Ko sem izvedel, da ima naša rotunda v Selu na Koroškem "sorodnico" v Hrastovljah pri Črnem Kalu, sem vedel, da bo treba tudi na Primorsko. Če smo pred kratkim zaokrožili Pomurje in Slovenske gorice, arhitekturnih biserov Primorske ne bi mogel zanemariti. Jaz sicer prav daleč ne grem, razen za kakšen res nujen sestanek, ampak za to pot sem imel kar dve dobri podporni točki. Prva: prijatelj je ponudil nočitev na svoji jadrnici v Piranu. Druga: ko sem to povedal doma, se nihče ni posebej upiral.

Na tako pot ne gremo vsak dan, zato sem se malo pripravil. Program se je kar nabral: za začetek Piran s cerkvijo in obzidjem, regata starih jadrnic, ki bo ravno tisti dan, nova pozidava portoroške riviere, naslednje jutro na školjčišču v Ankaranu, in za krono vsega - Hrastovlje. Ker je bilo toliko za videti, smo šli zdoma ob osmih zjutraj. In to je bila, vam povem, organizacijska napaka prve kategorije. Ima kdo izkušnje, da se je vozil skozi Slovenijo več kot štiri ure? Sonce je sijalo, razgrete pločevine na cesti je bilo ogromno, in startni strel regate je počil brez nas. Ko smo prišli v Piran, je bilo namreč pristanišče že prazno. Tiho. Kot po nevihti. Drugače, bolj živo pa je bilo na morju.

K sreči je bil na Tartinijevem trgu prav tisti dan bolšji sejem starin. Radovednost je bila tista, ki je pomagala pozabiti tegobe poti - in tega, da smo si že na začetku pokvarili eno od programskih točk.

Piran ni tako velik, da bi moral razmišljati, po kateri strani do cerkve. Mimo beneške hiše, ki je vse bolj bleda, pa samo navzgor. V mojem naletu bi kar dalje, ampak tik pod grebenom, kjer se svet zlomi v prepadno steno, je odcep proti župnijski cerkvi Sv. Jurija. Otrokom sem razložil povezavo med Benetkami in srednjeveškim Piranom - mestom, ki je dolga stoletja živelo pod levom Sv. Marka - sam pa sem diskretno pogledal dol na trg, ali se kaj posebnega dogaja. Ker se ni, so me povlekli dalje proti mestnemu obzidju, ki sem ga nazadnje obiskal v prejšnjem tisočletju.

Kar nekaj stopnic je do obzidja. Muzejska vstopnina je bila simbolična, zato nisem pričakoval posebnega programa. Ga res ni bilo - pogledi na mesto in morje pa so bili kljub temu dih jemajoči. Nekatere stvari se ne spremenijo.

Dan smo zaokrožili s postankom v Portorožu. Delno za ženo in sejem vrtnic, delno za mene - rad bi si ogledal novi objekt, ki stoji na mestu pogorelega in naj po besedah investitorjev "povrne sijaj" sprehajalni potezi med plažo in hoteli. Hm. Ja. Bo treba še kar nekaj časa in domišljije, preden se bo sijaj vrnil v polnem obsegu.

Dobra plat jutranjega vstajanja pa je bila večerja. To je eden od vzrokov, zakaj rad hodim na morje: tam cenim tisto njihovo lokalno "od vrta do mize" v obliki, da mora riba trikrat plavati, v vodi, olju in vinu! Kadar se zadržujem doma na Štajerskem, sem seveda slabši ribojedec, tu ob morju pa moji eko lokalni zdržki nimajo pripomb. Prijatelj nas je poslal v gostilno Pirat na sami obali v centru Pirana - lokalna istrska kuhinja, morje skozi okno. Moja hobotnica na žaru je bila resnično okusna, ampak sedaj mi je žal, da nisem sledil prijateljevemu priporočilu in naročil njegovo jed. No, en razlog več za ponoven obisk. Kar pa me je resnično presenetilo: rib sta se lotila celo oba otroka. Brez prigovarjanja, brez pogajanj. Nekateri čudeži se res zgodijo ob morju.

Otrokoma je bil pa glavni dogodek šele pred nami: nočitev na jadrnici. Rahlo pozibavanje, svež morski zrak, ki vdira iz palube v kabine, skoraj popolna odsotnost hrupa motornega prometa. Kaj bi lahko bilo za spanje sploh boljšega? Morda pa mi kdaj pustijo na Dravi zgraditi plavajoči vikend, da to podoživimo.

Rojeni smo pod srečno zvezdo - jutro je bilo jasno, da lepšega ni. Na programu je bilo školjčišče v Ankaranu. Prebrali smo, videli fotografije, pričakoval sem otroke s kanglicami in polnimi rokami.

Naj vas razočaram, ker povem, da je bila vsa tista površina prekrita z mokro mivko. Mi pa v poletni svetli obutvi. Sam sem se nekajkrat sklonil, da naberem vsaj kakšen dokaz o obstoju školjk, ampak tistih čudovitih primerkov s plakata pred obalo ni bilo niti za vzorec. Sezona, oseka, nezgoda - ne vem. Vem pa, da smo se toliko bolj veselili Hrastovelj.

Sploh smem priznati, da sem bil v Hrastovljah tokrat prvič? Prijazen gospod nas je popeljal skozi. Osrednja ladja cerkve Sv. Trojice, to moram razložiti, meri kakih sedem krat devet korakov (torej "popeljal" ni mišljeno dobesedno kot dolg sprehod) in nam razložil prizore po stenah. Cerkev je v celoti pokrita s freskami iz 15. stoletja. Nekatere so jasne in prepoznavne, drugih brez vodiča ne bi razvozljal, nekatere pa menda skrivajo skrivnosti celo strokovnjakom.

