Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn
Vetrovno vreme se je še kar držalo. “Gremo v Zadar?” je vprašala žena. Nič se nismo pogajali, saj tudi mene ni vleklo v kopalke. Na terasi me je sicer čakala knjiga, pa bo verjetno počakala še kakšen dan. Vreme je pač treba izkoristiti. Pot pa imamo že naštudirano, najprej skozi Zadar do parka na južni strani mestnega obzidja, kjer je ogromno parkirišče, v parku se ohladimo od vožnje, potem pa na obalo. Na poti do morskih orgel pa seveda še pečena koruza in pijača. Kar so pred leti postavili/zgradili morske orgle, te privlačijo turiste (moja ocena Tripadvisor). Tudi mi jih moramo slišati vedno, ko pridemo v severno Dalmacijo. Prav gotovo pa mojim ni najpomembnejši poseben zvok, ki ga ustvarjajo, temveč detajli - stopnice, valovi, klaviaturna klop. Meni pa možnost pritiskanja na sprožilec. Toliko adrenalina človeka zlakotni, oddaljenost od domače kuhinje pa pomeni le, da se bomo morali zadovoljiti z gostinsko ponudbo. Ker smo v primorju, smo seveda iskali konobo in jo tudi našli. Konoba Skoblar je bila na trgu pred izhodom iz mesta v smeri parkirišča, tako da polnih želodčkov potem ni bilo tako težko spraviti do avta (moja ocena Tripadvisor). Večerni sprehod smo seveda spet izvedli v "domačem" Pagu. Pred južnim vhodom v mesto Pag (pred zaobljenim kamnitim mostom) je ohranjeno skladišče soli, katerega del so rekonstruirali in uredili stalno razstavo solinarstva. Soline so bistveni del Paga že tisočletja, sol je bila podlaga za uvedbo neke vrste denarja na Pagu med prvimi na svetu. Muzeju sta namenjeni dve hali. Prva vsebuje ilustracije, dokumentacijo, orodje solinarjev in model solin, druga pa stroje za procesiranje in pakiranje soli same (moja ocena Tripadvisor). Celo otrokom zna biti zanimiv prikaz solin, delovnih pripomočkov, vozičkov... Včasih pa mala dva padeta dol prej kot midva. Takrat se začne najino življenje na terasi! Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn Na otoku Pag nismo prvič, ponavadi po njem skoraj vsakodnevno raziskujemo. Tako imamo svojo priljubljeno plažo že od prej, ki leži južno od turističnega naselja Povljana. Tu sicer imajo svojo “mestno” plažo, ki je tako natrpana, da je težko hoditi po njej in ne stopiti na kak trebuh. “Naša” pa je divja plaža Stara Povljana. Divja zato, ker ob njej ni nobene hiše, niti gostinskega lokala, samo nekaj sto metrov mivke in peska vzdolž roba morja. Če vas to ne prepriča, lahko navedem še odmaknjenost od naselja in zato precej manj kopalcev, plitvo morje tudi daleč od brega, zalivska lega pa običajno poskrbi še za zrcalno vodno površino brez valov. Ob vhodu v Povljano stoji še natrpana samopostrežna trgovina, kjer lahko naberemo vse, kar smo pozabili vzeti s sabo, da potem na plaži zdržimo nekaj ur. Seveda za začetek dopustovanja najlažje izberemo kar to znano lokacijo, ki ponavadi ni razočarala. Najemanje apartmaja ima svoje slabosti (ko se vrneš, kosilo še ni na mizi), a tudi prednosti (na mizi je tisto, kar si želiš oziroma se odloči mamica). Naš pa je imel še blažen mir. Sem že omenil veliko teraso? Ena sedežna garnitura je bila namenjena zajtrkom, če sonce še ni bilo preveč proti zahodu, pa tudi počivanju. Druga sedežna skupina je bila namenjena romantičnim večernim pogovorom ob kozarcu vina in nabadanju slanega aromatičnega paškega sira. Kosilo z opoldanskim počitkom nam je povrnilo moči in vrnila se je strast po raziskovanju. Hvala stricu Googlu za aplikacijo, po kateri lako iščem plaže tudi po tablici. Eno sem našel na isti obali kot leži mesto Pag, le nekaj kilometrov severneje. Pravzaprav jo je bilo najti zelo enostavno, skozi mesto Pag do severnega roba in potem po cesti spet do njenega konca ;-) Kako naj komentiram čudovit pesek in naravno zaobljen zaliv? Pravzaprav ne vem, hoja od ceste po kozjem bregu navzdol in potem še tistih nekaj sto metrov nazaj gor je odvzela večino blišča naravne lokacije. Priznam, sprehod po mestu Pag v pozno popoldanskih oziroma zgodnjih večernih urah ni bil več tako naporen. Kako pa potegniti črto med popoldnevom in večerom, če si na morju in še poleti? Mislim, da se večer začne, ko gredo otroci spat, kar pa zna biti v našem slučaju dokaj pozno, še sam vmes včasih postanem že utrujen.
