Nismo načrtovali še enega muzejskega dne. A včasih se najboljši izleti zgodijo takrat, ko samo malo podaljšaš soboto v nedeljo.
Slovenski kulturni praznik smo že v soboto obeležili muzejsko, v nedeljo pa se je porodila ideja - gremo še kam! A kam? Težka bo – toliko vsega je na voljo. In potem se pojavi predlog - dvorec Frajštajn v Spodnji Polskavi.
Na Facebooku smo že prej opazili njihova kratka video vprašanja na temo orožje, grbi, tiskarski stroji … Ko smo izvedeli, da bodo danes tiskali Prešernovo Zdravljico - no, to je bil trenutek, ko je bila odločitev sprejeta. 

Dvorec Frajštajn je, odkrito povedano, v precej žalostnem stanju. Pristava ob njem pa k sreči živi – in prav tam se začne ogled. In hitro nam postane jasno, da smo se odločili prav.

V pritličju nas pričaka tisto, zaradi česar se fantovske oči pogosto zaiskrijo: možnarji, topovi, helebarde, meči in sablje.

Ob vsem tem se seveda tudi meni pojavi klasično vprašanje: kako močni so morali biti ljudje, da so to orožje sploh uporabljali? Že samo pogled nanj pa te opozori, da gre zares in ga opazuješ na varni razdalji.​

Lastnik razstave in vodnik, Janez Kamniški, hitro ugotovi, da nismo prišli samo na hiter ogled. In nas povabi še v zgornje prostore – tja, kjer orožje zamenja beseda.

Tiskarski stroji iz davnih časov, najmlajši iz 19. stoletja, svinčene črke, iz katerih so nastajali stavki – črko po črko.

Sinko kar ni mogel verjeti, da knjige nekoč niso nastajale izpod tipkovnice ali printerja. Da si moral vsako črko prijeti v roke. In vse so bile zrcalne!

Ogledali smo si Trubarjev Katekizem, Dalmatinov Abecedarium in Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske. Knjige, ki jih običajno poznamo samo po imenih, so tukaj postale nekaj zelo konkretnega.

Za naslednjimi vrati nas spet ujame drugačno vzdušje: ščiti, oklepi, čelade, sekire in meči, slavnostna ženska oblačila, modeli bojnih ladij.​

Na sredini prostora stoji masivna miza za petnajst ljudi – takšna, ob kateri si zlahka predstavljaš resne pogovore iz nekih drugih časov. V ozadju pa še ena mogočna pisalna miza, za katero bi lahko rekel, da je za “pravega gospoda”.

Da, tudi to.
Žena je domov odnesla sveže tiskan izvod Prešernove Zdravljice. V majhnem formatu, a z veliko simbolike. In popolna pika na i nedeljskemu obisku. Za dodatek pa smo še izvedeli, da Zdravljica ni bila vedno Zdravljica. Najprej je bila Zdravica, potem Zdravlica, šele kasneje je dobila današnji »lj«. Očitno Prešeren še ni imel opravka s samodejnim popravljanjem besedila.

​Ta nedelja nas je še enkrat spomnila, da kultura ni nujno tiha, resna ali oddaljena. Lahko je radovedna, otipljiva in zelo družinska.

Če iščete izlet, ki združi zgodovino, zgodbe in drobno presenečenje ob koncu – Frajštajn v Spodnji Polskavi je vreden obiska. Ste že bili tam?

​Dvorec Freistein
+386 41 261 618
[email protected]
​facebook

Oktober je čas za vsakoletni arhitekturni zbor (tokrat v Ljubljani), kjer se arhitekti, krajinski arhitekti in prostorski načrtovalci zberemo, da pokimamo drug drugemu in se pretvarjamo, da razumemo vse in vsakogar, predvsem pa prihodnost. Dopoldanski ogled Odprtih hiš Slovenije sem elegantno preskočil – ne, hvala, kot planer nisem za turistične ture po projektih “drobnega” merila. Raje sem se priključil sprehodu po Gospodarskem razstavišču, kjer nas je vodil stari znanec, profesor Janez Koželj. Ker ni več na faksu, kjer bi moral paziti na vsako besedo, je stresel kar nekaj sočnih resnic o GR-ju, vse v humornem tonu brez kančka zajedljivosti. Človek je legenda! Mimogrede, izvedel sem, da sem pred 40 leti delal za enega od arhitektov, ki je GR spravil na noge. Morda sem mu nosil kavo?

Za kosilo nas je nekaj zavilo na Pogačarjev trg, kjer Odprta kuhna vsak petek diši po vsem, od burgerjev do enolončnic. Med grižljaji fingerfooda smo se pritoževali, kako vedno zamočimo organizacijo obletnic faksa. Pa je Tanisa zgrabila telefon in – bum! – rezervirala prostor v gostilni za čez tri tedne. Končno, zdaj moramo samo še priti... ali vsaj poslati prepričljiv izgovor.

