Oh, žalosten dan! Tu je še vedno sončno in toplo. Prejšnji dan smo v Zadru ugotovili, da se sezona šele dobro začenja, mi pa že domov? Glede na količino v morju prebitega časa bi lahko šli domov že drugi dan, sem si mislil. Zaradi splošnega razpoloženja pa sem se raje ugriznil v jezik in povabil na zadnji sprehod. Ne morem verjeti, da je lahko takšna razlika v gostoti prometa med začetkom poletja (začetek julija) in visoko sezono (konec julija, začetek avgusta). Saj avtocesta ni bila prazna, gneče pa tudi ni bilo, promet je praktično vso pot potekal tekoče. Sami smo zavili s ceste šele pri prvem McDonaldsu kmalu za Karlovcem. Ampak postanek je bil zelo kratek. Že ob vhodu v lokal se je vila vrsta za naročanje hrane in pijače, vse mize pa so bile zasedene. Sedli smo nazaj v avto z upanjem na čim hitrejši prihod v vsakdanje življenje. Ko pa smo se malo pred Zagrebom zaustavili še pred starim motelom Plitvice zaradi gradbišča, ki nas je oviralo že na poti na morje, se je upanje mojih potnikov prelevilo v otopelost. Zaradi malega obvoza, dolgega par sto metrov, se je ustvarila nekaj kilometrov dolga kolona. Torej hrvaški graditelji niso nič boljši od slovenskih, radi delajo vsem na očeh. Žal za to od udeležencev v prometu ne dobijo nobenega priznanja, prej kakšno zmerljivko. Zato je lahko verjeti otroškemu veselju, ko smo v domačem kraju sedli za znano mizo in izvedli standardno naročilo… Konec dober, vse dobro!
torek, 9. julij 2024, spominkiSedaj smo pa na morju že toliko časa, da smo se “sončenja in plavanja” naveličali. Razmišljam, kaj bi sami pripravili za jesti, morda končno naredili kaj ribjega. No, ne še čisto zares, ampak v ribarnico smo pa šli. Gazdarica se je namreč pohvalila, kakšno izbiro trgovin in tržnico imajo v neposredni bližini, pa smo jo prijeli za besedo. Da ne bi! Že davno smo ugotovili, da uporabni samopostrežnici ležita na robu naselja in se je potrebno tja peljati z avtom. Morda pa bo z ribjo tržnico drugače? Joj, o izkušnji s slednjo bom raje tiho! Nekaj več sreče smo imeli s pekarno, pa potem na poti domov s stojnico s sadjem, lačni torej nismo ostali. Počasi je prihajal trenutek, ko bi morali spet spakirati kufre, pa je mojo spreletelo, da si nekaterih trgovin s spominki ni dovolj natančno pogledala. Vedel sem, da ne govori o stojnicah na plaži. Ja, bomo šli, sem moral obljubiti. Čeprav ne vem, kaj nam še manjka razen denarja ;-) Da pa ne bi bilo vse samo potrošniško, smo še zadnjič zavili po svetleče zdrsanih ulicah starega Zadra. Ugotavljam, da gremo prihodnje poletje spet dopustovat v mesto (če me sploh zvlečejo na morje) in ne v (kar neko) vas. Saj smo bili večkrat na urbanem večernem sprehodu kot pa na dopoldanski plaži! Pa meni z leti to pravzaprav vse bolj odgovarja.