Za zgornji freski sem si pomagal z AI, ker originali puščajo preveč interpretacije. Prva predstavlja stvarjenje sveta, druga pa izgon Adama in Eve iz raja. Ja, onadva sta kriva, če vam kaj ni povšeči!

Mrtvaški ples, ki teče vzdolž celotnega spodnjega pasu fresk, je tisto, zaradi česar Hrastovlje poznajo po vsem svetu. Smrt pleše s predstavniki vseh družbenih slojev (od papeža do kmeta) in nikogar ne izpusti. Sporočilo je staro šeststo let in danes nič manj aktualno.

In potem - obzidje. V tistem nemirnem času so do sem privandrali Turki, zato so vrh griča s cerkvico obdali s taborskim obzidjem z obrambnim hodnikom in strelnimi linami. Precej nepremagljivo. Ampak, glejte: če bi bilo tedaj naokrog toliko vinogradov kot danes, bi bil napad na tabor in cerkvico itak prevelik greh.

Ogled srednjeveške arhitekture, dve nočitvi, zamujena regata, prazno školjčišče, pa ena od najlepše ohranjenih poznogotskih fresk v Srednji Evropi. Mislim, da je za toliko kulture vredno potovati.

Hrastovlje so vasica poleg Črnega Kala, več o Mrtvaškem plesu pa najdeš na
https://sl.wikipedia.org/wiki/Mrtva%C5%A1ki_ples_(Hrastovlje)

Restavracija Pirat, Piran
www.facebook.com/PiratPiran/

Kolegi so me prosili, naj organiziram izlet po Pomurju in Slovenskih goricah. Rekel sem “Z veseljem” — in ker sem arhitekt in po naravi ziheraš, sem to vzel dobesedno. Preden sploh pomislim na skupinski program, moram pot prehoditi sam, preveriti, kaj deluje, kaj ne, in kje se najde dobra hrana. Za takšno nalogo sem brez razmišljanja vzel s seboj najboljšo testno skupino, ki jo imam: svojo družino.

(Opomba za moje najbližje: vi ste bili dejanska kontrolna skupina. Hvala za priložnost.)

Začeli smo v Selu pri okrogli kapeli, ki je med najstarejšimi arhitekturnimi spomeniki Prekmurja — rotunda iz sredine 13. stoletja, posvečena svetemu Nikolaju. Kraj se v pisnih virih prvič omenja šele leta 1340, stavba pa je, kot je razvidno iz arhitekturnih značilnosti, starejša. Po legendi so jo gradili templarji. Danes jo krasi skodlasta streha z lesenim zvonikom, v notranjosti pa freske iz začetka 14. stoletja — in okrog leta 1400 nastali obsežni prizori na stenah in v kupoli.

Brez lokalne vodičke bi bil ogled precej tih. S pomočjo razlage, ki je poslikave postavila v kontekst, pa smo kar lepo »prebrali« zidove — kar ni malo za ekipo, ki je večino jutranjih uric porabila za prepričevanje, da se sploh vstane.

Bogojinska cerkev Gospodovega vnebovhoda je eno od redkih Plečnikovih del zunaj Ljubljane. Arhitekt je leta 1924 dobil povabilo tamkajšnjega župnika, staro gotsko cerkev pa je namesto da bi jo porušil, vključil v novo zasnovo — postala je vhod. Nov del s kamnitim stebrom in ravnim lesenim stropom, okrašenim s krožniki bogojinskih lončarjev, je postal cerkvena ladja. Valjast zvonik poudari celoto navzven.

Nismo bili najavljeni, a cerkev je bila odprta. In priznam — beseda »dozidava« je tu dobila čisto nov pomen. Da obstoječ objekt postane vhod, nov del pa vsebina — to je zamisel, na katero jaz zagotovo ne bi prišel. Vsaj ne ob prvi kavi.

Po Bogojini smo se ustavili v Odranciih pri cerkvi Sv. Trojice. Načrte zanjo je leta 1946 izdelal Janez Valentinčič — Plečnikov učenec — a gradnja se je začela šele leta 1964. Potem se je leta 1966 porušila kupola. Nesreča je zahtevala osem življenj, ki jih danes spominjajo stebri v notranjosti, vsak poimenovan po eni od žrtev. Stane Kregar je med letoma 1968 in 1972 poslikal 220 kvadratnih metrov fresk.

Tu se moram za hip zaustaviti: profesor Valentinčič je bil namreč pred skoraj pol stoletja moj profesor. Torej na samem začetku mojega študija. Malce nostalgično, malo ganljivo — in popolnoma nepotrebna informacija za kolege, ki jih bom sem pripeljal. Ampak v blogu gre. Cerkev leži ob poti med Bogojino in Jeruzalemom in nisem imel nobenih težav, da sem prepričal družino za postanek.

Jeruzalem v Slovenskih goricah stoji na mestu nekdanjega molitvenega stolpa, ki so ga obiskovali romarji na poti v Sveto deželo. Cerkvica Žalostne matere božje je bila postavljena pred skoraj 400 leti kot zahvala po koncu kuge.