Sledilo je odprtje razstave “Slovenska arhitektura in prostor 2025” na Kongresnem trgu, kjer so panoji nagrajenih del vabili k občudovanju. Tam sem srečal ministra prvič po nastopu funkcije. Še vedno govori, kot da ima rešitev za vse svetovne probleme, ampak ga cenim – je strokovnjak, ne karierni politik, ki bi se učil našega jezika iz učbenika. To je v naši branži redkejše kot dober naročnik!

“Simpozij; 2075” na Akademiji za glasbo je bil prava poslastica. Filozofa Peter Klepec in Hana Hawlina sta me navdušila s svojimi vizijami, še posebej Hana, ki mi je podarila nov moto: “Živimo v ruševinah planerskih zmot!” Seveda, za nas, ki sanjamo velike projekte, to ne velja – naši načrti bodo verjetno čakali na izvedbo še, ko bomo vsi že globoko v penziji. Okrogla miza je bila bolj resna, polna jamranja nad ovirami v planiranju, a sem izvlekel zlati zaključek: “Kjer je volja, se najde pot!” Saj vsi vemo, da se da planirati tudi v okviru pravil, ki ne omogočajo kreativnosti, če imamo sredstva, da presežemo vrtičkanje sektorjev (no ja, poleg denarja tudi čas in širši konsenz).

Na slavnostni podelitvi priznanj smo najprej prisluhnili ministru Jožetu Novaku, ki je videl zapolnjevanje vrzeli med planiranjem in projektiranjem, in predsedniku ZAPS Jerneju Prijonu, ki je hvalil napredek zbornice. Točke je povezoval pianist Bowrain. Zaprl sem oči, na začetku preslišal kakšen oster ton, potem pa se počutil kot na koncertu Keitha Jarretta izpred 50 let. Res, padel sem not!

Nagrade so podelili in predstavili še sveže člane ZAPS. Uboga mladina! Mislijo, da so zdaj na konju, a pravo delo se šele začenja in bodo kmalu ugotovili, da imajo osla. Dobrodošli v naš cirkus!

Za konec smo se preselili v Kazino Jazz klub, kjer je bilo druženje v živo. Tukaj sem obvestil še ostale prisotne sošolce, da letos organiziramo generalko pred naslednjo, okroglo obletnico vpisa na faks. Priznam, da si pred 50. leti nisem predstavljal, da bom zdržal tako dolgo !:-)

Ampak to je že naslednja zgodba…
​

Preko 100 profesionalnih fotografij Mateje Jordović Potočnik pa si lahko pogledate še na:
https://zaps.si/vse-novice/dan-arhitektov-2025/

Maribor ima nekaj, česar nimajo niti svetovne metropole – najstarejšo žlahtno trto na svetu (Guinessovo)! Žametna črnina ali modra kavčina je najstarejša slovenska sorta vinske trte. Danes pa je bil njen veliki dan: svečana trgatev Stare trte! Čeprav je skozi 450 let preživela poplave, Turke, bombardiranja, naša starodavna gospa še vedno daje grozdje.

Nisem bil zapisan v protokolu, pa me niso spustili v ograjeni prostor, da bi posnel “trenutek prej”. Imam pa že izkušnje, posnel sem “trenutek 12 ur prej!”

Le kdaj bom “dovolj velik”, da me bodo povabili medse - slovenski ali vsaj evropski vitezi vina? Saj vendar ločim med belim, rdečim in oranžnim, pa sladkim in suhim, vrhunskim in kakovostnim, pitnim in polnim vinom!

Slovenska vinska kraljica nas je z opozorili o skromnem podmladku, ki skrbi za vinograde, kar malo prestrašila. Dokler se takole prijazno smehlja, pa menda še ni kritično?

Stanislav Kocutar, skrbnik Stare trte na Lentu, je pripovedoval tako goreče zgodbe, da sem pozabil izostriti fotoaparat na vinske kraljice. Nič hudega, zapomnil sem si, da bo mestni grič Piramida dobila novo podobo s staro vsebino - obnovljeni vinograd.

No, pa so tu, vinske kraljice iz cele Slovenije oziroma vseh vinskih regij (kogovška, ljutomerska, malonedeljska in ljutomersko-ormoška kraljica, pa kraljica terana, ptujska, cerkvenjaška in dupleška kraljica, kraljica metliške črnine, cvičkova princesa in starševska vinska kraljica).

Tule je ujet trenutek, na katerega čakamo celo leto - trgatev se je začela. Fantje pridejo tradicionalno iz Malečnika (meščani bi se s škarjami verjetno urezali?) in zadevo profesionalno speljejo. Če bi smel med brače, bi verjetno več pozobal, kot pa bi padlo v vedro. Ali pa ne - le kakšen okus ima grozdje 450 let stare trte?