Spomnim se še odhodov na morje, ko smo bili otroci, in vsega pričakovanja, povezanega s tem. Pa je pri današnji mulariji to skoraj isto. “Midva ne bova spala, dokler ne gremo” sta rekla nadobudneža v četrtek zvečer. Nista držala besede, sta pa bila zjutraj takoj pripravljena, da smo šli ob petih od doma. Spremljal nas je prijeten hlad, državno mejo smo prečkali v desetih minutah brez administracije, hrvaška avtocesta je bila relativno prazna, do severne Dalmacije oziroma preko Velebita je bilo enostavno priti. Vmes se je seveda že segrelo. Program, da se z morja čez dober teden vračamo z obiskom Paklenice, smo po kratkem družinskem posvetovanju spremenili - “Paklenica zdaj ali nikoli!”, in zavili pod Velebit v Starigrad. Dobra ideja! Ogled kanjona Paklenica bom sicer na kratko opisal v drugem postu, izraz “zdaj ali nikoli” pa je bil načeloma spremenjen v “ponovno” (moja ocena Tripadvisor). Apartma smo imeli najet v mestu Pag. Ne sicer v starem delu mesta, kjer so ulice preozke celo za dihanje, pa vendar le pet minut pešačenja do glavnega trga. Tako mi za večerni sladoled ne bo treba prižigati avta, sem bil kot šofer zadovoljen, ko sem popoldne zapeljal na dvorišče. Prijazna lastnica nas je popeljala v prvo nadstropje, da bi se namestili. Najlepši del dvosobnega stanovanja je bila velika terasa s pogledom na mesto in drugo stran zaliva. Vsi smo bili navdušeni nad njo (moja ocena Tripadvisor). Pozno popoldne je torej še čas na oglede! Če smo na morju, preverimo tudi obalo. Mestna plaža leži na severnem robu mesta in je v bistvu hotelska, vzdolž nje se namreč razteza hotelski objekt. V nadaljevanju proti severu je manj urejena (beri: ni več peščeno prodnata), njeno zaledje predstavlja naselje individualnih objektov. Za mala dva, ki sta čofotanja bolj potrebna kot jaz, pa je bila ponudba dovolj vzpodbudna, da sta od nog do glave izkoristila že prvi stik z morjem. Po večernem nakupu najpomembnejšega (pijače za na plažo za drugi dan, paški sir za večerni klepet, paška sol za vsakdanjo kuho, sadje…) pa je prišel čas tudi za naju, da preveriva sedežno garnituro na terasi. Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn Leto 2021 je pomembno za slovenski turizem, saj je država nosilka naziva “Evropska regija gastronomije 2021”, po mojem prepričanju pa predstavlja kulinarično prestolnico Slovenije prav Maribor. Kje drugje je ta mešanica slovenske, staroavstrijske, madžarske, balkanske in mediteranske kuhinje bolj prisotna kot v tem mednarodnem loncu narodov. Samo 100 tisoč prebivalcev ima Maribor, a predstavniki kar 160 narodnosti ga imajo za svoj dom. Zaradi zgodovinsko zanimive lege ima mesto med gozdnatim Pohorjem in vinorodno Piramido nekaj ogleda vrednih točk, moja čustva pa zaplešejo predvsem ob tematiki hrane in pijače. Tolikšno koncentracijo ponudbe, kjer lahko domačin ali turist zares dobro je in pije, v naši deželi težko najdeš. Pri tem mislim tako na “urbane” lokale v smislu restavracij, ki poleg slovenske pokrivajo tudi tujo kuhinjo, kot na tradicionalno domačo kuho “naših babic.” Predvsem pa