Ko smo prišli, je bilo parkirišče polno. »Lepša cerkev je v Svetinjah,« sem dejal, in preden je kdo uspel ugovarjati, smo se že peljali po panoramski cesti vzdolž grebena vinorodnih gričev. Tisti, ki Slovenijo dobro poznajo, vedo - cesta v Svetinje je že sama po sebi vredna postanka.

Cerkev Vseh svetnikov v Svetinjah velja za eno najlepših na tem območju — in po mojem je to ocena, ki drži. Predhodno sem se telefonsko dogovoril z župnikom, ki je bil načeloma pripravljen sprejeti nas — a tisti dan je imel maše na več krajih. Trkali smo, pa se nihče ni javil. Župnika so zadržali gasilci na enem od žegnanj. Prav nič dramatičnega, le malo neizpolnjeno pričakovanje.

No, za materialno dušo smo poskrbeli v gostišču Taverna, peš le deset minut stran. In tisto hrano — rekel bi: vredna je, da greš peš tudi dvajset minut. Ali pa trideset. Odvisno, kaj naročiš.

Lepo vreme in dobrovoljna družina sta bila idealna kombinacija za dan, ki je združil arhitekturno zgodovino, malo pohodništva in solidno kulinariko. Kdor je prišel brez (večjih) pritožb skozi pet cerkvenih postankov — in med njimi eno z zaprtimi vrati — si zasluži vse pohvale.

Program je torej preverjen. Pot deluje, hrana je odlična, narava pomirja — in stare arhitekture je dovolj za cel dan pogovora.

Ostane le še izvedba za goste. Ki bodo, priznam, verjetno malce bolj zahtevni od moje družine. Ali pa ne — če začnemo s Taverno in pustimo Plečnika za sladico.

Če te ti kraji zanimajo, si poglej še:
https://rastokirn.weebly.com/blog-si/svetinje-in-jeruzalem-slovenske-gorice

Nismo načrtovali še enega muzejskega dne. A včasih se najboljši izleti zgodijo takrat, ko samo malo podaljšaš soboto v nedeljo.
Slovenski kulturni praznik smo že v soboto obeležili muzejsko, v nedeljo pa se je porodila ideja - gremo še kam! A kam? Težka bo – toliko vsega je na voljo. In potem se pojavi predlog - dvorec Frajštajn v Spodnji Polskavi.
Na Facebooku smo že prej opazili njihova kratka video vprašanja na temo orožje, grbi, tiskarski stroji … Ko smo izvedeli, da bodo danes tiskali Prešernovo Zdravljico - no, to je bil trenutek, ko je bila odločitev sprejeta. 

Dvorec Frajštajn je, odkrito povedano, v precej žalostnem stanju. Pristava ob njem pa k sreči živi – in prav tam se začne ogled. In hitro nam postane jasno, da smo se odločili prav.

V pritličju nas pričaka tisto, zaradi česar se fantovske oči pogosto zaiskrijo: možnarji, topovi, helebarde, meči in sablje.

Ob vsem tem se seveda tudi meni pojavi klasično vprašanje: kako močni so morali biti ljudje, da so to orožje sploh uporabljali? Že samo pogled nanj pa te opozori, da gre zares in ga opazuješ na varni razdalji.​

Lastnik razstave in vodnik, Janez Kamniški, hitro ugotovi, da nismo prišli samo na hiter ogled. In nas povabi še v zgornje prostore – tja, kjer orožje zamenja beseda.

Tiskarski stroji iz davnih časov, najmlajši iz 19. stoletja, svinčene črke, iz katerih so nastajali stavki – črko po črko.

Sinko kar ni mogel verjeti, da knjige nekoč niso nastajale izpod tipkovnice ali printerja. Da si moral vsako črko prijeti v roke. In vse so bile zrcalne!

Ogledali smo si Trubarjev Katekizem, Dalmatinov Abecedarium in Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske. Knjige, ki jih običajno poznamo samo po imenih, so tukaj postale nekaj zelo konkretnega.

Za naslednjimi vrati nas spet ujame drugačno vzdušje: ščiti, oklepi, čelade, sekire in meči, slavnostna ženska oblačila, modeli bojnih ladij.​

Na sredini prostora stoji masivna miza za petnajst ljudi – takšna, ob kateri si zlahka predstavljaš resne pogovore iz nekih drugih časov. V ozadju pa še ena mogočna pisalna miza, za katero bi lahko rekel, da je za “pravega gospoda”.

Da, tudi to.
Žena je domov odnesla sveže tiskan izvod Prešernove Zdravljice. V majhnem formatu, a z veliko simbolike. In popolna pika na i nedeljskemu obisku. Za dodatek pa smo še izvedeli, da Zdravljica ni bila vedno Zdravljica. Najprej je bila Zdravica, potem Zdravlica, šele kasneje je dobila današnji »lj«. Očitno Prešeren še ni imel opravka s samodejnim popravljanjem besedila.

​Ta nedelja nas je še enkrat spomnila, da kultura ni nujno tiha, resna ali oddaljena. Lahko je radovedna, otipljiva in zelo družinska.

Če iščete izlet, ki združi zgodovino, zgodbe in drobno presenečenje ob koncu – Frajštajn v Spodnji Polskavi je vreden obiska. Ste že bili tam?

