Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn
Žena in otroci so dolgočasni, spet pričakujejo, da se zapeljemo v Povljano oziroma na plažo južno od nje. Seveda se prepustim demokraciji, čeprav imam do nje rahel odpor. Kdo ga ne bi imel po izkušnjah z našo državo. Sicer pa je že Sokrat zadevo dodobra razčlenil... Malo sem brskal po googlu in našel divjo plažo nedaleč od mesta Pag, ampak na popolnoma drugi strani kot našo standardno (današnjo dopoldansko). Odločili smo se za njen popoldanski ogled. Pot do nje je bila zelo enostavna - pelješ se od mesta Pag na drugo stran zaliva, pa namesto po glavni cesti preko otoka zaviješ ob obali proti severu v naselje vikendov, vil, hotelov, torej “kar nekaj” brez urbane strukture. Moje duša je trpela, radovednost pač ne. In ko pripelješ do konca ceste (spet zaradi googla sem šele doma ugotovil, da se sicer cesta še kar vije dalje), najdeš divje parkirišče, 50 m pod njim pa divjo plažo z imenom Delfinka. Zaliv s turkiznim, mirnim morjem in drobnimi zaobljenimi kamenčki je bil dovolj zanimiv, da smo si zapomnili pot za prihodnjič, ko pridemo zares (moja ocena Tripadvisor). Tale pot pa je imela pravi vrhunec šele na koncu. Ob naši cesti do Delfinke smo našli Učno pot Dubrava-Hanzina. Pripravljena je bila prav letos spomladi, čeprav je območje velikosti 30 hektarjev zaščiteno že od leta 1988. Krokodilov pa tu ni že dlje časa. Potrudil se bom, da o učni poti Dubrava-Hanzina več zapišem v posebnem postu, kjer bo poleg v naslovu napovedanih krokodilov subjekt staroslovanski bog Perun! Ah, pa hrasti. Pa netopirji... Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn Vetrovno vreme se je še kar držalo. “Gremo v Zadar?” je vprašala žena. Nič se nismo pogajali, saj tudi mene ni vleklo v kopalke. Na terasi me je sicer čakala knjiga, pa bo verjetno počakala še kakšen dan. Vreme je pač treba izkoristiti. Pot pa imamo že naštudirano, najprej skozi Zadar do parka na južni strani mestnega obzidja, kjer je ogromno parkirišče, v parku se ohladimo od vožnje, potem pa na obalo. Na poti do morskih orgel pa seveda še pečena koruza in pijača. Kar so pred leti postavili/zgradili morske orgle, te privlačijo turiste (moja ocena Tripadvisor). Tudi mi jih moramo slišati vedno, ko pridemo v severno Dalmacijo. Prav gotovo pa mojim ni najpomembnejši poseben zvok, ki ga ustvarjajo, temveč detajli - stopnice, valovi, klaviaturna klop. Meni pa možnost pritiskanja na sprožilec. Toliko adrenalina človeka zlakotni, oddaljenost od domače kuhinje pa pomeni le, da se bomo morali zadovoljiti z gostinsko ponudbo. Ker smo v primorju, smo seveda iskali konobo in jo tudi našli. Konoba Skoblar je bila na trgu pred izhodom iz mesta v smeri parkirišča, tako da polnih želodčkov potem ni bilo tako težko spraviti do avta (moja ocena Tripadvisor). Večerni sprehod smo seveda spet izvedli v "domačem" Pagu. Pred južnim vhodom v mesto Pag (pred zaobljenim kamnitim mostom) je ohranjeno skladišče soli, katerega del so rekonstruirali in uredili stalno razstavo solinarstva. Soline so bistveni del Paga že tisočletja, sol je bila podlaga za uvedbo neke vrste denarja na Pagu med prvimi na svetu. Muzeju sta namenjeni dve hali. Prva vsebuje ilustracije, dokumentacijo, orodje solinarjev in model solin, druga pa stroje za procesiranje in pakiranje soli same (moja ocena Tripadvisor). Celo otrokom zna biti zanimiv prikaz solin, delovnih pripomočkov, vozičkov... Včasih pa mala dva padeta dol prej kot midva. Takrat se začne najino življenje na terasi! Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn Napovedano slabo vreme danes sicer ni prineslo neviht, raztrgani oblaki nas niso odvrnili od vožnje k naši plaži St. Povljana. A iz avta na plažo smo šli brez opreme, le toliko, da smo si ogledali močne valove in cele kupe morske trave, ki jih je jugo naplavil na obalo. Svojo dolžnost smo opravili, bili smo na plaži, kam pa sedaj? Malo fotografiranja... Veš, da je na otoku Pag tudi vinska cesta? Ni sicer zelo dolga, le odcep z glavne ceste do vinske kleti. A lastnik je dovolj samozavesten, da jo tako reklamira. Dovolila sva si kratko degustacijo. Nama sicer njihova bela in rdeča niso po duši, zato sva se izognila resnemu nakupu, žena je na koncu nabavila le nekaj spominkov. Ko takole spoznavaš destinacijo, čas beži, želodček pa dela svoje. Da ne bi v toplem dnevu še bolj greli domače kuhinje, smo se odločili, da naj to naredijo drugi. Na robu starega obzidja mesta Paga smo našli konobo Bodulo s pokritim atrijem, prav zapeljivo je trta preko zida kukala na cesto. Nekako ni nam uspelo priti mimo. Pa nič narobe. Otroci niso zahtevni, midva prav tako ne, nekaj ocvrtega, narezanega in nalitega nam prinesite na mizo, pa smo spet za nekaj časa dobri (moja ocena Tripadvisor). Strežba je bila pa nekaj posebnega - ko je natakar ugotovil, da smo iz Slovenije, se je kar razgovoril v slovenščini! Do koronskih časov je bil namreč zaposlen pri pivnici Kratochwill v Ljubljani, kamor se namerava čim prej vrniti. Kratochwill, vzemi ga, saj se obnaša profesionalno in prav nič dalmatinsko! Čeprav tudi s tem slednjim ni nič narobe, le navaditi bi se bilo treba, za to pa je dopust absolutno prekratko obdobje. Adrenalina preko dneva torej nismo sproščali, zato je bil večer najbolj aktiven s sprehodom po ulicah Paga in vtikanjem nosu v vsako trgovino. Mislim, da imam dobre živce, saj sem preživel vse, denarnica pa tudi skoraj ;-) Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn Na otoku Pag nismo prvič, ponavadi po njem skoraj vsakodnevno raziskujemo. Tako imamo svojo priljubljeno plažo že od prej, ki leži južno od turističnega naselja Povljana. Tu sicer imajo svojo “mestno” plažo, ki je tako natrpana, da je težko hoditi po njej in ne stopiti na kak trebuh. “Naša” pa je divja plaža Stara Povljana. Divja zato, ker ob njej ni nobene hiše, niti gostinskega lokala, samo nekaj sto metrov mivke in peska vzdolž roba morja. Če vas to ne prepriča, lahko navedem še odmaknjenost od naselja in zato precej manj kopalcev, plitvo morje tudi daleč od brega, zalivska lega pa običajno poskrbi še za zrcalno vodno površino brez valov. Ob vhodu v Povljano stoji še natrpana samopostrežna trgovina, kjer lahko naberemo vse, kar smo pozabili vzeti s sabo, da potem na plaži zdržimo nekaj ur. Seveda za začetek dopustovanja najlažje izberemo kar to znano lokacijo, ki ponavadi ni razočarala. Najemanje apartmaja ima svoje slabosti (ko se vrneš, kosilo še ni na mizi), a tudi prednosti (na mizi je tisto, kar si želiš oziroma se odloči mamica). Naš pa je imel še blažen mir. Sem že omenil veliko teraso? Ena sedežna garnitura je bila namenjena zajtrkom, če sonce še ni bilo preveč proti zahodu, pa tudi počivanju. Druga sedežna skupina je bila namenjena romantičnim večernim pogovorom ob kozarcu vina in nabadanju slanega aromatičnega paškega sira. Kosilo z opoldanskim počitkom nam je povrnilo moči in vrnila se je strast po raziskovanju. Hvala stricu Googlu za aplikacijo, po kateri lako iščem plaže tudi po tablici. Eno sem našel na isti obali kot leži mesto Pag, le nekaj kilometrov severneje. Pravzaprav jo je bilo najti zelo enostavno, skozi mesto Pag do severnega roba in potem po cesti spet do njenega konca ;-) Kako naj komentiram čudovit pesek in naravno zaobljen zaliv? Pravzaprav ne vem, hoja od ceste po kozjem bregu navzdol in potem še tistih nekaj sto metrov nazaj gor je odvzela večino blišča naravne lokacije. Priznam, sprehod po mestu Pag v pozno popoldanskih oziroma zgodnjih večernih urah ni bil več tako naporen. Kako pa potegniti črto med popoldnevom in večerom, če si na morju in še poleti? Mislim, da se večer začne, ko gredo otroci spat, kar pa zna biti v našem slučaju dokaj pozno, še sam vmes včasih postanem že utrujen.