obmestje zajema številčno obširno ponudbo kmetij, ki so včasih prava kulinarična doživetja. Že lanskega, pa tudi tega leta ne bo možno izkoristiti na način, kot je bilo zamišljeno. Naj zato prikažem, kako imam svoj kraj v spominu in obenem, na kaj sam z marsikom drugim komaj čakam. Morda pa bo prvi izlet po prekinitvi te norosti točno tak, kot ga v nadaljevanju opišem? Kako pošten družinski oče prične dan? Z nakupom dnevne doze vitaminov in mineralov, vendar! Maribor leži na robu Dravskega polja, torej sredi kmetijske proizvodnje. Tukaj nam izraz “od njive do mize” ni beseda, temveč dejstvo. In ko dopoldne obiščem tržnico, ki živi vsak delovni dan v tednu, pozdravljam počasi že znane kmetice, za katere iz ponujenih pridelkov vidim, da niso kupile solate v veleprodaji. Če pa mi ni, da bi zjutraj barantal za pridelke, iz katerih se pripravi zdrav obrok, izberem naslednjo najboljšo možnost - za kosilo se zapeljemo na kmetijo! Naj bo to resnično kosilo ali samo malica, je pravzaprav vseeno - težko nas je ustaviti, dokler je kaj na krožniku. Pa to velja tudi za otroke. Z ženo se tolaživa, da je pri sosedih itak vse boljše, pa še svež zrak pomaga. Sploh, če kmetijo obiščemo na kolesih (tudi električna veljajo!). Da si pomirimo dušo in pospešimo prebavo, lahko napravimo na poti domov še kakšen ovinek, zgodovina nas pozdravlja na vsakem koraku. Naša družina je nora na gradove. Vseh slovenskih ne bomo uspeli nikdar obiskati, saj hitreje propadajo, kot pa jih obnavljamo. Ampak nekateri so v našem železnem repertoarju. In če je njihova vsebina vsaj rahlo vezana na okus, so obiskani toliko bolj. Ne, za prehrambene užitke ni nujno iz mesta. Čeprav bi lahko bilo v Mariboru več slovenskih lokalov, pa jih je še vedno dovolj, da obiskovalcu predstavimo avtohtono kuhinjo. Pa tisto “uvoženo”, ki je že ponarodela… Toliko sem že napisal, pa sem šele zdaj prišel do poglavitnega poglavja - vino! Tri vinske regije so v Sloveniji, Štajerska oziroma Podravje je po površini največja. Zaradi klimatskih razmer in prsti je vsaka od dežel primerna za svojo trto, v severovzhodni Sloveniji so to predvsem žlahtne bele sorte. Griče vinorodnih okolišev Slovenskih goric, Haloz in jugovzhodnih obronkov Pohorja seveda prekrivajo vinogradi. Odkar je nadvojvoda Janez pred dvesto leti zamenjal stare trte z vrhunskimi sortami, ne tem koncu ni slabega vina. Čeprav se eni nagibamo k slajšim, drugi spet k suhim vrstam, lahko vse okuse pokrije vinogradniška ponudba iz okolice, včasih pa že z roba samega mesta. Sintezo pridelave in njeno zgodovino lahko v kratkem pregledu osvojimo v Hiši Stare trte, muzeju, ki ni namenjen le najstarejši trti na svetu, temveč tudi lokalni (štajerski in širše slovenski) proizvodnji te tako cenjene pijače. Da ne pozabim - po opisanem kulinaričnem sprehodu se lahko ta zaključi v Hiši Stare trte, kjer se lahko udeležite tudi degustacije. Takole na kratko si predstavljam, kako naj bo videti prvi dan popolne deblokade protikoronskih ukrepov. In če bo zvečer še kak koncert, lahko rečem, da je življenje kar v redu! Se mi pridružiš?
