Rasto Kirn
sustainability planner, perpetual tourist and gourmand
  • domov
  • blog (SI)
  • Home (EN)
  • Blog (EN)
  • Blog (RU)
  • Slovenija
    • gospodarstvo >
      • Alpska Slovenija >
        • Maribor
        • Rogla - Pohorje
        • Solčavsko
      • Termalna panonska Slovenija >
        • Ptuj
      • Ljubljana & centralna Slovenija >
        • Ljubljana
      • Mediteranska & kraška Slovenija >
        • Piran
    • trajnost
    • hrana in pijača

Praški zapiski, prvomajski prazniki 2023, 2/5

29/4/2023

Comments

 

sobota, 29. aprila 2023, Muzej iluzij in Hradčani

Zjutraj smo se zbudili kot novi in se po zajtrku odpravili v center mesta. Že pred potovanjem sem doma naštudirala praške znamenitosti in zanimivosti in prva točka na mojem seznamu je bil Muzej Iluzij.
Picture
Komentarji? Kar v redu, včasih zabavno, včasih malo brez veze, vse ogledne točke niso bile enako zanimive. Otrokoma in možu je bil verjetno najbolj všeč temačni tunel, v katerem so se “stene vrtele” in je zato človek kar izgubljal občutek za ravnotežje. Rahlo strašljivo se mi je bilo preizkusiti  v koži fakirja na postelji z žeblji. Zelo zanimiva se mi je zdela finta z v zraku visečo pipo, iz katere je tekla voda, in kopalnica s tušem, umivalnikom in wc školjko, v kateri smo hodili “po stropu.” Ko smo že prišli skozi muzej, se nam je zdelo, da smo bili prehitri. Naredili smo še en krog in odkrili kar nekaj prostorov, ki jih prej nismo videli. Šele, ko smo se prepričali, da smo videli res vse, smo muzej s čisto vestjo zapustili.
Picture
Picture
Picture
Nadaljevanje naše poti  je predstavljal sprehod po centru, kjer smo bili (takoj za tramvaji) pešci kralji. Ah, toliko kraljev, kot je v Pragi pešcev, pa vendar ne more biti. Vsi smo prišli, da bi občudovali tlakovane zavite ulice in lepo ohranjene stavbe. Vsaka starinska stavba je prava umetnina in tega je v centru ogromno. Žalostno sem pomislila, da za ogled vsake lepe hiše pred sabo nimam dovolj dolgega življenja.
Picture
Picture
Nisva mogli tudi mimo izložb trgovin s spominki. Se iz otroštva še spomnite češko risanko Krtek? V Pragi so nas krtek in njegovi prijatelji (zajec in jež) spremljali skoraj na vsakem koraku. Ker ta krtek ni potreboval nobenih papirjev od veterinarja, niti cepiva ne, smo ga (enega) upali vzeti s sabo domov, v Slovenijo.
Picture
Picture
Seveda smo postali lačni, zavili levo - desno in pristali v lokalu Kozel. Tam smo si privoščili lokalne specialitete. Rekla sem “smo”, a v resnici samo midva z Rastom, otroka pa sta ostala zvesta pomfritu in dunajskemu zrezku. Mož se je odločil za knedličke z golažem, jaz pa za golaževo juho v kruhu. Mmmm, okusno je bilo. Da o mojem črnem točenem Kozlu sploh ne govorimo...
Picture
Med čakanjem na naročeno sem imela čas, da si v detajlih ogledam sliko, ki je visela na steni ob naši mizi. Prikazovala je evolucijo (prej bi rekla degradacijo) človeka, ki pije pivo. Šele tokrat sem dojela sliko, ki prikazuje kozla  pri pivnici na Poštni ulici v Mariboru - “Če piješ veliko piva, boš enkrat postal Kozel”.
Po kosilu smo imeli v načrtu ogled še ene znamenitosti - Hradčanov. Praški grad je ogromen kompleks arhitekturnih zgradb. Vstopna karta na Praški grad zajema ogled dvorca, srednjeveško Zlato uličico, katedralo svetega Vita in baziliko sv. Jurija. Naj začnem kar po vrsti!
Picture
Zlata uličica je zelo ozka in kratka, zato se verjetno tudi imenuje “ulička”, z majhnimi, prav pravljučnimi hišicami, ki so se pojavile ob obrambnem obzidju na koncu 16. stoletja. Živeli so na tej ulici najprej vojaki, nato alhimiki, kasneje pa obrtniki. Vsaka od hišic prikazuje notranjost in uporabne predmete prebivalca. Hiša vojaka, zdravnice, kovač itd. Leta 1916-1917 je v eni od hišic živel tudi Kafka. Na žalost mi ni uspelo slikati ulice in fasade hišic v celoti, ker je bilo ogromno turistov.        
Picture
Picture
Bazilika sv. Jurija na zunaj za moj okus ni bila nekaj posebnega, ampak, če je že bil ogled vključen v karto, smo šli pogledat tudi to.
Picture
Katedrala sv. Vita - to pa je res bomba! Nimam niti besed, s katerimi bi lahko opisala svoja čustva. Mogočna in veličastna zgradba, vredna obiska cesarjev. Mogoče bi celo rekla, da ni bil vsaki cesar niti vreden stopiti v to katedralo. Katedrala sv. Vita je največja in najpomembnejša v državi. V njej se nahajejo grobnice čeških kraljev in rimskih cesarjev. Gradnja katedrale je trajala več stoletij, od leta 1344 do keta 1929. Katedralo krasijo vitražna okna, mozaiki, oltarji, slike, kipi. Menda sem pozabila dihati, ko sem stopila noter. Na utrujenost sem zagotovo pozabila.
Picture
Picture
Na zunanji strani katedrale, nad fasado visijo figure nekih strašnih bitij, ki izpolnjujejo vlogo odtokov vode s streh. Zanimiva je kombinacija svetlega in temnego, angelskega in hudičevega. Ko sem gledala te pošasti, ki gledajo iz fasade, sem imela občutek, da so začeli lesti ven iz cerkve, ko pa so jih ujeli prvi sončni žarki, so kar obstali in okameneli.
Picture
Iz katedrale smo prišli ven že pošteno utrujeni. Ker je karta veljala še naslednji dan, smo se odločili, da bomo obiskali grad, ki nam je edini ostal, jutri.