ponedeljek, 8. julij 2024, orgelski pozdrav soncuNe poznam nikogar, ki gre na morje, potem pa se sprehaja, poseda, cel ljubi dan sploh ne obleče kopalk in niti ne gre na plažo. Ops, poznam, to smo mi! Razen izjemoma ;-) Ampak pozno popoldan ali zvečer iti na sprehod, to pa ja. Ker je najbližji kraj Zadar (deset minut z avtom do centra), je bila seveda to spet naša destinacija. Saj morda bo danes drugačen sončni zahod kot “včeraj”, česar vendar ne smemo izpustiti! Pa morske orgle bodo zvenele drugače, ker je morje bolj valovito. Pa sonca je bilo več, menda se ga je v bližnji instalaciji nabralo toliko, da bo light show močnejši? Jasno mi je postalo, zakaj je v mestu toliko trgovin. Mi (no ja, ne vsi) se ustavimo na vsakem sprehodu najmanj v desetih. In s prihodom teme jih sploh ne zaprejo, kar mi nikakor ni všeč. Kaj lastniki nič ne razmišljajo, da imajo tudi trgovke družine? Sem se pa sam tudi ustavljal, vsaka melodija me zanese, naj bo slučajna ali organizirana. Tudi drugi so imeli upanje, da bo današnji sončni zahod drugačen. Ko je sonce na nebu samo štiri prste nad obzorjem, se živa reka turistov usmeri proti koncu polotoka, tja k Morskim orglam in Pozdravu soncu. Nad obzorjem pa je bilo toliko meglic, da je vso pozornost pobral Pozdrav soncu. Dvajsetmetrski akumulator električne energije v obliki steklenega kroga je počasi pridobival barve, najprej modro, kasneje zeleno, potem pa so začele žareti še druge. Ravno prav za ples mularije. In nekaj unikatnih fotografij.
nedelja, 7. julij 2024, raziskovanjeZadarska turistična regija se razprostira od otoka Paga do narodnega parka Kornati. Slednjega še nismo obiskali. Arhipelag predstavlja 20 večjih in preko 300 manjših otokov. Vem, da jih je najlepše videti z višine, ampak v Dalmacijo potujemo vedno z avtom. Potemtakem se bomo morali spraviti na kakšno barko. A tovrstni izleti trajajo cel dan, mi štirje pa zdržimo na soncu le uro ali dve. Torej je lahko v planu za začetek tudi samo en otok, morda celo linijski prevoz. Danes vremenska napoved ni bila obetavna, kopanje odpade. Pobrskal sem po voznih redih Jadrolinije in hitro našel nadomestilo. Iz Biograda na moru vozi trajekt na otok Pašman, tam pa imamo še most na otok Ugljan. Kaj bi hotel lepšega? Otok Pašman je od Biograda oddaljen dobrih 20 minut plovbe. Kar takoj po pristanku smo se odpeljali z avtom proti severu. Trajekt namreč ne pristane v glavnem naselju otoka. Kmalu smo ugotovili, da so si tam vsa naselja podobna - majhna, mirna, vsako s svojo malo luko. Pardon, lučico. To pa ima svojo vrednost - po kratkih ulicah se sprehajaš sam, v lokalih vedno najdeš prostor, parkirišče pa čaka neposredno na obali. Naselja imajo sredozemski karakter, tako arhitektura kot narava. Po tednu dni na morju končno vendar vidimo tudi ribiške barke. Celo otroka sta ugotovila, da zrak diši čisto drugače kot na celini. In drevesa so še vedno zelena, nič požgana. Pravzaprav pa smo šele na začetku julija, torej na začetku sezone. Bo čez dva tedna kaj drugače, več ljudi, hrupa? Če bi dopustoval tu, ne bi hotel spremembe, danes je tule prav ležerno prijetno. Šele na otokih sem ugotovil, da bi lahko naredili krožno pot Biograd na moru - otok Pašman - otok Ugljan - Zadar. Prepozno, saj smo že imeli povratno karto. Ampak ta ugotovitev ni zmotila mojega svetega trenutka, ko smo sedli in si privoščili kosilo. Spet sem si pustil svetovati in se zagotovo pravilno odločil. Sicer sem imel veliko dela, ampak čas je bil na moji strani, saj smo na dopustu. Edina žalostna pripomba je, da otroka nista niti malo avanturistična. Če na otokih ne bi imeli dunajca s pomfritom, bi jima trda predla. Tudi ob vrnitvi proti jugu smo se ustavljali. Tule pod mostom smo zapeljali tako globoko, da sem že malo podvomil, da bomo po strmem in ozkem klancu sploh prišli nazaj do ceste. Ampak saj je moral nekdo do teh hiš pripeljati tudi cement, če so jih zgradili, sem se tolažil. In uspel. Trajekt nazaj je bil pa sploh zgodba zase. Da se med parkiranjem avtomobili ne pomečkajo, mi je neverjetno. Le kako to funkcionira ob viharnem vremenu? Občudoval sem usmerjevalce, ki so vozila natlačili tako, da ni bilo možno med njimi niti hoditi. Če bi tako parkirali na kopnem, bi v vsakem kraju takoj pridobili za tretjino parkirnih mest! Ampak zato smo se pa umaknili na razgledno ploščad, da užijemo zadnje sončne žarke.
