa ni uporabil preteklika. Tam je namreč nekoč stal lesen lokal, saj so bile njegove stene zložene ob cesti. Morda pa še bo? Hecno, najbolj sem si zapolnil vonja, ko smo po nekaj urah spet sedli v ohlajeno, po borovih iglicah dišeče vozilo. Ah ja, pa panike, ki je s ta malo nisva doživela, ker sva bila v vodi preveč zaposlena s čofotanjem in špricanjem. Nedaleč stran je punčko kakih desetih let verjetno poljubila meduza, drla se je menda kot zverina, razen naju pa so vsi pobegnili iz vode. Midva sva preživela ;-)
Danes smo se odločili, da popoldne jaz pečem, Olesya pa pripravi solato. Prepričan sem, da sem se odrezal, saj je hrana izginila z mize, kot bi rekel keks. Malo me muči strah, da je zadaj še kaj, saj je bilo treba v mestu še enkrat jesti. Ali pa je le popustil tisti adrenalin s plaže?
Mene niti zvečer kar ni bilo moč ustaviti. Na okensko plico sem postavil fotoaparat s stojalom, da slikam zvezde. Malo sem na hitro še preletel teorijo, potem pa se z veliko navdušenja lotil fotografiranja. Naj povem, da sem za spodnjo fotko z eno roko držal jermen fotoaparata, pritrjenega na stativ, z drugo roko in stativom pa slonel na okenskem krilu, da se ni zaprlo in potisilo moje instalacije v prosti pad. Ves ta hec (fotografiranje samo in obdelava s telefonom) je trajal dobro uro, doma bom z računalnikom skušal rezultat še izboljšati.
Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn
RSS Feed