Seveda ni manjkalo niti glasbe, plesa (ne, ne, mene ni bilo med plesalci), nazdravljanja in vonja po gurmanskih dobrotah. Vino Stare trte napolni le nekaj čudovitih malih stekleničk, a napolni srce mesta – z občutkom ponosa in veselja, da smo del te zgodbe. Če k temu dodaš še kozarček dobrega vina in kakšno prijazno besedo, je to recept za mariborsko jesen, kot se šika.

In Maribor je tako še enkrat dokazal, da zna živeti z vinom in za vino. Stara trta nam vsako leto pokaže, da ni važno, koliko si star – važno je, da ne omagaš.

Naše planine so nekaj posebnega, kajne? Za mojo družino se "hribolazništvo" začne na Pohorju, kjer je vedno čas za zimsko sankanje ali poletni pohod v senci, nadaljuje v Logarski dolini, kjer se narava bohoti v vsem svojem sijaju, in potem… no, konec. Mislim, vsaj tako sem si jaz predstavljal naš hribovski repertoar. Dokler ni žena nekega jutra ob kavi brez opozorila izstrelila: »Kaj pa Velika planina? Tja pa še nismo šli!« Jaz sem se samo popraskal po glavi in se spomnil, da sem tam zadnjič capljal pred kakšnimi 45 leti, ko sem bil še mulc in sem mislil, da so pastirski stanovi zagotovo hišice za hobite (pravzaprav takrat tega izraza še nisem poznal ;-) No, pa smo šli!

Naš izlet se je začel z obrazložitvijo, da gremo na hrib z gondolo, ki je večja od mariborske vzpenjače,  in otroka sta bila navdušena, kot da gremo na Luno. »A bomo leteli visoko?« je vprašala najmlajša, medtem ko smo se stiskali v kabini in poslušali škripanje pletenice. Ko smo končno prispeli na rob Velike planine, nas je pričakala še šestsedežnica. No, priznam, malo smo se bali, da bomo obtičali sredi zraka, ampak razgled na valovito zeleno planoto, posejano s pastirskimi stanovi, je bil vreden vsakega drobca tesnobe. Kot da bi stopili v razglednico – drobni grički, posejani s travniki, in povsod te ljubke lesene hišice s ostrimi strehami, ki izgledajo, kot da so jih narisali za pravljico.

Ko smo se sprehajali po planoti, smo hitro ugotovili, da so krave tukaj prave gospodarice. Prosto se pasejo, lenobno prežvekujejo in te gledajo z nekakšnim kraljevskim dostojanstvom. »Ne hodi preblizu, boš dobil z repom po glavi,« sem svaril otroke, medtem ko smo se previdno izogibali kravjim »minam« na poti. No, vsaj smeha ni manjkalo. Naša pot nas je pripeljala celo do cerkvice Marije Snežne, kjer smo se ustavili, da bi malo zadihali in zmolili en Oče naš – bolj za srečo na poti kot iz kakšne globoke pobožnosti, priznam.

Potem pa je prišel vrhunec dneva: usedli smo se pred pastirski stan, kjer so nam postregli s štrudlom in sirno ploščo, ki je bila tako dobra, da smo hitro pozabili na vse napore. Sveži sir, še bolj sveži sir, oba s planine, pa nekaj malega zelenjave in domače klobase iz doline. Gostiteljski pastirski par preživi tri poletne mesece tu gori, na planini! Okoli nas so se pasle krave, v daljavi so se nizali griči, obsijani s soncem.
Pastirski stanovi so stali kot tihi čuvaji te idile. Vsaka hišica s svojo strmo streho, pokrito s skodlami, je izgledala, kot da je tam že stoletja, trdno zasidrana v tradicijo. Lastnika sta me povabila v stan. Vse skupaj me je spomnilo na dežnik, saj je glavni prostor čisto majhen, vanj komaj spraviš mizo in klop, pa za zaveso je skrito ležišče. Na drugi strani stene je hlev, vse pokrivajoča streha pa je mnogo večja, da pod njo spraviš, kar ne gre v bivalni prostor. ​

Po obedu smo se odpravili nazaj proti postaji šestsedežnice, ampak – kot je pri nas v navadi – smo seveda malo zašli. »Saj je tam, ne?« sem rekel, kazal sem v eno smer, žena pa v drugo, otroci pa so samo tekali naokoli in vpili, da za ovinkom med grmički vidijo še eno kravo. Na koncu smo seveda našli pravo pot, a smo se vmes še malo nasmejali svoji sposobnosti za orientacijo. Ob poti smo se ustavili še v kiosku, ki ga vodijo domačini. Tam smo si privoščili nekaj domačega jogurta s sadjem – božanskega okusa! – in pa, seveda, pivo iz smrekovih vršičkov. Ja, prav ste prebrali, pivo iz smrekovih vršičkov, trenutno sicer za v nahrbtnik! Okus je bil… no, poseben, ampak za spomin na Veliko planino je bilo vredno vsakega požirka.