​Besedilo: Olesya Kirn

Fotografije: ©2023 Olesya Kirn & ©2023 Rasto Kirn
< previous
next >
Comments

Muzej najstarejše trte na svetu

17/6/2022

Comments

 
Stara trta v Mariboru, ki je znanstveno dokazano stara vsaj 450 let in s tem najstarejša rodovitna žlahtna trta na svetu, raste na južni strani Hiše Stare trte na Lentu. Ta sicer prenovljena stavba pa je postala že premajhna za vse funkcije in dogodke, ki se zaradi Stare trte organizirajo v  njej in pred njo. Del bremena bo odslej prevzela nova institucija v neposredni bližini.
Picture
Picture
Dolgo pričakovan Vinogradniški muzej je bil zaradi rahle spremembe projekta in dopolnitve programa preimenovan v Muzej najstarejše trte na svetu in danes slavnostno odprt.
Picture
Picture
Picture
Novi mali mariborski muzej v dveh etažah ponuja v pritličju razstavo na digitalnih panojih in interaktivno projekcijo, v kleti pa predstavitveno degustacijski prostor. Pozabiti pa ne smemo niti na dvorišče za druženje.
Picture
Tudi izven Maribora znana Hiša Stare trte naj bi bila namenjena družabnim dogodkom, medtem ko je Muzej najstarejše trte namenjen zahtevnejšim obiskovalcem, ki bodo želeli vedeti več o mestu, njegovem enološkem pomenu in vinogradniški tradiciji. Tako so v Hiši Stare trte na voljo vina iz cele Slovenije, Muzej najstarejše trte na svetu bo specializiran za mariborski in štajerski vinorodni okoliš. Seveda pa bo v obeh tudi degustacija.
Picture
Objekt muzeja je iz 17. stoletja, sega v čas začetka same Stare trte in je bil prvotno namenjen hladilnici. Ob prenovi so uspeli ohraniti tako nosilne elemente zgradbe kot starinski tlak iz kamnitih plošč.
​Vlažno hladne klime v kleti kar nismo želeli zamenjati za soparno vročino zunaj, a možnost pogovora s starimi in novimi znanci na dvorišču ob kozarčku in kanapejih nas je prepričala...
Picture
Če bo muzej tudi kasneje privabljal toliko obiskovalcev, kot jih je prišlo na otvoritev, se bo za rezervacijo prostora za posebne dogodke treba postaviti v vrsto. Bo pa muzej odprt tudi ob nedeljah in praznikih...