Spomnim se še odhodov na morje, ko smo bili otroci, in vsega pričakovanja, povezanega s tem. Pa je pri današnji mulariji to skoraj isto. “Midva ne bova spala, dokler ne gremo” sta rekla nadobudneža v četrtek zvečer. Nista držala besede, sta pa bila zjutraj takoj pripravljena, da smo šli ob petih od doma. Spremljal nas je prijeten hlad, državno mejo smo prečkali v desetih minutah brez administracije, hrvaška avtocesta je bila relativno prazna, do severne Dalmacije oziroma preko Velebita je bilo enostavno priti. Vmes se je seveda že segrelo. Program, da se z morja čez dober teden vračamo z obiskom Paklenice, smo po kratkem družinskem posvetovanju spremenili - “Paklenica zdaj ali nikoli!”, in zavili pod Velebit v Starigrad. Dobra ideja! Ogled kanjona Paklenica bom sicer na kratko opisal v drugem postu, izraz “zdaj ali nikoli” pa je bil načeloma spremenjen v “ponovno” (moja ocena Tripadvisor). Apartma smo imeli najet v mestu Pag. Ne sicer v starem delu mesta, kjer so ulice preozke celo za dihanje, pa vendar le pet minut pešačenja do glavnega trga. Tako mi za večerni sladoled ne bo treba prižigati avta, sem bil kot šofer zadovoljen, ko sem popoldne zapeljal na dvorišče. Prijazna lastnica nas je popeljala v prvo nadstropje, da bi se namestili. Najlepši del dvosobnega stanovanja je bila velika terasa s pogledom na mesto in drugo stran zaliva. Vsi smo bili navdušeni nad njo (moja ocena Tripadvisor). Pozno popoldne je torej še čas na oglede! Če smo na morju, preverimo tudi obalo. Mestna plaža leži na severnem robu mesta in je v bistvu hotelska, vzdolž nje se namreč razteza hotelski objekt. V nadaljevanju proti severu je manj urejena (beri: ni več peščeno prodnata), njeno zaledje predstavlja naselje individualnih objektov. Za mala dva, ki sta čofotanja bolj potrebna kot jaz, pa je bila ponudba dovolj vzpodbudna, da sta od nog do glave izkoristila že prvi stik z morjem. Po večernem nakupu najpomembnejšega (pijače za na plažo za drugi dan, paški sir za večerni klepet, paška sol za vsakdanjo kuho, sadje…) pa je prišel čas tudi za naju, da preveriva sedežno garnituro na terasi. Fotografije: ©2021 Olesya Kirn & ©2021 Rasto Kirn Leto 2021 je pomembno za slovenski turizem, saj je država nosilka naziva “Evropska regija gastronomije 2021”, po mojem prepričanju pa predstavlja kulinarično prestolnico Slovenije prav Maribor. Kje drugje je ta mešanica slovenske, staroavstrijske, madžarske, balkanske in mediteranske kuhinje bolj prisotna kot v tem mednarodnem loncu narodov. Samo 100 tisoč prebivalcev ima Maribor, a predstavniki kar 160 narodnosti ga imajo za svoj dom. Zaradi zgodovinsko zanimive lege ima mesto med gozdnatim Pohorjem in vinorodno Piramido nekaj ogleda vrednih točk, moja čustva pa zaplešejo predvsem ob tematiki hrane in pijače. Tolikšno koncentracijo ponudbe, kjer lahko domačin ali turist zares dobro je in pije, v naši deželi težko najdeš. Pri tem mislim tako na “urbane” lokale v smislu restavracij, ki poleg slovenske pokrivajo tudi tujo kuhinjo, kot na tradicionalno domačo kuho “naših babic.” Predvsem pa obmestje zajema številčno obširno ponudbo kmetij, ki so včasih prava kulinarična doživetja. Že lanskega, pa tudi tega leta ne bo možno izkoristiti na način, kot je bilo zamišljeno. Naj zato prikažem, kako imam svoj kraj v spominu in obenem, na kaj sam z marsikom drugim komaj čakam. Morda pa bo prvi izlet po prekinitvi te norosti točno tak, kot ga v nadaljevanju opišem? Kako pošten družinski oče prične dan? Z nakupom dnevne doze vitaminov in mineralov, vendar! Maribor leži na robu Dravskega polja, torej sredi kmetijske proizvodnje. Tukaj nam izraz “od njive do mize” ni beseda, temveč dejstvo. In ko dopoldne obiščem tržnico, ki živi vsak delovni dan v tednu, pozdravljam počasi že znane kmetice, za katere iz ponujenih pridelkov vidim, da niso kupile solate