Ko smo se vrnili domov, smo bili vsi rdeči kot raki. »Čudovit izlet,« sem na glas zaključil, a žena me je popravila: »Skoraj popoln, samo brez teh opeklin bi bil res popoln!« No, morda res, ampak jaz pravim, da so tista rdeča lička samo dokaz, da smo uživali na polno. Velika planina nas je očarala – s svojo preprostostjo, prostranostjo in tistim občutkom, da si nekje, kjer čas teče drugače, malo počasneje. Komaj čakamo, da se vrnemo – zagotovo pa ne bomo več pozabili sončne kreme!

Velika planina
+ 386 1 832 72 58
[email protected]
https://www.velikaplanina.si/

Predstavljajte si kraj, kjer se sveža zelenjava in pisani cvetovi prepletajo z duhom zgodovine, kjer Jože Plečnik pusti pečat ob Ljubljanici in kjer se mestni vrvež sreča z družinskimi trenutki. To je Vodnikov trg – osrednja ljubljanska tržnica, ki nikoli popolnoma ne spi, niti ob nedeljah! Kot prostorski načrtovalec / urbanist, navdušen nad oblikovanjem javnih prostorov, vas vabim na popotovanje po tem večplastnem trgu, kjer se trgovina, kultura in srečanja zlijejo v edinstveno izkušnjo. Pridružite se meni in moji družini, ko raziskujemo, kako ta prostor oživlja Ljubljano!

Nedeljsko popoldne nas je na Vodnikovem trgu  presenetilo z živahnostjo. Pričakoval sem zaspano tišino, a so nas pozdravili vonji svežega sadja, klepet prodajalcev in radovedni pogledi sprehajalcev, ki so fotografirali pisane stojnice. ​

Kljub temu, da je nedelja običajno dan počitka za ljubljansko tržnico, je bil del nje odprt – verjetno zaradi turistov, ki so v prestolnici vse bolj stalnica. Tržnica (vsaka, ne le ta na Vodnikovem trgu) je več kot le prostor za nakupovanje; je kraj, kjer se prepletajo zgodbe ljudi, pridelkov in arhitekture, a tudi prostor, ki stoji na razpotju sodobnih izzivov.

Vodnikov trg je srce ljubljanskega kmetijstva. Tu kmetje iz okolice – z južnega Barja, s severnega savskega polja – prinašajo sveže pridelke, ki dišijo po zemlji in tradiciji. Predvsem zelenjavne stojnice pripovedujejo zgodbo o povezanosti mesta in podeželja. Med nedeljskim obiskom sem seveda zastonj iskal domačo branjevko s Trnovega, da bi nam razložila, kako njena družina že generacije prideluje solato na ekološki način. Takšne zgodbe so tisto, kar tržnico dela živo in pristno. V času, ko se vse bolj govori o samooskrbi, je Vodnikov trg most, ki povezuje lokalne pridelovalce z meščani in obiskovalci.

Čeprav je bila v nedeljo "Odprta kuhna" zaprta, je njen vpliv na Vodnikov trg nezgrešljiv. Ob petkih, od pomladi do jeseni, trg zaživi z aromami svetovnih jedi, ki pogosto temeljijo na lokalnih sestavinah z bližnjih stojnic. Odprta kuhna je dokaz, da Plečnikova vizija o družabnem prostoru živi naprej, saj združuje ljudi ob hrani in pogovoru. Hkrati krepi povezavo med kmeti in gostinci, saj mnogi ponudniki uporabljajo pridelke s tržnice. Čeprav sem tokrat ujel mirnejši obraz trga, si že predstavljam naslednji obisk ob petku, ko se stojnice umaknejo raznolikim kuhinjam.

A pod površjem Vodnikovega trga se skriva razprava, ki meče senco na njegovo prihodnost. Načrtovana garažna hiša pod tržnico sproža burne debate, saj bi gradnja lahko vplivala na  stabilnost Plečnikovih objektov in vodnih virov pod grajskim hribom. Kot arhitekt razumem pomisleke stroke: temelji zgodovinskih zgradb in hidrološke razmere so občutljivi, posegi pa bi lahko ogrozili tako dediščino kot delovanje tržnice. Pa so bile alternativne rešitve (npr. pod grajskim gričem) enakovredno primerjane? Medtem ko prodajalci na stojnicah ponujajo domače jagode, se tako pod površjem lomijo kopja o tem, ali bo Ljubljana ohranila dušo tega prostora ali pa bo podlegla betonskim ambicijam.

Vodnikov trg ni le tržnica – je kraj, kjer se prepletajo zgodbe ljudi, pridelkov in Plečnikove vizije. Je prostor, kjer lokalno kmetijstvo sreča mestni utrip, kjer se ob petkih razlijejo okusi Odprte kuhne in kjer arhitektura pripoveduje zgodbo o preteklosti. A njegova prihodnost visi na nitki. Bo trg ostal srce Ljubljane ali bo postal žrtev sodobnih posegov? Vabim vas, da ga obiščete, podprete lokalne kmete in se zamislite nad njegovo usodo.