​Dvorec Freistein
+386 41 261 618
[email protected]
​facebook

Oktober je čas za vsakoletni arhitekturni zbor (tokrat v Ljubljani), kjer se arhitekti, krajinski arhitekti in prostorski načrtovalci zberemo, da pokimamo drug drugemu in se pretvarjamo, da razumemo vse in vsakogar, predvsem pa prihodnost. Dopoldanski ogled Odprtih hiš Slovenije sem elegantno preskočil – ne, hvala, kot planer nisem za turistične ture po projektih “drobnega” merila. Raje sem se priključil sprehodu po Gospodarskem razstavišču, kjer nas je vodil stari znanec, profesor Janez Koželj. Ker ni več na faksu, kjer bi moral paziti na vsako besedo, je stresel kar nekaj sočnih resnic o GR-ju, vse v humornem tonu brez kančka zajedljivosti. Človek je legenda! Mimogrede, izvedel sem, da sem pred 40 leti delal za enega od arhitektov, ki je GR spravil na noge. Morda sem mu nosil kavo?

Za kosilo nas je nekaj zavilo na Pogačarjev trg, kjer Odprta kuhna vsak petek diši po vsem, od burgerjev do enolončnic. Med grižljaji fingerfooda smo se pritoževali, kako vedno zamočimo organizacijo obletnic faksa. Pa je Tanisa zgrabila telefon in – bum! – rezervirala prostor v gostilni za čez tri tedne. Končno, zdaj moramo samo še priti... ali vsaj poslati prepričljiv izgovor.

Sledilo je odprtje razstave “Slovenska arhitektura in prostor 2025” na Kongresnem trgu, kjer so panoji nagrajenih del vabili k občudovanju. Tam sem srečal ministra prvič po nastopu funkcije. Še vedno govori, kot da ima rešitev za vse svetovne probleme, ampak ga cenim – je strokovnjak, ne karierni politik, ki bi se učil našega jezika iz učbenika. To je v naši branži redkejše kot dober naročnik!

“Simpozij; 2075” na Akademiji za glasbo je bil prava poslastica. Filozofa Peter Klepec in Hana Hawlina sta me navdušila s svojimi vizijami, še posebej Hana, ki mi je podarila nov moto: “Živimo v ruševinah planerskih zmot!” Seveda, za nas, ki sanjamo velike projekte, to ne velja – naši načrti bodo verjetno čakali na izvedbo še, ko bomo vsi že globoko v penziji. Okrogla miza je bila bolj resna, polna jamranja nad ovirami v planiranju, a sem izvlekel zlati zaključek: “Kjer je volja, se najde pot!” Saj vsi vemo, da se da planirati tudi v okviru pravil, ki ne omogočajo kreativnosti, če imamo sredstva, da presežemo vrtičkanje sektorjev (no ja, poleg denarja tudi čas in širši konsenz).

Na slavnostni podelitvi priznanj smo najprej prisluhnili ministru Jožetu Novaku, ki je videl zapolnjevanje vrzeli med planiranjem in projektiranjem, in predsedniku ZAPS Jerneju Prijonu, ki je hvalil napredek zbornice. Točke je povezoval pianist Bowrain. Zaprl sem oči, na začetku preslišal kakšen oster ton, potem pa se počutil kot na koncertu Keitha Jarretta izpred 50 let. Res, padel sem not!

Nagrade so podelili in predstavili še sveže člane ZAPS. Uboga mladina! Mislijo, da so zdaj na konju, a pravo delo se šele začenja in bodo kmalu ugotovili, da imajo osla. Dobrodošli v naš cirkus!

Za konec smo se preselili v Kazino Jazz klub, kjer je bilo druženje v živo. Tukaj sem obvestil še ostale prisotne sošolce, da letos organiziramo generalko pred naslednjo, okroglo obletnico vpisa na faks. Priznam, da si pred 50. leti nisem predstavljal, da bom zdržal tako dolgo !:-)

Ampak to je že naslednja zgodba…
​

Preko 100 profesionalnih fotografij Mateje Jordović Potočnik pa si lahko pogledate še na:
https://zaps.si/vse-novice/dan-arhitektov-2025/

Maribor ima nekaj, česar nimajo niti svetovne metropole – najstarejšo žlahtno trto na svetu (Guinessovo)! Žametna črnina ali modra kavčina je najstarejša slovenska sorta vinske trte. Danes pa je bil njen veliki dan: svečana trgatev Stare trte! Čeprav je skozi 450 let preživela poplave, Turke, bombardiranja, naša starodavna gospa še vedno daje grozdje.

Nisem bil zapisan v protokolu, pa me niso spustili v ograjeni prostor, da bi posnel “trenutek prej”. Imam pa že izkušnje, posnel sem “trenutek 12 ur prej!”

Le kdaj bom “dovolj velik”, da me bodo povabili medse - slovenski ali vsaj evropski vitezi vina? Saj vendar ločim med belim, rdečim in oranžnim, pa sladkim in suhim, vrhunskim in kakovostnim, pitnim in polnim vinom!

Slovenska vinska kraljica nas je z opozorili o skromnem podmladku, ki skrbi za vinograde, kar malo prestrašila. Dokler se takole prijazno smehlja, pa menda še ni kritično?

Stanislav Kocutar, skrbnik Stare trte na Lentu, je pripovedoval tako goreče zgodbe, da sem pozabil izostriti fotoaparat na vinske kraljice. Nič hudega, zapomnil sem si, da bo mestni grič Piramida dobila novo podobo s staro vsebino - obnovljeni vinograd.

No, pa so tu, vinske kraljice iz cele Slovenije oziroma vseh vinskih regij (kogovška, ljutomerska, malonedeljska in ljutomersko-ormoška kraljica, pa kraljica terana, ptujska, cerkvenjaška in dupleška kraljica, kraljica metliške črnine, cvičkova princesa in starševska vinska kraljica).

