Prestolnica Dalmacije, največje dalmatinsko in drugo največje hrvaško mesto, je Split. Ponaša se z izjemno zgodovinsko dediščino, ki združuje antično arhitekturo s sodobnim življenjem in predstavlja edinstveno poglavje v zgodovini Dalmacije. Mesto je predvsem znano po svoji spektakularni Dioklecijanovi palači. Ta antični kompleks je osrednji del mesta, ki ga je Dioklecijan dal zgraditi za svojo upokojitev. Danes v njem najdemo živahne trge, restavracije in galerije, ki so prepletene z ostanki antičnega časa.

Glavni biser Splita je nedvomno Dioklecijanova palača, ki se je začela graditi leta 295 za rimskega cesarja Dioklecijana kot njegova rezidenca. Palača je danes veličasten primer rimske arhitekture, ki združuje elemente antičnega stila s srednjeveškimi dodatki. Razprostira se na površini več kot 3 hektare, znotraj njenih zidov pa se nahaja živahno mesto z ozkimi ulicami, trgi, restavracijami in trgovinami. Palača vključuje templje, obokane podhode, kipe in različne zgradbe, vključno z Dioklecijanovo katedralo sv. Dujma (na mestu nekdanjega cesarjevega mavzoleja).

Zgodovina Splita se nadaljuje skozi srednji vek, ko so palačo začeli naseljevati prebivalci, ki so se zatekli vanjo pred barbarskimi vdori. To je označilo začetek nastanka mesta Splita, katerega razvoj se je nadaljeval skozi stoletja. Poleg Dioklecijanove palače so tako v Splitu vidne še številne druge zgodovinske zgradbe, kot so srednjeveške cerkve, palače in obzidja. Mesto je prepojeno s spomini na različna obdobja, ki so zaznamovala njegov razvoj.

Split pa ne ostaja le zgodovinsko mesto, temveč tudi živo mesto, ki diha s svojimi prebivalci. Turistom so resda zanimive predvsem stare kamnite uličice, ki so zapolnjene z živahnimi trgi, gostinskimi lokali in trgovinami. Arhitektom oziroma urbanistom današnjega časa pa je najbolj vreden obiska “urbanistični spomenik” Split 3, ki ga je pred pol stoletja zasnoval moj diplomski mentor, pokojni profesor Vladimir Braco Mušič s sodelavci. To sožitje zgodovine in sodobnosti daje Splitu edinstveno energijo, ki ga naredi privlačno destinacijo za obiskovalce in zgodovinske navdušence.

Split z okolico je gospodarsko središče regije z najširšim naborom dejavnosti. S svojo lego na vzhodni strani Jadranskega morja je Split ena izmed najpomembnejših turističnih destinacij na Hrvaškem, saj privablja obiskovalce s svojo zgodovinsko dediščino, Dioklecijanovo palačo in živahnim mestnim utripom. Turizem je ključni gospodarski dejavnik, saj prispeva k gostinskim storitvam, trgovinam in drugim s turizmom povezanim dejavnostim.

Univerza v Splitu in druge izobraževalne ter kulturne ustanove prispevajo k gospodarskemu razvoju mesta. Umetnost in športne prireditve prav tako prispevajo k sodobnemu življenju v mestu. Skupaj tvorijo te dejavnosti mozaik, ki omogoča Splitu z okolico, da ohranja dinamično gospodarsko okolje, zanimivo tako prebivalstvu kot obiskovalcem.

Mesto Trogir, imenovano tudi kamniti morski biser, je slikovito mesto ob Jadranskem morju na hrvaški obali. Zaščiteno je kot UNESCO-v spomenik, saj je ohranilo svoj čar srednjeveškega obdobja skozi stoletja. Ponuja slikovito kombinacijo srednjeveških ulic, ki se prepletajo med starimi stavbami in pristaniščem. Občudovanja vredna katedrala in številne palače pričajo o bogati zgodovini tega mesta.