Jaz se bom vrnil – morda resnično kakšen petek, ko Odprta kuhna doda še en razlog za uživanje v tem čudovitem prostoru. Vodnikov trg je kot odprta knjiga Ljubljane, kjer se pišejo zgodbe vseh – mladih in starih, domačinov in popotnikov, umetnikov, kmetov ali poslovnežev. Ne glede na to, kdo ste ali od kod prihajate, ta trg z odprtimi rokami sprejme vsakogar, ki želi začutiti utrip mesta, vonj svežih domačih pridelkov ali ritem Plečnikovih kolonad.

Vsekakor so “gorski cilji” hit poletne sezone vsaj tako kot morje. Nič čudnega - nižje temperature, svež zrak, pa več aktivnosti kot poležavanje na plaži. Radi imamo morje, komaj ga čakamo, a tisto bo enkrat dovolj, v hribe pa raje večkrat. In za prvi letošnji poletni planinski izlet si je žena izbrala Lovrenška jezera. Jaz bi si raje izbral obisk kakšnega kmečkega turizma in spoznavanje domače kulinarike, a moji še niso bili na Lovrenških in sem se vdal.

Rogla ni daleč od Maribora, urica z avtom. Dovolj znana nam je, da vemo - naravnost razgledni stolp in Pesek, desno pa sankališče. Levo in na pol nazaj, kamor vodijo kažipoti za jezera, pa še nismo zavili. Tabla pravi “dve uri” in podvomil sem v naše zmogljivosti. Pa je na dugi čez petnajst minut pisalo “uro in četrt”. Super, še par korakov, pa bomo tam, sem se potolažil. “Malo morje!” Hvala bogu, da se pokrajina in rastje spreminjata. Ni bilo dolgčas, le jaz sem bil vedno bolj tiho.

Slovenija je majhna država (velikosti Izraela ali Toskane), pa tudi njeni naravni zakladi so (površinsko) majhni. Moji so bili kar malo razočarani, ko smo obšli vsa jezerca, našli nobene žabe in samo eno račko, pa še sendviči iz nahrbtnika so bili zmečkani. Pa sem jim malo obrazložil pomen teh močvirnih jezer na vrhu Pohorja.

Lovrenška jezera so skupina majhnih jezer na visokem šotnem barju, ki je nastalo pred 8000 leti. So ekološko pomemben rezervat z redkimi rastlinami, kot je mesojeda rosika, in živalmi, kot so metulji in kačji pastirji. Dostopna so peš z Rogle (teoretično poldrugo uro hoje), lesene brvi in razgledni stolp pa nudijo čudovit stik z naravo. Po ljudskem izročilu v jezerih živi povodni mož Jezernik, kar kraju dodaja čar.

Vsa ta razlaga vseeno ni kaj dosti pomagala, pot nazaj se je bolj vlekla, ker ni bilo več sile radovednosti. Kako rešiti situacijo? Zaradi mojih izkušenj mi ni bilo treba dolgo razmišljati. Zapeljal sem jih do koče na Pesku, saj vem, da imajo tam dobro gobovo juho z ajdovimi žganci in ocvirki, pa še palačinke. Konec dober, vse dobro!

Zadnji dan našega štiridnevnega izleta po Istri smo začeli z obiskom občine Medulin, nato pa se po vzhodni obali Istre odpravili proti domu v Maribor. Z ženo, šestnajstletnikom in osemletnico smo raziskovali Rabac, Moščeničko Drago, Medvejo in uživali v čarobni Opatiji. Pridružite se nam na zadnji etapi naše družinske avanture po Istri, polni obalnih razgledov, iskanja sladoleda in nekaj poslovnih izzivov!
​

Pred odhodom domov sem moral skočiti v Medulin, da dokončam poslovne obveznosti, zaradi katerih smo sploh prišli v Istro. Prostorski plan? Prava uganka! Novi digitalni načrt je še v izdelavi, stari pa je tolikokrat popravljen, da je težko razumljiv. Uradniki so mi svetovali, naj pokličem kasneje – brez skrbi, bom! Le kasneje bo po naših praznikih. Kljub birokratskim zagatam smo ostali dobre volje, saj nas je čakal dan poln obalnih dogodivščin.
Nasvet: Če imate (bog ne daj) poslovne obveznosti, jih opravite zgodaj zjutraj, da imate čim več časa za družinske aktivnosti. Otrokom privoščite sladoled za potrpežljivost!
​

Na poti proti severu smo se ustavili v Rabcu, ki se mi je nekoč vtisnil v spomin kot kraj z dolgo peščeno plažo, hotelom in kampom. No, danes je Rabac poln gradbišč in zapletenih cest, ki vodijo povsod, samo v center ne! Po nekaj napačnih ovinkih smo se odločili nadaljevati pot. Osemletnica je še zdržala, najstnik pa je že sanjaril o sladoledu.
Nasvet: Rabac je lep, a aprila še v prenovi. Pripravite se na ovinke in imejte potrpljenje – poleti je plaža idealna za otroke.