Tule je ujet trenutek, na katerega čakamo celo leto - trgatev se je začela. Fantje pridejo tradicionalno iz Malečnika (meščani bi se s škarjami verjetno urezali?) in zadevo profesionalno speljejo. Če bi smel med brače, bi verjetno več pozobal, kot pa bi padlo v vedro. Ali pa ne - le kakšen okus ima grozdje 450 let stare trte?

Seveda ni manjkalo niti glasbe, plesa (ne, ne, mene ni bilo med plesalci), nazdravljanja in vonja po gurmanskih dobrotah. Vino Stare trte napolni le nekaj čudovitih malih stekleničk, a napolni srce mesta – z občutkom ponosa in veselja, da smo del te zgodbe. Če k temu dodaš še kozarček dobrega vina in kakšno prijazno besedo, je to recept za mariborsko jesen, kot se šika.

In Maribor je tako še enkrat dokazal, da zna živeti z vinom in za vino. Stara trta nam vsako leto pokaže, da ni važno, koliko si star – važno je, da ne omagaš.

Naše planine so nekaj posebnega, kajne? Za mojo družino se "hribolazništvo" začne na Pohorju, kjer je vedno čas za zimsko sankanje ali poletni pohod v senci, nadaljuje v Logarski dolini, kjer se narava bohoti v vsem svojem sijaju, in potem… no, konec. Mislim, vsaj tako sem si jaz predstavljal naš hribovski repertoar. Dokler ni žena nekega jutra ob kavi brez opozorila izstrelila: »Kaj pa Velika planina? Tja pa še nismo šli!« Jaz sem se samo popraskal po glavi in se spomnil, da sem tam zadnjič capljal pred kakšnimi 45 leti, ko sem bil še mulc in sem mislil, da so pastirski stanovi zagotovo hišice za hobite (pravzaprav takrat tega izraza še nisem poznal ;-) No, pa smo šli!

Naš izlet se je začel z obrazložitvijo, da gremo na hrib z gondolo, ki je večja od mariborske vzpenjače,  in otroka sta bila navdušena, kot da gremo na Luno. »A bomo leteli visoko?« je vprašala najmlajša, medtem ko smo se stiskali v kabini in poslušali škripanje pletenice. Ko smo končno prispeli na rob Velike planine, nas je pričakala še šestsedežnica. No, priznam, malo smo se bali, da bomo obtičali sredi zraka, ampak razgled na valovito zeleno planoto, posejano s pastirskimi stanovi, je bil vreden vsakega drobca tesnobe. Kot da bi stopili v razglednico – drobni grički, posejani s travniki, in povsod te ljubke lesene hišice s ostrimi strehami, ki izgledajo, kot da so jih narisali za pravljico.

Ko smo se sprehajali po planoti, smo hitro ugotovili, da so krave tukaj prave gospodarice. Prosto se pasejo, lenobno prežvekujejo in te gledajo z nekakšnim kraljevskim dostojanstvom. »Ne hodi preblizu, boš dobil z repom po glavi,« sem svaril otroke, medtem ko smo se previdno izogibali kravjim »minam« na poti. No, vsaj smeha ni manjkalo. Naša pot nas je pripeljala celo do cerkvice Marije Snežne, kjer smo se ustavili, da bi malo zadihali in zmolili en Oče naš – bolj za srečo na poti kot iz kakšne globoke pobožnosti, priznam.

Potem pa je prišel vrhunec dneva: usedli smo se pred pastirski stan, kjer so nam postregli s štrudlom in sirno ploščo, ki je bila tako dobra, da smo hitro pozabili na vse napore. Sveži sir, še bolj sveži sir, oba s planine, pa nekaj malega zelenjave in domače klobase iz doline. Gostiteljski pastirski par preživi tri poletne mesece tu gori, na planini! Okoli nas so se pasle krave, v daljavi so se nizali griči, obsijani s soncem.
Pastirski stanovi so stali kot tihi čuvaji te idile. Vsaka hišica s svojo strmo streho, pokrito s skodlami, je izgledala, kot da je tam že stoletja, trdno zasidrana v tradicijo. Lastnika sta me povabila v stan. Vse skupaj me je spomnilo na dežnik, saj je glavni prostor čisto majhen, vanj komaj spraviš mizo in klop, pa za zaveso je skrito ležišče. Na drugi strani stene je hlev, vse pokrivajoča streha pa je mnogo večja, da pod njo spraviš, kar ne gre v bivalni prostor. ​

Po obedu smo se odpravili nazaj proti postaji šestsedežnice, ampak – kot je pri nas v navadi – smo seveda malo zašli. »Saj je tam, ne?« sem rekel, kazal sem v eno smer, žena pa v drugo, otroci pa so samo tekali naokoli in vpili, da za ovinkom med grmički vidijo še eno kravo. Na koncu smo seveda našli pravo pot, a smo se vmes še malo nasmejali svoji sposobnosti za orientacijo. Ob poti smo se ustavili še v kiosku, ki ga vodijo domačini. Tam smo si privoščili nekaj domačega jogurta s sadjem – božanskega okusa! – in pa, seveda, pivo iz smrekovih vršičkov. Ja, prav ste prebrali, pivo iz smrekovih vršičkov, trenutno sicer za v nahrbtnik! Okus je bil… no, poseben, ampak za spomin na Veliko planino je bilo vredno vsakega požirka.