Fotografije: ©2022 Rasto Kirn
Comments

Kolesarjenje ob Muri

1/10/2021

Comments

 
Trajnosti in turizma so me ponavadi polna usta. Pravzaprav to ni nič čudnega, saj še celo naši službeni izdelki nagovarjajo naročnike v tej smeri. Ko pa je eden od ZUM-ovih mednarodnih projektov ponudil priložnost, da stopim od besed k dejanjem, sem jo seveda zagrabil z vsemi štirimi. Pravzaprav bolj na duševni ravni, ampak to je že nadaljevanje zgodbe.
Službeni kolega je pripravil ogled/izlet, ki smo ga ponotranjili kot team building. Kolesarjenje po bregu Mure zna biti večplastno. Mešajo se namreč območja zaščitene narave, kulturnih in etnoloških znamenitosti ter posamezni bolj ali manj sonaravni posegi v prostor. Naš obisk je bil predviden na nedolžen način, da ob pametni organizaciji tudi naš ogljični odtis ne bi poslabšal stanja. Za zagotovitev številčnejše udeležbe (beri: Rasto in morebitni podobno brezkondicijsko pripravljeni sodelavci) je bil predlagan terensko oziroma športno nezahteven levi breg Mure. In smo idejo vzeli za svojo!
Picture
Projekt: na trajnostno mobilnostni način izvesti ogled levega brega Mure (avstrijska stran) med Šentiljem in Gornjo Radgono in obisk posameznih predvidenih znamenitosti. Projekt ni raziskovanje nepoznanega, saj predstavlja le manjši izsek turistične kolesarske transverzale kolesarske poti Mura (celotna Murradweg 2 je dolga 320 km) na zadnjem delu njenega poteka po Avstriji.
Picture
Picture
V stilu smo začeli že samo pot - z vlakom do Šentilja, potem pa na kolesa! Dan se je šele dobro začel, zato smo doživeli prebujanje narave, kot ga v mestu nismo vajeni. Na eni strani je hotela Mura povedati, da bo hitrejša od nas, na drugi strani so počasi dvigajoče se meglice govorile, da je še čas.
Picture
Picture
Prva postaja - Koča pri brodu čez Muro blizu kraja Weitersfeld an der Mur. Jutranja kavica, čaj, prvi piškoti, energetske ploščice in domača koza Lisl so poskrbeli, da smo se zbudili. Ker se še nisem zavedal, koliko je pred nami še poti, nisem poklical brodarja, da pride s slovenskega brega pome. Pa tako blizu je bilo do Sladkega Vrha na oni/naši strani!
Picture
Picture
Mureck (po domače Cmurek) je predstavljal zaresno postajo. Na tem območju smo namreč imeli pravi “program” z ogledom mlina na Muri, kosilom ter ogledom razglednega stolpa.
Spet delujoči plavajoči mlin na Muri "Bartholomaeus Lorber" leži ob levem bregu Mure tik pred Mureckom. Zgrajen je bil leta 1997 po originalnem modelu. Vstopnino za ogled se plača v gostinskem lokalu (Schiffsmuehle) na bregu, pozitivno pa je, da so nas tudi tu sprejeli v slovenščini ter dali še popust.
Picture
Picture
Picture
Picture
“Luknjica pri luknjici, pa vendar vodo drži.” Ko smo otroci prvič slišali to uganko, je bila težka, saj mojstrov za takšne strehe že v mojem otroštvu praktično ni bilo več...
Picture
Picture
Kolesarska pot skozi Mureck predstavlja del UNESCO-vega biosfernega območja "Mura – Drava - Donava”, največjega zaščitenega rečnega območja v Evropi. Zaznamuje ga izredna raznolikost pokrajin, kulture in kulinarike.
​

Kolesarska pot Evropska amazonka se začne v Avstriji, tukajšnji odsek poteka najprej po avstrijsko-slovenski meji, prečka nato Slovenijo, nadaljuje na Hrvaškem, Madžarskem in konča v Srbiji. 
Picture
Tile Avstrijci so neverjetni, vsako lužo (beri: opuščeno gramoznico) spremenijo v turistično destinacijo. Verjetno ena pomembnejših točk (hrana!) na naši poti je bil Roecksee v vasici Misselsdorf. Seveda je tam jezerce, pa avtocamp, pa parcele s pavšalisti za avtomobilske prikolice, pa parcele za lesene hiške… Glede na uro je bila nam seveda najpomembnejša gostilna in dovolj dolga miza, da lahko za njo posedemo skupaj. Pa prostor za vse naša utrujena vozila. Le zakaj sem pravzaprav sploh še mislil na svoje kolo, po tolikem času se je že začelo vse bolj obnašati kot mučilna naprava.
Picture
Picture
Ni kaj, po kosilu sem si predstavljal, da sem kot prerojen. Dokler nisem spravil svoje riti nazaj na kolo. Le kdo si je izmislil nekaj na pogled tako nedolžnega, pa obenem tako mučilnega? Komaj sem čakal na naslednjo točko ogleda - Murturm.
Picture
Picture
Ja, razgledna točka je prav zanimiva. Vidi se zelo daleč, ampak tudi v daljavi je enako kot pod nami - gozd. Ah ja, in pa tukaj v bližini niti ne tako zelo mirna Mura.
Picture
In potem se je začelo trpljenje. Ostali kolesarji so držali tak tempo kot zjutraj. Ni šans, da se ustavim in naredim kakšno fotko, ne ujamem jih več. In tako sem stiskal zobe, da sem jih nedaleč od vasi Donnersdorf še ujel pri kolesarskem mostu čez Muro, preko do okrepčevalnice Bicikl bar na desnem bregu nisem več uspel pogledati.
Picture
Picture
Potem pa smo se razšli. Ne povsem, nekaj čutečih duš me je spremljalo, verjetno v strahu, da bom zavil v prvi lokal in obupal. Nisem smel, pa tudi lokalov nisem več videl. Morda smo celo malce zgrešili, saj smo se zadnje kilometre peljali po normalni cesti in ne kolesarski poti. Da sem v daljavi ves čas videl radgonski grad, je imelo svoje pluse in minuse. Pozitivno je bilo, da mi je grad predstavljal cilj, negativno pa, da se je tako neskončno počasi približeval. Pravzaprav smo se mi morali približevati njemu.
Picture
Naša rezervacija v Bevogu je propadla, ker smo bili prepozni. Še zdaj se prepričujem, da nisem kriv jaz, temveč slabo planiranje. Pol ure po prihodu v Radgono smo namreč že imeli avtobus za nazaj. Ampak brez piva pa nismo ostali. Naša podpora s kombijem nam je iz pivovarne prinesla pločevinke, ki so bile konzumirane, še preden so bila kolesa naložena v kombi! Hvala podporni ekipi, spet ste pokazali, kako ste pomembni!
Picture
Na to pot bi šel še kdaj, ampak morda samo od Cmureka dalje. Pa s takšnim tempom, da smem več gledati tudi levo in desno, ne samo v pedala. Ugotavljam namreč, da se moram paziti (ne prometa, temveč EMŠO). Po prihodu v Maribor so šli nekateri namreč še po opravkih in v kino, jaz pa domov pod tuš in v posteljo!