Bogata zgodovinska dediščina Trogira sega nazaj že v antične čase, saj so ga ustanovili grški priseljenci in ga kasneje naselili Rimljani. Ključno zgodovinsko obdobje je srednji vek, ko je mesto doseglo svoj vrhunec. Trogir je bil pomemben v trgovanju in pomorski dejavnosti ter je bil pod vplivom beneške republike. To je obdobje, ki je Trogirju pustilo največji pečat, saj so številne zgradbe, palače, cerkve in stolpi značilni za srednjeveško arhitekturo. S svojimi ozkimi tlakovanimi ulicami, srednjeveškimi palačami in impresivno katedralo je mesto prava učna lekcija o arhitekturi in zgodovini.

Središče mesta na vzhodni strani obvladuje trogirska katedrala sv. Lovrenca, pravi dragulj romanske arhitekture. Katedrala hrani čudovite umetniške zaklade s prizori iz krščanske mitologije. Izjemen položaj na zahodni strani mesta ima tudi utrdba s stolpom Kamerlengo. Danes stolp ponuja čudovit razgled na mestno obzidje in okolico, utrdba pa gosti prireditve (tudi koncerte). Med sprehodom po mestu lahko odkrivate množico srednjeveških palač in stolpov, ki pričajo o njegovi bogati preteklosti. Ozke tlakovane ulice, ki se prepletajo med kamnitimi hišami, in starodavne palače pričarajo občutek, kot da bi se znašli v preteklosti. Mesto je dobesedno živi muzej zgodovine, kjer vsak vogal odstira nov pogled v preteklost.

Trogir ostaja edinstveno okno v preteklost, ki ga sodobno življenje ni zameglilo. To je mesto, kjer lahko obiskovalci globoko vdihnejo zgodovinski duh in občudujejo arhitekturno mojstrovino srednjeveškega časa.

Trogir z okolico je gospodarsko raznoliko območje, kjer preplet različnih dejavnosti prispeva k lokalnemu gospodarstvu.
​Vsekakor je na prvem mestu turizem, saj je Trogir ena bolje poznanih turističnih destinacij vzhodne jadranske obale. Obiskovalce privablja bogata zgodovinska dediščina s slikovitimi ulicami in lepo obalo. Obiskovalci, ki se nastanijo v hotelih, apartmajih in zasebnih namestitvah, najbolje prispevajo k lokalni ekonomiji, potniki z razkošnih jaht pa poskrbijo za odmevnost tega čudovitega kraja.

Zaradi svoje obalne lege imata pomembno vlogo v gospodarstvu kmetijstvo in ribištvo. Ulov različnih vrst rib zagotavlja svežo morsko hrano predvsem za lokalno porabo domačinov in gostov. Kmetijstvo v okolici Trogirja sloni na oljkah, grozdju, agrumih in zelenjavi. Oljčno olje in vino sta znana lokalna proizvoda, ki se ponujata tudi v obliki spominkov.

Pomemben del gospodarske aktivnosti in podpora že navedenemu so trgovine, tržnica, obrtna podjetja in gostinski lokali. Lokalni obrtniki in podjetniki se ukvarjajo s proizvodnjo tradicionalnih izdelkov, kot so ročno izdelane obrti, keramika, tekstilni izdelki, s tem pa ustvarjajo delovna mesta ter ponujajo izdelke in storitve, ki zadovoljujejo potrebe domačinov in obiskovalcev.

Včasih smo bili obsojani, da kažemo premalo domoljubja, ker ne preživljamo poletnih počitnic doma. Hrvaška obala Jadranskega morja je dolga slabih šest tisoč kilometrov, slovenska je več kot stokrat krajša. Jasno, da imamo tam več možnosti najti svoj idilični zalivček ali vsaj prostor za razprostiranje brisače.

Naša razvajenost je kriva, da smo si tokrat izbrali destinacijo, ki poleg sinjega morja in obilja plaž ponuja tudi nekaj čarobnih zgodovinskih mest - Srednjo Dalmacijo. Za izhodišče smo si izbrali slikoviti Trogir, od tam pa potem z avtom ali barko “odplavali” še po okolici.  V tej seriji zapisov se tako osredotočam še na osupljivi Split in očarljivi Primošten.

Vsa tri mesta, čeprav so različna tako po velikosti kot gospodarskem pomenu, povezuje ena skupna dejavnost - turizem. To so mednarodno poznane turistične destinacije, ki zaradi svoje priljubljenosti v sezoni že skorajda pokajo po šivih. Vendar je to povsem razumljivo - bogata zgodovinska dediščina, očarljiva antična in srednjeveška mestna jedra ter slikovita obala so glavni razlog privlačnosti, ki je ne moremo prezreti.