sobota, 6. julij 2024, ribolov in fotolovNa morju smo, jemo več morske hrane kot doma, ampak rib pa še nismo imeli na krožniku. Sramota, sem si rekel zjutraj in se odpravil na ribolov. Tu v Sukošanu mora biti vendar raj za ribolov - luka levo, marina desno, ribe se rade zadržujejo, kjer je obilje hrane. Peš sem zavil najprej proti obali, tam pa poiskal najdaljši pomol na obzorju. Z ribiško palico v roki in kosom kruha v žepu sem bil odločen, da uplenim dovolj vsaj za zajtrk, če ne kosilo, pa še družina bo ponosna na moje sposobnosti! Lovišče sem si žal slabo izbral! Naporno sicer ni bilo, s pomola so mi visele noge skoraj do gladine morja. Nekaj malega življenja je bilo sicer videti (skoraj sem ujel eno plavalko, ki pa je imela še daljši penzionistični staž kot jaz), a trnek je trznil le enkrat in še to po pol ure. Kako je poskočilo srce! Vlekla me je nazaj, jaz pa sem popuščal in navijal k sebi. Mislim, da ni bilo tako naporno kot pri Hemingwayevem starcu, saj je cel lov trajal slabih 50 metrov - torej manj kot minuto. Lahko povem, da je bilo razočaranje veliko - ta mala črnorepka mi je dala toliko dela? Le koliko jih moram ujeti, da bo dovolj za celo družino? In kam jih bom dal? Prišel sem namreč slabo pripravljen, brez vrečke. In se dobrohotno odločil, da jo spustim nazaj. Po ovekovečenju s telefonom, seveda, le kdo bi mi drugače verjel? Previdno sem jo snel, spustil v vodo in od mene je odplavala hitreje, kot sem jo prej vlekel k sebi. Družini sem z opisom svojega ribolova naredil vsaj začasne skomine po morskih dobrotah. Ampak kdo jih zna pripraviti? Nekdo drug nekje drugje, saj na plavanje ne bi šel danes nihče, na potepanje po mestu pa vsi. Kje v bližini še nismo bili? “Letos nas Šibenik še čaka,” pravi žena, in smo ubogali. Ni nam bilo žal, čeprav je od našega počitniškega kraja oddaljen uro vožnje. V pričakovanju celodnevnega potepanja smo čuvali pete in se od parkirišča v luki do kopališča na drugem koncu mesta peljali ob obali s turističnem vlakcem. Dobili smo dovolj vtisov, da smo znali ob vožnji nazaj pravočasno izstopiti na obali pred starim mestom in se zapodili po ozkih in strmih ulicah proti trdnjavi sv. Mihovila, ki kraljuje nad zavitimi kamnitimi ulicami. Verjetno je znano, da nas vsaka prekomerna (ali pa vsakdanja) aktivnost zlakotni, zato smo ob poti navzdol oprezali levo in desno za kakšno prijetno konobo. Hm, to je bilo problematično, predvsem zato, ker jih je toliko. Le katera je boljša? In smo se odločili za eno na majhnem trgu (ali bolje - križišču peš poti) blizu obale. Da potem ne bomo imeli daleč do vlakca. Saj lahko izrazim navdušenje, kajne? Natakar se je potrudil s pojasnjevanjem (pri meniju smo se počutili rahlo izgubljene, ker je vse zapisano le z besedami in nič opremljeno s slikami). Napeljal me je, da sem naročil pašticado. Te tradicionalne dalmatinske jedi še nisem poskusil. Čeprav sem zanjo velikokrat slišal, je na meniju nimajo povsod. Tukaj pa je njena osnova tuna in ne govedina, priloga njoki, vse bogato prelito z omako! Kaj naj povem? Po obedu sem šel do kuharja in ga povprašal po receptu. Samo nasmehnil se mi je, povedal, da se meso marinira v vinu in sadju ter dolgo kuha. Ne, več nisem mogel izvleči iz njega. Žal! Šele prijatelja, ki smo ju obiskali na poti domov, sta me potolažila s hladno pijačo. In pomirila s sedenjem na plaži ob zahajajočem soncu. Na koncu se je kar nekako izšlo...