podnaslov: Covid-19 - blokarji v hribihKaj je lepšega po napornem delovnem dnevu, kot obiskati koncert na prostem ali popiti vrček piva v dobri družbi? Kozarček in koncert naenkrat, vendar! Posledica - zaradi vsakdana v betonu še naši otroci mislijo, da je zemlja umazana, kadar se je slučajno dotaknejo. In da ti občutki ne bi bila popotnica za življenje, sva se midva odločila, da gremo za par dni dopustovat na deželo. Ne le iz mesta, še bolj v primarno okolje, pojdimo se kmečki turizem!. Iskreno? Ni bilo enostavno! "Zakaj pa? Kaj pa bomo tam sploh počeli? Bo tam internet? Peš?" Ne, s kolesi! Dopustovati na deželi sploh ni tako enostavno. Nekaj malega turizma na deželi poznam že zaradi svoje službe, nekaj povedo ali napišejo drugi, pa sem poklical po telefonu prvega ponudnika, pa drugega... V začetku junija izvem, da imajo kapacitete od začetka šolskih počitnic do sredine jeseni zasedene, niti na enodnevni obisk si nas ne želijo? Dodaten razlog, da mi nova kampanja za domače goste "Zdaj je čas, da te spoznam do zadnjega kotička. Moja Slovenija." nekako ne sede, je tudi vizija "zelene butične Slovenije za zahtevne obiskovalce" v kateri se povprečen domači dopustnik še ne najde popolnoma. Vendar pustimo politiko, saj smo šli "Na lepše!" Solčavsko je v mojem spominu slovenska zibelka pravega kmečkega turizma, kakršnega smo želeli izkusiti v prvem delu počitnic. Ker je že pot tja razgibana, bomo imeli od tistih nekaj dni še večji izkoristek... "Seveda" smo se tja peljali po Solčavski panoramski poti. Zmajček Lintver nam je kazal pot, da nismo spregledali (pomembnejših) razglednih točk. Glavno pa, da smo se ustavili na kmetijah ter povprašali po domačih dobrotah. Pametno pa se je praj najaviti, ljudje so na polju in v gozdu ter včasih nepripravljeni na obisk. Rezervirano smo imeli na kmetiji Lenar. Ekološko usmerjena domačijo, ki jo vodi mlada prevzemnica Urška Lenar, leži v središču Logarske doline. Pa saj ni težko najti. V dolini je samo pet družin, skupaj 35 oseb, pa seveda domače živali. Koliko je teh, ne vem, tule "pri nas" sta domača konja in kozla. Ker sem planer, sem seveda že vnaprej vedel, kaj hočem pokazati družini. Logarska dolina je le ena od tukajšnjih treh ledeniških. Glede na nestabilno vremensko napoved smo se tako drugi dan odločili, da tokrat prepešačimo samo Robanov kot. Ime pravzaprav nič ne zavaja. Najjužneje ležeča solčavska dolina je rahlo skrita, saj nima takšnega izteka do Savinje, kot druge. Začenja se pri kmetiji Roban in poteka čisto v kot do Robanove planšarije pod dvatisočaki. Ampak pešačenje ni naporno, saj je vzdolž rahlo vzpenjajoče se doline speljana gramozna pešpot, ki so jo zmogli celo naši ptroci (in seveda tudi midva ;-) Kar pa je najpomembnejše - ves čas je zanimivo. Če se na travniku ne pasejo konji, se pasemo pa mi, ko spoznavamo cvetlice ali metulje in iščemo gozdne jagode... Najpomembnejše točke seveda nismo izpustili. Slap Rinka na koncu (v kotu) Logarske doline je za večino turistov najbolj znan. Čeprav v dolinah ni gneče, smo se po poti proti Rinki gibali skoraj v koloni. Še za razgledno klopco na Orlovem gnezdu je bila vrsta (predvsem za fotografiranje, seveda). Ampak zanimiva je prav vsaka smer, ki jo popotnik ubere. Mi smo izbirali bolj gladke, če smo se zapeljali s kolesom, in manj gladke, kadar smo šli peš. Vsaka pa pelje mimo zanimivosti ali tudi naravnih vrednot, tako da ni časa za dolgočasje. Nekajdnevni izlet ali kratke počitnice so uspele, saj smo videli, kar smo si zadali, in to predvsem peš in na kolesih. Pa tudi moja naklonjenost prehrani je bila potešena. Za domače zajtrke sta prijazno poskrbeli gostiteljici Urška in Mojca (kar na domačiji ne pridelajo sami, dobijo na sosednji kmetiji, ker