Ponoči je dodobra namočilo širšo okolico. Menda je še najbolj koristilo oljkam, za katere so se domačini že bali. Vlaga se še čuti v zraku. Čeprav gremo domov, pa se nam ne mudi, zato smo si izbrali še en vmesni cilj - Primošten.

In glej si ga no - vreme nas je nagradilo! Posijalo je sonce in nam pred prihodom v vmesni cilj ponudilo čudovit panoramski pogled. Nekaj o Primoštenu bom verjetno še kdaj napisal, saj je zelo lepo ohranjeno mestece. Najbolj sem bil presenečen nad velikim številom kamnitih hiš in  streh. Ozke ulice so pa itak venomer zavite, da se lažje izgubiš in hitreje zaviješ v katero od mnogih konob. Celo vetru se v ovinkih zrola in izgubi moč.

Sprehodili smo se od parkirišča skozi trg po desni cesti gor do cerkve na sredini polotočka in po levi strani spet dol. Kaj dosti več mesteca menda ni. Po stari navadi (relativno novi, otroka doma nista nikdar lačna) se moramo seveda nekje tudi ustaviti, ker se javljata želodčka. Glavno jed smo užili kar na glavnem trgu zgoraj, za poobedek pa smo potem zavili še ob obali.

Ko se vrnemo na parkirišče, pa presenečenje - listek za brisalcem. “Obavijest o počinjenom prekršaju” je bila zatlačena tako globoko, da je iz avta sploh ne bi mogel videti. Ne me basat, saj sem parkiral na uradnem parkirišču! Hm, zakaj je pa obvestilo mokro? In se je izkazalo, da je obvestilo včerajšnje. Ampak saj včeraj sem tudi plačal.  Tega nikakor nisem mogel razumeti, od presenečenja mi je šla še hrvaščina težko od rok. “Parkiral naj bi, kjer znak to prepoveduje.” Bože, saj sem komaj našel eno luknjo, zaparkirano je bilo spredaj in zadaj, plačal sem parkirnino, zdaj me pa zaj…! Pokvariti mi hočete dopust!

Res so mi ga! Navigacija je povedala, da bomo rabili do doma pet ur in pol (v Trogiru, ki je dlje od Maribora, je pisalo samo pet ur). Kaj češ, če smo se tako odločili, pa pojdimo. In potem se je tistih pet ur vsako uro zmanjšalo samo za pol ure. Kolona na kolono, ki se je ustavljala, vozniki so plesali z leve na desno kot muhe, vse skupaj pa ni bilo za nikamor. Doma sem videl, da je bila povprečna hitrost vožnje 55 km/h. Morda pa je res bolj ekonomično z navadno leseno barkačo...

​Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn

Danes zjutraj sem z ženo in hčerko že ob pol sedmih korakal čez most Okrug - Trogir. Še zdaj ne morem verjeti! Menda bo svetloba za fotografiranje boljša, je moja rekla. Vendar jo poznam - ni hotela reči, da so ji ljudje odveč. Priznam, da čez dan zaradi množice turistov tudi jaz predvsem pazim, kod hodim, za okolico pa se premalo zvenim. In če ob tem spregledam mesto, vpisano v UNESCO dediščino, mi mora biti kar nerodno!

Vsako jutro operejo uličice mestnega jedra in jih pometejo. Jaz pa sem mislil, da tla drsijo od prometa pešcev? “Nikakor, veste, koliko sladoleda pobiramo dnevno s tal?” se je pridušala priletna ženica pri čiščenju z metlo v eni od sto krat zavitih uličic.

Po zajtrku pa smo šli seveda spet na plažo. Včeraj smo med vožnjo menda videli eno, ki je imela droben pesek, prikupen lokal in tuš. In smo jo iskali, a žal ne našli. Zapeljali smo se na tisto, ki smo jo že poznali in je imela lokal in pesek, ne pa tuša. Imela je tudi morje...