petek, 5. julij 2024, fotolovRes rad spim, ampak ravno vsak dan pa tudi ne bom poležaval, sem se rekel in vstal navsezgodaj. Hm, no ja, ob sedmih. Dovolj zgodaj, da so še vsi sanjali in me ni nihče slišal, ko sem pobral svojo fotografsko opremo in se splazil skozi vrata. Za nagrado sem jim (v mislih) obljubil sveže pite... Čeprav gosti Sukošan največjo hrvaško marino, pa ima tudi svoje pristanišče. V glavnem so tu komunalni privezi. Domači zaliv z ene strani omejuje marina, z druge pa gosto poseljen in gosto ozelenjen rt. Odpravil sem se na glavni pomol, da sem imel vse na dosegu roke - obalno mesto, ribiške barke in turistične jahte, zvedave galebe in neovirano panoramo zaliva. Sredi zaliva “kraljuje” ostanek poletne rezidence zadarskega nadškofa iz petnajstega stoletja, na valobranu in pomolih pa vršijo kontrolo sodobni galebi. Imeli smo vsakdanji utečen program - dopoldne vodne aktivnosti, popoldne pa "kulturne" (če lahko urbano sprehajanje in iskanje spominkov imenujemo tako). Zato me niso presenetile besede: “Veš, da imajo v Zadru najlepši sončni zahod na Jadranu?” Priznal sem, da ne vem in ga moramo zagotovo videti. Kaj pa čem drugega, kot spet sesti v avto? Ko sem jo zagledal, morsko deklico, me je potegnilo vstran kot Odiseja. K sreči me je ujela žena, sicer bi zagotovo postal plen morskim kreaturam :-( Bolj smo se približevali zadarskim orglam na severozahodnem vogalu polotoka, bolj so se ljudje zbirali kot muhe na med. Kaj so potem zares videli tisti v deseti vrsti, ne vem, ampak spredaj je izgledalo takole: Ko sonce pade v morje, pa življenje v Zadru nadaljuje s svojo živahnostjo. Kot da bi trgovine in lokali dobili dodatno priložnost.
četrtek, 4. julij 2024, blatoZačetek julija je šele začetek poletja, kajne? Tako so vsaj menili člani moje družine, ki jim je bilo vreme še kar znosno, morje pa ne. Prehladno, se je demonstrativno odpovedala plavanju žena. “V Ninu je gotovo bolje, tam je plitva voda”, je prepričevala še otroka. Pa smo šli pogledat tja. Imela je prav, vsaj kar se kopalcev tiče. Južno od Zadra (Sukošan, Bibinje) jih je bilo ponavadi v vodi le malo, tu pa je bila slika povsem poletna - da prideš do vode, moraš pohoditi nekaj brisač, pa tudi kakšne noge ali trebuh. Pa saj sem vedel, kaj ženo zares žuli - zdravilno blato. Tudi sam nimam nič proti, če bom zaradi njega še bolj v formi, mlajši in lepši! Nekdanja stara hrvaška prestolnica svojega čara ni izgubila, čeprav smo jo obiskali že mnogokrat. Tudi vedno novih konob nam ne bo zmanjkalo. Ali pa je v mestu toliko starih? Vedno namreč izberemo takšno, ki je od znotraj še nismo videli. To pomeni znotraj zidov, na vrtu, pod drevesi. Ja, tudi takšne se najdejo v Ninu, kot na primer tokratna. Pod figami, na kamnitem tlaku, za