Ko smo se vrnili domov, smo bili vsi rdeči kot raki. »Čudovit izlet,« sem na glas zaključil, a žena me je popravila: »Skoraj popoln, samo brez teh opeklin bi bil res popoln!« No, morda res, ampak jaz pravim, da so tista rdeča lička samo dokaz, da smo uživali na polno. Velika planina nas je očarala – s svojo preprostostjo, prostranostjo in tistim občutkom, da si nekje, kjer čas teče drugače, malo počasneje. Komaj čakamo, da se vrnemo – zagotovo pa ne bomo več pozabili sončne kreme!

Velika planina
+ 386 1 832 72 58
[email protected]
https://www.velikaplanina.si/

Predstavljajte si kraj, kjer se sveža zelenjava in pisani cvetovi prepletajo z duhom zgodovine, kjer Jože Plečnik pusti pečat ob Ljubljanici in kjer se mestni vrvež sreča z družinskimi trenutki. To je Vodnikov trg – osrednja ljubljanska tržnica, ki nikoli popolnoma ne spi, niti ob nedeljah! Kot prostorski načrtovalec / urbanist, navdušen nad oblikovanjem javnih prostorov, vas vabim na popotovanje po tem večplastnem trgu, kjer se trgovina, kultura in srečanja zlijejo v edinstveno izkušnjo. Pridružite se meni in moji družini, ko raziskujemo, kako ta prostor oživlja Ljubljano!

Nedeljsko popoldne nas je na Vodnikovem trgu  presenetilo z živahnostjo. Pričakoval sem zaspano tišino, a so nas pozdravili vonji svežega sadja, klepet prodajalcev in radovedni pogledi sprehajalcev, ki so fotografirali pisane stojnice. ​

Kljub temu, da je nedelja običajno dan počitka za ljubljansko tržnico, je bil del nje odprt – verjetno zaradi turistov, ki so v prestolnici vse bolj stalnica. Tržnica (vsaka, ne le ta na Vodnikovem trgu) je več kot le prostor za nakupovanje; je kraj, kjer se prepletajo zgodbe ljudi, pridelkov in arhitekture, a tudi prostor, ki stoji na razpotju sodobnih izzivov.

Vodnikov trg je srce ljubljanskega kmetijstva. Tu kmetje iz okolice – z južnega Barja, s severnega savskega polja – prinašajo sveže pridelke, ki dišijo po zemlji in tradiciji. Predvsem zelenjavne stojnice pripovedujejo zgodbo o povezanosti mesta in podeželja. Med nedeljskim obiskom sem seveda zastonj iskal domačo branjevko s Trnovega, da bi nam razložila, kako njena družina že generacije prideluje solato na ekološki način. Takšne zgodbe so tisto, kar tržnico dela živo in pristno. V času, ko se vse bolj govori o samooskrbi, je Vodnikov trg most, ki povezuje lokalne pridelovalce z meščani in obiskovalci.

Čeprav je bila v nedeljo "Odprta kuhna" zaprta, je njen vpliv na Vodnikov trg nezgrešljiv. Ob petkih, od pomladi do jeseni, trg zaživi z aromami svetovnih jedi, ki pogosto temeljijo na lokalnih sestavinah z bližnjih stojnic. Odprta kuhna je dokaz, da Plečnikova vizija o družabnem prostoru živi naprej, saj združuje ljudi ob hrani in pogovoru. Hkrati krepi povezavo med kmeti in gostinci, saj mnogi ponudniki uporabljajo pridelke s tržnice. Čeprav sem tokrat ujel mirnejši obraz trga, si že predstavljam naslednji obisk ob petku, ko se stojnice umaknejo raznolikim kuhinjam.

A pod površjem Vodnikovega trga se skriva razprava, ki meče senco na njegovo prihodnost. Načrtovana garažna hiša pod tržnico sproža burne debate, saj bi gradnja lahko vplivala na  stabilnost Plečnikovih objektov in vodnih virov pod grajskim hribom. Kot arhitekt razumem pomisleke stroke: temelji zgodovinskih zgradb in hidrološke razmere so občutljivi, posegi pa bi lahko ogrozili tako dediščino kot delovanje tržnice. Pa so bile alternativne rešitve (npr. pod grajskim gričem) enakovredno primerjane? Medtem ko prodajalci na stojnicah ponujajo domače jagode, se tako pod površjem lomijo kopja o tem, ali bo Ljubljana ohranila dušo tega prostora ali pa bo podlegla betonskim ambicijam.

Vodnikov trg ni le tržnica – je kraj, kjer se prepletajo zgodbe ljudi, pridelkov in Plečnikove vizije. Je prostor, kjer lokalno kmetijstvo sreča mestni utrip, kjer se ob petkih razlijejo okusi Odprte kuhne in kjer arhitektura pripoveduje zgodbo o preteklosti. A njegova prihodnost visi na nitki. Bo trg ostal srce Ljubljane ali bo postal žrtev sodobnih posegov? Vabim vas, da ga obiščete, podprete lokalne kmete in se zamislite nad njegovo usodo.

Jaz se bom vrnil – morda resnično kakšen petek, ko Odprta kuhna doda še en razlog za uživanje v tem čudovitem prostoru. Vodnikov trg je kot odprta knjiga Ljubljane, kjer se pišejo zgodbe vseh – mladih in starih, domačinov in popotnikov, umetnikov, kmetov ali poslovnežev. Ne glede na to, kdo ste ali od kod prihajate, ta trg z odprtimi rokami sprejme vsakogar, ki želi začutiti utrip mesta, vonj svežih domačih pridelkov ali ritem Plečnikovih kolonad.