Kje smo se peljali (kaj smo videli):

Murhütte, Weitersfeld an der Mur 210, 8473 Weitersfeld an der Mur, Avstrija
Erlebnissbad Murek, Austrasse 11, 8480 Mureck, Avstrija
Schiffsmühle Mureck, Am Mühlenhof 1, 8480 Mureck, Avstrija
​Röck Josef KG, Misselsdorf 40, 8480 Mureck, Avstrija
Murturm, Griesweg I, 8482, Avstrija
Parktherme Bad Radkersburg, Alfred Marlini-Allee 7, 8490 Bad Radkersburg, Avstrija
Brauhaus Bevog, Gewerbepark B Nr. 9, 8490 Bad Radkersburg, Avstrija


​Fotografije: ©2021 Rasto Kirn
Comments

Predjamski grad

13/8/2021

Comments

 
V okviru družinskega raziskovanja slovenskih gradov in nadaljevanju spoznavanja naših otrok z zgodovino in zgodbami smo v petek obiskali tudi Predjamski grad. Zdi se naraven podaljšek izleta v Postojnsko jamo, še celo vstopnice smo kupili kar skupne. In po ogledu Postojnske jame so nas od tam zapeljali z avtobusom praktično do gradu, torej nič ponovnega iskanja parkirišč in bolj trajnostna oblika prevoza!
Picture
50 mtrov skale nad gradom, 50 metrov skale pod gradom, spredaj pa čistina (nič dreves, tudi tele hiše spredaj še ni bilo) - grad pred jamo je bil varen pred presenečenji in lahko branljiv.
Picture
Pred Predjamskim gradom je dandanes tolikšna gneča, da je nemogoče ustvariti fotografijo brez ljudi.
Picture
Pelješ družino na točko, polno zgodovine, oni pa vsi na telefonih? Ne, vsak je imel svojega interaktivnega vodiča, saj ima vsaka točka v gradu drugo zgodbo.
Picture
Predjamski grad sestavljajo najmanj trije deli - jamski grad, predjamski grad in novejši vhodni del. Tule se začenja jamski del, ki vodi v jamo in v nadaljevanju v skrivni tunel proti Vipavski dolini. Skozi ta, oblegovalcem nepoznan rov, so bili grajski prebivalci oskrbovani s svežimi pridelki, medtem ko so napadalci zmrzovali in stradali.
Picture
Jamski del gradu je najstarejši, sam po sebi nepremagljiv, pa že od samega začetka več etažen. Čeprav je bil od vseh najmanj udoben, pa je poleg skrivnega rova proti Vipavski dolini razpolagal tudi z lastnim zbiralnikom vode.​
Picture
Kljub vsemu pa so zaradi izdaje pokončali našega najbolj znanega viteza. Naš "profesionalni" vodnik je nazorno pokazal, kateri kamen je priletel s katapulta in zadel tisto steno stranišča, ki je pokopala viteza Erazma Predjamskega.
Picture
Gospodarju se ni bilo dobro zameriti, saj…​
Picture
Picture
… so gospod sodnik s takimi na kratko opravili!
Picture
Predjamski grad so zgradili oglejski patriarhi predvsem kot jamskega koncem 13. stoletja, kasneje pa je prešel v last vitezov Predjamskih. Bili so robati, za vojsko vzgajani.
Tudi Erazem Predjamski je bil takšen, zaradi svojega junaštva v boju za vladarja pa so ga poznali blizu in daleč. Bil je časten človek. Ko je cesarski maršal zaničeval njegovega pokojnega prijatelja, ga je v dvoboju ubil, s tem pa se zameril tudi cesarju. Zaprli so ga, pa je pobegnil v Predjamski grad, ki je bil dokaj neznan.
S svojimi služabniki je postal ropar, povezal pa se je tudi z ogrskim kraljem Matijo Korvinom. To je bilo dovolj, da je cesar Friderik naročil tržaškemu glavarju Ravbarju, da ga zajame živega ali mrtvega. Erazem je bil predrzen, izzival je usodo in Ravbarja, dokler ta ni prišel pod njegov grad.
Dolgo je baron Gašpar Ravbar s cesarsko vojsko grajsko utrdbo neuspešno oblegal, šele z zvijačo oziroma podkupnino pa so dobili namig, kje se giblje Erazem in kje je grajsko zidovje najmanj utrjeno. Izkoristili so izdajo, s katapulti porušili zid, ki je pokopal Erazma, pokončali njegovo malo vojsko in zavzeli grad.
​Erazma so domačini pokopali pri domači cerkvici, od koder seže pogled na danes že dozidan in prezidan grad.
Picture
Grajski zidovi so bili debeli preko poldrugi meter, a bivalni prostor je bil predvsem v okenskih nišah prav prijeten, če je sijalo sonce ali pa je v kaminu plapolal ogenj.
Picture
Na podstrešju je bila nastanjena straža. Na nasprotnika, kadar je uspel priplezati do zidov, so metali kamenje, polivali vodo (in olje?), streljali z loki, če pa so bili nasprotniki že izmučeni, so jim poslali sveže sadje, zelenjavo ali tudi kakšno pečenko, da so jim še dodatno zbili moralo.
Picture
Tik pod gradom so pred stoletji v bregu ustvarili teraso, ki je služila turnirjem, ob njej pa zgradili nadstrešnico za gospodo, da je ta lahko občudovala spektakel. Turizem je torej cvetel že v daljnih časih.