lastne domače živali umrejo od starosti). Za kosila in večerje smo poskrbeli sami, včasih "doma", po napornem izletu v bližnji Kmečki hiši Ojstrica, med potepom pa v planšariji. Na planšariji v Robanovem kotu so imeli tako okusne žgance z ocvirki, da sem po prvi žlici pozabil na fotoaparat !:-( Ravno ta obed je kriv, da sem moral družini obljubiti ponoven izlet! PS: In zakaj podnaslov Covid? Izkoristili smo turistične bone, ki jih je dala država. Ja, saj vem, da smo jih itak zaslužili in mi jih bo po drugi strani država ponovno pobrala in še z obrestmi! Saj zato pa so davki, kajne? Fotografije: ©2020 Olesya Kirn & ©2020 Rasto Kirn Bivali smo pri:
Turizem na kmetiji LENAR, Urška Lenar s.p. Logarska dolina 11, 3335 Solčava, Slovenija www.lenar.si / [email protected] +386 41 851 829 / +386 41 766 098 Tam, kjer Drava deli Maribor na staro in novo mesto, tam, kjer pridemo iz magdalenskega predmestja na prag štajerske prestolnice, in tam, kjer je najlepši pogled na Lent, stoji Trafika. Že Drago Jančar jo je opisoval v Severnem siju. Čeprav ji je dlje časa precej slabo kazalo, je Trafika ob Starem mostu preko Drave v Mariboru zaradi zasebne iniciative ponovno zaživela. Zadnje mesece smo z radovednostjo škilili skozi zavese, ki so skrivale gradbeni oder in nekdanjo dotrajano stavbico. In upali... Danes smo pa le dočakali in pomirili radovednost. Kakšnih sto let stara hišica, ki je mimoidočim večino življenja ponujala tiskovine in cigarete, v sebi pa skrivala romatnične zgodbe, je danes v prisotnosti množice Mariborčanov zasijala v novi stari podobi. Še Turka s prekrižanimi nogami so ji obnovili. Kot vedno v takih trenutkih je potrebno poslušati nekaj slavospevov in kakšen samospev. Pa smo vsi preživeli, saj so bili med gosti tudi takšni, ki znajo. In so nas nasmejali. Celo mimo vozeči mestni avtobusi so se zaustavljali v začudenju, da je na tej strani Starega mostu takšna množica ljudi. VIP gostje s(m)o smeli prvi v Trafiko. Ker pa prostora ni bilo veliko, so se morali zmeniti, kdo gre prvi - fotografi ali povabljeni. In ker je bilo že pričakovati, da bo pred vhodom vrsta, je bilo (kot je v pod-prestolnici* že navada) poskrbljeno za čakajoče z nekaj suhega in nekaj mokrega... Tri krat tri korake velik prostor ne bo omogočal velikih nakupov, pa temu tudi ni namenjen. Če bo s srcem pomagal popotniku pri iskanju poti in spominkov, bo svojo vlogo dodobra upravičil. Dajmo, upajmo! * Opomba: Menim, da je lahko Maribor tudi prestolnica. Ne države, temveč foodie scene. Tako širokega zaledja domače hrane in pijače namreč drugje v Sloveniji ni. Če s ponudbo v mestu kdo ni zadovoljen (počasi postaja ponudba vse bolj mednarodna), je že na dosegu kolesarskega izleta toliko kmečkih turizmov, da vseh niti popisati ne bi mogel. Akterji obnove in prireditve:
Zora A. Jurič, organizatorka, kulturnica, aktivistka Drago Jančar, pisatelj Marko Novak, mecen, investitor Mario Modrinjak, potomec najbolj znanih trafikantk Stojan Grauf, akademski slikar in Aleksandra Berberih Slana, direktorica Narodnega muzeja Maribor 13. dan, nedelja, 4. avgust 2019
Včeraj, v soboto dopoldne sem po pošti odposlal pomemben projekt, kaj sedaj? Mislim, da je družina zaslužila zahvalo, ker so me prenašali (pravzaprav so me bolj malo videli). Torej smo vsi pripravljeni za praznovanje? Kot zavedni Štajerci bomo to storili na Štajerskem... Nisem veliko kompliciral, vremenska napoved je bila dolgočasna (sončno in vroče), zato je bil po zgodnjem kosilu načrtovan kratek izlet v naravo in morda na poti še okrepčilo. Svež zrak bo koristil očem, žvrgolenje ptičkov bo pomirilo živce, hoja bo pognala kri po telesu bolj zdravo kot stres, malica v naravi pa bo poskrbela še za druge potrebe. Na kratko sem poguglal, pa