Vsekakor so “gorski cilji” hit poletne sezone vsaj tako kot morje. Nič čudnega - nižje temperature, svež zrak, pa več aktivnosti kot poležavanje na plaži. Radi imamo morje, komaj ga čakamo, a tisto bo enkrat dovolj, v hribe pa raje večkrat. In za prvi letošnji poletni planinski izlet si je žena izbrala Lovrenška jezera. Jaz bi si raje izbral obisk kakšnega kmečkega turizma in spoznavanje domače kulinarike, a moji še niso bili na Lovrenških in sem se vdal.

Rogla ni daleč od Maribora, urica z avtom. Dovolj znana nam je, da vemo - naravnost razgledni stolp in Pesek, desno pa sankališče. Levo in na pol nazaj, kamor vodijo kažipoti za jezera, pa še nismo zavili. Tabla pravi “dve uri” in podvomil sem v naše zmogljivosti. Pa je na dugi čez petnajst minut pisalo “uro in četrt”. Super, še par korakov, pa bomo tam, sem se potolažil. “Malo morje!” Hvala bogu, da se pokrajina in rastje spreminjata. Ni bilo dolgčas, le jaz sem bil vedno bolj tiho.

Slovenija je majhna država (velikosti Izraela ali Toskane), pa tudi njeni naravni zakladi so (površinsko) majhni. Moji so bili kar malo razočarani, ko smo obšli vsa jezerca, našli nobene žabe in samo eno račko, pa še sendviči iz nahrbtnika so bili zmečkani. Pa sem jim malo obrazložil pomen teh močvirnih jezer na vrhu Pohorja.

Lovrenška jezera so skupina majhnih jezer na visokem šotnem barju, ki je nastalo pred 8000 leti. So ekološko pomemben rezervat z redkimi rastlinami, kot je mesojeda rosika, in živalmi, kot so metulji in kačji pastirji. Dostopna so peš z Rogle (teoretično poldrugo uro hoje), lesene brvi in razgledni stolp pa nudijo čudovit stik z naravo. Po ljudskem izročilu v jezerih živi povodni mož Jezernik, kar kraju dodaja čar.

Vsa ta razlaga vseeno ni kaj dosti pomagala, pot nazaj se je bolj vlekla, ker ni bilo več sile radovednosti. Kako rešiti situacijo? Zaradi mojih izkušenj mi ni bilo treba dolgo razmišljati. Zapeljal sem jih do koče na Pesku, saj vem, da imajo tam dobro gobovo juho z ajdovimi žganci in ocvirki, pa še palačinke. Konec dober, vse dobro!

Zadnji dan našega štiridnevnega izleta po Istri smo začeli z obiskom občine Medulin, nato pa se po vzhodni obali Istre odpravili proti domu v Maribor. Z ženo, šestnajstletnikom in osemletnico smo raziskovali Rabac, Moščeničko Drago, Medvejo in uživali v čarobni Opatiji. Pridružite se nam na zadnji etapi naše družinske avanture po Istri, polni obalnih razgledov, iskanja sladoleda in nekaj poslovnih izzivov!
​

Pred odhodom domov sem moral skočiti v Medulin, da dokončam poslovne obveznosti, zaradi katerih smo sploh prišli v Istro. Prostorski plan? Prava uganka! Novi digitalni načrt je še v izdelavi, stari pa je tolikokrat popravljen, da je težko razumljiv. Uradniki so mi svetovali, naj pokličem kasneje – brez skrbi, bom! Le kasneje bo po naših praznikih. Kljub birokratskim zagatam smo ostali dobre volje, saj nas je čakal dan poln obalnih dogodivščin.
Nasvet: Če imate (bog ne daj) poslovne obveznosti, jih opravite zgodaj zjutraj, da imate čim več časa za družinske aktivnosti. Otrokom privoščite sladoled za potrpežljivost!
​

Na poti proti severu smo se ustavili v Rabcu, ki se mi je nekoč vtisnil v spomin kot kraj z dolgo peščeno plažo, hotelom in kampom. No, danes je Rabac poln gradbišč in zapletenih cest, ki vodijo povsod, samo v center ne! Po nekaj napačnih ovinkih smo se odločili nadaljevati pot. Osemletnica je še zdržala, najstnik pa je že sanjaril o sladoledu.
Nasvet: Rabac je lep, a aprila še v prenovi. Pripravite se na ovinke in imejte potrpljenje – poleti je plaža idealna za otroke.

Naslednja postaja, Moščenička Draga, nas je presenetila z zapornicami, ki očitno poleti varujejo mir dopustnikov. Žal nismo našli sladoleda, zato smo nadaljevali do Medveje. Tam nas je s ceste premamila Hemingwayeva plaža – ime je skrivnostno, a plaža čudovita. Sladoleda sicer niso imeli, a mlada dva sta uživala v iskanju kamenčkov za žabice in snemanju selfijev. Do poletja pa bodo tudi sladoled že imeli, kajne?
Nasvet: Hemingwayeva plaža je mirna in primerna za otroke. Vzemite prigrizke in osvežitev, saj konec aprila še nisem videl odprtega lokala.
​

Vrhunec dneva je bila Opatija, kjer je naš najstnik že sanjal o življenju bogatašev. "Tu je vedno sezona!" je navdušeno rekel. Najprej smo poiskali restavracijo, kjer strežejo pico ali pomfrit – saj veš, naša mladina! Na glavni ulici smo našli konobo s teraso in seveda pogledom na urbano plažo. Ribe? Morda drugič, saj so bile cene zelo "opatijske". Glavno, da bodo otroci siti in pripravljeni na triurno vožnjo domov. Po kosilu smo se sprehodili po promenadi Lungomare, posedeli na klopeh ob morju in naredili še nekaj selfijev na fotogeničnih točkah.
Nasvet: Mizo v restavraciji rezervirajte vnaprej, saj so aprila hitro zasedene. Mislim namreč, da smo mi imeli samo srečo. Lungomare pa je ravna in idealna za družinske sprehode.