​Upravljalec:
Postojnska jama d.d.
Jamska cesta 30
6230 Postojna
T: (05) 700 01 00
F: (05) 700 01 30
E: [email protected]

Fotografije: ©2021 Rasto Kirn
Comments

Turistična & eko kmetija Pri Baronu

7/8/2021

Comments

 
Nesporno je turizem gospodarska panoga prihodnosti, čeprav nam zdaj že poldrugo leto poskušajo prihodnost narisati drugače. Verjamemo v boljše čase, verjamemo v trajnost in verjamemo v zeleno. Tako smo se danes odločili, da to podpremo z obiskom kmetije, ki je vključena v Zeleno shemo slovenskega turizma, mi pa smo s tem praznovali/podprli tudi naziv Evropska gastronomska regija 2021, ki ga letos nosi Slovenija.
Na našem koncu Slovenije je več turističnih kmetij, ki so poznane v širšem okolju, tri od njih pa imajo tudi priznanje Slovenia Green Cuisine. Druži jih “zaveza k avtentičnosti ponudbe, povezovanju z lokalnimi dobavitelji, usmerjenosti k naravi, delovanju s čim manj odpadki, uporabi neoporečne vode, odgovornosti do okolja in odgovornosti do zaposlenih.” To so turistična in eko kmetija Pri Baronu, ki je bila naš današnji cilj, turistična kmetija Štern Pri Kovačniku, ki smo jo v preteklosti že nekajkrat obiskali, in turistična kmetija Urška, kamor zaradi njihove prezasedenosti še nismo uspeli priti.
Picture
Picture
Pri Baronu oziroma družini Uranjek zahtevajo, da se gostje predhodno najavijo, kar pomeni vsaj dan prej. Gre za agrarno gospodarstvo, zato je to razumljivo. Mi sicer nismo zahtevni, juhico ali narezek bi lahko vendar vedno pričakovali. Ker si nikakor ne morem privoščiti, da peljem družino na obronke Pohorja in tam ostanejo lačni ali žejni, sem vseeno spoštoval protokol. Kar po telefonu sva se z gospodarjem zmenila za Eko piknik culo, saj smo pogrešali letošnji piknik v mariborskem Mestnem parku. Glede na prejeta priznanja kmetije pa lahko pričakujemo vrhunsko kvaliteto.
Turistično in eko kmetijo Pri Baronu ni težko najti, po avtocesti do Frama, pa potem gor v hrib po edini cesti. Ko pa pride ta iz gozda, simpatično oblikovano znamenje pove, kje je treba zaviti na dvorišče. In tu nas je že pričakal prvi družinski član. Verjemite, da je res prijazen, še mene ni ustrašil.
Picture
Picture
Takšno povezavo z naravo je pa res redko kje doživeti. Bomo najprej pogledali pujse, zajčke ali koze ali ne bi raje poiskali gospodarja in gospodarico ter se zmenili za culo? Gostitelj, ki nas je pričakal na vratih, je takoj vedel, čemu smo prišli. Ni nas povabil v notranje prostore, ni nam ponudil niti mize s klopmi zunaj, v roke mi je dal težko culo. Poleg te nam je podal še informacijo, kam vse lahko zavijemo, da najdemo na travnikih v bližini klopce, ter dve pregrinjali za ležanje na travi. Ker smo si zaželeli piknik lokacije z razgledom, nas je napotil za simpatičnim ponijem. Ta je svojo nalogo obvladal, zapustil nas je šele na čudoviti razgledni točki. Našli smo urejen, z žico ograjen prostor, kar mi je bilo zelo čudno, a o tem kasneje, z malo klopco kot mizico na sredini in nekaj štorov kot sedežev. Ponudil se nam je pogled na Pohorje in razgled na ostale tri strani neba.
Picture
Picture
Picture
Picture
Radovednost nas je mučila, pa vendar smo šele tu odprli culo. V resnici ni bilo presenečenja, saj je bil “meni” napisan na spletni strani. Vse je drugače, ko sam razgrneš odejo, odpreš vrečo, v njej pa najdeš malo gajbico s steklenico soka, steklenico vina, narezkom, sirom, velikom kozarcem z zelenjavo, malimi kozarčki z namazi, lesenim priborom, vse pa bio - pridelano na domačiji ali pri sosedih. Naročilo hladnega obeda je bila pravilna odločitev. Najina otroka je s hrano težko zadovoljiti, tu pa sta dala zalogaj v usta, šla gledat konjičke, spet zalogaj v usta, se lovit po bregu, spet zalogaj v usta, plezat po lovski opazovalnici. Ko nam je zmanjkalo malih pirinih hlebčkov, sta se celo odpravila nazaj do kmetije po dodaten kruh.
Picture
Picture
Picture
Ko so se krave po opoldanskem počitku spet odpravile na pašo, pa smo ugotovili, zakaj je “naša” razgledna točka ograjena. Da znajo biti tako radovedne, si nisem mislil. So pa tudi one nam prinesle dodatno razvedrilo.
Picture
Picture
Picture
Ko smo se vrnili na kmetijo, da oddamo košarico in izpraznjene kozarčke, nas je radovednost zapeljala še v priročno trgovino. Kdo je že pil melisin ali metin liker? No, slednjega je kupila moja žena, saj sva se strinjala, da bo to gotovo nekaj posebnega. In potem nas je čakala še nova runda živalskega vrta - ovce, kure, vietnamski pujs, mali zajčki, navadni pujsi, ni da ni! Še otroško igrišče s toboganom in nogometnimi goli je poželo manj zanimanja.
Picture
Picture
Kmetija Pri Baronu je vredna obiska. Če ste lačni ali žejni, vas bodo zadovoljili z okusnimi domačimi jedmi. Če ste trajnostno naravnani, pa so tu še dodatne točke zaradi ekološke pridelave. Marsikaj pridelajo tudi na principih permakulture. In za otroke imajo obširen dodatni program ;-)  Mi jih bomo gotovo še obiskali, a po možnosti izven sezone, saj radi izmenjamo tudi kako misel z domačini...
Picture
Picture