Tale naša lokacija na robu mesta je nevarna, moji so hoteli vsak večer na sprehod. Pa smo spet šli. Čez tržnico, po darila in spominke. Tu olivno olje z zelišči (seveda ob obvezni pokušini), tam liker (s pokušino), pa še travarico je prodajaka imela “res dobro” (sem že omenil, da brez pokušine ne gre?). Rešila me je žena, ko nam je potem doma vsakemu narezala skodelo lubenice, ki je pogasila tisto vročino v mojem grlu.

V Dalmaciji smo, torej je plaž nekaj tisoč kilometrov. In smo se odpravili od apartmaja na vzhod, v neznano. Najprej po dvopasovnici, potem enopasovnici, potem je zmanjkalo asfalta, potem ceste, pa smo si vseeno drznili dalje, saj je bil vzdolž obale pod vsakem borovcem avto, za vsakim ovinkom pa druga plaža. Ustavili smo, ko se mi je zdelo ravno še dovolj varno tako za nas (prodnata plaža) kot za avto (naravna senca).

Navigator je povedal, da smo na plaži Kava, pa ni uporabil preteklika. Tam je namreč nekoč stal lesen lokal, saj so bile njegove stene zložene ob cesti. Morda pa še bo? Hecno, najbolj sem si zapolnil vonja, ko smo po nekaj urah spet sedli v ohlajeno, po borovih iglicah dišeče vozilo. Ah ja, pa panike, ki je s ta malo nisva doživela, ker sva bila v vodi preveč zaposlena s čofotanjem in špricanjem. Nedaleč stran je punčko kakih desetih let verjetno poljubila meduza, drla se je menda kot zverina, razen naju pa so vsi pobegnili iz vode. Midva sva preživela ;-)

Danes smo se odločili, da popoldne jaz pečem, Olesya pa pripravi solato. Prepričan sem, da sem se odrezal, saj je hrana izginila z mize, kot bi rekel keks. Malo me muči strah, da je zadaj še kaj, saj je bilo treba v mestu še enkrat jesti. Ali pa je le popustil tisti adrenalin s plaže?

Mene niti zvečer kar ni bilo moč ustaviti. Na okensko plico sem postavil fotoaparat s stojalom, da slikam zvezde. Malo sem na hitro še preletel teorijo, potem pa se z veliko navdušenja lotil fotografiranja. Naj povem, da sem za spodnjo fotko z eno roko držal jermen fotoaparata, pritrjenega na stativ, z drugo roko in stativom pa slonel na okenskem krilu, da se ni zaprlo in potisilo moje instalacije v prosti pad. Ves ta hec (fotografiranje samo in obdelava s telefonom) je trajal dobro uro, doma bom z računalnikom skušal rezultat še izboljšati.

​Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn

Na morju smo zato, da živimo drugače, kot doma - spimo dlje, lahko smo počasni, se kopamo… Ker imamo zgovorno gazdarico, nam je priporočala plažo Labadusa na drugi strani otoka. Poiščem na aplikaciji, pritisnem “pojdi” in se odpeljemo. Teoretično. Že na parkirišču nas je hotela navigacija poslati kar preko vrta, pa sem se tej nalogi spretno izognil. Nato smo se prebijali po ozkih cesticah, kjer smo srečevali samo mularijo na skuterjih, v nekaj ozkih uličic zaradi stopnic sploh nismo zavili, nato smo se še predaleč peljali, tako da sem nad tehniko obupal. Nič me ni potolažilo, ko sem kasneje ugotovil, da sem imel nastavljeno navigacijo za pešce!

Cene imajo pa Hrvati letos še bolj navite. Piva pod štiri evre ne najdeš! Se pa da dosti prihraniti, če le pametno ne nosiš s sabo gotovine, saj samo s kartico v lokalih izven mesta pogosto ostaneš lačen. Na keš so namreč nori, njih direktiva WEF po brezgotovinski družbi ne bo nategnila!

Kot odgovoren mlečnekožni družinski ata sem zapovedal, da moramo opoldne domov. Nazaj grede smo šli na pamet, brez aplikacije, in preko hriba namesto 45 rabili samo deset minut! Zaradi uspeha smo bili tako polni adrenalina, da smo šli še v mesto na kosilo in po nakupih. Po včerajšnji romantični večerji namreč v hladilniku ni bilo več sirov in narezka.