ugotovil, da vse "že poznamo." Odprem tudi karto, gledam vzhodno od Maribora, kjer se pokrajina iz hribovite spremeni v gričevnato, in najdem jezero, za katerega še nisem slišal - Gajševsko jezero. Apple Maps ga sploh ne imenuje in ne pobarva! To bo naša destinacija! Brez navigatorja je voznik na poti skozi naše vasice izgubljen, ozke ceste, nepregledna križišča, pa toliko živali na cesti, da mi je za ogledovanje arhitekture ob cesti zmanjkalo moči. Sem pa zato uspešno pripeljal do Gajševskega jezera. V resnici gre za umetno zajezitev na meji med občinama Križevci in Ljutomer, protipoplavni vodni zadrževalnik, zgrajen davnega leta 1973. Ponaša se s pestro biotsko raznovrstnostjo, okoli njega je speljana rekreacijska sprehajalna pot. Znašli smo se na njegovem začetku, tam, kjer se vanj izliva Ščavnica. Ja, tista, ki potuje skozi "moje" občine, tudi Sv. Ano. Po kratkem ogledu informativnih tabel smo sklenili, da se raje zapeljemo par kilometrov dalje, na drugi strani jezera je namreč rekreacijska cona z okrepčevalnico in sanitarijami... Prav gotovo tabel že nekaj časa niso obnovili! Ob iztoku iz jezera nas je namreč pod košatimi drevesi pričakalo "pogorišče" v stilu divjega zahoda. Le kako je tu zvečer, straši? Ampak avto sem pa tudi tokrat lahko pustil v senci! In smo šli na sprehod po kroni jeza... Rekreacijsko doživetje predstavlja pomirjujoč pogled na mirno vodno gladino na eni in obdelana ravna polja na drugi strani. Kljub obljubam na videni tabli čolnarjev, deskarjev in drugačnih rekreativcev na jezeru ni. So pa ribiči, omejeni predvsem na severni breg. Priznam, mi na poletno vročino še nismo navajeni. Vzela je svoj davek, nismo prišli okoli jezera. Ob sprehodu po lepo zasnovani sprehajalni potki po nasipu smo se nadihali rožic, pa vrnili kar po isti poti. Rahlo smo bili že pripravljeni, da bi lahko kaj pojedli. In če sem bil tako ponosen, ker sem končno oddal projekt, tudi sam zaslužim malico na nivoju, kajne? Le kdo bi bil na tem koncu primenejši za to kot kmetija Firbas? Meni znana že izpred dvajsetih let je sedaj kmetija Firbas tudi širše še bolj poznana, na dvorišču so bili avtomobili iz cele Slovenije. Čeprav imajo nastanitve zasedene, so nam našli mizo v senci. In splačalo se jim je ;-) Najin sinko je namreč pojedel dvakrat več, kot mu uspe ob prigovarjanju doma. Pa saj ni nič čudnega. Svež zrak, pogledi na zanimivo urejeno dvorišče in po bližnjih gričih - krepka goveja juhica in gibanica so kar izginili izpred njega. Midva nisva bila tako hitra, saj potrebujeva za domači narezek več časa. Le kaj bi izpostavil? Domače vino in mesnine so mi vedno všeč, tule pa obogatene z namazi še posebno. Namesto krožnika pa sem predse dobil leseno desko, da je bil občutek doživetja v naravi pristnejši. Izvirno! Salame s šunko nisva uspela izprositi za domov, jim že pohaja, zato pa smo si nabrali par stekleničk sokov in vložene kumarice. Z dvorišča je namreč vhod v majhno trgovinico z domačimi dobrotami, mimo katere nisva znala. Nakupila nisva veliko, le toliko, da podoživimo izlet na prvi deževni dan, ko bomo ostali doma ;-) Šele ob odhodu sem pod vrtom opazil male romantične hiške. Resda smo doma le pol urice stran, ampak morda bi pa vseeno razmislili...? Domačija Firbas, Cogetinci 60, 2236 Cerkvenjak +386 31 855814 (Bojan), [email protected], http://firbas.com Zadnji mesec v letu je drugačen. Razlog ni le v kratkem dnevu (če je vreme slabo, ga lahko merimo v le par uicah) in nizkih temperaturah. Pozitivni občutki se porajajo zaradi treh družinskih praznikov (in državnega), šolskih počitnic in pa dogajanja. Ja, čas je kar napet - srečanja v takšni in drugačni obliki, prireditve za male in velike se vrstijo v količini, ki ji je nemogoče slediti.