​Turistična & eko kmetija Pri Baronu
, Planica 6, 2313 Fram
​
+386 51 317 104, +386 2 601 44 51, https://pribaronu.si, [email protected]

​Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn
Comments

Kolone, zastoji, kolone...

31/7/2021

Comments

 
Žena je za testiranje predlagala, da greva pred zdravstveno postajo pol ure prej, kot jo odprejo. Poslušal sem jo, da bi imel mir, potem pa sem bil zadovoljen, ker sva bila na vrsti že peta in šesti. Saj začeli so dvajset minut kasneje, ampak ob pol devetih sva imela papirje, da sva negativna. Hecno, pa toliko sem vlagal v svoje življenje, da bi "bil pozitiven". Preden sva papirje shranila, sem še pogledal račun. A me zaj…? Testiranje 150 kun, angleški prevod 50 kun! Odtod torej razlika med informacijo na internetu in resničnostjo! Ker me je čakala še relativno dolga vožnja, sem se poskusil skulirati. In je uspelo, morda tudi zato, ker smo se z našimi res razumevajočimi in prijaznimi gostitelji dogovorili, da lahko odidemo šele popoldne. In smo to zares izkoristili, najprej smo šli na plažo (tokrat "mojo"), da so iz mene odplavale vse negativne misli ;-)
Picture
Tole zadaj je verjetno Sv. Vid, najvišji vrh otoka Paga.
Picture
Picture
Picture
Čudni časi so to, ko ima že vsak tuji turist navigacijo in poznajo tudi “naše” male mejne prehode. Koliko ji pa verjeti, je druga. Ugotovili smo, da je Gruškovje na avtocesti trikrat bolj obremenjeno kot Rogatec, kjer se čaka samo eno dobro uro. In smo se odločili za Rogatec. Pa je bilo prav vseeno, saj smo na začetku poti v počasni koloni rabili eno uro samo zato, da smo prišli skozi Velebit. Potem pa je kar šlo. Nekje sredi Hrvaške je bila tabla McDonaldsa. Kakšen orkan prošenj in moledovanja, da bi ustavili! Pa naj vam bo, sem se strinjal in zapeljal na postajališče. Kristus, če bi bil brez bencina, bi še vedno peljal mimo črpalke, če bi bila takšna vrsta kot v tej restavraciji. Še mala dva sta se pustila prepričati, da tista vrsta ni človeška. Dobro, pa saj imajo čez pol ure tudi Burger King. Ja, imajo, vrsta pa enaka. Če bi kdo opazoval tam od zgoraj, kako brez ustavljanja vijugam skozi postajališča, bi se vprašal po mojem zdravju. In sedaj se prepričujem, da tisti obvozi niso krivi, da se je vrsta v Rogatcu podaljšala na dve uri. Ampak carinik je verjel papirjem in nas spustil domov, da lahko sedaj izlivam svoje trpljenje na papir...
Delal sem se cool, ampak prehitevanje stoječe kolone preko polne črte in po nasprotnem pasu me resnično pogreje!

​Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn
Comments

Zajtrk na plaži

30/7/2021

Comments

 
Olesya se je odločila, da gremo na plažo že navsezgodaj, bo pač zajtrk hladen. Da bi bilo vse skupaj bolj zanimivo, smo šli na plažo, ki smo si jo ogledali v torek, nismo pa se tem še kopali. Odlična ideja! Morje je bilo najbolj čisto do sedaj, kar ni nič čudnega, saj lahko tja prilezejo samo kozli in redki turisti. Vsi naenkrat smo planili v vodo. Jaz sem nekajkrat zaplaval mrtvaka, da sem sinu pokazal, kako si lahko na vodi dlje časa tudi brez truda, ta malo pa sem tolikokrat poškropil, da sem se že zbal, da se ji bo voda zamerila. Pa ji je bilo hudo le, ko smo odhajali s plaže.
Picture
Picture
Vrnitev v Slovenijo zahteva negativni koronski test, star največ 48 ur. V Pagu se je treba nanj naročiti po elektronski pošti, telefonske številke ne najdem. Naročil sem se, odgovora pa ne dobil. Na poti s plaže zato obiščem postajo prve pomoči (hitna pomoč), kjer naj bi cel dan delali hitre teste, ki jih rabimo za prehod meje. “Ne, delamo samo do 13h, za 200 kun.” Ampak na internetu na vaši strani piše, da delate cel dan in racunate 150 kun. “Veste, situacija se spreminja iz ure v uro. Imate srečo, da ste prišli sedaj, saj se ne boste načakali tako kot tile, ki že od jutra čakajo na rezultate.”

​Potem začnem razmišljati: res je, morje južneje od našega je čistejše. Naša država nam je ponudila brezplačne teste, da smo lahko odpotovali v Dalmacijo in sosedom reševali gospodarstvo, hrvaška država pa se že hvali s turističnim obiskom, pobere davke in potem zaračuna se test.

​Premisliti bo treba, preden se spet odpravimo preko meje!
​
Zvečer smo šli na zadnji sladoled, "tisti ta večbarvni" v slaščičarni na levi strani trga. Po njem je bila v programu postelja. Otroci so bili že pripravljeni za odhod domov, pa se je zgodilo presenečenje - iznenada pribobnajo na glavni trg nastopajoči iz “Psihiatrijske ustanove Pag”! Kostumi, glasba in ples - paša za oči in ušesa. Skupina mladink in mladincev me je obkrožila, tisti z največjo masko me je hotel cepiti, ena s šopom denarja in brez maske pa mi je ponujala kup bankovcev, da bi privolil. Uspel sem pobegniti, preden bi mi “vbrizgali” hudiča! V resnici je šlo za Paški poletni festival, kateremu smo bili slučajne priče...
Picture
Picture
Picture

​Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn
Comments

Barba

29/7/2021

Comments

 
Tudi najboljšim se zgodi - danes smo bili tako utrujeni, da smo zamujali že s prebujanjem. Kako lahko na dopustu kaj zamudiš? Meni pač ni nič ušlo ;-)  Na kratko - dopoldne smo imeli počitek.
Picture
Nagradno vprašanje: kam smo šli plavat popoldne? Vem, glede na število plaž na otoku Pagu je to nemogoče odgovoriti, za našo družino pa niti ne tako zelo težko. Na vrsti je bila divja plaža Povljana!
Picture
Picture
Utrujenost se je prenesla v večer, otroci so pokapali v posteljo in jih nisem uspel več premakniti. Pravzaprav sem to samo preveril. Potem pa kratki dogovor, z nejevero v očeh, da greva končno enkrat zvečer ven. In sva šla, z roko v roki. Na poti v mesto pred trgom so bili postavljeni kar na cesto nizki vinski sodčki s klopmi. Tam je bilo tudi prejšnje večere vedno polno, zato sem vprašal dekle na vratih, čemu. "Ker imajo dober pršut in sir ter lastno vino" je odgovorila. V Konobo Bile sva stopila zaradi ambienta (moja ocena Tripadvisor), ki pa je bil vreden postanka. Izbor  narezanega je bil okusen, vino pa boljše kot na Vinski cesti Paga. 
Picture
Ne morem pozabiti zanimivega razgovora z barbo, kot so ga imenovali obiskovalci, oziroma dedom, kot ga je imenovala mlada natakarica. Čez sezono delajo v petek in svetek, zato ima raje ostale letne čase. Tudi takrat ima polno, ampak domačinov, zvečer zakurijo kamin, v njem pečejo ribe, ko pa na mizi ostane samo pijača, igrajo karte. Vabljivo in zapeljivo!
Picture
Picture

​Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn
Comments

Krokodili...