Odločili smo se za zgodnji odhod, ne zaradi meje, saj ta ni več Schengenska, temveč vročine na cesti. Izbira je bila pametna, saj smo naleteli na stoječo kolono le v Zagrebu. Ampak tisti so me pa razburili, vrivanje z leve in desne mi ne leži več.

Počitniško stanovanje smo letos najeli v Trogiru, pravzaprav na otoku Čiovo, a s pogledom na staro jedro.
​Do apartmaja smo pripeljali krepko prezgodaj, pa nas je gazdarica vseeno prijazno sprejela in nam vse razkazala. Zasebno parkirišče z avtom v senci, ohlajena pijača v hodniku - čisto po mojem okusu. In čudovit pogled na stari Trogir.

Popoldanski sprehod po tlakovanih uličicah je vedno zanimiv, saj so kamniti tlakovci vedno bolj spolirani, okusov sladoleda v množici sladoledarnic pa je tudi vsako leto več. In ker smo se med pohajkovanjem ustavili v eni od brezštevilnih konob, smo si prihranili še kuhanje.

Ob tako racionalnem obnašanju nam je seveda ostalo dovolj moči, da smo šli zvečer tudi na tržnico. Neverjetno - tržnica je bila popolnoma živa še ob osmih. Večja je od mariborske, čeprav je Trogircev samo 10.000, a turistov je gotovo nekajkrat več. Dogajanje je na naju vplivalo celo po prihodu v apartma, da sva si privoščila še romantičen pobeg na teraso (brez otrok!)...

Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn

WFTA (Svetovno združenje za prehrano in potovanja) je zapisalo, da potujemo z namenom okušanja kraja, da dobimo občutek kraja (​"The act of traveling for a taste of place in order to get a sense of place").

Kaj torej predstavlja češko kuhinjo? Vprašajte strokovnjaka ali obiščite Češko republiko! Za začetek pa vam lahko nekaj izkušenj oziroma jedi predstavim tudi jaz, čeprav so morda samo praške in samo gostinske.

Izkušnje s hrano ima vsak turist, saj dvomim, da se kdo na potovanju, pa naj si bo to poslovno ali počitniško, lahko izogiba hrani. Spoznavanje češke hrane traja pri meni že dolgo, saj sem v Prago prvič potoval leta 1980. Politični sistem je bil takrat sicer popolnoma drugačen, turizem je bil samo obrobna dejavnost, kar zame sploh ni bilo slabo. Prenočišče v hotelu na Vaclavskih namestih sem dobil brez rezervacije, na Karlovem mostu smo bili naenkrat en godec in nekaj sprehajalcev, v lokalih ni bilo potrebe po čakanju na prazno mizo, cene so bile pa fantastične celo za študentski žep!

V devetdesetih letih sem bil še vedno tako mlad, da sem bil redko sam. Neobremenjeno sem sprejemal vse, ki so si kot jaz vzeli čas za družbo, včasih smo se spoznavali tudi preko obiskov. Praga ni tako oddaljena destinacija, da bi se hotel kakemu povabilu odreči. Časi so bili že drugačni, cene nepremičnin so se zvišale, za cene nočitev ne vem, ker sem se pustil gostiti, lokalov pa se že bolj spomnim. Predvsem jih je bilo več kot prej.

Potem je minilo nekaj deset let, vrnitev v domovino, kariera prostorskega načrtovalca in družinskega očeta je postala pomembnejša od lastne zabave. Do te pridem šele, ko se cela družina strinja. In tako (soglasno) je prišlo do tokratnega obiska češke prestolnice. Prvi vtis - same spremembe. Kraji so večji, modernejši (kar sicer ni vedno pozitivno), dražji, predvsem pa bolj obljudeni. Kdaj in kam se odpraviti, je odvisno od ure in dneva v tednu, pa še takrat se po poti vijejo valovi pešcev z ramo ob rami. Resda v Pragi to velja predvsem za staro mesto in grajski kompleks, ampak tu ni danes nič bolje kot v Benetkah, kamor me prav nič več ne vleče.