v veleprodaji. Če pa mi ni, da bi zjutraj barantal za pridelke, iz katerih se pripravi zdrav obrok, izberem naslednjo najboljšo možnost - za kosilo se zapeljemo na kmetijo! Naj bo to resnično kosilo ali samo malica, je pravzaprav vseeno - težko nas je ustaviti, dokler je kaj na krožniku. Pa to velja tudi za otroke. Z ženo se tolaživa, da je pri sosedih itak vse boljše, pa še svež zrak pomaga. Sploh, če kmetijo obiščemo na kolesih (tudi električna veljajo!). Da si pomirimo dušo in pospešimo prebavo, lahko napravimo na poti domov še kakšen ovinek, zgodovina nas pozdravlja na vsakem koraku. Naša družina je nora na gradove. Vseh slovenskih ne bomo uspeli nikdar obiskati, saj hitreje propadajo, kot pa jih obnavljamo. Ampak nekateri so v našem železnem repertoarju. In če je njihova vsebina vsaj rahlo vezana na okus, so obiskani toliko bolj. Ne, za prehrambene užitke ni nujno iz mesta. Čeprav bi lahko bilo v Mariboru več slovenskih lokalov, pa jih je še vedno dovolj, da obiskovalcu predstavimo avtohtono kuhinjo. Pa tisto “uvoženo”, ki je že ponarodela… Toliko sem že napisal, pa sem šele zdaj prišel do poglavitnega poglavja - vino! Tri vinske regije so v Sloveniji, Štajerska oziroma Podravje je po površini največja. Zaradi klimatskih razmer in prsti je vsaka od dežel primerna za svojo trto, v severovzhodni Sloveniji so to predvsem žlahtne bele sorte. Griče vinorodnih okolišev Slovenskih goric, Haloz in jugovzhodnih obronkov Pohorja seveda prekrivajo vinogradi. Odkar je nadvojvoda Janez pred dvesto leti zamenjal stare trte z vrhunskimi sortami, ne tem koncu ni slabega vina. Čeprav se eni nagibamo k slajšim, drugi spet k suhim vrstam, lahko vse okuse pokrije vinogradniška ponudba iz okolice, včasih pa že z roba samega mesta. Sintezo pridelave in njeno zgodovino lahko v kratkem pregledu osvojimo v Hiši Stare trte, muzeju, ki ni namenjen le najstarejši trti na svetu, temveč tudi lokalni (štajerski in širše slovenski) proizvodnji te tako cenjene pijače. Da ne pozabim - po opisanem kulinaričnem sprehodu se lahko ta zaključi v Hiši Stare trte, kjer se lahko udeležite tudi degustacije. Takole na kratko si predstavljam, kako naj bo videti prvi dan popolne deblokade protikoronskih ukrepov. In če bo zvečer še kak koncert, lahko rečem, da je življenje kar v redu! Se mi pridružiš?
Covid-19, S2E37
Covid-19, S2E34Prvi sneg nas vsako leto preseneti. Komunalno zimsko službo tudi morebitni drugi in tretji. Mene ni. Danes sem sicer stopil iz hiše, ne da bi prej pogledal skozi okno ali vsaj na telefon, a se takoj vrnil in preobul. Za sprehod do službe je že dobro imeti suhe nogavice ;-) Ja, takole žalostno zanemarjena izgleda naša ulica. Bo ponovno postavljeni turški most 20 metrov nižje toliko doprinesel, da bo tudi tale breg prejel bolj mestni značaj? Morda pa je bolje, da ne - sedaj se tukaj dobi parkirni prostor tudi še sredi dneva!
Covid-19, S2E23Iz spalnice sem gledal na s soncem obsijano fasado preko ceste in se zavedel, da ne bom našel izgovora - moji hočejo ven in moral jim bom to omogočiti. Saj bo koristilo tudi meni, če hočem jutri res začeti s službo. Omejitev gibanja na občine zaradi covida je pretiran ukrep, najbližje sorodstvo imam izven Maribora in noben video klic ne nadomesti pristnega srečanja. Glede na višino moje plače pa gledam na omejitev tudi pozitivno - ne smemo daleč, trgovine so zaprte, verjetno bo konec meseca v denarnici manjša luknja? Ah, pozabil sem, da več pojemo! Ni treba daleč iz mesta, da si sredi kulturne krajine. Pravzaprav niti ni treba iz mesta, tile vinogradi so nad obcestno tablo “Maribor." Narava se pripravlja na počitek. Bojim se, da tudi ljudje že počivajo, zunaj nismo srečali praktično nikogar. Ampak narava se pa ne da, lepa kot v najlepših spominih
|
o meniArhitekt po izobrazbi, arhiv
October 2023
kategorije
All
preberite še... |