27/7/2021

Comments

 
Žena in otroci so dolgočasni, spet pričakujejo, da se zapeljemo v Povljano oziroma na plažo južno od nje. Seveda se prepustim demokraciji, čeprav imam do nje rahel odpor. Kdo ga ne bi imel po izkušnjah z našo državo. Sicer pa je že Sokrat zadevo dodobra razčlenil...
Picture
Malo sem brskal po googlu in našel divjo plažo nedaleč od mesta Pag, ampak na popolnoma drugi strani kot našo standardno (današnjo dopoldansko). Odločili smo se za njen popoldanski ogled. Pot do nje je bila zelo enostavna - pelješ se od mesta Pag na drugo stran zaliva, pa namesto po glavni cesti preko otoka zaviješ ob obali proti severu v naselje vikendov, vil, hotelov, torej “kar nekaj” brez urbane strukture. Moje duša je trpela, radovednost pač ne. In ko pripelješ do konca ceste (spet zaradi googla sem šele doma ugotovil, da se sicer cesta še kar vije dalje), najdeš divje parkirišče, 50 m pod njim pa divjo plažo z imenom Delfinka. Zaliv s turkiznim, mirnim morjem in drobnimi zaobljenimi kamenčki je bil dovolj zanimiv, da smo si zapomnili pot za prihodnjič, ko pridemo zares (moja ocena Tripadvisor).
Picture
Tale pot pa je imela pravi vrhunec šele na koncu. Ob naši cesti do Delfinke smo našli Učno pot Dubrava-Hanzina. Pripravljena je bila prav letos spomladi, čeprav je območje velikosti 30 hektarjev zaščiteno že od leta 1988. Krokodilov pa tu ni že dlje časa. Potrudil se bom, da o učni poti Dubrava-Hanzina več zapišem v posebnem postu (hrasti-krokodili-in-perun.html), kjer bo poleg v naslovu napovedanih krokodilov subjekt staroslovanski bog Perun! Ah, pa hrasti. Pa netopirji...
Picture

​Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn
Comments

Zadar

26/7/2021

Comments

 
Vetrovno vreme se je še kar držalo. “Gremo v Zadar?”  je vprašala žena. Nič se nismo pogajali, saj tudi mene ni vleklo v kopalke. Na terasi me je sicer čakala knjiga, pa bo verjetno počakala še kakšen dan. Vreme je pač treba izkoristiti. Pot pa imamo že naštudirano, najprej skozi Zadar do parka na južni strani mestnega obzidja, kjer je ogromno parkirišče, v parku se ohladimo od vožnje, potem pa na obalo. Na poti do morskih orgel pa seveda še pečena koruza in pijača.
Picture
Picture
Kar so pred leti postavili/zgradili morske orgle, te privlačijo turiste (moja ocena Tripadvisor). Tudi mi jih moramo slišati vedno, ko pridemo v severno Dalmacijo. Prav gotovo pa mojim ni najpomembnejši poseben zvok, ki ga ustvarjajo, temveč detajli - stopnice, valovi, klaviaturna klop. Meni pa možnost pritiskanja na sprožilec.
Picture
Picture
Toliko adrenalina človeka zlakotni, oddaljenost od domače kuhinje pa pomeni le, da se bomo morali zadovoljiti z gostinsko ponudbo. Ker smo v primorju, smo seveda iskali konobo in jo tudi našli. Konoba Skoblar je bila na trgu pred izhodom iz mesta v smeri parkirišča, tako da polnih želodčkov potem ni bilo tako težko spraviti do avta (moja ocena Tripadvisor).
Picture
Picture
Picture
Večerni sprehod smo seveda spet izvedli v "domačem" Pagu. Pred južnim vhodom v mesto Pag (pred zaobljenim kamnitim mostom) je ohranjeno skladišče soli, katerega del so rekonstruirali in uredili stalno razstavo solinarstva. Soline so bistveni del Paga že tisočletja, sol je bila podlaga za uvedbo neke vrste denarja na Pagu med prvimi na svetu. Muzeju sta namenjeni dve hali. Prva vsebuje ilustracije, dokumentacijo, orodje solinarjev in model solin, druga pa stroje za procesiranje in pakiranje soli same (moja ocena Tripadvisor). Celo otrokom zna biti zanimiv prikaz solin, delovnih pripomočkov, vozičkov...
Picture
Picture
Picture
Včasih pa mala dva padeta dol prej kot midva. Takrat se začne najino življenje na terasi!
Picture

​Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn
Comments
<<Previous
Forward>>

    o meni

    Arhitekt po izobrazbi,
    planer po poklicu,
    ​turist po srcu in
    ​jedec po duši...

    arhiv

    April 2025
    August 2024
    July 2024
    May 2024
    April 2024
    February 2024
    October 2023
    August 2023
    July 2023
    May 2023
    April 2023
    February 2023
    June 2022
    October 2021
    August 2021
    July 2021
    February 2021
    December 2020
    November 2020
    October 2020
    July 2020
    April 2020
    March 2020
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    April 2018
    December 2017
    September 2017
    May 2017
    April 2017
    October 2016
    April 2016
    March 2016
    February 2016
    December 2015
    November 2015
    October 2015
    September 2015
    August 2015
    July 2015
    May 2015
    March 2015
    November 2014
    September 2014
    June 2014
    March 2014
    November 2013
    April 2013
    March 2012

    kategorije

    All
    Dogodki
    Hrana & Pijača
    Prostor & Arhitektura
    šport & Rekreacija
    Turizem

    preberite še...

    Inside the Travel Lab
    ​Nina potuje
    ​Taste Trekkers
    Olesyin blog
    Life of an Architect​

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.