Podobno velja za prehrano. Kmalu smo uvideli, da lahko zunaj normalno jemo samo opoldne (marsikateri lokal je takrat prej prazen kot poln, če le ni na osrednji ulici ali trgu), in temu smo prilagodili naša potepanja. Ko te prvič pošljejo od vrat, pa drugič, pa... se pač naučiš - zajtrk smo vedno pojedli doma, kosilo zunaj, večerjo pa spet pogosto doma.

Kaj sem odnesel od tega? Nekaj jedi, za katere sem že vedel in vmes pozabil, pa tudi nekaj novosti. Naj nekatere, morda najbolj zanimive, na kratko predstavim:

Na vsakem jedilnem listu pa imajo ponavadi tudi zapečeno raco, ribe (ponavadi lososa), piščančji zrezek (zato sta preživela tudi naša mala dva), zrezke v smetanovi omaki in pohan sir, krompirjeva palačinke in jabolčni zavitek... Z žalostjo ugotavljam, da smo si vzeli premalo časa. Morda pa se vrnemo spet za božične počitnice? Potem bi lahko tole poročilo dopolnil. Moram še preveriti, če imajo božični sejem...

Zgornje jedi smo zaužili v:
Kozlovna Apropos
Švejk restaurant "Malostranska pivnice"
Restaurace Gočarevy domy

Nekaj besed bi rada povedala tudi o namestitvi. Ko smo iskali apartma na booking.com, smo seveda želeli biti čim bližje centru mesta. Tudi za ne previsoko ceno se je dalo nekaj najti, a žal večina namestitev nima svojega lastnega parkirišča, če pa ga slučajno že ima, so cene astronomske. Zato smo izbrali apartma v predmestju blizu podzemne železnice (10 minut peš) in od tam z metrojem (20 minut vožnje). Kdo pa bi vedel, da bodo naslednji dan, ko smo prišli v Prago, del naše metro linije zaprli do konca našega bivanja v Pragi? Vsak dan smo sodelovali v kvizu “Pridi do centra in se vrni domov, pa čim manjkrat se izgubi!”. Tolažilo nas je, da so imeli podobne težave (nepričakovana prestopanja) tudi domačini..​

Utrujeni od celodnevnega sprehajanja, gneče in vožnje z metrojem ter seveda novih doživetij smo se (morda tudi že malo tečni) vsak dan proti večeru ali pa včasih še malo kasneje vračali v naš apartma, zato nam je bilo zelo pomembno, kaj slednji ponuja.

Kakšen je torej bil? Stanovanje je bili veliko - spalnici, dnevna soba z raztegljivim kavčem, jedilnica s kuhinjo, kopalnica, WC in velika lesena terasa (škoda, ker je zaradi slabega vremena nismo mogli uporabljati). Apartma je bil opremljen z vsem, kar je potrebno za komfortno bivanje. Na voljo je bil tudi celi zaboj igračk za najmlajše obiskovalce, vendar je naša punca ostala kar hladna ob tem zabojčku. Seveda, saj je imela s sabo kup svojih igračk. Na pot je odšla zelo opremljena, a tudi za njih ni imela časa.

Pred kratkim sem zaključila “kariero” v hotelirstvu. Zadnje leto sem zavzeto delala kot sobarica in očitno me je uspela prizadeti “poklicna deformacija”, torej se moram izpovedati, povedati par besed o čistoči. Na prvi pogled je bilo vse lepo in čisto. Žal točno vem, kje in kako mora biti, zato me je že prvi odprti predal vzpodbudil k mokri cunji in brisanju. V celoti gledano pa je bil apartma dober in urejen. Ob prihodu nas je za dobrodošlico na mizi čakal slan prigrizek in ustekleničena voda, v hladilniku pa je bil cel mali bife (plačljiv, seveda).

Vesela sva bila, da se je izteklo, kot se je. Vremenska napoved za praznike je tako tako slaba, da smo se iz Maribora odpravili v dvomih in s strahom. Pa je bilo največkrat sončno. Občasno je deževalo samo, ko smo potovali z avtom.
​Tudi na otroka sem ponosna. Cel dan na nogah sta preživela bolje kot njun ati. Ta se je skozi trgovino, kjer smo zvečer kupovali hrano za zajtrk, že vlekel. In v postelji sta še vedno bila dovolj pri sebi, da bi gledala televizijo ;-)