Naš štiridnevni družinski izlet po Istri se je zaključil z vožnjo v Maribor. Ohranili bomo polno spominov na rimske spomenike, morske konjičke, dišeče jagode in čudovite obale. Od Kopra preko Pulja do Opatije smo našli pravo ravnovesje med zgodovino, naravo in družinskim druženjem. Kam se vi odpravljate na naslednji izlet? Podelite svoje ideje v komentarjih in preberite naše prejšnje dni v Istri!

​Fotografije: ©2025 Olesya Kirn & ©2025 Rasto Kirn

Tretji dan našega družinskega izleta po Istri smo preživeli v raziskovanju Verudele, naravnega parka Rt Kamenjak in večernega spektakla na puljski Rivi. Z ženo in obema otrokoma smo občudovali morske konjičke v Akvariju Pula, uživali v poletnem vzdušju na rtu Istre in se čudili pristaniškim dvigalom. Medtem sem še opravil nekaj poslovnih obveznosti v Premanturi. Pridružite se nam na našem predzadnjem dnevu v Puli – idealnem za družine z otroki!
​

Dan smo začeli v Akvariju Pula, največjem akvariju na Hrvaškem, ki se razteza čez dva kompleksa na Verudeli. V Fortu Verudela, poldrugo stoletje stari avstro-ogrski utrdbi, smo raziskovali mediteransko območje, kjer so osemletnico popolnoma očarali morski konjički. "A so res tako majhni?" je bila presenečena. V modernejši Bateriji San Giovanni so nas pritegnili morski psi, mene pa so navdušili modeli ladij, potopljenih v bližnjih vodah. Najstnik je pridno fotografiral za svoj “arhiv”, midva z ženo pa sva uživala tudi v spomladanskem vzdušju zelene okolice stare trdnjave.
Okolje akvarija je polno čudovitih plaž, saj je Verudela znano turistično naselje, a smo zaradi našega programa kopanje tokrat izpustili.
Nasvet: Menda se splača vstopnice kupiti preko spleta, da preskočite vrsto. Spomladi to še ni problem. In vzemite si čas!
​

Po kosilu smo se odpravili na Rt Kamenjak, naravni park na skrajnem jugu Istre. Mirno morje, kristalno čista voda in topel aprilski sonček so v nas prebudili poletni duh. Otroka sta raziskovala skalnate obale, osemletnica je iskala školjke, najstnik pa je posnel nekaj "epičnih" videoposnetkov. Sprehod po parku je bil prava avantura, ki je navdušila vso družino. Medtem sem si vzel nekaj časa za poslovne obveznosti – več o tem spodaj.
Nasvet: Vstop v park je menda spomladi cenovno ugoden, nas pa ni stal nič. Vozite počasi, pa če ste v avtu ali na kolesu! Priporočam kolo, si moram zapomniti za drugič! Vsaka pot, ki zavije levo ali desno, pelje do čudovite plaže, včasih tudi do lokala. Vzemite vodo in udobne čevlje za sprehode po skalah.
​

Da sem opravičil pot v Istro, sem moral preveriti zazidljivost parcele v Premanturi, na samem robu naselja, kjer se cesta skoraj konča. Ulica je pozidana enostransko s hišami in vikendi, le dve parceli proti koncu poti sta še prazni. Želel bi stranki sporočiti, da je zemljišče zazidljivo, a brez vpogleda v prostorski plan sem raje previden. Naslednji dan sem imel v načrtu obisk Občine. Domači so me potrpežljivo počakali, saj so po kosilu in Kamenjaku še utrujeno uživali v sončnem dnevu.
Nasvet: Premantura je primerna za kosilo, a otroci bodo bolj uživali na Kamenjaku ali ob sladoledu ;-)
​

Zvečer smo se vrnili v Pulo in se odpravili na Rivo, da bi si ogledali znamenita pristaniška dvigala nekdanje ladjedelnice Uljanik. Ta industrijska dediščina je danes turistična atrakcija, ponoči pa naj bi se spremenila v svetlobni spektakel. No, prispeli smo zgodaj, da bi si zagotovili dober položaj – in bili praktično sami! Prizor je bil lep, a morda ne tako spektakularen, kot oglašujejo. Vseeno smo uživali v sprehodu ob morju, malo je navdušilo pristanišče, najstnik pa je bil počasi že utrujen iskanja popolnega kota za fotografijo.
Nasvet: Riva je sicer primerna za večerni sprehod, a spektakel dvigal je bolj umirjen. Bolj zanimiva sta bližnji Forum ter ulica, vzporedna Rivi, z lokali in trgovinicami. Kaj je boljšega od sladoleda za sladek zaključek dneva?
​

Tretji dan v Puli nas je navdušil z morskimi čudesi, naravo in večerno čarobnostjo. Akvarij, Rt Kamenjak in Riva so popolni za družine, ki iščejo raznolike aktivnosti. Katera pa je vaša najljubša istrska destinacija? Podelite v komentarjih in preberite še naš zadnji dan avanture!