ponedeljek, 31. julij 2023, jutranji Trogir
Danes zjutraj sem z ženo in hčerko že ob pol sedmih korakal čez most Okrug - Trogir. Še zdaj ne morem verjeti! Menda bo svetloba za fotografiranje boljša, je moja rekla. Vendar jo poznam - ni hotela reči, da so ji ljudje odveč. Priznam, da čez dan zaradi množice turistov tudi jaz predvsem pazim, kod hodim, za okolico pa se premalo zvenim. In če ob tem spregledam mesto, vpisano v UNESCO dediščino, mi mora biti kar nerodno!
Vsako jutro operejo uličice mestnega jedra in jih pometejo. Jaz pa sem mislil, da tla drsijo od prometa pešcev? “Nikakor, veste, koliko sladoleda pobiramo dnevno s tal?” se je pridušala priletna ženica pri čiščenju z metlo v eni od sto krat zavitih uličic.
 |  |
Po zajtrku pa smo šli seveda spet na plažo. Včeraj smo med vožnjo menda videli eno, ki je imela droben pesek, prikupen lokal in tuš. In smo jo iskali, a žal ne našli. Zapeljali smo se na tisto, ki smo jo že poznali in je imela lokal in pesek, ne pa tuša. Imela je tudi morje...
Tale naša lokacija na robu mesta je nevarna, moji so hoteli vsak večer na sprehod. Pa smo spet šli. Čez tržnico, po darila in spominke. Tu olivno olje z zelišči (seveda ob obvezni pokušini), tam liker (s pokušino), pa še travarico je prodajaka imela “res dobro” (sem že omenil, da brez pokušine ne gre?). Rešila me je žena, ko nam je potem doma vsakemu narezala skodelo lubenice, ki je pogasila tisto vročino v mojem grlu.
RSS Feed