Naslednja postaja, Moščenička Draga, nas je presenetila z zapornicami, ki očitno poleti varujejo mir dopustnikov. Žal nismo našli sladoleda, zato smo nadaljevali do Medveje. Tam nas je s ceste premamila Hemingwayeva plaža – ime je skrivnostno, a plaža čudovita. Sladoleda sicer niso imeli, a mlada dva sta uživala v iskanju kamenčkov za žabice in snemanju selfijev. Do poletja pa bodo tudi sladoled že imeli, kajne?
Nasvet: Hemingwayeva plaža je mirna in primerna za otroke. Vzemite prigrizke in osvežitev, saj konec aprila še nisem videl odprtega lokala.
​

Vrhunec dneva je bila Opatija, kjer je naš najstnik že sanjal o življenju bogatašev. "Tu je vedno sezona!" je navdušeno rekel. Najprej smo poiskali restavracijo, kjer strežejo pico ali pomfrit – saj veš, naša mladina! Na glavni ulici smo našli konobo s teraso in seveda pogledom na urbano plažo. Ribe? Morda drugič, saj so bile cene zelo "opatijske". Glavno, da bodo otroci siti in pripravljeni na triurno vožnjo domov. Po kosilu smo se sprehodili po promenadi Lungomare, posedeli na klopeh ob morju in naredili še nekaj selfijev na fotogeničnih točkah.
Nasvet: Mizo v restavraciji rezervirajte vnaprej, saj so aprila hitro zasedene. Mislim namreč, da smo mi imeli samo srečo. Lungomare pa je ravna in idealna za družinske sprehode.

Naš štiridnevni družinski izlet po Istri se je zaključil z vožnjo v Maribor. Ohranili bomo polno spominov na rimske spomenike, morske konjičke, dišeče jagode in čudovite obale. Od Kopra preko Pulja do Opatije smo našli pravo ravnovesje med zgodovino, naravo in družinskim druženjem. Kam se vi odpravljate na naslednji izlet? Podelite svoje ideje v komentarjih in preberite naše prejšnje dni v Istri!

​Fotografije: ©2025 Olesya Kirn & ©2025 Rasto Kirn

Tretji dan našega družinskega izleta po Istri smo preživeli v raziskovanju Verudele, naravnega parka Rt Kamenjak in večernega spektakla na puljski Rivi. Z ženo in obema otrokoma smo občudovali morske konjičke v Akvariju Pula, uživali v poletnem vzdušju na rtu Istre in se čudili pristaniškim dvigalom. Medtem sem še opravil nekaj poslovnih obveznosti v Premanturi. Pridružite se nam na našem predzadnjem dnevu v Puli – idealnem za družine z otroki!
​

Dan smo začeli v Akvariju Pula, največjem akvariju na Hrvaškem, ki se razteza čez dva kompleksa na Verudeli. V Fortu Verudela, poldrugo stoletje stari avstro-ogrski utrdbi, smo raziskovali mediteransko območje, kjer so osemletnico popolnoma očarali morski konjički. "A so res tako majhni?" je bila presenečena. V modernejši Bateriji San Giovanni so nas pritegnili morski psi, mene pa so navdušili modeli ladij, potopljenih v bližnjih vodah. Najstnik je pridno fotografiral za svoj “arhiv”, midva z ženo pa sva uživala tudi v spomladanskem vzdušju zelene okolice stare trdnjave.
Okolje akvarija je polno čudovitih plaž, saj je Verudela znano turistično naselje, a smo zaradi našega programa kopanje tokrat izpustili.
Nasvet: Menda se splača vstopnice kupiti preko spleta, da preskočite vrsto. Spomladi to še ni problem. In vzemite si čas!
​

Po kosilu smo se odpravili na Rt Kamenjak, naravni park na skrajnem jugu Istre. Mirno morje, kristalno čista voda in topel aprilski sonček so v nas prebudili poletni duh. Otroka sta raziskovala skalnate obale, osemletnica je iskala školjke, najstnik pa je posnel nekaj "epičnih" videoposnetkov. Sprehod po parku je bil prava avantura, ki je navdušila vso družino. Medtem sem si vzel nekaj časa za poslovne obveznosti – več o tem spodaj.
Nasvet: Vstop v park je menda spomladi cenovno ugoden, nas pa ni stal nič. Vozite počasi, pa če ste v avtu ali na kolesu! Priporočam kolo, si moram zapomniti za drugič! Vsaka pot, ki zavije levo ali desno, pelje do čudovite plaže, včasih tudi do lokala. Vzemite vodo in udobne čevlje za sprehode po skalah.
​