lesenimi mizami in ob okusnem kosilu je bilo prav prijetno. Imam pa res srečo - moja tunina solata mi je bila najbolj okusna (seveda sem ukradel košček jedi tudi z drugih krožnikov, torej vem!). Niso me hoteli pustiti samega v konobi, čeprav s tem ne bi imel problemov. Gremo raziskovat! Dobro, dobro, saj sem šel. Trgovin s spominki je zagotovo vsako leto več, ugotavljam tudi glede na izgubljanje oziroma zaostajanje naših deklet! Ampak bistvo mesta Nin je drugje - v zgodovini. Če bi lahko izračunal statistiko pomembnosti kraja na hektar zemljišča, bi bil Nin verjetno v svetovnem vrhu. Eno najstarejših mest na Hrvaškem je bilo prestolnica, sedež kraljev in škofov, zgodovino pa izpričujejo ostanki rimskih in srednjeveških stavb. Mesto je tako zanimivo, da bom kaj več o njem poskusil napisati po koncu dopusta. Ugani, kam smo šli zvečer! Seveda, na sakušansko rivo po spominke ;-) Fotografije: ©2024 Olesya Kirn & ©2024 Rasto Kirn
sreda, 3. julij 2024, skoraj nikamorPo planu naj bi današnji dan ne bil naporen - obisk peščene plaže v sosednjem Bibinju. Ko pa pridemo do avta, se ta ne pusti niti odpreti. Kako že gre tisto: "Pogled moje žene - neprecenljiv!" Sledi klic na AMZS, kjer izvem, da tujine nimam pokrite. Kličem svojega zavarovalnega agenta, ki me poskuša potolažiti s telefonsko številko asistence. Ta potem res zažene kolesje in čez pol ure se na dvorišče prismeji mladenič s starterjem. Rešil mi je počitnice, ne samo dan. Ah ja, iskrena in globoka zahvala gre tudi mojemu agentu, da se je javil kljub svojemu dopustu (menda celo že s plaže)! Rahlo še v strahu so moji spet prilezli iz najetega stanovanja, da smo se končno zapeljali v sosednje Bibinje. Tudi ta kraj je prav tako bolj vas kot mesto. Ima pa daljšo in lepšo plažo kot Sukošan. In čuvaja parkirišča, ki nam je skoraj dal popust, ko smo predebatirali trenutno stanje na Euro2024. Pravi, da s hrvaškim nogometom ne bo bolje, dokler se ne vrne kakšen Kek, zato do takrat navija za naše! Nakar izvemo, da je sosednja marina (na koncu plaže, pa uradno menda še v Sukošanu v zalivu “Zlatna luka”) največja na hrvaški obali, s privezom za 1.200 jaht in 300 mest na suhem. Mi pa smo našo jahto “pozabili” doma? Prav hitro sem moral napihniti Polininega samoroga ;-) Žal ta ni bil dovolj velik za plovbo do vseh otokov, ki ležijo tu nasproti! Cel dan je bil sončen, zato je bilo otroke zvečer kar težko spet spraviti ven, na sprehod. Na koncu jim ni bilo žal, saj smo poleg znamenitosti, ki smo jih spregledali prvi dan, "našli" še drugi del vasi Sukošan, ki je povsem v zelenju. Seveda sta punci pozirali, preden sta zaslužili sladoled. Ker sem na koncu dan vseeno ocenil kot uspešen, pa sem se nagradil tudi sam z obcestno pokušino olivnega olja in orehovega žganja...