Skoraj deset let sem Mariborčan. Ne, to ne pomeni, da znam govoriti mariborsko, čeprav razumem (praktično) vse, navijam pa za vijolične! In rad imam mesto Maribor. Verjamem, da je to močno povezano z domovanjem, saj vse ni za občudovati. Gospodarstvo, ceste, mestno politiko in še nekatere takšne žalostne zadeve poskušam sproti spregledati. In če k temu pripomore še vreme (glej spodnjo sliko!), to sploh ni težko! Silvestrsko opoldne, Lent, Maribor, 31. 12. 2017 Včasih težje, večkrat pa lažje se osredotočam na pozitivne strani bivanja v štajerski prestolnici. Ne, nisem noj, videl sem tudi druge kraje, a kompaktnost mariborskega starega, urbanega dela mesta ima še toliko potenciala. No, pa smo tam! Ne bom govoril o imenih, a veliko Mariborčanov potuje okrog in se navdušuje, zato sem se odločil narediti kratko primerjavo med decembrskim pouličnim dogajanjem v Mariboru in Ljubljani skozi okrašenost obeh mest. Osrednja peš cona v obeh mestih je svetla tudi zvečer. Mariborski sceni sicer pomaga tudi ulična razsvetljava, ljubljanskih letečih objektov je za razsvetljavo peš cone dovolj. Pa v obeh mestih se sprehajalec izgubi v temo, ko zavije z glavne na drugo stransko cesto. Javni prostor definirajo peščeve površine. Čeprav ne največja, sta v Mariboru in Ljubljani najpomembnejša Grajski in Prešernov trg. Ležita pač v samem križišču pešpoti. Grajski je namenjen aktivnemu druženju, Prešernov bolj pasivnemu opazovanju, . Obe mesti se ponašata z zgodovino, obe tudi z gradom. Ah, na hribu Piramida nam je bila nekoč obljubljena vsaj silhueta gradu, ker resničnega že dolgo ni več, ljubljanski Grad pa je s svojo brežino izkoriščen kot čarobna kulisa mestnemu dogajanju. Za mlade in stare je poskrbljeno tudi s fizičnega pogleda. Na mariborskem Trgu svobode je že tradicionalno postavljeno montažno drsališče, ki je zvečer premajhno za kaj več kot srečanje s prijatelji. Ljubljanski Kongresni trg ima nekajkrat več drsalnih površin, zato pa je tukaj drsanje tudi neprimerno dražje. Obratno razmerje je s smučanjem, Ljubljančani lahko smučajo v mestu, a tista krpa je več kot le nekajkrat manjša od našega (spodaj spet zelenega) Pohorja... Najbolj razširjena aktivnost tega slovesnega časa pa je srečevanje, naj bo s prijatelji, znanci... Nekaterih ne vidiš celo leto, potem pa naenkrat... In če je takrat poskrbljeno za jedačo in pijačo (lahko tudi v obratnem vrstnem redu), se lahko vse zavleče v prijetno druženje. Tu Maribor ne izkorišča lege ob Dravi (razen v času festivala Lent konec junija), temveč je takšna dejavnost koncentrirana na Trgu Leona Štuklja, prizorišču tudi drugih decembrskih dogodkov. Obrežje Ljubljanice ne omogoča nekih velikih manifestacij, vendar je zaradi lokalov in manjših dogodkov polno ljudi v vseh sezonah. Težko oziroma nemogoče je primerjati koncertno ponudbo obeh krajev, če obiščem enega od njih le za vikend. A prijatelji pravijo, da v Ljubljani nič ne zaostajajo za štajersko prestolnico. Verjamem, saj imamo dovolj kvalitetnih glasbenikov (ne glede na okus poslušalcev), ki znajo privabiti publiko. Zaključek: Mesti v resnici ne moreta tekmovati, ozadje je preveč različno, vsako pa ponuja svoje posebnosti, zato se odpeljite zdoma in si oglejte “tekmeca”. Ljubljančani, pridite do mesta ob Dravi, za jesti in piti je poskrbljeno, pa še koncerti in drugi dogodki (Čarobni desember) so na dnevnem redu! Mariborčani, zapeljite se do mesta na Ljubljanici, tam vse silvestrske lučke gorijo in javne (ulične) razsvetljave sploh ne prižgejo. PS: Zadnjič smo se dobili na kosilu v znani ljubljanski gostilni. Poleg nas je govorilo slovensko samo še osebje lokala. V Mariboru je drugače, domače ;-) Fotografije: ©2017 Olesya Kirn & ©2017 Rasto Kirn |
o meniArhitekt po izobrazbi, arhiv
October 2023
kategorije
All
preberite še... |