Da sem opravičil pot v Istro, sem moral preveriti zazidljivost parcele v Premanturi, na samem robu naselja, kjer se cesta skoraj konča. Ulica je pozidana enostransko s hišami in vikendi, le dve parceli proti koncu poti sta še prazni. Želel bi stranki sporočiti, da je zemljišče zazidljivo, a brez vpogleda v prostorski plan sem raje previden. Naslednji dan sem imel v načrtu obisk Občine. Domači so me potrpežljivo počakali, saj so po kosilu in Kamenjaku še utrujeno uživali v sončnem dnevu.
Nasvet: Premantura je primerna za kosilo, a otroci bodo bolj uživali na Kamenjaku ali ob sladoledu ;-)
​

Zvečer smo se vrnili v Pulo in se odpravili na Rivo, da bi si ogledali znamenita pristaniška dvigala nekdanje ladjedelnice Uljanik. Ta industrijska dediščina je danes turistična atrakcija, ponoči pa naj bi se spremenila v svetlobni spektakel. No, prispeli smo zgodaj, da bi si zagotovili dober položaj – in bili praktično sami! Prizor je bil lep, a morda ne tako spektakularen, kot oglašujejo. Vseeno smo uživali v sprehodu ob morju, malo je navdušilo pristanišče, najstnik pa je bil počasi že utrujen iskanja popolnega kota za fotografijo.
Nasvet: Riva je sicer primerna za večerni sprehod, a spektakel dvigal je bolj umirjen. Bolj zanimiva sta bližnji Forum ter ulica, vzporedna Rivi, z lokali in trgovinicami. Kaj je boljšega od sladoleda za sladek zaključek dneva?
​

Tretji dan v Puli nas je navdušil z morskimi čudesi, naravo in večerno čarobnostjo. Akvarij, Rt Kamenjak in Riva so popolni za družine, ki iščejo raznolike aktivnosti. Katera pa je vaša najljubša istrska destinacija? Podelite v komentarjih in preberite še naš zadnji dan avanture! 

Drugi dan našega štiridnevnega oddiha v Istri smo preživeli v Puli, prestolnici morske zgodovine. Z ženo, šestnajstletnikom in osemletnico smo raziskovali živahno tržnico, mogočno Areno in skrivnostni Kaštel. Med jagodami, rimskimi zgodbami in podzemnimi hodniki smo našli pravo družinsko avanturo!
​Pridružite se nam na nedeljskem potepu po Puli in odkrijte, zakaj je to idealna destinacija za izlet z otroki.
​

Nedeljsko jutro smo začeli na Gradski Tržnici na Narodnem trgu, ki je bila kljub nekaterim praznim stojnicam polna življenja. Pod sencami starih dreves smo našli prave zaklade: košarico sočnih jagod in kilogram sladkega grozdja brez pešk. Sadje smo umili kar v vodnjaku na robu trga in polovico takoj pojedli – jagode so zares dišale, grozdje pa je bilo pravi hit pri naši najmlajši! In tudi pri meni, saj sem pozabil fotografirati. Zadržati smo se morali, da nismo pomalicali vsega, saj nas je čakal še dolg dan raziskovanja. 
​Nasvet: Tržnica je odlična za prigrizke – kupite sezonsko sadje, saj bo navdušilo otroke. Vodnjak je super za hitro umivanje, a vzemite tudi robčke!

Amfiteater v Puli, znan kot Arena, je bil naslednji na seznamu – in kakšen vtis je pustil! Ob vhodu smo poskusili naložiti spletni vodič, a je aplikacija nagajala (morda moj telefon ali puljsko omrežje?). Na srečo kamniti velikani niso potrebovali tehnologije, da nas očarajo. Prehodili smo vse: bojišče, tribune, lože in skrivne hodnike. Osemletnica je navdušeno tekala po tribunah, najstnik pa je posnel vsaj ducat fotografij (za svoj instagram?). Ste vedeli, da je pred 2000 leti pesek na tleh Arene vpijal kri, ostanke po levih pa so pospravili čistilci? Rimljani so res obvladali organizacijo – imovitejši obiskovalci so imeli celo na svojih kamnih vklesane inicialke!
Pod zemljo smo odkrili muzej v podzemnih dvoranah, polnih amfor za olje, vino in še kaj (včasih celo gladiatorje in zveri). Otroci so bili navdušeni nad zgodbami, midva z ženo pa nad zgodovinskim vzdušjem.
Nasvet: Menda se za manj čakanja splača nakup vstopnic prek spleta, a tokrat še ni bilo gneče. Vzemite vodo in sadje za prigrizek na tribunah – otroci bodo uživali!
​

še Visoko nad obalo smo obiskali puljski Kaštel, beneško trdnjavo, ki kraljuje nad mestom. Zgrajena pred prvo svetovno vojno po načrtih danskega arhitekta, nas je navdušila z razgledom na Pulo in morje. Najstnik je bil fasciniran nad podzemnimi hodniki, ki povezujejo trdnjavo z mestom – pravi labirint! Skozi enega od njih smo se spustili v center, kar je bilo za otroke prava dogodivščina. Najmlajša je ves čas spraševala, ali bomo našli skriti zaklad. V Kaštelu je tudi Pomorski muzej, kjer smo občudovali modele ladij, kar je še posebej pritegnilo našega najstnika.
Nasvet: Vstopnina je ugodna, podzemni hodniki pa varni. Za še boljši občutek morda vzemite svetilko ali telefon. Razgledna točka je idealna za družinske fotografije!
​

Drugi dan v Puli nas je navdušil z mešanico zgodovine, svežega sadja in skrivnostnih hodnikov. Od dišečih jagod na tržnici do rimskih zgodb v Areni in razgledov s Kaštela – vsak je našel nekaj zase. Katera znamenitost v Puli je vaša najljubša? Podelite v komentarjih in spremljajte naš naslednji dan, ko raziskujemo še več istrskih zanimivosti!