torek, 2. julij 2024, začetek izletovNapovedano je bilo deževno vreme, ponoči je med nalivi tudi grmelo, zagotovo v oblačnem vremenu ne bomo šli plavat v ohlajeno morje. Družina se je soglasno odločila za izlet v bližnji Zadar. Pogrešil sem vnos lokacije v navigacijo in parkiral svojih 400 metrov dlje od starega mestnega jedra kot ponavadi. Ampak med parkiriščem in centrom je ležala luka, ki je vedno zanimiva. Vreme se je izboljšalo, med sončnim sprehodom smo pogledovali in ocenjevali, katere čolne ali kar barke bi še morda imeli in katerih nikakor ne. In v reševanju tako pomembnih odgovorov je pot do starega mesta na polotoku hitro minila. Sledil je torej standardni "dolgočasni" potek turističnega dneva. Prvič smo bili dovolj zgodnji, da smo videli kmečko tržnico med delovanjem. Enkrat moram vstati pravočasno in priti po nakupih s torbo! Ne smem pozabiti sprehajanja po ozkih uličicah, v katerih se je kar težko izgubiti, potekajo skoraj kot v Manhattnu - pravokotno podolgem in počez. Morske orgle na severnem robu mesta privabljajo tudi turiste brez posluha, saj jih večina klepeta, medtem ko zaradi mirnega morja iz arhitekturnega glasbenega instrumenta prihajajo le nežni zvoki. Vmes smo uspeli pogledati še razstavo pajkov in salamandrov v Prirodoslovnem Muzeju. Seveda smo zaključili sprehod kot ponavadi - v eni konobi zaradi lakote in v drugi slaščičarni zaradi užitka. Ampak obakrat je bilo vredno postanka. Za zaključek pa še prijetno presenečenje - parkirnina na robu starega mestnega jedra je znašala poltretji evro za cel dan!
ponedeljek, 1. julij 2024, prihod na morjeIz poslovnih razlogov smo imeli letošnje poletne počitnice že v začetku poletja, prve dni julija. Malo me je bilo strah vremena in mrzlega morja, ampak sem moral zagristi v to pričakovano kislo jabolko. Ni mi težko sesti v avto, sem pa v njem raje manj kot več, zato smo se tokrat odločili za Severno Dalmacijo. Čeprav je bližja kot mnogotere destinacije prejšnjih let, še vedno ponuja številne možnosti za raziskovanje in uživanje v zgodovini in kulturni dediščini kakor tudi naravi. Od Maribora do Sukošana pri Zadru je ca 400 km. Aplikacija Maps pravi, da bomo rabili slabe štiri ure. Upam, da res! Menda je vseeno, ali gremo ob treh ponoči ali desetih zjutraj, razlike v dolžini poti je do 15 minut. Torej smo planirali ob sedmih in neverjetno - takrat tudi odpeljali! Če v Zagrebu ne bi bilo gradbišča (kjer smo izgubili dobro urico), bi plan celo zdržal, mi pa bi na našo predhodno izraženo posebno željo lahko šli v najeti apartman že predčasno. Vseeno, slednji je pač počakal. Brez navigacije pa ga na robu naselja brezoblične oblike verjetno ne bi niti našli. Seveda je bila naša prva prava lokalna akcija kontrola okolice - plaže, gostiln in sprehajalnih možnosti. Čeprav je Sukošan le velika vas, nas je njeno središče s količino starih zavitih uličic s kamnitimi stavbami prijetno presenetilo. Ko smo se ohladili še v zanimivo obzidani cerkvici Sv. Kasijana v samem središču naselja, je celo sinko priznal, da je fotografiral več kot pričakovano. Za tako majhno naselje je nabor gostinskih lokalov zavidljiv, tako število kakor tudi njihove oblike - v restavracijah, konobah in provizoričnih stavbah se lahko dobi vse od klasičnih do ribjih jedi, pa tudi fast-food. Ugotovili smo, da lačni ne bomo ostali! Za "začetek” smo si privoščili zgodnjo večerjo v eni od obalnih konob. Ne, rib še nismo naročili, saj se na morje šele privajamo. A prijazna postrežba, dobra hrana in lep pogled na okolico ter priveze domačinov so lepo zaokrožili začetek našega poletnega dopusta. Fotografije: ©2024 Kristijan Kirn & ©2024 Rasto Kirn |
o meniArhitekt po izobrazbi, arhiv
July 2024
kategorije
All
preberite še... |