Kaj je lepšega, kot poslovno potovanje spremeniti v družinski oddih? Tokrat smo se odpravili na jug hrvaške Istre, kjer sem za stranko preverjal podrobnosti o zazidljivosti parcele. A namesto enodnevne poti smo si privoščili štiridnevno avanturo! Z ženo, šestnajstletnikom in osemletnico smo raziskovali Koper, Grožnjan, Rovinj in Pulo, kjer smo najeli udoben apartma. Bivali smo na idealni lokaciji, nekje na pol poti med znamenito Areno in Akvarijem – dvema vrhuncema puljskega turizma.
​Pridružite se nam na prvem dnevu našega družinskega izleta po Istri!
​

Naš izlet smo začeli v Kopru, kjer smo komaj našli parkirni prostor na velikem parkirišču ob obali. Po nekaj krogih smo le stisnili avto v zadnjo prosto "luknjo" – zmaga! Od tam smo se sprehodili po slikoviti obalni poti mimo luške kapitanije, nato pa po klancu navzgor do občinske stavbe. Na Titovem trgu nas je očarala Pretorjeva palača, ki je navdušila tako otroke kot naju z ženo. Osemletnica je veselo skakljala po trgu, najstnik pa je pridno fotografiral (za svoj Instagram?). Po ozkih uličicah smo se vrnili do obale, kjer smo ob sladoledu ponovno uživali v pogledu na morje. Koper je idealen za kratek, družinski postanek!
​Nasvet: Pridite in parkirajte zgodaj, saj je ob obali hitro polno!
​

Naslednji postanek je bil Grožnjan, slikovito mestece na vrhu hriba, polno umetniškega duha. Čeprav še ni bila visoka sezona, so galerije in drobne trgovinice že vabile z unikatnimi izdelki. Pustili smo se malce "izgubiti" v ozkih uličicah, a Grožnjan je premajhen, da bi se zares izgubil. Pred 40 leti sem tu iskal romantiko, tokrat pa sem otroke peljal na kulturno dozo. Osemletnica je navdušeno gledala barvite slike, najstnik pa je razmišljal, ali bi poleti prišel na kakšen koncert. Morda res skočimo nazaj za poletni festival!
​Nasvet: Vzemite si uro ali dve za sprehod. Otroci bodo uživali v raziskovanju uličic, za počitek pa se ustavite v lokalni kavarni.
​

Rovinj nas je popolnoma očaral! Spolirani kamni na tlaku starega mesta so me prisilili, da sem hodil previdno, a hkrati sem vsako sekundo lovil motive za fotografije – ti se v Rovinju ponujajo kar sami. Sprehodili smo se do cerkve sv. Evfemije na vrhu polotoka, tokrat po novi poti, ki nam je razkrila sveže razglede na morje. Presenetljivo, niti naša osemletnica ni jamrala, da je utrujena! Kosilo v lokalni restavraciji je bilo primerno za naše mladiče – izbirčna najstnika jesta samo pomfrit ;-)
Nasvet: Sprehod po tržnici je obvezen – polna je barv in umetnosti. Za otroke pa morda tudi vi izberite restavracijo z enostavnejšimi jedmi - kot je pica.
​

Zvečer smo prispeli v Pulo, kjer smo z navigacijo hitro našli najeti apartma. Lokacija je bila idealna – v mestu, na pol poti med Areno in Akvarijem, kar nam je olajšalo načrtovanje naslednjih dni. In prosto parkirno mesto pred blokom, kjer smo stanovanje najeli. Brž sem skočil v bližnjo trgovino po pijačo in prigrizke, nato pa smo se utrujeni zvalili v postelje. Prvi dan je bil poln vtisov, a komaj smo čakali, kaj nam prinese jutri!
Nasvet: Mi po navadi rezerviramo apartma vnaprej prek Booking.com (za boljše cene in zagotovilo, da z otroki ne bomo prespali v avtu). Bližina trgovine je zlata vredna za hitre nakupe.

Koper, Grožnjan in Rovinj so popolni za našo družino, ki rada raziskuje. Kam pa se vi odpravljate na naslednji oddih? Podelite svoje zamisli v komentarjih in spremljajte naslednje objave za našo pustolovščino v Puli!